Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Davorin Koron, Tatjana Pirc, Neva Železnik, Nina Jerman, Jernej Rovšek (člani), je na seji 9. februarja 2016 v primeru Center za socialno delo Celje proti Simoni Šolinič ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Center za socialno delo Celje proti Simoni Šolinič
Center za socialno delo Celje (v nadaljevanju CSD Celje) se je pritožilo zaradi članka novinarke Simone Šolinič »Deklico iz družine iztrgale lovke sistema?«, ki je bil objavljen 15.oktobra 2015 v Novem tedniku. V njem avtorica opisuje zapleteno zgodbo mladoletnega dekleta in njenih staršev, problem odvzema otroka, ki ga je šolska socialna delavka aprila 2015 pripeljala v Krizni center za mlade Celje. Novinarka je preiskovala, ali so pristojne ustanove delovale v skladu z zakonodajo, je bilo njihovo ravnanje z otrokom in starši korektno in strokovno, ali so se dogajale kršitve, postopkovne in profesionalne napake. Pritožnik, CSD Celje, meni, da je novinarka Simona Šolinič v članku kršila 1., 2., 3., 4., 5., 10., 15., 17. , 19., 20., 22., 23. in 24. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeks). CSD Celje navaja, da je novinarka 18.9.2015 nanje korektno in v skladu s Kodeksom naslovila konkretna vprašanja, ki so se nanašala na primer, ki ga je predstavila v članku. Vprašanja so bila povezana s postopki, ravnanji in odločitvami CSD Celje ter s Kriznim centrom Celje (v nadaljevanju KCM Celje). Nanje so odgovorili 21.9.2015. Vprašanja se večinoma nanašajo zgolj na postopke CSD in KCM, ne pa na preverjanje izjav staršev, trdi pritožnik, zato je po mnenju CSD novinarka kršila 1. člen Kodeksa, ker ni preverjala točnosti informacij in ker so bile objavljene le enostranske trditve. CSD navaja v pritožbi primere. Novinarka je zapisala: »Njena starša z namestitvijo nista nikoli soglašala.« Odgovor CSD: »Starša sta po namestitvi podala pisno soglasje, da deklica ostane v KCM.« V članku piše: »Razlog naj bi bil sum, da je v družini prišlo do zanemarjanja otroka. Toda to ni dokončno potrjeno, kljub temu, da je zadevo preiskovala policija.« Odgovor CSD: »Razlog JE sum zanemarjanja otroka, postopek se nadaljuje na sodišču in še ni zaključen. Deklica je glede fizičnega nasilja matere v KCM trdila nasprotno od staršev, ki so zanikali nasilje.« V članku piše: »Tudi vprašanja, če želi v »bolj prijazno družino«, ji strokovno osebne nikoli ne bi smelo zastaviti.« CSD v pritožbi pojasnjuje, da tega vprašanja deklici zagotovo niso zastavili. Pri tem naj bi po prepričanju CSD novinarka prekršila tudi 3. člen Kodeksa, ker gre za hudo obtožbo, novinarka pa ni skušala pridobiti njihovega odziva. CSD v pritožbi nadaljuje z navajanjem primerov, ki po njihovem dokazujejo kršitve 1. člena Kodeksa. Novinarka je zapisala, da so starši za namerno samopoškodovanje z rezanjem po rokah v prostorih KCM izvedeli šele čez nekaj dni. CSD pojasnjuje, da so starše obvestili enkrat naslednji dan, enkrat še isto popoldne, da ni šlo za resno samopoškodovalno vedenje, ampak zgolj za praske. »Z informacijo o samopoškodovalnem vedenju deklice (ki v širšem kontekstu lahko šteje za poskus samomora, je novinarka grobo kršila tudi 23.