Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Nina Jerman, Davorin Koron, Mario Belovič, Uroš Gramc in Lea Širok (člani), je na seji 28. aprila 2015, v primeru Varuh človekovih pravic proti novinarki Petri Čertanc Mavsar in (nekdanjemu) odgovornemu uredniku informativnega programa POP TV Tomažu Peroviču, ugotovilo, da sta novinarka in odgovorni urednik kršila Kodeks novinarjev Slovenije.DecimalStališče objavljamo po prekinitvi kazenskega postopka, zaradi katerega je Novinarsko častno razsodišče objavo stališča zamrznilo.
Primer: Varuh človekovih pravic proti novinarki Petri Čertanc Mavsar in odgovornemu uredniku informativnega programa Tomažu Peroviču POP TV
Varuh človekovih pravic (v nadaljevanju pritožnik) novinarki in odgovornemu uredniku POP TV očita, da sta v prispevku “Zloraba mladoletnih deklic”, ki jih je komercialna televizija POP TV v oddaji 24ur objavila 21. oktobra 2014, kršila 17., 18. in 19. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).
Novinarka v prispevku opisuje domnevne spolne zlorabe dveh mladoletnih deklic, starih osem in deset let, na območju majhne vasi v Posavju z okrog tisoč prebivalci. Po poročanju novinarke sta bila za zlorabo odgovorna odrasla moška, očim deklic in invalid na invalidskem vozičku.
Po pritožnikovem mnenju prispevek na več mestih opredeljuje identifikacijske okoliščine žrtev, kraj in storilca domnevnih kaznivih dejanj:
Voditelja v napovedi prispevka opišeta domnevno kaznivo dejanje. Pri tem posebej izpostavita starost žrtev in kraj dogajanja – na Blanci v Posavju. Na različnih posnetkih je razvidna okolica krajev Blanca in Čanje z okrog 150 prebivalci, kjer naj bi se domnevne zlorabe dogajale. Novinarka ob tem poudari, da “gre za vas, v kateri se vsi poznajo, in vsi vedo veliko, zato pred kamero stopi le malokdo”. To po mnenju pritožnika dokazuje, da so novinarji na terenu aktivno pridobivali informacije o dogodku od lokalnih prebivalcev in jih s tem v majhni skupnosti tudi širili. Drugi dokaz je izjava novinarke, ki se nanaša na domnevnega storilca, invalida, v kateri pravi “… da se še vedno, brez nadzora, prosto sprehaja mimo naših otrok, pravijo prebivalci, ni sprejemljivo”. ·DecimalDecimalDecimalDecimalDecimalSlikovno in z besednim opisom “sadovnjak in okolica” je predstavljen eden od domnevnih krajev kazivega dejanja. ·DecimalDecimalDecimalDecimalDecimalV prispevku sta posnetka hiše domnevnega storilca s hišno številko in avtomobilom pred njo ter anonimiziranega domnevnega storilca na invalidskem vozičku. ·DecimalDecimalDecimalDecimalDecimalPosnetek hiše ob zvočnem opisu, “da deklici spolno zlorabljata, naj bi vedela tudi mati deklic”, kaže na potencialno prebivališče mladoletnih žrtev.
Ob navedenih ugotovitvah pritožnik novinarki in odgovornemu uredniku očita, da sta kršila 17. člen kodeksa, ker so v spornem prispevku objavljeni kraj dogodka, ki šteje dobrih tisoč prebivalcev (Blanca v Posavju), posnetki manjšega kraja Čanje s sto petdeset prebivalci ter posnetki družinske hiše, kjer naj bi žrtvi prebivali. Sliko družinske hiše je ob tem spremljal zvočni opis, “da deklici spolno zlorabljata, naj bi vedela tudi mati deklic”. Pritožnik meni, da so bile osebne okoliščine žrtev v prispevku opredeljene v zadostni meri, da sta deklici postali določjivi in posledično izpostavljeni javnosti. S tem je bilo poseženo v pravico do njune zasebnosti, ugotavlja pritožnik in dodaja, da javna izpostavljenost povzroča stigmo, ki ob domnevnih spolnih zlorabah še dodatno ogroža nadaljni razvoj žrtev. Pritožnik je prepričan, da je prispevek primer zavestnega, izrazito senzacionalističnega poročanja, namenjenega vzbujanju pozornosti in doseganju večje gledanosti zaradi ustvarjanja ekonomskega učinka. Da je poročanje senzacionalistično, po njegovem dokazujeta tako naslov, ki posebej poudarja mladost in spol žrtev ter nakazuje domnevo spolne zlorabe, kakor način poročanja, ki skuša v gledalcu prebuditi predvsem čustva.
