Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Davorin Koron, Ranka Ivelja, Sonja Merljak Zdovc, Jernej Rovšek, Tatjana Pirc, Neva Železnik (člani), je na seji 4. junija 2019 v primeru Ronan Chatellier proti novinarju Boštjanu Celcu in uredniku Slovenskih novic Bojanu Budji ugotovilo, da novinar in urednik nista kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Ronan Chatellier proti novinarju Boštjanu Celcu in uredniku Slovenskih novic Bojanu Budji
Ronan Chatellier (pritožnik) je zoper novinarja Boštjana Celca in odgovornega urednika Slovenskih novic (SN) Bojana Budjo vložil pritožbo v zvezi s člankom, ki je bil 21. 1. 2019 objavljen v časopisu Slovenske novice in na spletni strani https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/clanek/spolno-zlorabil-svojo-15-letno-ucenko-dobil-je-celo-nase-drzavljanstvo-140894. V časopisu je bil članek objavljen z naslovom »Spolno zlorabil svojo 15-letno učenko«; na naslovnici SN je bil naslovljen »Nuno opeharil, učenko zlorabil«, na spletni strani SN pa »Spolno zlorabil svojo 15-letno učenko, dobil je celo naše državljanstvo«. Pritožnik meni, da sta novinar in urednik z omenjenimi prispevki kršila 1., 2., 3., 4. in 18. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (kodeks).
Pritožnik predlaga razsodišču, da se iz odločanja v tem primeru izločita Jelena Aščić in Sonja Merljak Zdovc. Navaja, da je prva o njem pripravila prispevek v Odmevih RTV SLO 28. 5. 2012, druga pa je v Sobotni prilogi Dela omenjala pritožnika, ko je pisala o Zavodu MIR.
Na poziv razsodišča je pritožnik pritožbo dopolnil 16. 03. 2019. Očitke pritožnika povzemamo na podlagi te dopolnitve, v kateri so očitki konkretizirani po posameznih členih kodeksa. Novinar in urednik naj bi 1. člen kodeksa kršila s tem, da sta na naslovnici časopisa SN ob fotografiji pritožnika objavila napis »NA BEGU« (ob naslovu »Nuno opeharil, učenko zlorabil«). Pritožnik v zvezi s tem pojasnjuje, da zoper njega niti v času objave omenjenega članka niti do vložitve pritožbe ni bila izdana nikakršna (pravnomočna) odločba o priporu oziroma nikakršna tiralica, iz katere bi sledil zaključek, da je na begu. Novinar trditve, da je na begu, ni preveril na primeren način, na primer s poizvedbo pri sodišču glede morebitnega pripora ali tiralice. Trditev, da je na begu, je tudi huda obtožba, glede katere novinar ni pridobil odziva pritožnika, s čemer je kršil 3. člen kodeksa. Novinar bi moral upoštevati tudi domnevo nedolžnosti. Pritožnik trdi, da ni mogoče zatrjevati, da je nekdo na begu, če ni sodne odločbe, ki bi ga zavezovala k temu, da mora priti na sodišče, oseba pa je ne spoštuje, zaradi česar sodišče odredi prisilne ukrepe. Nič od tega pa ni bilo v njegovem primeru. Ker je novinar poročal o pritožniku kot o osebi, ki je na begu, tudi ni bil dovolj pazljiv, zato je z navedenim kršil 18. člen kodeksa. Če pa je novinar vedel, da zoper pritožnika ni izdana (pravnomočna) odločba sodišča (npr. glede prisilne privedbe ali pripora), kar je po mnenju pritožnika verjetno, glede na to, da je to že njegov tretji članek o tej temi in da so SN pri prejšnjih objavah o njem že dvakrat zavrnile objavo njegovega popravka, je pri poročanju očitno zamolčal to informacijo in s tem kršil tudi 4. člen kodeksa.
