Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Sonja Merljak Zdovc, Davorin Koron, Tatjana Pirc, Neva Železnik, Jernej Rovšek, Anja Gorenc (člani), je na seji 17. aprila 2018 v primeru Boris Kočevar in dr. Manca Plazar, ki ju zastopa odvetnik Gregor Velkaverh, proti novinarki Lei Majcen in uredniku oddaje Svet Gregorju Trebušaku (Svet na Kanalu A) ugotovilo, da sta novinarka in urednik kršila Kodeks novinarjev Slovenije.
Primer: Pritožnika Boris Kočevar in dr. Manca Plazar, ki ju zastopa odvetnik Gregor Velkaverh (Odvetništvo Starman Velkaverh), proti novinarki Lei Majcen in uredniku oddaje Svet Gregorju Trebušaku (Svet na Kanalu A)
V uvodu pritožbe je zapisano, da prispevek »Zakaj se inšpekcija ni zganila?«, ki je bil objavljen 18. 8. 2017 v oddaji Svet na Kanalu A, daje vtis, da naj bi imela Boris Kočevar in dr. Manca Plazar (pritožnika), oba zaposlena na Občini Piran, pri legalizaciji »črne gradnje Benčičevih veliko vlogo«, pri čemer pritožnika pojasnjujeta, da glede na delovni mesti, ki ju zasedata v Uradu za okolje in prostor, nimata »prav nobene vloge, vpliva, pristojnosti ne pri legalizaciji črnih gradenj ne pri ukrepanju pristojnih organov zoper črnograditelje«. Pojasnjujeta še, da občina v prostorskih aktih sicer lahko spremeni namembnost kmetijskega zemljišča v stavbno zemljišče, vendar pa »kljub pritiskom Benčičevih do spremembe namembnosti konkretnega zemljišča v prostorskih aktih Občine Piran ni prišlo«. V pritožbi piše, da nekonkretizirani in neargumentirani očitki na račun pritožnikov temeljijo zgolj na tem, da Boris Kočevar in dr. Manca Plazar stanujeta v bližini Benčičevih in sta zaposlena na Občini Piran. Njun pooblaščenec poudarja, da resničnosti navedb novinarka ni preverila, v prispevku je povedala, da sta »Kočevar in Plazarjeva na dopustu«, kar pritožnika označujeta kot izgovor. Dodajata še, da pri pripravi prispevka niso niti poskusili pridobiti njunih izjav. Prispevek je po njunem prepričanju žaljiv, brez informativne vrednosti, ne razjasni dejanskih razlogov, zakaj pristojni organi (v primerih, kot je Benčič) ne ukrepajo ažurno. Pooblaščenec pritožnikov pojasnjuje tudi članek v Dnevniku, ki je bil objavljen 15. 3. 2013 (Kako iz skednja narediš rezidenco), v katerem je želel Boris Kočevar prikazati in opozoriti na slabosti in nedoslednosti Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki je stopila v veljavo v letu 2013. V pritožbi piše, da je v TV prispevku »Zakaj se inšpekcija ni zganila?« ta članek prikazan kot navodila črnograditeljem, Kočevar pa kot napeljevalec k črnograditeljstvu.
Pritožnika novinarki očitata kršitve 1., 2., 3., 4., 5., 6., 10., 17. in 21. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, kar konkretno utemeljujeta takole:
1.člen
Novinarka v prispevku ni preverila točnosti zbranih informacij in ni niti poskusila preveriti točnosti podatkov pri pritožnikih ali na Občini Piran.
2. člen
Novinarka je nekorektno in osebno žaljivo predstavljala podatke in dejstva o pritožnikih, ki ne držijo. Navedbe, da imata Boris Kočevar in dr. Manca Plazar veliko vlogo pri legalizaciji črne gradnje Benčičevih, da sta vplivala na to, da pristojni organi zoper Benčičeve zaradi črne gradnje niso ukrepali, ne držijo.