člen Kodeksa,« piše pritožnik. Novinarka je v članku napisala, da je deklica sama jasno izrazila, da si želi domov, CSD Celje pa v pritožbi navaja, da v KCM otrok te želje ni izrazil niti enkrat. Dodajajo še, da deklica že mesece vrnitev v domače okolje vztrajno zavrača. CSD Celje novinarki očita kršitev 2. člena Kodeksa, ker je zapisala, da je bila naloga KCM odprava morebitnih nesoglasij v družini v prvih 21 dneh in ne, da je postopek zavlačeval. CSD označuje ta zapis kot nekorekten, po njihovem mnenju so se v KCM trudili, da bi nesoglasja odpravili in da ni neobičajno, da obravnava traja dlje od 21 dni. Novinarka je objavila tudi izjavo staršev, ki sta dejala, da so jima večkrat odrekli stik s hčerko, ko sta bila že na vratih centra. CSD v pritožbi pojasnjuje, da so starši otrok, ki so v KCM, seznanjeni, da način in organizacija dela v KCM ne dopuščata nenehnih nenapovedanih obiskov. Poleg že prej omenjenega primera, ko naj bi novinarka prekršila 3. člen Kodeksa (ni poiskala odziva, ali so res deklico spraševali, če želi v »bolj prijazno družino«), CSD v pritožbi navaja tudi naštevanje posledic bivanja otroka v KCM v članku (»poleg tega naj bi imela stalne nočne more in slabosti, celo modrice po telesu«, »Šok za starše pa je sledil konec avgusta…«). CSD v pritožbi odgovarja, da te trditve ne držijo, da so dogajanja med spanjem opazili že ob prihodu v KCM aprila, ne šele avgusta, da so starše s tem takoj seznanili in starši so takrat povedali, da opisanega doma niso opažali. Deklica pa je povedala nasprotno. CSD še dodaja, da deklica v času bivanja v KCM ni dobila nobene modrice. Vse to so, po mnenju CSD, hude, povsem neresnične obtožbe. Kot zlonamerno ugibanje in očitno namigovanje na pomoč, ki naj bi jo deklica potrebovala zaradi obravnave na CSD in v KCM Celje, pa v pritožbi CSD Celje označi trditev novinarke, da bo deklica potrebovala še večletno pomoč. CSD Celje pojasnjuje, da so deklici zagotavljali vso potrebno pomoč, upoštevali mnenje klinične psihologinje in da (dokler ne bo zakonsko urejeno področje psihoterapije) po tovrstno pomoč usmerjajo otroke v uradne institucije in javne zavode. (Ta del je povezan z zapisom v članku, da sta starša po njuni navedbi vodstvo KCM obvestila, da bi rada deklico peljala k psihoterapevtki, ki bi ji pomagala, a so jima v kriznem centru dejali, da »za to ni potrebe«.) CSD Celje meni, da je novinarka z objavljanjem nepotrjenih informacij, govoric in ugibanj kršila 5. člen Kodeksa. »Menimo, da je novinarka s kršitvijo navedenih členov in predvsem objavo enostranskih informacij s strani staršev, odvetnice in psihoterapevtke, objavila nepotrjene informacije , ki jih ni niti skušala preveriti.« CSD Celje v pritožbi ne navede konkretnih primerov kršitve 5. člena Kodeksa. Tega ne stori niti v dopolnjeni vlogi, h kateri ga je pozvalo Novinarsko častno razsodišče. CSD Celje v pritožbi izpostavlja, da je bil v članku objavljen zgolj krajši odlomek oz. povzetek njihovih odgovorov na zastavljena novinarkina vprašanja. CSD Celje novinarki očita, da je članek objavila z namenom prijateljske pomoči staršem deklice (dolgoletno poznanstvo novinarke z mamo dokazujejo z izjavo novinarke v pogovoru z direktorico CSD Celje in izjavo dekličine mame na naroku na sodišču). Zato menijo, da bi se morala novinarka v skladu s 24. členom Kodeksa izločiti iz obravnave te zadeve. CSD Celje tudi meni, da je novinarka prekršila 15. člen Kodeksa, pri tem pa ne navedejo konkretnih primerov oz. dokazov za to kršitev. 