Na naslovnici časopisa in tudi v podnaslovu oziroma v uvodu članka je zapisano, da je pritožnik »nekdanji ljubljanski budistični vodja«. Ta navedba ne drži, saj je pritožnik še vedno predstojnik slovenske Budistične kongregacije Dharmaling, kar je razvidno iz uradnega Registra cerkva in drugih verskih skupnosti, ki je objavljen na spletu. S tem naj bi novinar kršil 1. in 3. člen kodeksa. Enako kršitev je novinar po mnenju pritožnika zagrešil tudi s tem, ko ni upošteval podatkov glede tega dejstva, ki so mu bili posredovani z zahtevami za popravek Budistične kongregacije Dharmaling glede prejšnjih dveh člankov (v letih 2016 in 2017), kjer je pisalo, da je pritožnik še vedno predstojnik). To, da ni več predstojnik, naj bi bila tudi huda obtožba, saj ustvarja vtis pri javnosti, da je izguba funkcije povezana z obtožbami proti njemu, zato naj bi novinar v zvezi s tem kršil tudi 3. člen kodeksa.
Objavljena je bila tudi fotografija policijske privedbe pritožnika na zaslišanje na sodišču, ki je stara več kot šest let. Za omenjeni neupravičeni odvzem prostosti je dobil odškodnino, kazenski postopek pa je bil pravnomočno ustavljen (kar ob fotografiji ni pojasnjeno). Novinar, trdi pritožnik, tega ni preveril niti pri sodišču niti pri pritožniku. S tem naj bi kršil tako 1. kot tudi 3. člen kodeksa (saj gre za hudo obtožbo, če se z zastarelo fotografijo, ki nima zveze s postopkom, ki je glavna tema članka, poskuša ustvariti vtis, da mu je bila upravičeno odvzeta prostost). Z zavajajočo objavo fotografije naj bi bil po pritožnikovem mnenju kršen tudi 2. člen kodeksa, saj naj bi bila takšna zavajajoča predstavitev do pritožnika osebno žaljiva. Z objavo fotografije, pod katero piše, da je bil pritožnik nekaj časa celo v priporu, naj bi novinar kršil tudi 18. člen kodeksa, saj ni bil pazljiv pri objavi fotografije. Slika prisilne privedbe v lisicah, ob kateri ni jasno zapisano, da je bil kazenski postopek, na katerega se posnetek nanaša, ustavljen, pritožnik pa je prejel odškodnino zaradi neupravičenega odvzema prostosti (neupravičenega pripora), ne upošteva domneve nedolžnosti, temveč poskuša ustvariti vtis, da je bil upravičeno priprt, trdi pritožnik. Poleg tega naj bi objava tako zavajajoče predstavljene fotografije v povezavi z drugim postopkom, ki še ni zaključen, ustvarjala lažen vtis povezanosti odvzema prostosti in odprtega postopka (na katerega se sicer nanaša članek).
