Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Sonja Merljak Zdovc, Davorin Koron, Tatjana Pirc, Neva Železnik, Jernej Rovšek, Anja Gorenc, Katarina Vučko (člani), je na seji 5. januarja 2016, ko je obravnavala pritožbo IGORJA SAMOBORA, ki ga zastopa Pirc Musar ODVETNIŠKA DRUŽBA, proti Elviri Miše Miklavčič, novinarki tednika Reporter, ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: IGOR SAMOBOR, ki ga zastopa Pirc Musar ODVETNIŠKA DRUŽBA, proti ELVIRI MIŠE MIKLAVČIČ (Reporter)
Igor Samobor (zanj Pirc Musar ODVETNIŠKA DRUŽBA), je prijavil kršitev 2., 5., 10., in 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, in sicer v članku z naslovom »Družinsko gledališče absurda«, ki ga je napisala novinarka Elvira Miše Miklavčič in objavila v reviji Reporter 17. avgusta 2015. Novinarka je v uvodu članka napisala: Sprenevedali bi se, če bi verjeli, da zaposlitvenega trga v Sloveniji v veliki meri ne določata korupcija in nepotizem. Celo v kulturi, v kateri se je bojda zavoljo podedovanega talenta dolga leta toleriralo marsikaj. V nadaljevanju članka pod podnaslovom »Zakonca Samobor modro molčita« novinarka piše: Dosledno uveljavljanje te zakonodaje in ukrepov ministrstva za kulturo pa bi utegnilo bistveno premešati ali vsaj pod drobnogled postaviti tudi nekatera (delovna) razmerja v ljubljanskih gledališčih, kjer ima zadnji dve leti monopol družina Samobor … Seveda ni treba poudarjati, da v te »dogovore« zagotovo vključita tudi karierne priložnosti njunega sina Filipa, nadarjenega mladega študenta igre na ljubljanski AGRFT. Filipa Samoborja smo lahko v preteklosti na odru očetove ljubljanske Drame videli že v nekaj študentskih predstavah, še bolj pa je bila opazna njegova vloga v glasbeni predstavi Neki novi tipi na odru MGL, ki ga vodi njegova mama. Pod podnaslovom »V Drami začelo vreti« novinarka nadaljuje: Toda Samobor lahko očitno brez večjih težav uskladi tudi ti dve obveznosti – dopoldansko ravnateljevanje in popoldansko igranje. Sodeč po podatkih Supervizorja mu to v finančnem smislu zelo dobro uspeva. Na njegovem s. p., registriranem za dejavnosti umetniškega uprizarjanja, je od decembra 2011 do danes registriranih 59.552,75 evra plačil javnih institucij, od tega v obdobju, ko je na mestu ravnatelja SNG Drame, torej od maja 2013 do danes, 35.028 evrov. Samo med ravnateljevanjem je od SNG Drame Ljubljana, kjer je seveda redno zaposlen, prejel dodatnih 15.600 evrov. Ko je bil v SNG Drama zaposlen še kot igralec, dodatnih zaslužkov v matični hiši ni imel. Ob vsem tem je razumljivo, da je, kot smo izvedeli od naših virov, splošna klima v Drami pred začetkom sezone precej klavrna. Dramo naj bi v bližnji prihodnosti zapustilo nekaj uglednih gledaliških imen, ki še negujejo ugled te hiše.