10. člen Kodeksa naj bi po mnenju CSD Celje novinarka prekršila, ker je bila v okviru članka objavljena fotografija, ki »simbolno izjemno škodi ugledu in poslanstvu KCM Celje«. Po mnenju CSD Celje je novinarka prekršila tudi 17. člen Kodeksa. Pritožnik je prepričan, da je s svojim člankom novinarka posegla v pravice mladoletne deklice, objavljene so bile podrobne informacije o deklici, kar po njihovem mnenju ni v javnem interesu, novinarki očitajo, da ni skrbno pretehtala vseh okoliščin in interesov vpletenih (posebej otroka), da je članek napisala in objavila zgolj v interesu dekličinih staršev in v svojem interesu. Z objavo članka je bila po njihovem mnenju deklici storjena škoda. CSD Celje je v pritožbi zapisal, da članek s svojim naslovom, pa tudi vsebino in izkazanim namenom objave, deluje zelo senzacionalistično, kar je, pišejo, prav tako v nasprotju s 17. členom Kodeksa. CSD Celje novinarki očita tudi kršitev 20. in 22. člena Kodeksa, ker naj bi članek vseboval toliko informacij o deklici in njeni identiteti, da je (vsaj) v lokalnem okolju prepoznavna, saj je v članku navedla, katero šolo deklica obiskuje, da je otrok s posebnimi potrebami, iz katere države je, koliko je stara … Z informacijo o samopoškodovalnem vedenju deklice je novinarka grobo kršila tudi 23. člen Kodeksa, je v pritožbi zapisal CSD Celje, ki to trditev obrazloži z besedami: »Tudi če bi se izkazalo, da je objava te informacije v javnem interesu (kar pa menimo, da absolutno ni), novinarka pri objavi ni izkazala posebne pazljivosti in je navedla tako metodo, kot kraj in druge okoliščine.« CSD Celje dodaja, da novinarka ni pokazala posebne obzirnosti do mladoletne deklice s posebnimi potrebami in je zaradi tega po njihovem mnenju kršila tudi 19. člen Kodeksa.
Novinarka Simona Šolinič je odgovorila na pritožbo. Zavrača očitke, da je kršila Kodeks. O domnevni kršitvi 24. člena Kodeksa je napisala, da s starši deklice ne prijateljuje, pri njih na obisku je bila dvakrat, službeno, zaradi priprave članka. Starše in deklico je bežno poznala, pred 20 leti so živeli v isti soseski, a z njimi ni imela osebnih stikov. Ker dela v lokalnem mediju, bi to pomenilo, da bi se morala izločiti skorajda iz vseh tem, o katerih piše. Če bi novinarji morali vedno poročati o osebah, ki jih ne poznajo, bi bilo to nerealno ne le na lokalni, temveč tudi na nacionalni ravni, v odgovoru na očitek o prijateljevanju navaja novinarka. Če bi želela »namerno vplivati na potek postopkov«, kar ji v pritožbi očita CSD, »bi zgodbo objavila že aprila, ko je deklica prišla v krizni center in ne bi zgodbe objavila šele oktobra«, odgovarja novinarka, ki trdi, da v primer ni osebno vpletena in da je staršem, ko sta se obrnila nanjo s prošnjo, da bi o tem, kar se dogaja, poročala, celo svetovala, naj se z izjavami za javnost ne prenaglita. Novinarki se zdi zanimivo, da CSD pri tem navaja izjavo matere, ki je na sodišču povedala, da pozna novinarko, in izjavo odvetnice (na sodišču) o nestrinjanju z objavo članka. Pri tem novinarka poudarja, da CSD navaja podatke, ki naj bi bili zaradi tajnosti dogajanja na obravnavi zaupni. Glede očitkov CSD, da je prekršila 1. člen Kodeksa, novinarka v odgovoru najprej izpostavlja, da CSD Celje v pritožbi navaja besedno zvezo »trditve novinarke«. Novinarka poudarja, da v skoraj nobeni od navedenih izjav ni šlo za trditev novinarke, temveč za povzemanje izjav odvetnice, psihoterapevtke, staršev, Ministrstva za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti. Novinarka zavrača očitek, da je v članku karkoli komentirala. Novinarka v odgovoru zatrjuje, da je preverjala informacije, zavedala se je, da ne sme razkrivati identitete družine in mladoletne deklice, kar je posebej zapisala tudi v dopisu CSD (in KCM), v katerem je poudarila, da bo pred javnostjo zaščitila osebne podatke, da imena in priimkov v članku ne bodo omenjali itd. V tem dopisu je zaradi pojasnitev pomembnih informacij poslala CSD širok nabor jasnih in konkretnih vprašanj. Novinarka meni, da bi CSD na nekatera izmed njih lahko odgovoril. S tem bi namreč pojasnil stvari, ki so bile za članek relevantne in pomembne. Njihovi odgovori pa so bili splošni, povedali so, kako se ravna v takšnih primerih. Vprašanja je novinarka poslala tudi na KCM, čeprav je domnevala, da bodo odgovore sestavili na CSD Celje.