Pritožnik navaja, da ne drži, da naj bi bil obtožen spolne zlorabe 15-letne učenke, kar piše v članku (torej, da »naj bi po naših informacijah spolno zlorabil 15-letno učenko«). Kazenski zakonik govori o zlorabi položaja, ki naj bi pripeljala do intimnosti, in o »osebi, stari nad petnajst let« (drugi odstavek 174. člena KZ-12). Tudi mlada ženska, ki naj bi bila domnevna žrtev (kar je sama sicer večkrat zanikala), ni nikoli bila članica kongregacije (torej ni bil njen učitelj). Pritožnik navaja tudi, da v času, ko naj bi se dejanje zgodilo, ni bila stara 15 let, ampak več. Novinar in urednik sta bila na omenjeno napako opozorjena že ob prejšnjih dveh objavah, pa je kljub temu nista popravila, še trdi. Dodaja, da gre za obtožbo storitve kaznivega dejanja, ki ne more biti kar neka poljudna kategorija, ki se sicer prekriva z drugimi kaznivimi dejanji. Veljavni Kazenski zakonik na primer pozna kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe (172. člen KZ-1), nadalje spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let (173. člen KZ-1). Termin »spolna zloraba« ima torej konkreten pomen, enako velja tudi za starost osebe, ki je ključna pri tem, ali je neko kaznivo dejanje lahko storjeno. Novinar naj tega ne bi preveril na način, ki bi zagotavljal točnost oziroma se ni izognil napaki, na katero je bil v preteklosti že opozorjen. S tem naj bi po mnenju pritožnika kršil 1. člen kodeksa. Hkrati naj bi tudi očitano kaznivo dejanje predstavil na način, ki je osebno žaljiv, saj očitno ne gre za kaznivo dejanje, ki bi impliciralo spolno zlorabo. Poleg tega domnevna oškodovanka ni bila toliko stara, da bi lahko šlo za spolno zlorabo. Pritožnik navaja tudi, da je spolna zloraba eno izmed moralno najbolj zavržnih kaznivih dejanj, zato je takšen očitek osebno žaljiv. S tem naj bi bil kršen 2. člen kodeksa. Očitek spolne zlorabe je tudi huda obtožba, novinar pa po mnenju pritožnika pri njem ni poskušal pridobiti odziva niti ni zatrjeval, da ga je poskušal pridobiti (citiral je le izjavo iz sodišča), s čemer da je kršil 3. člen kodeksa. Še dodatno je to sporno, ker naj bi bilo novinarju, glede na zahtevo po popravku pri dveh prejšnjih objavah jasno, da objavlja napačne podatke. Novinar pritožnikovega pojasnila glede napačnega poročanja o pravni kvalifikaciji dejanja in starosti domnevne oškodovanke, s katerim je bil seznanjen, ni omenil v članku, s čemer je kršil 4. člen kodeksa, trdi pritožnik. S tem ko mu je novinar očital spolno zlorabo, še dodaja, ni upošteval domneve nedolžnosti, saj mu je pripisal kaznivo dejanje, za katerega ni v nobenem postopku. Zato naj bi kršil tudi 18. člen kodeksa (hkrati tudi ni bil zadosti pazljiv pri poročanju).
Pritožnik navaja, da ima prazno kazensko evidenco, tako v Sloveniji kot tudi v Franciji, kar je že večkrat izkazal (članek namiguje, da temu ni tako). Prvi člen kodeksa naj bi bil kršen s tem, ker novinar tega podatka ni preveril oziroma ker je zapisal, da naj bi bil »po nekaterih podatkih … pred leti že spoznan za krivega spolnega napada na dva otroka… « Potrdilo iz kazenske evidence je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej navedeno, izda pa ga pristojni državni organ. Oseba, ki ima prazno kazensko evidenco, velja za neobsojeno oziroma prevlada domneva nedolžnosti, navaja pritožnik. Omenja tudi, da se v Republiki Sloveniji na primer spolni delikti vodijo v posebni evidenci, iz katere se ne brišejo; pod zakonsko določenimi pogoji je tudi po poteku zakonskih rokov do njih možen dostop. V Republiki Franciji je kazenska evidenca oblikovana na več ravneh, do tretje ravni lahko dostopajo samo sodniki. Novinar tega ni preveril, ampak je preprosto zapisal namigovanje, brez da bi sploh pojasnil, od kje je dobil svoje informacije (»po nekaterih podatkih«). S tem naj bi kršil 1. člen kodeksa. Hkrati je obtožba pretekle spolne zlorabe oziroma namigovanje nanjo osebno žaljiva, zaradi česar naj bi novinar kršil tudi 2. člen kodeksa. Gre za hudo obtožbo, kljub temu pa novinar ni pridobil odziva pritožnika oziroma je celo prezrl informacije iz preteklih zahtev za popravke. S tem naj bi kršil 3. in 4. člen kodeksa. Z namigovanjem na pretekle obsodbe kljub prazni kazenski evidenci je kršil tudi domnevo nedolžnosti oziroma 18. člen kodeksa.
