Stališče / Razsodba NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Sonja Merljak Zdovc, Davorin Koron, Tatjana Pirc, Neva Železnik, Jernej Rovšek, Anja Gorenc (člani), je na seji 4. aprila 2017 v primeru Domen Savič proti Elizabeti Planinšič (novinarka Večera), Alešu Andloviču (novinar Slovenskih novic ), Miranu Lesjaku (odgovorni urednik Dnevnika) , Bojanu Budji (odgovorni urednik Slovenskih novic) in Katji Šeruga (odgovorna urednica Večera) ugotovilo, da so uredniki in novinarja kršili Kodeks novinarjev Slovenije. Ranka Ivelja se je izločila iz razprave in odločanja.
Primer: Domen Savič proti Elizabeti Planinšič (novinarki Večera), Alešu Andloviču (novinarju Slovenskih novic), Miranu Lesjaku (odgovornemu uredniku Dnevnika), Bojanu Budji (odgovornemu uredniku Slovenskih novic) in Katji Šeruga (odgovorni urednici Večera)
Domen Savič (pritožnik) Večeru, Dnevniku in Slovenskim novicam očita, da so pri poročanju o tem, da je starejši moški v Mariboru ustrelil svojo partnerko (članki: »Ustrelil partnerko, nato skušal storiti samomor«, Večer, spletna izdaja, 29. 1. 2017, avtorica Elizabeta Planinšič; »87-letnik v Mariboru ustrelil 70-letno partnerko, nato skušal soditi še sebi«, Dnevnik, spletna izdaja, avtorica Elizabeta Planinšič, Večer za Dnevnik, 29. 1. 2017; »Na smrt bolni xxx ustrelil xxx (imena so izpuščena zaradi zaščite zasebnosti)«, Slovenske novice, 30. 1. 2017, avtor Aleš Andlovič), kršili 2., 6., 18., 22. in 23. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
Prijavitelj pri argumentiranju kršitve 2. člena kodeksa navaja, da je objavljanje osebnih podatkov (imen, priimkov, naslovov prebivališč) nekorektno do vseh vpletenih in do njihovih sorodnikov, problematično pa naj bi bilo tudi zaradi tega, ker policija ni končala s preiskavo in podala uradne izjave.
Ker so bili novinarki vir sosedi (brez navedbe imen) in ker je večkrat predstavljala nepreverjene in nepodpisane govorice kot dejstvo, pritožnik meni, da gre za kršitev 6. člena kodeksa.
»Da mediji navajajo imena in priimke ter naslove prebivališč v tako tragičnem dogodku ter da hkrati za to ne navedejo nikakršnega razloga, se nam zdi hudo problematično,« je pritožnikov komentar h kršitvi 18. člena . Ker novinarka poimensko navaja žrtve umora in poskusa samomora, njun naslov in fotografijo lokacije, za to pa ni pridobila soglasja žrtve, je po mnenju pritožnika prekršila 22. člen kodeksa. Ker pa iz člankov ni razvidno, zakaj bi bila umor in poskus samomora v javnem interesu – objavljeni so metoda, kraj dejanja in identiteta osebe, ki je poskusila storiti samomor – pritožnik meni, da je prekršila tudi 23. člen kodeksa.
Na pritožbo se novinar in odgovorni urednik Slovenskih novic nista odzvala. Elizabeta Planinšič, Katja Šeruga in Miran Lesjak so na prijavo odgovorili skupaj.
Prepričani so, da niso kršili Kodeksa novinarjev Slovenije. Očitek o kršitvi 2. člena kodeksa zavračajo z besedami, da navedba prijavitelja ni točna, saj objava imen in priimkov po njihovem mnenju ne more biti že sama po sebi nekorektno predstavljanje podatkov in dejstev, kar podrobno utemeljujejo pri odgovoru na očitek, da so kršili 22. člen kodeksa. Dodajajo še, da ne drži, kar je zapisal pritožnik o uradni izjavi policije. Policija je namreč na dan dogodka ob 12.39 medijem po elektronski pošti poslala sporočilo za javnost, v katerem je navedeno, da je v stanovanju v Mariboru moški ustrelil žensko, da je na kraju ženska umrla, moški je bil poškodovan in odpeljan v UKC Maribor. Policija je še dodala, da ni nevarnosti za življenje drugih ljudi, da ni potrebno izvajati drugih ukrepov za varovanje ljudi ali premoženja. Elizabeta Planinšič, Katja Šeruga in Miran Lesjak so še zapisali, da je umor eno najhujših kaznivih dejanj in po njihovem prepričanju že iz tega razloga v javnem interesu. Do streljanja je prišlo v blokovskem naselju, na kraju dogodka je bilo veliko interventnih vozil, vest se je hitro širila in z njo tudi dezinformacije, ki jih je profesionalno opravljeno delo pomagalo odpraviti, dodajajo v odgovoru.
O navedbi virov informacij, ki jih je uporabila novinarka, pojasnjujejo, da je avtorica članka na prizorišču tragedije govorila z več sosedi, ki pa so jo zaradi strahu pred domnevnim morilcem prosili, naj ne navaja njihovih imen. Informacije, za katere prijavitelj očita, da so bile nepreverjene, pa je dobila pri virih iz vrst policije, ki so se že večkrat potrdili kot verodostojni. Pri policijskih virih je tudi skrbno preverila, v katero smer poteka policijska preiskava (spori in nasilje v družini). V odgovoru še navajajo, da je imela avtorica bistveno več informacij, kot jih je objavila. Izločila je vse, ki niso bile preverjene do te mere, da bi jih bilo mogoče objaviti. Tu še zapišejo, da novinarka Elizabeta Planinšič že dve desetletji dela v uredništvu črne kronike in ji doslej še nikoli ni bilo mogoče očitati senzacionalizma ali poročanja v nasprotju s kodeksom. Pri poročanju o tem dogodku pa je v skladu s 5. členom kodeksa pri objavljanju nepotrjenih informacij, govoric, ugibanj, v članku na to posebej opozorila.