Novinarka in odgovorni urednik naj bi kršila 18. člen kodeksa, ker v prispevku po mnenju pritožnika ni bila spoštovana zahtevana pazljivost do žrtev glede zadev v predkazenskem postopku. Deklici, domnevni žrtvi hudih zlorab, naj bi bili namreč javnosti izpostavljeni brez posebne pazljivosti do žrtev, ki same, kakor v tem primeru, ne morejo zagotavljati varstva svojih pravic. Cilj tega pa naj bi bilo izključno senzacionalistično poročanje, ki predstavlja hudo kršitev dolžne pazljivosti in zato resno kršitev poklicne odgovornosti. Pritožnik še dodaja, da je posebna pazljivost pri poročanju o osebah, ki sodelujejo v predkazenskih postopkih, pomembna zaradi nemotenega kazenskega postopka. Sodišča morajo namreč pridobiti izjave prič, ki ne smejo nastati na podlagi spremljanja novinarskih prispevkov, ampak na podlagi lastnih zaznav dogodka. Že samo dejstvo novinarskega poročanja o dogodku lahko sproži dvom v verodostojnost izjave prič.
Novinarka in odgovorni urednik naj bi kršila 19. člen kodeksa, ker naj bi bilo iz navedb v prispevku mogoče sklepati, da so novinarji POP TV informacije glede starosti in spola žrtev, krajev domnevnih kaznivih dejanj in razkritih okoliščin glede vpletenosti matere pridobili s poizvedovanjem pri lokalnem prebivalstvu. Novinarka v prispevku sama pove, pojasnjuje pritožnik, da policija ni želela razkrivati okoliščin primera, razen neuradne izjave, da so osumljenca že prijeli ter da primer uspešno preiskujejo. Prav tako ugotavlja, da se domnevni storilec, invalid, še vedno “brez nadzora, prosto sprehaja mimo naših otrok, pravijo prebivalci, ni sprejemljivo”. Dokaz, da so novinarji podatke pridobivali na terenu od lokalnega prebivalstva, naj bi bila tudi navedba “Zgodba, ki je pretresla Blanco, vas, v kateri se vsi poznajo in vsi vedo veliko, zato pred kamero stopi malokdo”. Po mnenju pritožnika je iz tega razvidno, da so novinarji z več lokalnimi prebivalci razpravljali ne le o okoliščinah kaznivega dejanja, temveč tudi o starosti žrtev in identiteti storilca. Pri aktivnem pridobivanju informacij o dogodku naj torej novinarji ne bi upoštevali določila o posebni pazljivosti. Pritožnik pojasnjuje, da posebna obzirnost, ki jo morajo novinarji pokazati pri zbiranju informacij, skrajno omejuje, če ne celo preprečuje novinarjem poizvedovanje o okoliščinah dejanja, kjer so za žrtve prisotni potencialno izjemno stigmatizirajoči dejavniki. Prav tako naj bi vsaka informacija, ki med lokalnim prebivalstvom širi novico o domnevni spolni zlorabi mladoletnih oseb, prizadetima žrtvama povzročala nepopravljivo škodo. Novinarka naj bi kršila 19. člen tudi z uporabljenim slikovnim gradivom. V prispevku je posnetek hiše predstavljen ob zvočnem zapisu “…, da deklici spolno zlorabljata, naj bi vedela tudi njuna mati”. To naj bi kazalo na prebivališče žrtev in lokalnemu prebivalstvu razkrivalo njuno identiteto. Enako velja za posnetke krajev, kjer naj bi do kaznivega dejanja prišlo: od hiše domnevnega storilca, invalida, do sadovnjaka in okolice. Če so te navedbe resnične, pojasnjuje pritožnik, bi lahko utemeljeno sklepali, da sta se žrtvi v teh krajih občasno nahajali. Zato naj ne bi bilo izključeno, da jih je kdo od lokalnih prebivalcev ob spremljanju posnetka po svojem spominu tudi prepoznal. Zaradi širjenja informacije med lokalnim prebivalstvom je na ta način lahko nemudoma razkrita njuna identiteta. S tem se po menju pritožnika neupravičeno posega v interese otrok, ki se jim je zgodila družinska tragedija.