3. člen
Novinarka, ki zoper pritožnika v prispevku objavlja informacije, ki vsebujejo hude obtožbe (velika vloga pritožnikov v zadevi Benčič), ni »niti poizkušala pridobiti odziva pritožnikov« (ne pred in ne po objavi prispevka, še več, kljub podanemu zahtevku za objavo popravka, popravek ni bil objavljen, je še zapisano v pritožbi).
4. člen
Novinarka ni objavila informacije, da Občina Piran ni ugodila vlogi Benčičevih za spremembo namembnosti konkretnega zemljišča v prostorskih aktih občine, zamolčanje te informacije pa, piše v pritožbi, izkrivlja dejansko stanje, ki ga obravnava novinarka v prispevku. Novinarka je zamolčala informacije, ključne za celostno razumevanje teme. V pritožbi je zapisano, da namenoma ni objavila informacije, da Občina Piran vlogi Benčičevih za spremembo namembnosti zemljišča v prostorskih aktih Občine Piran ni ugodila.
5. člen
Novinarka je v prispevku objavila nepotrjene informacije, govorice, ugibanja, na to pa v prispevku ni opozorila.
6. člen
»Novinarka v prispevku ni navedla nobenega vira informacij,« piše v obrazložitvi kršitve.
10. člen
Pritožnika še ugotavljata, da naslov prispevka potvarja vsebino prispevka in pripomore k temu, da sta pritožnika v prispevku predstavljena v slabi luči, kot negativni osebnosti, čeprav novinarka za to nima nobenega argumenta.
17. člen
Novinarka ni spoštovala pravice pritožnikov do zasebnosti, v prispevku je objavljen posnetek hiše pritožnikov, njun naslov, elektronski naslov pritožnice, telefonske številke pritožnikov, osebni podatki. Za tak poseg po mnenju pritožnikov oziroma njunega zastopnika ni bilo prav nobenega upravičenega javnega interesa, ki bi lahko pretehtal nad spoštovanjem zasebnosti pritožnikov, ki sta se, kot piše v pritožbi, v prispevku znašla le zaradi tega, ker sta soseda Benčičevih in ker sta zaposlena na Občini Piran, ne pa zaradi tega, ker bi storila karkoli nezakonitega. Pritožnika nista javni osebi, zato je bil poseg novinarke v njuno zasebnost še toliko večji. Novinarka bi se morala zavedati, da z objavljanjem teh informacij in posnetkov škodi pritožnikoma, ki nista vajena medijske in javne pozornosti, še piše v pritožbi.
21. člen
Novinarka s spornim prispevkom »širi sovraštvo in nestrpnost do pritožnikov in do vseh uradnikov Občine Piran«. Uradniki Občine Piran in pritožnika niso storili ničesar napak v zadevi črne gradnje Benčičevih, še piše v pritožbi.
Zaradi vsega naštetega pritožnika menita, da novinarka, avtorica prispevka, in urednik, ki je dopustil objavo tega prispevka, nista ravnala skladno s splošnimi etičnimi normami.
V zaključku pritožbe je dodano še, da je obravnavani prispevek dobil razsežnosti, ki jih pritožnika ne moreta več zajeziti, kot argument za to trditev so našteti prispevki in članki, ki so jih o tej temi objavili drugi mediji. Zaradi vsega tega pritožnika trpita duševne bolečine, objava je povzročila škodo njunemu dostojanstvu, časti, dobremu imenu, trpita zaradi »obrekovanja, zaničevanja in posmehovanja v službi, na cesti, kjerkoli se pojavita«, je zapisal pooblaščenec pritožnikov, ki se sklicuje tudi na preambulo Kodeksa novinarjev Slovenije (svoboda izražanja, pravica do informacij javnega značaja, temeljne človekove pravice), pri tem pa poudarja, da so človekove pravice medsebojno omejene s pravicami drugih, da bi morali mediji varovati pravico do zasebnosti in nedotakljivosti osebnega življenja, ugleda in dobrega imena ter osebnega dostojanstva »ravno zaradi pogostega navzkrižja s pravico do svobode izražanja in pravico posameznikov do informacij javnega značaja«. Pooblaščenec poudarja, da se medij ne bi smel zlorabiti za tak poseg. Novinarskemu častnemu razsodišču predlaga, naj uredniku Gregorju Trebušaku naloži objavo odločitve častnega razsodišča v oddaji Svet na Kanalu A.