Po mnenju pritožnika je novinarka kršila 2. člen Kodeksa, s tem ko je dejstva o zaposlitvah in delu v gledališču, ki zadevajo stranko, njegovo soprogo in sina, predstavila na žaljiv način. Ker je družina Samobor edina družina, ki jo novinarka v članku omenja, bi se sprenevedali, pravijo v odvetniški družbi, če jih ne bi povezali s korupcijo in nepotizmom, o čemer novinarka piše: Sprenevedali bi se, če bi verjeli, da zaposlitvenega trga v Sloveniji v veliki meri ne določata korupcija in nepotizem. Celo v kulturi, v kateri se je bojda zavoljo podedovanega talenta dolga leta toleriralo marsikaj. S takšnim uvodom v članek, za katerega naj bi bil podlaga dopis Ministrstva za kulturo RS javnim zavodom o dopustnosti sklepanja avtorskih in podjemnih pogob z družinskimi člani in osebami, ki z zaposlenimi živijo v skupnem gospodinjstvu ali zunajzakonski skupnosti le s soglasjem ministrstva, novinarka bralcu implicitno, torej brez dvoma namerno, sporoča, da je pri udejstvovanju družine Samobor prisotna korupcija in nepotizem. Novinarka pa ne pove, kakšno naj bi bilo konkretno koruptivno dejanje in zakaj naj bi šlo za nepotizem, pač pa izrazoslovje z izjemno lahkoto uporablja z očitnim namenom poseči v dostojanstvo in dobro ime zakoncev in njunega sina. Nepotizem je izraz za neopravičeno dajanje prednosti sorodnikom. Prav tako ima negativen vrednostni prizvok, ko novinarka zapiše: … da ima v ljubljanskih gledališčih zadnji dve leti monopol družina Samobor … In doda: Dosledno uveljavljanje zakonodaje in ukrepov ministrstva za kulturo pa bi utegnilo bistveno pomešati ali vsaj pod drobnogled postaviti nekatera (delovna) razmerja v ljubljanskih gledališčih, kjer ima zadnji dve leti monopol družina Samobor … Beseda nepotizem je izraz za neopravičeno dajanje prednosti sorodnikom, a novinarka ne pove, katera dejstva kažejo na to. Tudi beseda monopol, ki jo novinarka uporabi, ima brez dvoma negativen vrednostni prizvok. Novinarka pa spet ne pove, katera dejstva kažejo na to, da je družina Samobor eksluzivni uzurpator umetniškega uprizarjanja v ljubljanskih gledališčih. Pritožnik tudi navaja, da je novinarka kršila 5. člen kodeksa, saj zapiše: Dramo naj bi v bližnji prihodnosti zapustilo tudi nekaj uglednih gledaliških imen, ki še negujejo ugled te hiše. Novinarka ne pove, ali gre za nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, in na to ne opozori, pač pa zatrdi, da naj bi Dramo v bližnji prihodnosti zapustili ključni igralci. Razlog za to novinarka vidi v dodatnih zaslužkih ravnatelja Drame, ki da je dopoldan ravnatelj, popoldan pa igralec, usklajevanje teh dveh vlog pa je finančno uspešno.
V članku naj bi kršila 10. člen Kodeksa, in sicer z naslovom članka »Družinsko gedališče absurda«. Vsebinsko se namreč članek opira na dopis Ministrstva za kulturo RS o potrebi soglasja k avtorskim in podjemnim pogodbam z družinskimi člani zaposlenih in se razvije v kritiko pritožnika, njegove soproge in sina. Pritožnik dodaja, da naj bi bilo gledališče absurda absurdno, groteskno, osebe nezmožne komunikacije, uprizoritev pa izpade ironično, burkaško. Ker je naslovu dodala še družino, bralcem sporoča, da naj bi se ga v gledališčih šla družina Hieng Samobor.
Novinarka je po mnenju pritožnika kršila tudi 15. člen. Novinarka je pod podnaslovom »Zakonca Samobor modro molčita« zapisala, da se ne ona ne njen soprog, ravnatelj ljubljanske Drame, v Pipanovem slogu na aktualni dopis ministrstva za kulturo javno nista odzvala, sta pa, zanimivo, prav letošnje poletje, kmalu po koncu gledališke sezone, dala za različne medije nekaj prijaznih intervjujev, od tega celo enega skupinskega Primorskim novicam, v vseh teh intervjujih pa o njuni dvojni direktorski funkciji govorita v precej romantičnem slogu, češ da je to ena sama gledališka idila, da si prav nič ne hodita v zelje oziroma da se v nekaterih predstavah in zasedbi vlog celo skupaj dogovarjata! Seveda ni treba poudarjati, da v te »dogovore« zagotovo vključita tudi karierne priložnosti njunega sina Filipa … Pritožniku se zdi še posebno sporen zapis, da v te dogovore zagotovo vključita tudi karierne priložnosti njunega sina, za katerega sicer zapiše, da gre za nadarjenega mladega študenta igre na ljubljanski AGRFT. Najbolj neetičnopa je, trdi pritožnik, da novinarka bralcem ne sporoči, kaj je njeno subjektivno videnje in kaj gola informacija.
