Marinka Kurilić in Alenka Bizjak proti Gordani Stojiljković, Slovenske novice

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Sonja Merljak Zdovc, Davorin Koron, Neva Železnik, Jernej Rovšek, Anja Gorenc (člani), je na seji 8. maja 2018, v primeru Marinka Kurilić in Alenka Bizjak proti Gordani Stojiljković, Slovenske novice, ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Marinka Kurilić in Alenka Bizjak proti Gordani Stojiljković, Slovenske novice

Pritožnici Marinka Kurilić in Alenka Bizjak sta v imenu Civilne iniciative »Tržnice ne damo« častni razsodišči pri Društvu Novinarjev Slovenije in Združenju Novinarjev in publicistov prosili, naj se izjasnita o načinu poročanja novinarke Gordane Stojiljković v članku Cerkev zahteva tržnico, objavljenem 27. januarja 2018 v Slovenskih novicah. Novinarsko častno razsodišče (NČR) je pritožnici opozorilo, da ne sprejema pavšalnih mnenj o nekem članku, da pa lahko pripombe zapišeta v obliki pritožbe, v kateri naj navedeta, s katerimi trditvami so kršeni posamezni členi Kodeksa novinarjev Slovenije (kodeks), in o čemer bo NČR odločalo po prejemu tako oblikovane pritožbe. Kljub temu da sta pritožnici odgovorili, da njun namen ni bil pisanje ovadb oziroma kakorkoli škoditi novinarju in uredniku, sta pritožbo deloma dopolnili po določilih Pravilnika o delu NČR.

Novinarki očitata kršitev 1., 2., 4., 5., 10. in 21. člena kodeksa. 1. člen naj bi novinarka prekršila s tem, ker je zapisala netočne informacije. Katere informacije v članku naj bi bile netočne, nista navedli.

2. člen naj bi novinarka kršila s tem, da prikazuje Jankovića kot žrtev pogoltne cerkve. Tudi tu pritožnici nista natančneje navedli, s katero trditvijo naj bi bil kršen 2. člen kodeksa. Je pa iz konteksta mogoče ugotoviti, da gre za zapis o tem, da naj bi cerkev »našla drug način, kako ponagajati Jankoviću«, in sicer Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL), oziroma zapisano besedilo: »Iz navedb v predlogu izhaja, da predlagatelji, torej Nadškofija Ljubljana, Stolna župnija Ljubljana – Sv. Nikolaj, Stolni kapitelj Ljubljana, kot lastniki objektov predlagajo določitev pripadajočega zemljišča k stavbam z naslovi Ciril Metodov trg 4 (nadškofija, semenišče) in Dolničarjeva 1 (Župnišče in ljubljanska stolnica Sv. Nikolaja), in sicer na zemljišču s parcelnimi številkami, kjer stoji tržnica, in nekaj parcelnimi številkami, kjer je Ljubljana – mesto, “so pojasnili v Službi za nepravdne zadeve MU MOL.« Novinarka zapiše tudi: »Če poenostavimo, gre za kompleks zemljišč okoli treh objektov, oziroma zemljišče znotraj ožjega mestnega središča, v strogem centru, sredi in v sklopu javnih površin. Ker torej Cerkev pred nacionalizacijo ni bila lastnica teh zemljišč, po podatkih MOL svoje zahtevke oziroma svojo pravico utemeljuje predvsem iz 18. stoletja in še prej ter pretekli rabi«. Kot izhaja iz objavljenega besedila, je to potrdil tudi predstavnik škofovske konference Blaž Gregorc.
4. člen naj bi novinarka prekršila, ker je zamolčala odklonilna stališča SAZU (iz leta 2009) in umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta pri ZRC SAZU, (iz leta 2012), ki so nasprotovala gradbenim posegom v tržnico.

Kršena naj bi bila tudi 10. člen in 21. člen kodeksa, češ da naslov (Cerkev zahteva tržnico) ter podpis: Ljubljanska škofija preprečila prenovo glavne tržnice in gradnjo podzemnih garaž potvarja dejansko stanje, besedilo pa da spodbuja nestrpnost do Cerkve. Po mnenju pritožnic bi se naslov članka moral glasiti: Mestna oblast hoče uničiti tržnico, naš kulturni spomenik in srednjeveške arheološke ostaline.