Pritožnika sta NČR posredovala posnetek prispevka in dokazilo o zahtevi za popravek, ki je bil uredniku poslan 28. 8. 2017. Nanj jima naslovnik ni odgovoril, popravek pa v oddaji Svet na Kanalu A ni bil objavljen, še piše v pritožbi.
Na pritožbo sta se odzvala novinarka Lea Majcen in urednik oddaje Svet Gregor Trebušak.
Novinarka pojasnjuje, da je bil omenjeni prispevek le eden izmed objavljenih v oddaji Svet, da je poročanje o črni gradnji piranske sodnice Tine Benčič trajalo ves teden (in se še nadaljuje), da so zgodbo v uredništvu raziskovali iz različnih zornih kotov, s pomočjo verodostojnih zaupnih virov, ki so jih (med drugim) opozorili na povezanost Benčičevih s sosedoma, to sta pritožnika Kočevar in Plazar, in na njun vpliv na Občini Piran. Sum storitve kaznivega dejanja v zvezi s povezavami sodnice in občinskih funkcionarjev preverja tudi koprsko državno tožilstvo, piše novinarka, ki je v nadaljevanju opisala zgodbo sodnice, ki ima v Vinjolah na črno zgrajeno hišo na zemljišču; ta je v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Ves teden so, odgovarja novinarka, pojasnjevali, da je za legalizacijo črne gradnje Benčičevih ključna sprememba namembnosti zemljišča, ki jo lahko odobri le pristojna občina (Občina Piran) oz. Urad za okolje in prostor. »Namen tega prispevka pa je bil izpostaviti dejstvo, da je Denis Benčič (mož sodnice Tine Benčič) v intervjuju, ki sem ga z njim opravila v sklopu prispevkov, svojo zgodbo o tej črni gradnji pojasnjeval identično, kot to v svojem prispevku za časopis Dnevnik opisuje njegov in sodničin sosed Boris Kočevar. On in njegova soproga Manca Plazar pa sta tudi tista, ki Benčičevim to črno gradnjo s spremembo namembnosti zemljišča lahko pomagata legalizirati,« poudarja v svojem odgovoru novinarka, ki piše, da je informacije zbirala ves teden, da ima shranjene tudi dokaze (telefonske izpiske), ki pa jih ne razkriva, ker ščiti svoje zaupne vire, s katerimi se je srečevala in pogovarjala po telefonu. Klicala je tudi na Občino Piran, se pogovarjala s predstavnico za odnose z javnostmi in njeno sodelavko, po telefonu se je o tej zadevi pogovarjala z Manco Plazar. 18. 8. 2017 ji je Nina Trampuš (Občina Piran) po telefonu povedala, da sta Plazarjeva in Kočevar odsotna, na dopustu, novinarka ju je zaradi tega iskala na domu, ker je želela pridobiti odgovor (piše, da so bila garažna vrata odprta, slišala je korake, zato je nekajkrat glasno pozdravila, a ji ni nihče odgovoril). Vprašanja o pritožnikovem preteklem delu in pristojnostih je po elektronski pošti poslala tudi na gradbeni inšpektorat oz. pristojno Ministrstvo za okolje in prostor, z inšpektoratom in ministrstvom je kontaktirala tudi po telefonu, piše novinarka, ki poudarja, da ne more odgovarjati za naslov, pa tudi za grafike ne, ker naslova ne določajo novinarji, grafike pa pripravlja za to »usposobljen oddelek«. Novinarka dodaja, da v prispevku ni razkrila nobenih osebnih podatkov, ki ne bi bili javno dostopni; z njimi je želela dokazati, da na tem naslovu res živita pritožnika. Uporabila je naslednja vira: www.bizi.si za podjetje Mance Plazar in Telefonski imenik Slovenije za Borisa Kočevarja, posnetek njune hiše pa je dostopen na spletni strani Google Street View. Njunih fotografij niso objavili »v izogib temu, da prekomerno posežemo v njuno zasebnost«. Za zahtevo popravka novinarka ni vedela. Piše še, da ne more odgovarjati za objavo prispevka na spletni strani, ker to ni v njeni pristojnosti, zatrjuje pa, da prispevka ni objavila na svoji Facebook strani, kar je omenjeno v pritožbi.