V obravnavanem članku je omenjen je tudi pravdni postopek gospe Tenzin Wangmo. Tudi v tem primeru je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbo in odločilo v prid pritožnika, kar v članku ni navedeno, navaja pritožnik. Nadaljuje, da novinar omenja le očitke in še to selektivno ter z namenom prikazati domnevno hinavščino na tabloidno – škandalozen način (gre za celotno besedilo pod podnaslovom »Molimo zanjo, a denarja še ne bo«). Novinar očitno ni preveril, v kakšen stanju je pravdni postopek, zato pritožnik trdi, da je kršil 1. člen kodeksa. Novinar prav tako omenja, da naj bi tožnica v omenjeni zadevi zaradi ravnanja pritožnika jedla iz smeti in podobno, pri čemer je, kot že rečeno, izgubila tožbo. Zato je ta selektivna navedba po mnenju pritožnika do njega osebno žaljiva, zaradi česar naj bi novinar kršil 2. člen kodeksa. Tudi to so hude obtožbe, novinar pa ni pridobil glede te zadeve njegovega odziva, zato naj bi kršil 3. člen kodeksa. Če je novinar dejansko vedel za to, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, pa tega ni navedel v članku, je s tem po mnenju pritožnika kršil 4. člen kodeksa, saj je zamolčal ključne informacije. V vsakem primeru pa naj bi kršil 18. člen kodeksa, saj s tem, ko ni navedel prvostopenjske sodbe v njegovo korist, ni upošteval, da pritožnik ni kriv.
V zaključku pritožnik poudarja, da je celoten članek pisan tendenciozno, škandalozno, z ignoriranjem znanih dejstev oziroma brez ustreznega poizvedovanja o ključnih dejstvih, s selektivnim navajanjem »dejstev«, z ignoriranjem dejstev, na katera je bil novinar opozorjen pri zahtevah za popravek glede prejšnjih objav in brez iskanja odziva pri pritožniku. Vse z namenom oblatiti njegovo ime.
Novinar in urednik sta posredovala odgovor na pritožbo prek Odvetniške pisarne Zakonjšek d. o. o. Odgovora je na podlagi pooblastil podpisala odvetnica Jasna Zakonjšek. Pritožnik ni specificiral, katere očitke kršitev kodeksa naj bi zakrivila novinar, katere pa urednik, saj je na koncu pritožbe navedel, da se očitki nanašajo na oba. Pri povzemanju odgovorov novinarja in urednika, ki se v velikem delu prekrivata, razsodišče navaja najprej odgovor novinarja, iz odgovora urednika pa navaja dele, ki se nanašajo na njegovo odgovornost: glede naslovov, podnaslovov in fotografij članka v tiskani in spletni izdaji.
V odgovoru novinarja je najprej pojasnjeno, da članek poroča o pravnomočni obtožnici zoper pritožnika, ki se mu očita kaznivo dejanje spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, kar je iz članka jasno razvidno. Hkrati članek vseobsežno poroča o preteklih postopkih zoper pritožnika. Sodna praksa je že potrdila, da je ob aktualnih temah dovoljeno poročati vseobsežno, torej tudi o preteklih ravnanjih posameznika. Pritožnik je javna oseba, ki je po izrednem postopku dobil slovensko državljanstvo. Večkrat se je pojavljal v javnosti, tudi v družbi številnih slovenskih politikov. Zato ima kot javna oseba zmanjšano polje pričakovane zasebnosti.
