Matej Praprotnik, Darja Potočan, Aljoša Valentinčič proti novinarki Delove priloge Ona Katji Cah

Obrazložitev: Argument novinarke, da tema intervjuja ni natrijev klorit oz. kapljice MMS sicer ne drži, saj je v svojem vprašanju jasno izpostavila natrijev klorit kot sredstvo, ki naj bi zdravilo skoraj vse. (»Bodiva konkretni – natrijev klorit naj bi zdravil skoraj vse«), prav tako v enem od vprašanj novinarka navaja, da je Jim Humble odkril, kako neverjetne učinke ima MMS (»Za sredstvo MMS ste prvič slišali v povezavi z Američanom Jimom Humblom, ki je odkril, kako neverjetne učinke ima«).

Novinarka torej v več vprašanjih opisuje natrijev klorit in MMS kapljice kot zdravilne, pri čemer pa glede na uradne vire dokazov o tem, da je ta snov zdravilna, ni. Kljub temu, da gre za vprašanja, je novinarka dolžna zagotoviti točnost informacij in ob pripravi vprašanj preveriti, ali vsebujejo točne informacije. Izpostavljanje natrijevega klorita in kapljic MMS kot«glavnega zdravila« ali sredstva za zdravljenje je v nasprotju s tem, kar trdi stroka in pristojne inštitucije, in sicer da je natrijev klorit sredstvo, ki se ne uporablja v medicini, ampak v industriji kot belilo oziroma močno oksidacijsko sredstvo, kapljice pa da so le razredčen natrijev klorit. S tem ko je novinarka opisovala natrijev klorit in kapljice MMS kot zdravilne, je po mnenju NČR kršila 1. člen kodeksa, saj v vprašanjih ni bila zagotovljena točnost informacij.

Novinarka je v svojem vprašanju opozorila bralca na stališče stroke – Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), katerega ime sicer napačno navaja kot Nacionalni inštitut za varovanje zdravja – in navedla dejstvo, da je prodaja kapljic v Sloveniji prepovedana. Pri tem je tudi navedla stališče NIJZ, da je spojina strupena. S tem novinarka po oceni NČR ni zamolčala informacij, ključnih za razumevanje teme.

Popravke ureja Zakon o medijih, zato se razsodišče po svoji ustaljeni praksi do njih ne opredeljuje.