Na očitke o kršitvah členov Kodeksa novinarka Lea Majcen odgovarja:
1. člen:
Informacije, ki jih je zbrala, je pri vseh pristojnih institucijah preverjala ves teden (gradbena inšpekcija, ministrstvo, Občina Piran, kmetijsko ministrstvo, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, za enega izmed prej objavljenih prispevkov je posnela intervju z Alenko Maček Berger, pogovarjala se je z Denisom Benčičem, možem sodnice, pogovor so objavili, govorila je z Manco Plazar). Z vsemi zbranimi informacijami je dobila potrditev, pravi novinarka, da sta pritožnika tista, ki lahko spremenita namembnost zemljišča Benčičevih iz kmetijskega v stavbno, s tem pa omogočita legalizacijo. Njuno povezavo z Benčičevimi so ji potrdili kredibilni zaupni viri, pojasnjuje novinarka, ki še piše, da je želela dobiti odziv pritožnikov, a ga ni mogla, kar je prikazala tudi v prispevku.
2. člen:
Novinarka je prepričana, da njeno poročanje ni bilo žaljivo, da je bila korektna. V prispevku je izpostavljala le dejstva. Piše, da je Denis Benčič pred njihovo kamero pojasnjeval podobno, kot je za Dnevnikov članek izjavljal Boris Kočevar. Kočevar in Plazarjeva sta zaposlena na Občini Piran, na Uradu za okolje in prostor. Plazarjeva je predstojnica tega urada, »na katerem lahko spremenijo namembnost zemljišča iz kmetijskega v stavbno«, kar pomeni, da bi Benčičevi črno gradnjo na kmetijskem zemljišču, na katerem živijo že 25 let, lahko legalizirali. »Gre zopet za gola dejstva,« je zapisala v odgovoru novinarka, ki meni, da na noben način niso bila predstavljena osebno žaljivo. Dodaja še, da v prispevku ni omenila, da sta pritožnika s svojim vplivom dosegla, da pristojni organi zaradi črne gradnje Benčičevih niso ukrepali.
3. člen:
Novinarka ponovno poudarja, da je skušala pridobiti odziv (na občini, na domu), da za popravek ni vedela, da ni bil naslovljen nanjo in da objava popravka ni v njeni pristojnosti.
4. člen:
Novinarka piše, da ji je Denis Benčič v pogovoru pred kamero zatrdil, da čakajo na spremembo prostorskega načrta Občine Piran, kar so objavili v prejšnjih prispevkih, pri tem navaja pristojnost Urada in obeh pritožnikov ter poudarja, da ji s strani občine ali Mance Plazar, ko jim je zastavljala vprašanja o spremembi prostorskega načrta, ni nihče povedal za odločitev oz. zavrnitev.
