Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Jelena Aščić (podpredsednica), Davorin Koron, Neva Železnik, Katarina Vučko, Anja Gorenc, Nina Jerman, Tatjana Pirc, Jernej Rovšek in Sonja Merljak Zdovc (člani), je na seji 19. junija 2018 v primeru Leo Oblak proti novinarju POP TV Tadeju Grešovniku, ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Leo Oblak proti novinarju POP TV Tadeju Grešovniku
Leo Oblak se pritožuje zaradi prispevka z naslovom Ureditev medijskega prostora/Kateri programi bi bili na seznamu v oddaji 24 ur na POP TV, ki je bil objavljen 7. marca 2018. Avtor prispevka je bil novinar Tadej Grešovnik, v prispevku pa opisuje poskus spremembe Zakona o medijih. Medijska zbornica pri GZS je namreč med drugim predlagala, da bi kabelski operaterji uporabnikom morali ponuditi možnost izbire posebnih programskih shem s programi javnih in regionalnih televizij.
Leo Oblak (pritožnik) novinarju Grešovniku očita kršitve 1. in 3. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. Pritožnik meni, da je novinar objavil naslednje neresnične trditve:
– Zasebne interese naj bi uveljavljala radijski mogotec, lastnik Infoneta Leo Oblak in prvi mož velenjske televizije VTV Rajko Đorđević, ki sta osnutek v solo akciji pripravila in ga posredovala v imenu celotne medijske zbornice.
– K snovanju osnutka niso bile povabljene niti druge medijske hiše.
– Sodelovanje Oblaka in vlade je vprašljivo s stališča korupcijskih tveganj.
Za te trditve pritožnik meni, da so tudi hude obtožbe, na katere novinar ni pridobil odziva, zato je po pritožnikovem mnenju kršil 3. člen kodeksa.
Pritožnik utemeljuje kršitvi 1. in 3. člena tudi s tem, da novinar ni preveril objavljenih trditev in informacij pri nobenem od vpletenih. Pritožnik našteva, da novinar svojih trditev ni preveril pri članih Upravnega odbora Medijske zbornice pri GZS, posebej pa izpostavlja pravnika POP TV Ceneta Grčarja, ki je član UO. Informacij avtor ni preveril niti pri katerem od članov radiodifuznega združenja pri zbornici, piše Oblak, pa tudi pri Leu Oblaku ne, kar bi po njegovem moral storiti, saj so v objavljenih informacijah hude kršitve, ker očitki v prispevku implicirajo, da »Leo Oblak sledi samo svojim interesom in ravna koruptivno.« V javnosti se je ustvaril vtis, da si s solo akcijo piše prilagojeno medijsko zakonodajo, je zapisal Leo Oblak, ki dodaja, da je zaradi prispevka utrpel škodljive posledice. Pritožnik navaja zanj sporni izjavi novinarja v obravnavanem prispevku:
– »Zasebne interese naj bi uveljavljala radijski mogotec, lastnik Infoneta Leo Oblak in prvi mož velenjske televizije VTV Rajko Đorđević, ki sta osnutek v solo akciji pripravila in ga posredovala v imenu celotne medijske zbornice.«
– »K snovanju osnutka niso bile povabljene niti druge medijske hiše. Spremembe naj bi sicer prinesle cenejši paket kabelskih operaterjev, ki bi moral ponuditi programske sheme brez komercialnih programov, zajemal pa naj bi programe posebnega pomena. Med njimi, zanimivo, tudi Đorđevićev VTV.«
Pritožnik omenja, da je novinar v prispevku navedel tudi izjavo bivše ministrice za kulturo Bizjak Mlakarjeve, ki je sodelovanje Oblaka in vlade ocenila kot vprašljivo s stališča korupcijskih tveganj.
Leo Oblak v pritožbi piše, da so bile vse navedene trditve neresnične, da so ves čas med pripravo zakona sodelovali člani zbornice, nečlani ter člani Združenja neodvisnih radijskih programov, da je komunikacija potekala preko delovne skupine, ki so jo poleg Lea Oblaka sestavljali člani UO zbornice, med katerimi je bil tudi predstavnik družbe POP TV, ki je bil seznanjen s predlogom novele in je nanjo podal pripombe. »Zadnja različica novele je bila posredovana s soglasjem Ceneta Grčarja,« je v pritožbi napisal Oblak, ki trdi, da je to različico novele GZS poslal v državni zbor. Zaradi vsega naštetega je prepričan, da ni šlo za solo akcijo Oblaka in Đorđevića, ampak za pobudo vseh članov GZS. »Družba POP TV je torej ves čas sodelovala v postopku nastajanja novele, ki jo omenja novinar POP TV,« je zapisal pritožnik, ki ga čudi, da »je potem ta ista družba v svojem mediju objavila prispevek, da naj bi šlo za solo (ali celo koruptivno) akcijo dveh posameznikov …«
Leo Oblak je pritožbi dodal fotografije z zbora članov, ki so glasovali o podpori noveli, na zboru je sodeloval in glasoval Branko Čakarmiš (POP TV), skenirano elektronsko sporočilo Ceneta Grčarja o zadnjem predlogu GZS za spremembo 112. člena Zakona o medijih, v sporočilu je le-ta zapisal, da je »nekaj dodal in nekaj črtal«, ter prepis prispevka, ki ga je pripravil novinar.