Ločeno mnenje Jerneja Rovška, ki se mu je pridružila Tatjana Pirc

Soglašam z večino članov razsodišča, da je v tem primeru novinarka Katja Cah kršila 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, vendar pa menim, da je kršila tudi 4. člen, kar utemeljujem v nadaljevanju.
Večina članov NČR je sprejela razlago, da novinarka ni kršila 4. člena kodeksa (novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme), ker je v svojem vprašanju opozorila bralca na stališče stroke, Nacionalnega inštituta za javno zdravje in ker je v istem vprašanju navedla, da so kapljice MMS strupene in je njihova prodaja nezakonita. Menim, da v tem vprašanju, ki se v celoti glasi »Nacionalni inštitut za varovanje zdravja v Sloveniji je že pred leti svaril državljane, naj MMS ne uporabljajo, ter ga opisovali kot strupenega tako za ljudi kot živali, posebno tiste, ki živijo v vodi. Prodaja sredstva je prav tako nezakonita. Kako to komentirate?«, in v drugih vprašanjih novinarka ni predstavila bralcem dovolj informacij za razumevanje obravnavane teme. Še posebej zato, ker je v enem od prejšnjih vprašanj sogovornici (»Za sredstvo MMS ste prvič slišali v povezavi z Američanom Jimom Humblom, ki je odkril, kako neverjetne učinke ima. Že v devetdesetih letih preteklega stoletja je farmacevtska podjetja prosil, naj nenavadno zdravilo raziščejo, vendar so ga zavrnili. Ali ima farmacevtska industrija v zvezi s tem še vedno prižgano rdečo luč?«) zrelativizirala uradno opozorilo NIJZ. Nelegalnost kapljic je bila predstavljena kot »še vedno prižgana rdeča luč«. Vemo pa, da rdeča luč slej ko prej ugasne in se prižge zelena luč. V tem primeru pa seveda rdečo luč zagovarja farmacevtska industrija, ki ima, v podtonu tega vprašanja, materialni interes, da ne dovoli raziskave in kasnejše registracije teh »čudežnih« kapljic, ki zdravijo praktično vse in so napol zastonj v primerjavi z uradno priznanimi zdravili. V tem vprašanju in celotnem intervjuju novinarka tudi ni navedla, da citirani Američan ni zdravnik, ampak je samozvani zdravilec. To bi celotno vprašanje postavilo v povsem drugačen kontekst.
Novinarka bi za predstavitev celovitih informacij o tem »čudežnem« zdravilu morala bralcu predstaviti bolj celovito opozorilo NIJZ, v katerem so tudi informacije o kemični sestavi kapljic in njihovi uporabi (»MMS je raztopina natrijevega klorita (kemijsko NaClO2), ki se uporablja v industriji kot belilo oziroma močno oksidacijsko sredstvo« – citat iz sporočila NIJZ). Novinarka je torej po mojem mnenju zamolčala informacije, ki so ključne za bralca pri odločitvi, ali naj verjame, da gre za zdravilo in ga morda poskusiti. Pri informacijah, ki zadevajo javno zdravje, pa se konča tudi svoboda izražanja in novinarjeva svoboda. To izhaja iz pravil, ki opredeljujejo svobodo govora, na primer iz 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kjer je izrecno navedeno, da se svoboda govora lahko s predpisi omeji tudi zaradi »zavarovanja zdravja«.
Brez ključnih informacij o sestavi in učinku »čudežnih kapljic« celoten intervju, tako vprašanja kot odgovori, učinkuje kot prikrito oglaševanje za kapljice MMS in za knjige, ki jih promovirajo. Pomisleki zoper to »čudežno« zdravilo pa se omejujejo na »zaroto« farmacevtske industrije in uradne medicine, ki ima še vedno prižgano »rdečo luč«. Pri tem pa je spregledano, da je propagiranje teh kapljic morda tudi neke vrste »zarota«, ki jo vodijo tisti, ki imajo finančni interes pri prodaji teh kapljic in knjig, ki jih promovirajo. Pritožniki v pritožbi NČR niso kot odgovorne navedli tudi urednice, ki je po mojem mnenju v prvi vrsti odgovorna za to, da je bil takšen enostranski prikaz domnevnega zdravila sploh objavljen. Motiv za objavo pa je na začetku intervjuja naveden: »Na naše uredništvo je priromal Priročnik MMS – Zdravje v lastni odgovornosti, skupaj z njim pa tudi priložnost za pogovor z njegovo avtorico…«. Odgovornost za objavo je še večja, ker intervju formalno ne sodi v kategorijo reklamiranja zdravil in podobnih izdelkov, ki morajo biti sicer opremljena z opozorilom »o tveganju in nezaželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom«, ki bi bilo v tem primeru za bralce nujno.

Ločeno mnenje Ranke Ivelja

Novinarka Katja Cah je tudi po mojem mnenju kršila 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Ta novinarju zapoveduje, da mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam; svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti. K temu, kar je glede kršitve 1. člena kodeksa zapisalo razsodišče, dodajam še svoje ločeno mnenje, ki se deloma dotika kakovosti novinarskega dela. V tovrstnih primerih je ta ključni pogoj za etično novinarstvo.

Novinarka informacij, ki so zadevale sporne kapljice, ni preverila v zadostni meri. Z vprašanji se je le dotaknila (ne)varnosti kapljic, resnega novinarskega dela, ki ga zahteva intervju o tako občutljivi temi, pa ni opravila. Bralec ni dobil na voljo dovolj relevantnih informacij, da bi se lahko sam odločil, ali je varno uživati kapljice s sporno sestavino. Sogovornica pač ni neodvisen strokovnjak. Intervju zato v celoti rezultira v manipulacijo z bralcem in neodgovorno ogrožanje zdravja ljudi.

Nemško zdravnico, intervjuvanko, je novinarka sicer soočila z nekaterimi kritičnimi ugotovitvami, ki zadevajo kapljice MMS oziroma njihovo sestavino natrijev klorit, ne pa tudi s ključnimi – na primer, da so nekatere države smrtno nevarne kapljice prepovedale ali da je človek, ki je po navedbah novinarke »odkril, kako neverjetne učinke ima«, samozvani zdravilec in ne morda zdravnik, kemik ali farmacevt, ki bi za zdravilnost kapljic lahko ponudil izsledke znanstveno neoporečnih raziskav. Te novinarke sploh niso zanimale.

Nasprotno, kritične ugotovitve medicinske stroke in Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je novinarka navedla kot nekakšno protiutež trditvam o zdravilnih učinkih, ne pa kot jasna opozorila morebitnim uporabnikom. Zdravnici in avtorici priročnika je podelila kredibilnost že s tem, da je intervju opravila z njo in ne s strokovnjakinjo ali strokovnjakom, ki v zadevo osebno ni vpleten in bi ji lahko, kot rečeno, verodostojno (s študijami, raziskavami) predstavil (ne)varnost uživanja kapljic, če že teh informacij ni znala poiskati sama.

