Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Ranka Ivelja, Sonja Merljak Zdovc, Jernej Rovšek, Tatjana Pirc, Neva Železnik, Nina Jerman, Katarina Vučko (člani), je na seji 2. julija 2019 v primeru Vlado Petek in SVET RE, agencija za posredovanje v prometu z nepremičninami d. o. o. – v likvidaciji (v nadaljevanju SVET RE), zanju odvetniška družba Pirc Musar & Lemut Strle, proti Primožu Cirmanu, Tomažu Modicu in Vesni Vuković, Siol.net, ugotovilo, da novinarji niso kršili Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Vlado Petek in SVET RE, agencija za posredovanje v prometu z nepremičninami d. o. o. – v likvidaciji (v nadaljevanju SVET RE) zanju odvetniška družba Pirc Musar & Lemut Strle proti Primožu Cirmanu, Tomažu Modicu in Vesni Vuković, Siol.net
Pritožniki menijo, da so Primož Cirman, Tomaž Modic in Vesna Vuković v članku z naslovom Kako je nepremičninar koval dobiček na račun države kršili 1., 2., 3., 4. in 5. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Prispevek obravnava prodajo nepremičnin v lasti DUTB na območju nekdanje industrijske cone KLI Logatec, ki jih je kupila družba SVET RE in jih deloma prodala naprej družbi Lonstroff. Družba SVET RE je pred likvidacijo prodala še preostanek zemljišča, in sicer podjetju DB Investicije. V članku je navedeno, da je direktor SVET RE Vlado Petek »podjetje poslal v likvidacijo, s čimer se bodo za njegovim poslovanjem zabrisale sledi,« prav tako pa tudi, da »sta pritožnika kovala dobiček na račun države«, kar da napeljuje najmanj k oškodovanju državnih sredstev, če že ne na kriminalna ravnanja pritožnikov. Prvi člen naj bi tako omenjeni novinarji kršili s trditvijo, da sta pritožnika nastopala kot posrednika, v resnici pa sta bila ves čas kupca. Iz dokumentov je razvidno, da lastninska pravica ni prešla z DUTB neposredno na podjetje Lonstroff, kar bi se zgodilo ob posredniški pogodbi.
Drugi člen naj bi po mnenju pritožnikov avtorji kršili z namigovanjem, da je Vlado Petek poslal svoje podjetje v prisilno likvidacijo, čeprav se je ta prostovoljno odločil za prenehanje delovanja družbe. Nobenih namenov za brisanje sledi ni bilo. Zato naj bi bil članek po mnenju pritožnikov namenoma žaljiv, da bi tako povečali odmevnost zgodbe.
Prav tako pritožniki trdijo, da je bil kršen tudi 3. člen kodeksa . Zapis, da je pritožnik »koval dobiček na račun države«, naj bi sugeriral, da gre za protipravna, celo kriminalna ravnanja pritožnikov (v članku je omenjena tudi policijska preiskava). Novinarji bi morali pred objavo pridobiti odziv Vlada Petka, pa tega niso niti poskušali. V članku je zgolj navedeno, da prvi pritožnik (Petek, op. NČR) pojasnil o poslovanju podjetja ne daje.
Četrti člen naj bi novinarji prekršili, ker niso pojasnili, da gre za postopek redne, prostovoljne likvidacije, ki jo vodijo družbeniki sami, njihov navedek, da je pritožnik »podjetje poslal v likvidacijo«, pa napeljuje na misel, da je ta s svojim protipravnim ravnanjem povzročil prisilno prenehanje družbe, kar da ne drži. Bralcem pa je zamolčano pomembno dejstvo, da poslovno dokumentacijo še vedno hrani v skladu s predpisi. Pritožniki novinarjem očitajo tudi kršitev 5. člena kodeksa, s trditvijo o tem, da naj bi se »zabrisale sledi«, kar bi moralo biti ob profesionalnem poročanju predstavljeno zgolj kot hipoteza, saj predpisi za hrambo dokumentacije tudi v tem primeru ostajajo enaki. Ravnanje v nasprotju s temi predpisi pomeni najmanj prekršek ali celo kaznivo dejanje.
Novinarji Primož Cirman, Tomaž Modic in Vesna Vuković so na pritožbo odgovorili. Očitke iz pritožbe zavračajo. O očitani jim kršitvi 1. člena, češ da so o Vladu Petku in podjetju SVET RE napačno pisali kot o posredniku, novinarji navajajo druge vire, ki prav tako govorijo o obeh pritožnikih tudi kot o posrednikih (revizorji Ernst in Young, DUTB, odbor DZ za finance, policija). Omenjeni viri sicer govorijo o podjetju SVET RE kot posredniku, vendar pa je imel Vlado Petek v njem od leta 1997 odločujoč upravljavski in lastniški vpliv. Vpogled v zemljiško knjigo pa tudi razkriva, da je bilo podjetje SVET RE kot lastnik zemljišča vpisano le 15 minut, saj je bilo takoj nato preknjiženo na Lonstroff. Očitki o javni diskreditaciji, s katero naj bi kršili 2. člen kodeksa, pišejo avtorji, nimajo temeljev. Podjetje SVET RE je v postopku likvidacije, ki je sledila policijskim preiskavam. Nikjer, zatrjujejo v odgovoru novinarji, niso pisali o prisilni likvidaciji zaradi morebitne insolventnosti podjetja, posebej so zapisali, da je podjetje poslal v likvidacijo Vlado Petek – torej prostovoljno. Ne drži, da ne bi poskušali pridobiti odziva. Od septembra 2018, ko so začeli pisati o tej zgodbi, so poskušali stopiti v stik z Vladom Petkom, a se na telefonski številki podjetja ni nihče odzival. Na elektronsko pošto Tomaža Modica, ki je prosil za pogovor, tudi ni bilo nikakršnega odziva. Povrh vsega se hude obtožbe niso nanašale nanj, ampak kvečjemu na državo – torej slabo banko (DUTB), na račun katere je SVET RE koval dobiček.
Očitek o kršitvi 4. in 5. člena je avtorjem članka težko razumljiv. Likvidacijo je sprožil sam Vlado Petek, torej gre za redno likvidacijo. Očitek, da gre za napeljevanje bralca k misli, da gre za protipravno ravnanje (pritožnika ga ne konkretizirata), nima temeljev. V novinarstvu so poenostavitve pogoste, ker z njimi bralcu laže razložiš posamezne informacije. To, da se bodo za podjetjem v prihodnjih letih zabrisale sledi, je neizpodbitno dejstvo. Po zakonu o gospodarskih družbah morajo biti poslovne knjige, knjigovodska dokumentacija in dokumentacija o likvidacijskem postopku shranjene pri enem od delničarjev. Upniki pa imajo pravico do vpogleda še tri leta po likvidacijskem postopku. Po tem roku pa ne več. Tudi v zakonu o davčnem postopku je določilo o absolutnem zastaralnem roku. V članku, pišejo avtorji, niso eksplicitno trdili, da sta dogodka (začetek prostovoljne likvidacije in kriminalistične preiskave) povezana, zato se do špekulacij v pritožbi ne želijo opredeljevati. So pa opozorili na njihovo časovno sosledje, pri čemer gre – naključno ali ne – za prakso, ki se je v preteklih letih pojavljala v drugih primerih, predvsem v zgodbah o namernem potapljanju podjetij.