Novinarka Gordana Stojiljkovič je na pritožbo odgovorila.
Očitke zavrača, poleg tega pa je priložila tudi celotno korespondenco z MOL in RKC.
Zavrača očitek o kršenju 1. člena kodeksa, češ da je vse svoje informacije preverila, od nje pa nihče ni terjal popravka. Na MOL je naslovila vprašanji, ali drži, da naj bi Nadškofija od MOL zahtevala tržnico v naturi, če pa to drži, kaj bi to pomenilo za načrtovanje garaže pod tržnico. V začetku je namreč pomislila predvsem na denacionalizacijo. Hkrati je skoraj enako vprašanje poslala na ljubljansko nadškofijo, od koder je odgovoril Blaž Gregorc. Zapisal je, da nadškofija pred nacionalizacijo ni bila lastnica ljubljanskih tržnic in tako tudi ne stranka v postopku. Tri dni kasneje je dobila odgovor od MOL, v njem pa so podrobneje pojasnili, za kakšne postopke gre (zahteva za določitev pripadajočega zemljišča). Glede na ta odgovor je na RKC poslala nova vprašanja in na podlagi obojega napisala članek.
V članku sama ne vidi kršitve 2. člena, saj da v njem ni prav nobenega osebno žaljivega predstavljana podatkov.
Prav tako ne razume, zakaj naj bi zamolčala stališča SAZU in ZRC SAZU, saj članek ne povzema celotne zgodovine »boja za tržnico«, ampak predstavlja »novo« tožbo RKC zoper MOL, zaradi katere se projekt gradnje znova oddaljuje.
Naslovi, podnaslovi, oprema članka so v pristojnosti urednika, sama pa je,kot je zapisala, objektivno in korektno predstavila stališči oziroma odgovore obeh vpletenih strani. Z ničemer ni spodbujala nestrpnosti do Cerkve. Naslov Cerkev hoče ljubljansko tržnico je bistvo članka, nikakor bombastičen in senzacionalen. Zavrača navodila pritožnic o tem, kakšen naj bi bil članek in kakšen (pravilnejši) naslov naj bi mu po njunem dali v Slovenskih novicah.
Prek Facebooka je poskušala priti do kakršnegakoli kontakta z eno od pritožnic, Marinko Kurilić, vendar jo je ta tudi v odgovoru prek Facebooka poučevala, o čem naj bi pisala, na pobudo za pogovor pa se ni odzvala.

SKLEP:

ni kršila 1., 2., 4., 10. in 21. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev: NČR najprej opozarja, da namen članka očitno ni bil historični pregled dogajanj v zvezi z osrednjo ljubljansko tržnico, pač pa zapis o še eni fazi dogajanj in zapletov, povezanih s tem. Novinarka v že tako obširnem članku ni bila dolžna povzemati še nekdanjih, sicer pa dobro znanih dogajanj, ampak je upravičeno sledila zgodbi, temelječi na novih dejstvih – ta pa so, da je RKC z zahtevo po določitvi pripadajočih zemljišč k stolnici, župnišču, nadškofiji in semenišču zavrla načrte župana Jankovića o gradnji podzemnih garaž. NČR se v svoji odločitvi ne opredeljuje, kdo ima v celotni zgodbi o gradnji garaž pod tržnico prav, pač pa zgolj o tem, ali je novinarka v domnevno spornem članku upoštevala vse novinarske profesionalno etične standarde, ki jih določa Kodeks. Te je po mnenju razsodišča spoštovala.

Ker pritožnici nista navedli, s katerimi trditvami naj bi novinarka kršila 1. člen, je NČR o tem le sklepalo iz konteksta pritožbe, vendar zgolj v delu, kjer je njuna volja nedvoumna oziroma je dejanski očitek kršitve novinarkinega pisanja razpoznaven. Ker je menilo, da ta kontekst kaže zgolj na eno trditev, ki jo je lahko sámo nedvoumno prepoznalo kot tisto, na katero se sklicujeta pritožnici, je ugotavljalo morebitno kršitev 1. člena zgolj pri tej vsebini. Sklenilo je, da z njo novinarka ni kršila 1. člena kodeksa. Zapisana trditev »Cerkev zahteva tržnico« namreč ustreza dejstvom. Če je namreč RKC vložila zahtevo po ZVEtL po pripadajočih zemljiščih svojih stavb, ta zahteva pa zajema parcele, na katerih stoji tržnica, potem je novinarka na podlagi preverjenih dejstev lahko tudi utemeljeno sklepala, da Cerkev v novem postopku zahteva parcele, na katerih stoji tržnica.

Novinarsko častno razsodišče v zapisanih trditvah ni našlo osebno žaljivega predstavljanja dejstev, s katerimi bi lahkobil kršen 2. člen kodeksa. Članek ni napisan v osebno žaljivem tonu do nobene osebe, ki nastopa v članku. Tudi sicer NČR nikjer v besedilu ni našlo zapisane trditve, da je »Janković žrtev pogoltne cerkve«.

Kot je razsodišče zapisalo že v uvodu, gre za članek o eni od faz sicer javnosti precej dobro znanih dogajanj, povezanih z Ljubljansko tržnico. Navajanje preteklih in javnosti prav tako znanih stališč SAZU in Inštituta Franceta Steleta pri ZRC SAZU ne bi v ničemer spremenilo bistva članka, da je z novim posegom RKC v zgodbo gradnja znova odložena v nedoločno prihodnost, morda tudi dokončno. Zato kršitve 4. člena ni ugotovilo.

Naslov članka Cerkev zahteva tržnico povsem ustreza vsebinskemu zapisu v članku, torej v ničemer ne potvarja vsebine, zato novinarka ni prekršila 10. člena kodeksa.

NČR tudi ni našlo razlogov, zaradi katerih bi ugotovilo kršitev 21. člena. Novinarka samo opisuje dejanske, sicer povsem legitimne poskuse RKC, da bi pridobila pravico na – k svojim stavbam – pripadajočih zemljiščih in posledice vsega tega za županove načrte o podzemni garaži, kar ne more biti spodbujanje k nestrpnosti do Cerkve.

Zahteva pritožnic, o čem naj bi novinarka pisala in kakšen naj bi bil pravi naslov članka, je poseg v novinarjeve avtorske pravice in njegovo profesionalno delo ter pravico do izražanja in je zato nedopustna.