Pritožnik meni, da bi bila novica lahko objavljena Decimalbrez poizvedovanja med lokalnim prebivalstvom pa tudi brez prikazovanja posnetkov okolice njunega prebivališča in domnevnih krajev storitve kaznivih dejanj. Identiteta žrtev je bila s tem razkrita v njihovem življenjskem okolju, kar še dodatno stigmatizira mladoletni osebi, ki jima je bila zaradi domnevnih zlorab povzročena nepopravljiva škodo, še dodaja pritožnik. Pritožnik pojasnjuje, da so pred pritožbo na NČR upoštevali tako težo kršitev in njenih posledic kot tudi zmožnosti prizadetih oseb za učinkovito varstvo svojih pravic. Pritožnik dodaja, da je za prizadetega učinkovitost pravnih in drugih sredstev zoper medije pogosto vprašljiva. Zlasti z vidika možnosti za odpravo posledic kršitev. To medijev sicer ne razbremenjuje odgovornosti, vendar je tudi etičnost ravnanja novinarjev pomembno sredstvo za preprečevanje kršitev človekovih pravic. Ob tem pritožnik opozarja na določilo 16. člena Konvencije o otrokovih pravicah (OZN), ki pravi, da noben otrok ne sme biti izpostavljen samovoljnemu ali nezakonitemu vmešavanju v svoje zasebno življenje, družino, dom … Decimal Pritožnik ocenjuje, da je ta primer pomemben z vidika varstva zakonitih pravic in koristi prizadetih otrok pa tudi zaradi širšega vprašanja splošne pravne varnosti osebnostnih pravic otrok. V konkretnem primeru, ko naj bi bila mati kot zakonita zastopnica žrtev celo potencialna udeleženka pri domnevnih kaznivih dejanjih, pritožnik ugotavlja, da mora sam uporabiti vse razpoložljive poti za zaščito deklic. Čeprav so prispevke o tem primeru objavljali tudi drugi mediji, se je pritožnik odločil le za pritožbo proti POP TV, ker naj bi po njegovih podatkih prvi razširjal sporne informacije o okoliščinah domnevne zlorabe otrok. Pritožnik še opozarja, da se trend pojavljanja takšnih in podobnih kršitev kodeksa nadaljuje in celo stopnjuje, kljub številnim javnim opozorilom o nedopustnosti senzacionalističnega razkrivanja zasebnosti otrok, ki sta jih oblikovala tako pritožnik kot NČR. Zato meni, da je za pravno varnost osebnostnih pravic nujno razviti ustrezne mehanizne za nadzor nad spoštovanjem etičnih standardov ravnanja novinarjev. Ker gole ugotovitve in opozorila po mnenju pritožnika na to očitno nimajo več nobenega vpliva, daje pobudo NČR, naj razmisli o uporabi drugih razpoložljivih ukrepov proti odgovornim.
Novinarka v odgovoru na pritožbo zavrača vse očitane kršitve.
Kakor pojasnjuje, je bil prispevek o zlorabi mladoletnih deklic posnet po tehtnem premisleku. Večina informacij o dogodku naj bi pred snemanjem na terenu “prišla” od lokalnih prebivalcev, od medijev pa naj bi jih prvi objavil spletni portal www.dolenjskanews.com.
Novinarka sicer priznava, da so posneli prebivališče domnevnega storilca, ki je bil na prostosti, vendar so kader, v katerem se je pojavil, zakrili. V prispevku ni navedeno, pravi, da bi deklici živeli v Blanci, prav tako ni objavila družinske hiše žrtev. Imena vasi, kjer deklici dejansko prebivata, niso razkrili in v vasi niso snemali. Tudi identitete žrtev, njune šole, okolice, izjav sokrajanov in enega od krajev, kjer naj bi se zlorabe dogajale, niso objavili. Novinarka zato meni, da so pri pripravi prispevka upoštevali pravico posameznika do zasebnosti, z objavo pa Decimalniso opredelili njunih osebnih okoliščin. Informacij o dogodku, navaja novinarka, niso širili med prebivalstvom, saj naj bi večino podatkov pridobili pred snemanjem na terenu. Ob tem dodaja, da so nekateri prebivalci sami stopili do nje, vendar se niso želeli izpostavljati. Objavili niso niti navedbe kolesarke, ki jo omenja pritožnik. Ta naj bi namreč izjavila, da storilca cela vas pozna po slabem vedenju. Pred objavo prispevka so se prav tako odločili, da identiteto domnevnega storilca prikrijejo. Med snemanjem in pred objavo prispevka so se odločili, da veliko informacij ne bodo objavili, še pojasnjuje novinarka. Vodilo zanj naj namreč ne bi bila ekonomski učinek ali senzacionalistično poročanje, temveč dejstvo, da sta bili deklici domnevno oškodovani, domnevni storilec pa je bil na prostosti in so se prebivalci Blance ob tem počutili nelagodno. To naj bi bil tudi razlog, da so snemali izključno v Blanci in ne v kraju, kjer žrtvi prebivata.