Novinarka Elvira Miše Miklavčič, redna honorarna sodelavka Reporterja, je na očitke odgovorila. Zatrjuje, da s svojim pisanjem v prispevku »Družinsko sodišče absurda« (Reporter, št. 33, letnik 2015) ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije. Navaja, da so v pritožbi citati grobo trgani iz konteksta in podvrženi nelogični in s strokovnega (novinarskega) vodika pogosto povsem nesmiselni argumentaciji, v kateri da sploh ne gre za očitke o krivih navedbah ali neresnici, temveč zgolj za nedorečeno in zmanipulirano interpretacijo jasnih dejstev, ki tovrstnih interpretacij za njihovo pravilno razumevanje sploh ne potrebujejo. Pri svojem pisanju je uporabila različne javno dostopne informacije, s katerimi je argumentirala svoje trditve, in pa podatke, ki jih je dobila od svojega zaupnega in kredibilnega vira, ki pa je zaradi same narave tematike oziroma bojazni, da bi mu javno izpostavljanje lahko škodilo v službi, želel ostati neimenovan. Njen članek tudi ni teoretski, pač pa je napisan poljudno. Dodaja, da je v Slovenji žal pogosta praksa, da se preganja in diskreditira tiste, ki na nepravilnosti ali zlorabe položaja opozarjajo, in ne tiste, ki bi jih bilo že po zakonu smiselno vzeti pod drobnogled. Novinarka pravi, da je bil povod za nastanek tega članka predvsem dopis Ministrstva za kulturo RS javnim zavodom, v katerem jih opominjajo, da v skladu z veljavno zakonodajo javni zavodi avtorskih in podjemnih pogodb ne smejo (brez soglasja ministrstva!) sklepati s svojimi zaposlenimi, z njihovimi družinskimi člani in osebami, ki z zaposlenimi živijo v skupnem gospodinjstvu ali zunajzakonski skupnosti, kar naj bi veljalo tudi za dijake in študente. Igor Samobor kot ravnatelj Drame SNG, in Barbara Heing Samobor, direktorica in umetniška voditeljica Mestnega gledališča, opravljata zelo izpostavljeni funkciji, zato ni čudno, da sta obe podvrženi nenehnemu »gledanju pod prste«, nadzoru. To, da sta na čelu dveh, sicer samostojnih javnih ustanov, mož in žena, je v slovenskem in najbrž tudi v svetovnem merilu svetovna izjema. Osebe, ki zasedajo javne funkcije, dodaja novinarka, morajo spoštovati tudi Kodeks ravnanja javnih uslužbencev. Novinarka opozarja na 13. člen Kodeksa, ki med drugim določa: zasebni interes javnega uslužbenca izključuje kakršno koli korist zanj, za njegovo družino, bližnje sorodnike, prijatelje in osebe ali osebe javnega ali zasebnega prava, s katerimi ima ali je imel poslovne ali politične stike. Posebej poudarja, da kot novinarka nikakor ni obračunavala z družino Samobor. V omenjenem članku se je osredotočila le na njihovo gledališko delovanje. Meni, da ni kršila 2., 5., 10. in 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. 