Odvetnik Daniel Planinšec proti novinarju Dnevnika Dejanu Karbi in odgovornemu uredniku Miranu Lesjaku

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Davorin Koron, Tatjana Pirc, Neva Železnik, Jernej Rovšek, Katarina Vučko (člani), je na seji 27. februarja 2018 v primeru odvetnik Daniel Planinšec proti novinarju Dnevnika Dejanu Karbi in odgovornemu uredniku Miranu Lesjaku odločilo, da novinar in urednik nista kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Odvetnik Daniel Planinšec proti novinarju Dnevnika Dejanu Karbi in odgovornemu uredniku Miranu Lesjaku

Odvetnik Daniel Planinšec (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi 5. 12. 2017 odgovornemu uredniku Dnevnika Miranu Lesjaku in novinarju Dnevnika Dejanu Karbi (v nadaljevanju novinarju) očita, da sta z objavo članka z naslovom »Kdo je peku the potice zažgal slaščice?«, ki je bil objavljen v Dnevniku 27. 11. 2017 in na spletni strani (https://www.dnevnik.si/1042792602) 26. 11. 2017, kršila 2., 3., 4. in 5. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeksa).

Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da sta tako odgovorni urednik kot novinar odgovorna za objavo obravnavanega članka, ki naj bi vseboval številne neresnice in nepreverjene informacije, zato sta kršila 2., 3., 4. in 5. člen Kodeksa. S katerimi navedbami naj bi novinar kot avtor članka kršil kateri člen Kodeksa, pritožnik v osnovni pritožbi ni navedel. Odgovorni urednik naj bi bil po mnenju pritožnika odgovoren, ker je dovolil objavo članka in ker je zavrnil njegovo zahtevo za objavo demantija.
Odvetnik v pritožbi navaja, da naj bi bil novinar odgovoren, ker ni preveril informacij, ki jih navaja v članku »Kdo je peku the potice zažgal slaščice?«, zato naj bi posegel v čast in dobro ime pritožnika in mu z objavo povzročil nepopravljivo škodo. Pritožnik navaja, da ga je novinar v nedeljo na dan objave spletnega članka (članek obravnava požig vozil s pecivom pred hotelom, v katerem Marsel Šalamon, ki je s požigom oškodovan, peče pecivo – op. NČR) klical le enkrat in mu ni omogočil, da bi karkoli pojasnil. Že bežen pregled javno dostopnih podatkov bi novinarja odvrnil od pisanja neresnic. Predvsem naj ne bi bilo res, da je pritožnik speljal Marselu Šalamonu družbo Rogljiček in da naj bi Šalamon iz stečajne mase Rogljička kupil stroje. Iz javno dostopnih podatkov naj bi bilo razvidno, da je Marsel Šalamon v osebnem stečaju. Tudi ni res, da je »prejšnji teden izgubil eno od tožb«, saj zoper Šalamonove ni nikoli vložil nobene tožbe. Zoper pritožnika pa je drug družbenik, Žan Šalamon, vložil tožbo, ki pa jo je izgubil s pravnomočno odločbo sodišča (iz zapisnika o glavni obravnavi, ki ga je priložil pritožnik, je razvidno, da se je zadeva na sodišču končala s poravnavo, s katero je bil tožbeni zahtevek tudi umaknjen – op. NČR). Neresnična naj bi bila trditev, da je pritožnik v zameno za 30 odstotkov družbe Rogljiček ponudil pomoč, kar naj bi ugotovila tudi Odvetniška zbornica Slovenije (OZS). Je pa bil pritožnik spoznan za odgovornega na OZS, ker je policiji in upniku na poziv izročil pogodbo glede jahte, s katero je Marsel Šalamon lastništvo prenesel na tretjo osebo in tako skušal oškodovati svoje upnike. Denar naj bi bil tako vrnjen v stečajno maso. Da je pritožnik osumljen, naj bi si novinar bodisi izmislil bodisi mu je to povedal Šalamon. Na koncu pritožnik navaja svoje domneve, kdo bi lahko bil odgovoren za požig, obravnavan v članku, in v kateri smeri bi morala policija dogodek raziskati.
Pritožnik je pritožbi priložil zahtevo za objavo odgovora na članek s prilogami in zavrnitev urednika, dve odločbi disciplinske komisije OZS iz let 2013 in 2015, sodni seznam priznanih terjatev zoper M. Š., sklep sodišča o ustavitvi postopka odpusta obveznosti M. Š. v osebnem stečaju in zapisnik o glavni obravnavi leta 2015, na kateri je bila v eni zadevi sklenjena sodna poravnava.
Ker v pritožbi odvetnik ni opredelil, s katerimi navedbami je bil kršen kateri člen kodeksa, je bil pozvan k dopolnitvi pritožbe. V dopolnitvi z dne 20. 12. 2017 je pritožnik le ponovil navedbe v osnovni pritožbi ter večkrat citiral člene kodeksa, ki naj bi jih prekršil novinar v obravnavanem članku. Kaj naj bi predstavljalo osebne žalitve, ni navedel, prav tako ni navedel, katere objavljene informacije naj bi vsebovale hude obtožbe (2. in 3. člen Kodeksa). Glede 4. člena pritožnik navaja le, da je več kot očitno, da je novinar zamolčal informacije, ključne za razumevanje obravnavane teme, »saj je navajal podatke, ki so v nasprotju z javno dostopnimi«. Tudi glede domnevnih kršitev 5. člena je pritožnik le citiral določbo Kodeksa.