Pri odgovoru na očitek o kršitvi 18. člena kodeksa so ponovno zapisali, da se je zgodil umor, eden najhujših zločinov po slovenskem kazenskem zakoniku, za katerega je zagrožena najvišja možna kazen. Domneva nedolžnosti a po njihovem ni bila kršena, saj so v članku, ki je nastal na dan dogodka, zapisani pogojniki in ne trdilniki. O objavi osebnih podatkov in fotografije prizorišča pa podrobneje pišejo v odgovoru na očitano kršitev 22. člena kodeksa. Soglasja žrtve, ki je zaradi strelov umrla, ni bilo mogoče pridobiti, odgovarjajo. 22. člen nedvoumno opredeljuje, da novinar brez žrtvinega soglasja ne sme razkriti njene identitete, kadar gre za žrtve spolnih zlorab in družinskih tragedij, v nadaljevanju člen določa, da mora novinar enako ravnati tudi v primeru »hudih kaznivih dejanj«. V odgovoru vsemu temu pritrjujejo, a ravno to, da je umor hudo kaznivo dejanje, celo eno najhujših, je po njihovi oceni razlog, ki utemelji javni interes za poročanje o umorih. Dodajajo še, da so uredništva pri tem oblikovala svojo prakso, ki se v primeru Večera in Dnevnika ne spreminja in je že vrsto let enaka. Izoblikovala se je pretežno na podlagi sodne prakse, pojasnjujejo. To pomeni, da ne objavljajo podrobnejših informacij v tistih primerih, kjer je javnost iz sojenj izključena (spolne zlorabe …). Po sodni praksi pa v to kategorijo ne sodijo primeri umorov. Poudarjajo še, da v obeh medijih pogosto žrtve ščitijo še bolj od sodnega sistema (ranljive skupine), s čimer želijo v odgovoru dokazati, da se zavedajo svoje odgovornosti in da jim ne gre za senzacijo.
Ker bodo sojenja v tem primeru javna, dodajajo še, da bodo o vseh okoliščinah umora (znova) poročali. Poleg tega omenjajo, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti le o družinskem nasilju. Na podlagi verodostojnih policijskih virov je avtorica že na dan dogodka slutila, kar je policija dva dni kasneje tudi potrdila, da »so namreč zoper storilca kaznivega dejanja podali kazensko ovadbo zaradi umora iz brezobzirnega maščevanja …«, piše v odgovoru. In še, da je policija dva dni po tragičnem dogodku pojasnila, da je šlo za dejanje iz koristoljubja.
Elizabeta Planinšič, Katja Šeruga in Miran Lesjak so prepričani, da tako poročanje in objava imen v takšnih primerih služita kot sredstvo za soočanje javnosti s tako hudimi problemi (kaznivimi dejanji) v družbi in tudi kot sredstvo opozarjanja, da je o težavah, če se te pojavijo, bolje obvestiti pristojne institucije, preden se (lahko) zgodi najhujše.
Menijo tudi, da objava inicialk praviloma identifikacije žrtve ali storilca ne prepreči, lahko pa povzroči težave osebam z istimi inicialkami.
O očitani kršitvi 23.člena kodeksa: Najprej razložijo, da je nemogoče ne poročati, da si je domnevni storilec skušal vzeti življenje; da so podatki o lokaciji umora za javnost relevantna informacija, ki se v tovrstnih novinarskih sporočilih zmeraj navaja; fotografija lokacije je po njihovem mnenju bralcu predstavljala dodatno informacijo o tem, kje se je tragedija zgodila; ker ni šlo za fotografijo s prizorišča umora in poskusa samomora, fotografija ni predstavljala posega v osebnostne pravice domnevnega storilca ali žrtve. Na Večeru in na Dnevniku ne objavljajo člankov o samomorih in poskusih samomorov, ker se zavedajo, da lahko novinarska poročila o tem negativno vplivajo na samomorilno vedenje posameznikov, pišejo Elizabeta Planinšič, Katja Šeruga in Miran Lesjak. V obravnavanem primeru pa je bil poskus samomora domnevnega morilca posledica umora, zato je bila po njihovem mnenju objava te informacijo enako relevantna kot objava informacije o umoru. Prepričani so, da ta primer v medijski praksi (ko si »storilec sodi sam«) v ničemer ni izstopajoč.
V zaključku svojega odgovora v kontekstu javnega interesa omenjajo še dileme, povezane z družbenimi omrežji, po katerih kroži marsikaj, tudi dezinformacije, pri čemer je objavljanje preverjenih dejstev v medijih še toliko bolj pomembno. Dodajajo še, da bi bile bolj konkretizirane smernice o poročanju medijev v takih in podobnih primerih dobrodošle.
K odgovoru so priložili tudi članke iz arhiva Večera in Dnevnika v primerih, ko si je storilec umora ali kakšnega drugega hudega kaznivega dejanja vzel življenje tudi sam.