« Po vseh vprašanjih, ki jim jih je posredovala, je dodala še možnost »komentarja, če bi želeli še sami karkoli pojasniti.« Novinarka dodaja, da je v članku povzet tudi odgovor Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ker v času poročanja še ni bilo znano, kakšni so rezultati prijave na inšpektorat tega ministrstva (in s tem morebitnega izrednega notranjega nadzora na CSD Celje) ter prijave Varuhu človekovih pravic, pa teh podatkov ni mogla preverjati. Novinarka pojasnjuje, da so se vprašanja, poslana na CSD, nanašala na izjave staršev. Objavljeni stavek, da starša z namestitvijo v KCM nista nikoli soglašala, ni trditev novinarke, temveč je navajanje izjave odvetnice. Izjava odvetnice je tudi omemba vprašanja, ki naj bi ga zastavili v KCM deklici, če želi v bolj prijazno družino. Komentar o tem je želela pridobiti na CSD, a ji na vprašanje niso odgovorili. »Kako mi lahko CSD očita, da nisem preverjala informacij, če pa mi konkretnih odgovorov sploh niso podali?« se v odgovoru na pritožbo sprašuje novinarka Simona Šolinič. Novinarka odgovarja na očitani zapis v članku, ki se glasi: »Razlog naj bi bil sum, da je v družini prišlo do zanemarjanja otroka. Tudi to ni dokončno potrjeno, kljub temu, da je zadevo preiskovala policija.« Simona Šolinič zatrjuje, da s tem ni kršila Kodeksa, saj je upoštevala dejstvo, da je nekdo nedolžen, dokler mu to pravnomočno ni dokazano. »Kar CSD tudi pojasni z navedbo, da se postopek nadaljuje na sodišču,« piše novinarka v odgovoru. »Sama je izrazila, da želi domov,« je izjava staršev in ne trditev novinarke, je zapisano v odgovoru, v katerem novinarka izpostavlja, da je CSD to izjavo iztrgal iz konteksta, saj je izjava staršev v celoti takšna: »Sama je izrazila, da želi domov, čeprav na Centru za socialno delo trdijo drugače.« Tudi izjava o tem, kaj bi moral KCM narediti v 21 dneh, ni trditev novinarke, piše Simona Šolinič, temveč je to izrekla odvetnica. Novinarka poudarja, da je te informacije preverjala, o tem je spraševala tudi pristojno ministrstvo. Da so staršem večkrat odrekli stik, ko sta bila že na vratih centra, je povzemanje izjav staršev, ni trditev novinarke, piše v odgovoru. Tej izjavi je v članku sledil opis pravil obiskovanja, o čemer je dobila novinarka odgovor s pristojnega ministrstva. Zapis o nočnih morah, slabostih in modricah po telesu temelji na izjavah staršev. Tudi o tem je novinarka prosila CSD za odgovor, a ji niso konkretno odgovorili, povzela pa je izjavo pristojnega ministrstva. Novinarka zavrača očitke na račun objavljene trditve, da bo deklica potrebovala večletno pomoč. To je, piše novinarka, podnaslov dela članka, v katerem o tem govori psihoterapevtka. Novinarka je odgovor CSD v zvezi s psihoterapevtsko obravnavo v članku objavila. Novinarka še dodaja, da so navedbe CSD nelogične in zavajajoče, ker ne pojasnijo, ali gre samo za pregled klinične psihologinje ZD Celje ali za mnenje izvedenke klinične psihologije. Novinarka pojasnjuje, da je izvedenka klinične psihologije deklico pregledala šele kasneje, po tistem, ko so ji poslali odgovor s CSD, kar pomeni, da