Novinar je na pritožbo odgovoril. V odgovoru v celoti zavrača vse trditve pritožnika, ki so navedene v pritožbi ali usmerjene nanj. Tako kot pri vseh pisanjih o pritožniku ga je tudi v obravnavanem primeru poklical, v nedeljo, 26. 11. 2017, ko je pisal članek. Kot pravi, se pritožnik »kot po navadi tudi to pot ni odzval«. Novinar je v odgovoru napisal, da se ne bo mudil pri vsaki trditvi v pritožbi, ker je »vsaka od njih neresna, zavajajoča, lažna«. NČR napotuje na svojega odvetnika, ki relacijo med pritožnikom in g. Marselom Šalamonom odlično pozna. Priložil je še odgovor odgovornega urednika Dnevnika, prek odvetniške družbe, na zahtevo pritožnika za objavo »demantija oziroma popravka« na sporni članek. V odgovoru urednik utemeljuje razloge za zavrnitev objave popravka v skladu z določbami Zakona o medijih (ZMed).

SKLEP:

Novinar Dejan Karba in odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak nista kršila 2., 3., 4. in 5. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev: Razsodišče ugotavlja, da je v tem primeru avtor članka znan, vendar je pritožnik kršitve Kodeksa očital tudi odgovornemu uredniku, ki naj bi bil odgovoren, ker je dovolil objavo članka in ker ni objavil »demantija« (v skladu z ZMed gre za zahtevo za objavo popravka) pritožnika. Zahteve za objavo popravkov in odgovorov se obravnavajo v skladu z ZMed, glede tega pa razsodišče nima nobene pristojnosti. Tudi Kodeks ne vsebuje nobenih pravil glede (ne)objav popravkov ali odgovorov, zato je pritožba pritožnika, ki se nanaša na odgovornega urednika, neutemeljena in brez podlage v Kodeksu. V obravnavanem primeru urednik tudi ni odgovoren, ker je dovolil objavo, saj razsodišče v članku ni ugotovilo kršitev Kodeksa, ki jih pritožnik očita novinarju.

Iz pritožbe in dopolnitve pritožbe je razvidno, da je temeljni očitek pritožnika novinarju, da je objavil nekaj netočnih informacij v članku (število tožb pritožnika, lastništvo družbe Rogljiček, način pridobitve in izgube (so)lastništva ter ugotavljanje odgovornosti pritožnika pred organi OZS). Te domnevne kršitve bi lahko bile obravnavane kot kršitev 1. člena Kodeksa. Ker pa pritožnik v pritožbi in njeni dopolnitvi ni uveljavljal kršitev tega člena Kodeksa, se razsodišče ni opredeljevalo do očitkov pritožnika o domnevnih netočnostih zbranih informacij in domnevnih napakah v članku.

Novinar ni kršil 2. člena Kodeksa, saj po prepričanju razsodišča nobena trditev v članku ni osebno žaljiva do pritožnika. Sicer pa pritožnik ni navedel, kaj naj bi bilo v članku osebno žaljivo.

Pritožnik ni navedel, kaj naj bi bile hude obtožbe v članku, glede katerih bi moral novinar dobiti njegov odziv. Ne glede na to je skušal novinar telefonsko kontaktirati pritožnika, kar potrjuje tudi pritožnik v pritožbi. Novinar glede tega navaja, da se ta tudi prej ni odzival na njegove klice. Upoštevati pa je treba tudi, da se je obravnavani članek nanašal na požig in je bil uvrščen v rubriko »kronika«, zato ni bilo veliko časa za čakanje na odziv. Sicer pa je bila večina trditev oziroma očitkov, ki jih pritožnik ocenjuje kot sporne in se ne nanašajo na požig, temveč na odnose med pritožnikom in oškodovancem požiga, že objavljena, na primer v članku istega novinarja, ki je bil objavljen v Dnevniku avgusta 2016 (https://www.dnevnik.si/1042748265). Glede na navedeno novinar ni prekršil 3. člena Kodeksa.

Iz pritožbe je razumeti, da naj bi novinar zamolčal nekatere okoliščine razmerij z Marselom Šalamonom in s tem povezanih postopkov, ki sta jih imela pri Odvetniški zbornici Slovenije in na sodišču. Razsodišče ob tem še enkrat poudarja, da se članek nanaša na poročilo o požigu in da v zvezi s tem novinar ni zamolčal nobenih informacij, ki bi bile ključne za razumevanje te teme, zato ni kršil 4. člena Kodeksa.

Pritožnik ni natančneje navedel, kaj naj bi bile nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, na katere bi novinar moral opozoriti. Če se očitek nanaša na navedbo v članku, da je pritožnik med potencialno osumljenimi, pa NČR opozarja, da je novinar zapisal, da to izhaja iz njegovih informacij, s čimer je nakazal možnost, da informacija ni potrjena, zato po mnenju razsodišča ni kršil 5. člena Kodeksa.