Novinar Tadej Grešovnik na pritožbo odgovarja in obtožbe Oblaka označuje kot neutemeljene.
Novinar pojasnjuje, da se je med pripravo prispevka posvetoval s poznavalcem in strokovnjakom dr. Markom Milosavljevićem s Fakultete za družbene vede, njegovi izjavi, ki ju je objavil, pa pritrjujeta trditvama, da je bil predlog novele zakona pripravljen znotraj omejene interesne skupine, ki ni upoštevala mnenj vseh akterjev slovenske medijske krajine, in da se je pri pripravi predloga skušalo upoštevati parcialne interese posameznikov, ki obvladujejo določene medije. Novinar v odgovoru omenja favoriziranje medijev s t. i. »posebnim pomenom«, kakršen je tudi VTV, ki ga vodi predsednik Združenja radiodifuznih medijev Rajko Đorđević, ki je novelo v imenu združenja poslal v Državni zbor, pa tudi to, da je predlog skušal urejati številna vprašanja, ki zadevajo izdajatelje radijskih programov, med njimi tudi radijske postaje Lea Oblaka. V tem kontekstu je bilo v prispevek vpleteno elektronsko sporočilo nekdanje ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar, ki ga je poslala več naslovnikom, tudi ministru za kulturo Peršaku. V njem je napisala: »Še posebej je s stališča korupcijskih tveganj vprašljivo ravnanje predsednika vlade, pa tudi srečevanje ministrstva za kulturo in Akosa z interesno skupino (Butina, Oblak, …) pri oblikovanju predloga zakona medijske zbornice.« Tadej Grešovnik v odgovoru še opozarja, da poslani predlog ni urejal drugih problematik medijske zakonodaje, ki zadevajo tiskane medije, zaradi česar je v prispevek umestil odgovornega urednika Dela, ki je povedal, da v to zgodbo niso vključeni vsi deležniki: »Ta predlog je posledica partikularnih interesov,« in rekel še: »Zdajšnji predlog novega medijskega zakona je nastal zaradi pritiska zelo ozke skupine ljudi.«
Novinar zavrača očitke, da je kršil 3. člen kodeksa. Prepričan je namreč, da navedbe o tem, da sta Oblak in Đorđević ravnala v interesu svojih medijskih hiš, niso hude obtožbe, temveč le sporno in etično vprašljivo ravnanje z vidika drugih vpletenih. Pri tem izpostavlja, da je uporabil besedno zvezo »naj bi«, kar po njegovem mnenju znatno reducira težo vsebine. Grešovnik tudi zavrača obtožbo Oblaka o impliciranju koruptivnega ravnanja.
Trditev o tem, da so bile številne druge medijske hiše izvzete iz snovanja končne oblike predloga novele, novinar utemeljuje z odprtim pismom predsednika Slovenskega združenja za medije pri Slovenski oglaševalski zbornici Tomaža Drozga, v katerem Drozg piše, da najpomembnejši deležniki niso bili vključeni in da je šlo za izrazito partikularen interes. O tem je pisala Julijana Bizjak Mlakar v omenjenem elektronskem sporočilu, ki ga je naslovila na ministra za kulturo (»gre za lobistični zakon, ki ga je spisala interesna skupina – medijska zbornica, pri nadaljnjem oblikovanju pa so ji asistirali nekateri uradniki ministrstva in Akosa, vsaj en poslanec, … – zakon pa zasleduje parcialni zasebni interes, ne pa javnega interesa radijev in TV programov posebnega pomena.«). Novinar je odgovoru priložil izjavo člana UO Medijske zbornice pri GZS Ceneta Grčarja, ki zavrača navedbe, da je soglašal s končno različico predloga.
Tadej Grešovnik pojasnjuje, da je v prispevku povzel trditve, ki jih je v svojem pismu zapisala Bizjak Mlakarjeva. V pismu omenja korupcijska tveganja, tudi to, da je na srečanjih sodelovala oseba, ki je v preteklosti javno priznala, da je podkupovala uradne osebe pri medijskem zakonu.