12. 9. 2019

Občina Ruše (v njenem imenu županja Urška Repolusk) proti odgovornemu uredniku Boštjanu Lesjaku (Lokalec.si, BK TV)

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc, Sonja Merljak Zdovc, Neva Železnik, Ranka Ivelja, Nina Jerman in Katarina Vučko (člani), je na dopisni seji 26. avgusta 2019 v primeru Občina Ruše (v njenem imenu županja Urška Repolusk) proti odgovornemu uredniku Boštjanu Lesjaku (Lokalec.si, BK TV) ugotovilo, da je urednik kršil Kodeks novinarjev Slovenije. Gojko Bervar, Davorin Koron in Jernej Rovšek so glasovali proti ter pripravili tudi odklonilna ločena mnenja k odločitvi.

Primer: Občina Ruše (v njenem imenu županja Urška Repolusk) proti odgovornemu uredniku Boštjanu Lesjaku (Lokalec.si, BK TV)

Pritožbo, poslano 5. 4. 2019, je Občina Ruše (v njenem imenu županja Urška Repolusk) 16. aprila na poziv Novinarskega častnega razsodišča dopolnila s konkretnejšimi razlagami očitanih kršitev Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju: kodeks). Občina Ruše, ki jo zastopa županja Urška Repolusk (v nadaljevanju tudi: pritožnica), namreč očita odgovornemu uredniku Boštjanu Lesjaku ter medijema Lokalec.si in BK TV več kršitev kodeksa v naslednjih prispevkih, ki so objavljeni na www.lokalec.si:
1. Neresnice in manipulacije Urške Repolusk (objavljen 2. 4. 2019),
2. Ruški proračun zavit v skrivnost pred javnostjo in kamerami (objavljen 6. 3. 2019),
3. Urška Repolusk podpira projekt v Matavškovi jami (objavljen 4. 4. 2019)
Članki so objavljeni na www.lokalec.si, z BK TV pa so označeni video posnetki, ki so vključeni v prispevke. Vse naštete članke je podpisalo »uredništvo«. V pritožbi je omenjeno, da v lastniški povezavi medijev Lokalec.si in BK TV nastopa Boštjan Lesjak kot direktor BK TV in kot odgovorna oseba medija Lokalec.si (Boštjan Lesjak s.p.).

Pritožnica je prepričana, da je naslov prispevka Neresnice in manipulacije Urške Repolusk žaljiv, da je to kršitev 2. člena kodeksa, po njenem mnenju je osebno žaljivo, če se nekoga označuje, da govori neresnice in manipulira, dodaja pa še, da novinar v prispevku to svojo trditev opira zgolj na občutek: »Občutek je, da županja …« Avtorju tudi očita, da je županjo brez predhodnega opozorila prikrito snemal in posnetek objavil v prispevku Neresnice in manipulacije Urške Repolusk, s tem naj bi ravnal v nasprotju s 14. členom Kodeksa novinarjev Slovenije. Avtor je v prispevku opisoval, da novinarjem v nadaljevanju seje ni bilo dovoljeno zvočno in slikovno snemanje (mednaslov: Pravilnik kot izgovor za zapiranje seje), zapisal je tudi, da to dejanje »spominja predvsem na vladavino Viktorja Orbana na Madžarskem«, kar pritožnica razume kot osebno žaljivo predstavljanje dejstev, ki je v nasprotju z 2. členom kodeksa. Meni, da je primerjava z Orbanom popolnoma neprimerna in žaljiva, da županja ni zapirala seje, saj je bila seja javna, spremljali so jo lahko mediji in zainteresirana javnost. Kršitev 4. člena kodeksa je pritožnica prepoznala v delu članka, ki je podnaslovljen s Kje je ostalo predvolilno povezovanje barv, ko avtor prispevka navaja, da »županja za politično podporo umika pravne postopke proti svetnici z razlago, da bo občini zmanjšala pravniške stroške«. Gre za primer občinske svetnice Bojane Muršič . Pregon zoper njo je tožilstvo zavrglo leta 2017, piše pritožnica, ki dodaja, da je Bojana Muršič celoten znesek spornega računa (642 evrov) poravnala in v dobrodelne namene Rdečemu križu nakazala 1000 evrov. Mediju očita, da je zamolčal informacije, ključne za razumevanja obravnavane teme. Ni objavil, da je tožilstvo zavrglo pregon, pa tudi tega ne, da bi v primeru nadaljevanja tožbe, če bi bila občina neuspešna, le-ta nosila dodatne stroške, ker pavšalna pogodba z odvetniško pisarno Kac ne krije vseh ostalih stroškov, ki nastanejo v kazenskem postopku. Pri tem pritožnica mediju očita, da navaja mnenje neznanega odvetnika za kazensko pravo, zaradi česar ni mogoče preveriti verodostojnosti navedb, prepričana je, da bi medij moral navesti ime avtorja tega mnenja. Ker po njenem ni utemeljenega razloga za zamolčanje vira, mediju pritožnica očita kršitev 6. člena kodeksa. Pritožnica navaja še kršitev 2. člen kodeksa, ki jo je našla v primerjavi dejanja Muršičeve z ropom: »Torej lahko filozofijo ruške županje v tem primeru razumemo tako, da bo vsakič ob prijetju roparjev v občini Ruše potrebno zgolj vrniti ukradeno in denar nakazati na Rdeči križ, kar bo zadostovalo za umik kazenskega pregona.« Ob tem pritožnica opozarja, da se tako kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti, ne preganja ga občina ali županja. V odlomku prispevka, ki ga medij naslavlja z Neresnice kot orodje za nižanje finančne pomoči, so po mnenju pritožnice zamolčane informacije, ključne za razumevanje obravnavane teme (kršitev 4. člena kodeksa). Pritožnica poudarja, da je mediju 26. marca posredovala obširen odgovor, iz katerega je avtor povzel le dva stavka, ostalo pa zamolčal. Ni npr. navedel ugotovitev komisije o zlorabah, ki so v petih točkah navedene v odgovoru občine, zamolčal je dejstvo, da je komisija ugotovila goljufijo, zlorabo na terenu, da je zadevo predala odvetniku. Pritožnica še meni, da bi moral medij navesti tudi predlog komisije, da se zaradi zlorab razpisa »po ukrepu sofinanciranje materialnih investicij – oprema, ta ukrep v prihodnje nadomesti s kakšnim drugim možnim ukrepom« (dobesedna navedba iz pritožbe). Pritožnica dodaja, da se je medij namesto objave tega dela občinskega odgovora raje zatekel k insinuacijam, osebnim žaljivim trditvam in primerjavam brez osnove.