Članek poroča o sodnih postopkih na nevtralen in korekten način. Pri tem je bralcu predstavljeno, v kakšni fazi so postopki. Javnost ima pravico, da je obveščena o sodnih postopkih, še posebej zoper javne osebe ali kadar se ti nanašajo na huda kazniva dejanja. Sodne obravnave so načeloma javne, novinar pa informacije, ki jih pridobi od sodišča ali izve na javni obravnavi, ni dolžan preverjati pri posamezniku, če pri tem pojasni, da gre za očitke iz (ob)tožbe, in če pri tem pojasni tudi zagovor oziroma stališče, ki ga ta zagovarja na sodišču. V nadaljevanju je v odgovoru pojasnjena vloga medijev in novinarjev pri uresničevanju pravice do svobode izražanja in pri tem citirane določbe Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah, na tej podlagi pa še uveljavljena sodna praksa. V skladu s to je poročanje o kazenskih postopkih in protipravnih ravnanjih posameznikov tema, ki upravičeno zanima javnost. Interes javnosti pa je še toliko večji ob upoštevanju trenutnih razmer doma in v tujini, ko potekajo številni preiskovalni postopki zoper verske voditelje različnih ver, ki se jim očitajo kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost.
Glede na sklicevanje pritožnika na vložene popravke, novinar v odgovoru poudarja, da to ni v pristojnosti razsodišča in tudi ne novinarja. V obravnavnih primerih je odgovorni urednik zavrnil objavo popravkov, ker so obstajali odklonilni razlogi na podlagi zakona o medijih.
V nadaljevanju novinar odgovarja na posamezne konkretne navedbe, na katere je opozoril pritožnik. Najprej glede navedbe na naslovnici časopisa, kjer je v podnaslovu zapisano »Na begu«. Novinar odgovarja, da ni avtor tega zapisa v podnaslovu, saj naslove in podnaslove pripravi dnevni urednik, novinar pa ni dnevni urednik.
Glede zapisa, da je pritožnik »nekdanji« ljubljanski budistični vodja, novinar odgovarja, da je bil seznanjen, da je pritožnik v preteklosti podal odstopno izjavo kot duhovni vodja, zato je uporabil izraz, da gre za nekdanjega ljubljanskega budističnega vodjo. Poleg tega se pritožnik že dalj časa ne nahaja v Sloveniji, zato dejansko ne more opravljati vodenja v Ljubljani, ker za razliko od prejšnjih let fizično ni prisoten v Ljubljani. Ta zapis tudi nikakor ne predstavlja hude obtožbe.
Glede objavljene fotografije pritožnika in besedila pod fotografijami, novinar odgovarja, da ni avtor fotografije in zapisov pod fotografijami. Avtor fotografije je Igor Mali, kar je iz članka tudi razvidno. Drugi razlogi za objavo fotografij in besedil pod njimi so razvidni iz povzetka odgovora urednika.
Novinar odgovarja, da pritožnik neutemeljeno navaja, da članek vsebuje napačne informacije, ker da naj ne bi bil obtožen spolne zlorabe 15-letne učenke, temveč kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, pri čemer naj bi bila žrtev stara večkot 15 let in naj ne bi bila njegova učenka. Novinar odgovarja, da je v nadaljevanju članka izrecno zapisano, da je pritožnik pravnomočno obtožen storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, zato zapis v uvodu članka, da gre za spolno zlorabo, ne predstavlja napačne informacije temveč skrajšani zapis očitanega kaznivega dejanja. V zvezi s starostjo domnevne žrtve odgovarja, da je že v sami definiciji kaznivega dejanja iz drugega odstavka 174. člena KZ oseba, ki je storilcu zaupana v učenje, vzgojo ali varstvo, stara nad petnajst let. Domnevna pritožnikova žrtev je v času očitanega dejanja že dopolnila 15 let, ne pa še 16 let. Dejstvo, da naj bi bila pritožnikova učenka, pa izhaja iz pravnomočne obtožnice. Ali je to res, pa bo stvar dokaznega postopka na sodišču. Novinar v odgovoru še opozarja, da KZ-1 ne vsebuje kaznivega dejanja, ki bi bilo poimenovano zgolj »spolna zloraba«. Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost so različno poimenovana, zato poenostavitev zapisa imena kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 z navedbo, da gre za »spolno zlorabo«, ne predstavlja poročanja o napačni pravni kvalifikaciji. Poenostavljen zapis je zapisan le v uvodu članka, v nadaljevanju pa je korektno zapisano celotno ime kaznivega dejanja, zato ne gre za napačen ali žaljiv zapis in kršitev kodeksa.