2. člena Kodeksa ni kršila, kert je navajala zgolj javna, vsem dostopna dejstva, zato tega ni posebej preverjala. Razume, da je ravnatelja Drame navajanje dejstev zmotilo, toda to ni zadosten razlog, da njeno pisanje označi za osebno žaljivo. Trdi, da ni bila žaljiva, izogibala se je tudi povzemanju v duhu rumenega tiska in vseh govoric ali celo žaljivk, ki smo jih lahko o ravnatelju ljubljanske Drame slišali med tam zaposlenimi, še posebej v času priprav na premiero Fausta, v kateri je ravnatelj igral glavno vlogo, glede česar ima marsikdo določene pomisleke. Nedopustna in nevredna resnega očitka o kršitvi kodeksa je tudi interpretacija njenega uvoda. Po mnenju pritožnika naj bi povprečen bralec njene uvodne stavke povezal z družino Samobor in s tem, da je pri udejstvovanju te družine prisotna korupcija in nepotizem. Novinarka meni, da je tovrstna interpretacija lahko kvečjemu interpretacija »podpovprečnega bralca«, saj so vse omenjene navedbe grobo iztrgane iz konteksta in sestavljene v nek “milo rečeno nelogičen konstrukt”. Navedbe iz uvoda članka po mnenju novinarke služijo zgolj kot splošen oris situacije v Sloveniji in kvečjemu kot argument v prid odločitve Ministrstva za kulturo, da na javne institucije naslovi poseben dopis. O tem, da naj bi šlo pri družini Samobor za koruptivno dejanje in nepotizem, kot poudarja, ni pisala. Pisala je predvsem o tem, kakšno naj (ne) bi bilo ravnanje uslužbencev na izpostavljenih javnih funkcijah. Novinarka trdi, da 5. člena Kodeksa ni kršila, saj so vse informacije, ki jih je pri pisanju uporabila, potrdili njeni viri. Zaradi delikatne situacije in razmer v Drami SNG jih ni navedla. Prav tako oporeka pritožniku, ki ji očita podatek o dodatnih zaslužkih ravnatelja Drame na njegovem s. p. v času ravnateljevanja, ki naj bi ji služila kot podkrepitev navedbe, da v Drami zaradi tega vlada klavno vzdušje. Podatek o zaslužku ravnatelja Drame je točen, poudarja, in ga je povzela po podatkih Supervizorja, kar ne more biti v nasprotju s 5. členom Kodeksa. Očitek pritožnika, da z naslovom potvarja vsebino članka (10. člen), se ji ne zdi na mestu. Tudi razglabljanje o tem, kaj je gledališče absurda, se ji ne zdi v tem kontekstu smiselno, saj ne gre za strokovni ali teoretski tekst o gledališču. Tudi sicer uporaba gledališče absurda v naslovih v tujini ni nič posebnega. Izpostavlja nekatere naslove člankov iz tujega tiska, ki se ne ukvarjajo s teorijo gledaliških zvrsti. Ob tem dvomi, da so se morali avtorji teh naslovov zagovarjati pred Novinarskim častnim razsodiščem. O očitku, da v članku ni ločila informacije od komentarja (15. člen), je zapisala, da je ta v primeru njenega članka s strokovnega vidika zelo nesmiseln. Če že na očitek gledamo s strokovnega vidika novinarske zvrsti, je po njenem tudi povprečnemu bralcu jasno, da novinarji ne pišejo zgolj komentarjev ali kolumen in »informacijsko neoporečnih« poročil, z navajanjem golih dejstev. Misli, da je povsem jasno, da gre v njenem primeru za informativen članek (po Manci Košir je to zvrst, ki spada med interpretativne zvrsti, za katere je značilna interpretacija dogodkov in mnenja, ki so subjektivna, lahko tudi nazorsko in politično pristranska). Misli, da njen način izražanja in podajanja informacij, z interpretacijo dejstev vred, povsem ustreza zvrsti članku (kot ga ves čas imenuje tudi odvetniška družba) v reviji, kakršna je Reporter. Poudarja, da njen članek ni žaljiv ali manipulativen in da je v njem določeno problematiko ustrezno predstavila. V kolikor je v njem mogoče na določenih mestih zaznati nekakšno poigravanje z besedami, pravi, da ja uporaba metafor ipd. kvečjemu njena slogovna posebnost.