5. člen:
Lea Majcen zatrjuje, da v prispevku ni navajala govoric, nepotrjenih informacij ali ugibanj, nizala je le dejstva (o sosedih, o postopku legalizacije, ki ga enako opisujeta Benčič za Svet in Kočevar v Dnevniku, o zaposlitvah pritožnikov, pristojnosti urada, o tem, da bi sprememba namembnosti zemljišča omogočila legalizacijo).
6. člen:
Njeni viri so bili: Ministrstvo za okolje in prostor, Gradbeni inšpektorat, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, Občina Piran (Slavica Tucakov, Nina Trampuš, Manca Plazar, javno dostopni podatki, Dnevnikov članek, Denis Benčič, kredibilni zaupni viri, ki jih po 2. odstavku 21. člena Zakona o medijih ni dolžna razkriti).
10. člen:
Za naslov prispevka ne odgovarja, ker naslovov ne ustvarjajo avtorji.
17. člen:
Po mnenju novinarke sta Kočevar in Plazarjeva relativno ali celo absolutno javni osebi, v prispevku pa je izpostavila zgolj področje življenja pritožnikov v javnosti, iz zasebnega življenja pa tisto, kar javnost zadeva: »Opravljata namreč javno funkcijo občinskih funkcionarjev, ki imata pri pereči temi, ki pesti piransko občino, to so črne gradnje na kmetijskih zemljiščih, pomembno vlogo.«
Novinarka poudarja, da ni posegala v njuno intimno, družinsko zasebno življenje, ki za predstavitev teme ni pomembno. Piše še, da sta se oba v javnosti že izpostavljala s pisanjem člankov, dajanjem intervjujev, da je tudi omenjeni Dnevnikov članek javno dostopen. Pri obrazložitvi novinarka ponovi javno dostopne vire, iz katerih je črpala osebne podatke o pritožnikih, sklicuje se na 4. člen Zakona o medijih, ki opredeljuje javni interes, meni, da ima javnost pravico do obveščenosti v primeru, ko gre za javne funkcionarje, kar pritožnika sta. Kot uradni osebi občinske uprave predstavljata lokalno izvršilno oblast in imata »vpliv na nelegalno početje sodnice, ki poleg sodne veje oblasti predstavlja najvišji moralni zgled v Republiki Sloveniji«.
21. člen:
Novinarka je prepričana, da v prispevku ni spodbujala nasilja, širila sovraštva in nestrpnosti ter drugih oblik sovražnega govora, piše, da je njena naloga nizanje dejstev, s katerimi opozarja na anomalije: »Zgolj to sem v prispevku tudi storila.«
Novinarka v zaključku svojega odgovora še pojasnjuje, da se je o vsakem koraku v seriji prispevkov o tej zadevi posvetovala z urednikom, ki je prispevek pred objavo pregledal in potrdil. Dodaja še, da njeno novinarsko delo v povezavi z obravnavano temo še ni zaključeno, zato pritožbo razume kot izvajanje pritiska in zastraševanje novinarke in uredništva.
Urednik Gregor Trebušak se strinja z novinarkino razlago in stoji za njenim delom, v odgovoru pritrjuje navedbam novinarke. Trebušak prevzema odgovornost za naslov prispevka in objavo grafike (tisti dan je bil urednik oddaje). Pojasnjuje še, da ni odgovoren za objavo popravka, saj bi morali po 26. členu Zakona o medijih zahtevo za popravek nasloviti na odgovornega urednika, kar on ni: »Zahteva za popravek ni bila pravilno naslovljena in tudi ne pravilno poslana.« Ker je bil po mnenju Trebušaka prispevek narejen po vseh novinarskih standardih, ga je pregledal, potrdil in objavil v oddaji Svet, zato ni bilo nobenega razloga, da ga ne bi objavili tudi na 24ur.com ali na Facebook strani, ne more pa odgovarjati za objavo prispevka v drugih medijih. Urednik Trebušak se strinja z novinarko, da je namen pritožbe izvajanje pritiska na novinarko, nanj in na uredništvo.