odgovora niso mogli sestaviti na podlagi njenega mnenja, torej teh informacij ni mogla preverjati. Simona Šolinič piše, da je bilo za mnenje klinične psihologinje zaprošeno šele po petih mesecih bivanja deklice v KCM. Na očitek o kršitvi 17. člena Kodeksa novinarka odgovarja, da je objavljena fotografija simbolična in povezana z izjavo odvetnice staršev, ki je omenjala, da po njenem mnenju »otrok ne sme biti žrtev zbirokratiziranega sistema«. Novinarka še pojasnjuje da je bil njen članek uredniško pregledan in analiziran (o tem, da bi se morala v povezavi s 13.,14 in 17. členom Kodeksa pri pisanju članka novinarka posvetovati z odgovornim urednikom, namreč piše v pritožbi CSD Celje). V povezavi z očitano kršitvijo 20. člena Kodeksa novinarka zatrjuje, da je o primeru deklice poročala z vso novinarsko in človeško odgovornostjo, ni izdala njene identitete, ni omenjala imen staršev. Njen namen pri pisanju tega članka je bil, zakaj je deklica tako dolgo v KCM, želela je pojasniti okoliščine domnevnega kršenja procesnih in drugih pravic ter domnevnega izključevanja staršev iz postopka in obveščanja. Iskala je odgovore o tem občutljivem problemu, piše novinarka: »… in to IZKLJUČNO v korist deklice.« Novinarka, ki je prepričana, da ni kršila 19. in 23. člena Kodeksa, poudarja, da v članku ni nikjer omenjala, da je deklica poskušala storiti samomor, kar je nakazano v odgovoru CSD, ki hkrati navaja, da je šlo pri samopoškodovanju zgolj za praske. Novinarka tudi ugotavlja, da CSD šele v pritožbi, ki jo je naslovil na NČR, odgovarja na nekatera vprašanja, ki jih je zastavljala novinarka v času nastajanja članka.Novinarki se ob tem primeru zastavlja veliko vprašanj, med njimi tudi to, zakaj CSD Celje, ki v pritožbi navaja številne obtožbe, po objavi članka ni zahtevalo popravka. Dodaja, da se ji poraja dvom v strokovnost zaposlenih v CSD Celje pa tudi dvom v njihovo dojemanje komunikacije z novinarji. Novinarka je odgovoru na pritožbo CSD Celje priložila tudi izjavo odvetniške družbe, ki zastopa starše deklice, v kateri so potrdili, da se je novinarka pogovarjala z odvetnico, ki je bila takoj po objavi članka »obtožena«, da je ravnala v nasprotju s Kodeksom odvetniške etike, ker je novinarki izdala zaupne informacije in s tem javnosti izpostavila mladoletnega otroka. Odvetniška družba pojasnjuje, da je članek nastal na izrecno željo matere, ki se je odločila, da bo o neprimernosti ravnanja CSD Celje obvestila javnost. Mladoletni otrok s tem – po mnenju odvetnice Nuše Maček – ni bil izpostavljen, kar potrjuje tudi dejstvo, da je CSD Celje takoj po glavni obravnavi na sodišču predlagal izdajo začasne odredbe o tem, da se staršema prepove otrokovo zgodbo objavljati v medijih, a sodišče o tem predlogu CSD sploh ni odločalo. Če bi članek ogrozil ali v javnosti izpostavil otroka, bi sodišče takoj izdalo začasno odredbo in staršema prepovedalo objavljanje primera v medijih, piše v izjavi odvetniške družbe. Druga priloga, ki jo dodaja k svojemu odgovoru novinarka, je izjava Alenke Gabrovec, v kateri psihoterapevtka zatrjuje, da je novinarka članek, v katerem je vključeno tudi strokovno mnenje Alenke Gabrovec, napisala korektno, brez izmišljenih podatkov. Ker je prebrala pritožbo CSD Celje, pa še dodaja, da je bila deklica na diagnosticiranju v dispanzerju za psihohigijeno v Celju in pri sodni izvedenki, vendar le na diagnosticiranju. Alenka Gabrovec, psihoterapevtka (ETEOS, družinski in zakonski inštitut) piše, da deklica do danes ni dobila ustrezne psihoterapevtske pomoči.