Novinar je razpolagal z informacijami, ki jih je pridobil od sodišča, pri tem pa ni zamolčal nobenih pomembnih informacij. Novinar je tudi kontaktiral pritožnikovega zagovornika, da bi pridobil pravnomočno obtožnico, a mu je ta ni želel posredovati, zato je novinar objavil informacije, ki jih je pridobil od sodišča. Teh pa ni bil dolžan preverjati pri posamezniku. Novinar je tudi ves čas uporabljal pogojno obliko, da naj bi pritožnik storil očitano kaznivo dejanje in pojasnil, v kakšni fazi je zadeva, zato je bil dovolj pazljiv in ni kršil domneve nedolžnosti ter določil kodeksa v zvezi s tem.
Glede pritožnikove domnevno prazne kazenske evidence v Sloveniji in Franciji, novinar odgovarja, da članek poroča o odprtih postopkih, pri čemer je bilo pojasnjeno, kako so se že končali nekateri kazenski postopki. Nikjer v članku ni zapisal, da je bil pritožnik v Sloveniji že obsojen zaradi kateregakoli kaznivega dejanja. V zvezi z zapisom, da naj bi bil pritožnik po nekaterih podatkih Franciji že pravnomočno obsojen zaradi spolnega napada na dva otroka, pa odgovarja, da gre za informacijo, zapisano v pogojni obliki. Novinar je to informacijo pridobil od svojega vira, ki mu popolnoma zaupa, z njim pa se je dogovoril v skladu z določbo 8. člena kodeksa za zagotavljanje anonimnosti. Glede na to, da je bil pritožnik v Sloveniji že večkrat obtožen kršitve spolne nedotakljivosti, ima javnost interes, da je s tem seznanjena, čeprav informacija ni uradna. Pritožnik v zvezi s tem tudi ni predložil dokazil, ki bi potrjevala, da je njegova francoska kazenska evidenca »prazna«.
Navedbe v članku o tožbi gospe Tenzin Wangmo zoper pritožnika je novinar povzel iz navedb tožnice iz tožbe, pri čemer je pojasnil tudi odgovor pritožnika v zvezi s tožbenimi očitki, ki ga je podal na obravnavi prek videokonference. Novinar ni zapisal trditev, ampak je navedel, da gre za tožbene trditve, resničnosti tožbenih navedb pa ni oporekal niti pritožnik. Novinar je poročal o dogajanju na javni glavni obravnavi. Ker pa se v Sloveniji civilne sodbe ne razglašajo na javni glavni obravnavi, ampak izidejo pisno, novinar ni mogel biti seznanjen z izidom civilnega postopka. Pritožnik domnevne civilne sodbe, ki jo omenja, ni priložil, zato ni razvidno, ali je bila izdana po izdaji obravnavanega članka ali prej, niti ni jasno, ali gre za pravnomočno odločitev. Iz članka pa je razvidno, da gre za poročanje o dogajanju na civilni obravnavi, teh informacij pa novinar ni dolžan dodatno preverjati, zato kodeksa ni kršil.
Urednik povzema odgovor novinarja in dodatno odgovarja na posamezne očitke pritožnika.