Iz intervjuja in odgovora novinarke je razvidno, da ni predhodno raziskala, kaj so po kemični sestavi in kaj lahko uporaba teh kapljic povzroči; navedla ni nobenega resnega dokaza ne o njihovi učinkovitosti ne o varnosti. To je posebej sporno, ker je vedela ali bi morala vedeti, da gre za nevarno belilo, ki se uporablja v industriji, saj je na to opozoril NIJZ. Če bi temo, o kateri je pisala, ustrezno raziskala, bi zdravnico – ob predpostavki, da intervju ni bil oglas, temveč novinarski prispevek – morala bolj jasno soočiti z nevarnostmi, ki so jim v stiskah izpostavljeni neuki bralci priročnika oziroma uživalci kapljic. To je pri tako občutljivi temi huda novinarska napaka.

Novinarka lahko legitimno domneva, da so morda kapljice učinkovite, a jih farmacevtska industrija noče raziskati, kot je razvidno iz njenega vprašanja (ko navaja, da je človek, ki naj bi odkril »neverjetno« učinkovitost sredstva MMS, farmacevtsko industrijo prosil, naj jih raziščejo, a so ga zavrnili). Toda to je ne odvezuje odgovornosti za verodostojno, celovito in točno informiranje bralcev na podlagi dostopnih, znanstveno preverljivih podatkov. Zgolj citirana navedba za to prav gotovo ne zadošča. Tudi to, da so (po novinarkinih navedbah) obtožbe proti zdravnici v Nemčiji umaknili, samo po sebi nikakor ne dokazuje, da so kapljice zdravilne ali varne.

Po mojem mnenju novinarka ni kršila 4. člena kodeksa, ki novinarja zavezuje, da ne zamolči informacij, ključnih za razumevanje teme. Iz vprašanj, ki jih je postavila intervjuvanki, je namreč razvidno, da jo je poskušala soočiti z ugotovitvami medicinske stroke in NIJZ. Ali je ključne dele teh opozoril izpustila zavestno – in jih torej »zamolčala« – ali pa je to storila zaradi malomarno opravljenega novinarskega dela in v prepričanju, da je zdravnico vendarle soočila s protiargumenti, ni razvidno v taki meri, da bi lahko potrdili kršitev 4. člena.

Ločeno mnenje Davorina Korona

Novinarka Katja Cah po mojem prepričanju ni kršila 1. člena kodeksa. Pogovor z zdravnico Antje Osvald je pripravila po izidu priročnika v slovenščini, kar je bralcem pojasnila. “Razprave o t. i. čudežnih kapljicah, imenovanih MMS, so v Sloveniji in drugod po svetu povzročile že precej hude krvi,” piše novinarka v uvodu. Imenuje jih torej “tako imenovane” čudežne kapljice, s čimer kapljic oziroma natrijevega klorita ne opisuje kot zdravilo za skoraj vse bolezni. V njenem vprašanju “Bodiva konkretni – natrijev klorit naj bi zdravil skoraj vse – od slabega zadaha, viroze do raka v zgodnji fazi ter malarijo …” je zdravilni učinek MMS postavljen pod vprašaj (naj bi). Sledi mu vprašanje, koliko ljudi je z njim ozdravelo, po katerem zdravnica priznava, da včasih pa ne deluje.

Novinarka intervjuvanko tudi sprašuje in opozarja: “Menda klorov dioksid uporabljajo v bolnišnicah v obliki infuzij?” In: “Na začetku vašega priročnika lahko preberemo, da ne vi ne založnik ne prevzemata odgovornosti za kakršno koli škodo, ki bi lahko nastala z uporabo metod, opisanih v knjigi. Zakaj ne morete prevzeti odgovornosti za nekaj, v kar verjamete?”

Svojo nepristranskost novinarka izkazuje še z vprašanjem oziroma opozorilom zdravnici: “Nacionalni inštitut za varovanje zdravja v Sloveniji je že pred leti svaril državljane, naj MMS ne uporabljajo, ter ga opisovali kot strupenega tako za ljudi kot živali, posebno tiste, ki živijo v vodi. Prodaja sredstva je prav tako nezakonita. Kako to komentirate?”

Novinar ima pravico, lahko tudi dolžnost (če tako odloči uredništvo), da opravi intervju tudi na temo, ki v javnosti vzbuja pomisleke. Za odgovore sogovornika je odgovoren v toliko, da na njegove morebitne sporne navedbe bralca opozori. Novinarka Katja Cah je z navedenimi vprašanji to v primerni meri upoštevala. Kot laik na tem področju pa se z zdravnico ne more zapletati v bolj strokovno debato, zato menim, da ni kršila 1. člena kodeksa.