Zapis na naslovnici tiskane izdaje SN »Na begu« je podnaslov, ki je namenjen ilustraciji besedila članka. V članku pa je pojasnjeno, da se pritožnik izogiba prihoda na slovensko sodišče in da je imelo sodišče med sojenjem večkrat težave pri zagotavljanju njegove navzočnosti. Novinar je tako pojasnil, da je sodnica že leta 2013 neuspešno vabila pritožnika na kazenski narok. Tudi leta 2017 se je pritožnik izognil prihodu na sodišče, tako, da je sodišču poslal obvestilo, da mu to onemogoča zdravstveno stanje, hkrati pa, da se v Sloveniji boji za lastno varnost. Slovensko sodišče je zaprosilo francoske organe, da naj se opravi zdravniški pregled pritožnika in sporoči, ali pritožnik res ni sposoben prihoda v Slovenijo, a se pritožnik ni odzval vabilu na zdravniški pregled v Franciji. Posledično je tožilka tudi večkrat zahtevala uvedbo pripora, predlaganemu ukrepu je sodišče tudi ugodilo. Te informacije je novinar pridobil od sodišča kot odgovor na novinarsko vprašanje, kar je iz članka razvidno. Prav tako je pojasnjeno, v kakšnih fazah so posamezni kazenski postopki. Vse to potrjuje, da se pritožnik izmika prihodu na slovensko sodišče oziroma da je na begu. Sodna praksa pa potrjuje, da naslovov, nadnaslovov in podnaslovov ni dovoljeno presojati izolirano in iztrgano iz konteksta. Na naslovnici je torej le ilustrirano oziroma na krajši način zapisano, da se pritožnik izogiba slovenskim oblastem. Vse informacije pa so točne in resnične, upoštevana je domneva nedolžnosti in nič ni zamolčano, pri čemer zapis ni podan na žaljiv način, zato niso bile kršene določbe 1., 2., 3., 4. in 18. člen kodeksa.
V zvezi z objavljeno fotografijo pritožnika opozarja, da fotografija ilustrira zapisano besedilo. Glede na to, da je imel pritožnik odprtih več postopkov, med drugim je bila njegova navzočnost v nekaterih izmed njih zagotovljena tudi s priporom, je povsem na mestu fotografija, ki ga prikazuje, ko iz pripora prihaja na narok na sodišče. Fotografija je bila posneta na javnem prostoru, to je pred sodno palačo, pri čemer je imel fotograf dovoljenje sodišča za fotografiranje. Ob fotografiji je podano tudi pojasnilo, da je bil pritožnik nekaj časa v priporu, zato je bralcu jasno, da fotografija prikazuje prihod pritožnika na sodišče iz pripora. Zato ni kršena njegova domneva nedolžnosti. Hkrati je v članku navedeno, da je bil kazenski postopek v zvezi s tem kaznivim dejanjem ustavljen, ker je ovaditelj umaknil svojo ovadbo. Objavljena fotografija je odraz resničnega dejanskega stanja, zato ne predstavlja kršitve 1. in 2. člena kodeksa. Upoštevaje, da je bila posneta na javnem prostoru, pred sodno palačo in z dovoljenjem sodišča, novinar ni bil dolžan pridobiti odziva osebe na fotografiji, zato ni bil kršen niti 3. člen kodeksa. Fotografija tudi ne predstavlja kršitve 18. člena kodeksa, saj je na fotografiji javna oseba, ki ima manjše polje pričakovane zasebnosti kot običajni posamezniki.
Tudi navedba ob fotografiji, da je bil pritožnik »nekaj časa v priporu«, ne predstavlja kršitve, saj je odraz resničnega dejanskega stanja. Pritožnik je imel odprtih več sodnih postopkov, v enem izmed njih pa je imel odrejen pripor.
Novinar in urednik zaključujeta, da nista kršila določil kodeksa, ki jih navaja pritožnik. V obravnavanem primeru imata pravica do svobode izražanja; dolžnost medijev, da javnost obveščajo o aktualnih temah in (pred) kazenskih postopkih, pa ima prednost pred pravico do zasebnosti, še v posebej v tem primeru, ko gre za relativno javno osebo. Zlasti v primeru ko gre za očitke tako hudih kaznivih dejanj, kot je kršitev spolne nedotakljivosti mladoletnih oseb. Pri tem je pomembno tudi aktualno stanje glede očitkov spolnih zlorab med verskimi voditelji doma in v tujini. Zato v odgovorih novinar in urednik predlagata, da razsodišče ugotovi, da novinar in urednik nista odgovorna za očitane kršitve kodeksa.