Ker je bilo v prispevku napisano, da so na občino naslovili deset vprašanj, na katera niso dobili konkretnega odgovora, in dodali, da je tudi zakonski rok za odgovor potekel, pritožnica piše, da je medij poslal devet vprašanj in ne deset, pa še, da je občina odgovor poslala v zakonitem roku. Vprašanja so poslali 19. marca, odgovor so dobili 26. marca, po Zakonu o medijih (6. odstavek 45. člena) morajo organi medijem poslati odgovor najpozneje v sedmih delovnih dnevih. To pomeni, piše pritožnica, da je novinar navedel netočno informacijo in s tem kršil 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Pritožnica tudi razlaga, zakaj ne more podrobneje odgovarjati na določena vprašanja medija (razkrivanje podatkov o podjetnikih pred izvedbo revizije itd.). Lokalec.si (BK TV) je Občini Ruše v obdobju 24. 12. 2018 do 27. 3. 2019 poslal 112 vprašanj, piše pritožnica, ki omenja, da se nekatera vprašanja ponavljajo, priznava pa, da so morali pri določenih vprašanjih dlje časa preverjati in tudi presoditi, po katerem predpisu se zadeve obravnavajo, zato je v manjšem številu primerov prišlo do zamude pri odgovorih, za kar se je, piše v pritožbi, Občina Ruše mediju opravičila. Sicer pa na občini pri Informacijskem pooblaščencu preverjajo, ali gre pri takšnem ravnanju medija (zastavljanje vprašanj) za po njihovem mnenju očitno zlorabo pravic. Pritožnica navaja podatke, da celotna Policijska uprava Maribor na leto prejme približno 190 vprašanj.

V prispevku je eden izmed sogovornikov, ki razmišlja o tem, zakaj županja ne dovoli snemanja na seji, imenovan le Robi. Le-ta je dejal: »Gospa Repolusk se je tako rada na FB profilu kazala v mini krilu v času volitev, čudi me, da se sedaj skriva pred kamerami«. Pritožnica to pisanje označuje kot žaljivo, v nasprotju z 2., 16. in tudi 20. členom Kodeksa novinarjev Slovenije, omenja izpostavljanje spola, načina oblačenja, osebnih okoliščin, objavljanje seksističnih izjav, kar je po njenem mnenju nedopustno in nedostojno, pritožnica piše, da so pomembna dejanja in ravnanja posameznika, takšno pisanje pa namesto objektivne razprave spodbuja širjenje stereotipov. Pritožnica še piše, da bi moral novinar navesti vir te ankete in komentarjev, na katerih sloni prispevek. Zato avtorju in mediju očita kršitev 6. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Ker v prispevku pod št. 1 informacije niso ločene od komentarjev, ker avtor uporablja vire in komentarje brez navedbe izvora, ker razlika med poročilom in komentarjem sploh ni razvidna, bralec pa ne more ločiti med dejstvi in stališči avtorja prispevka, pritožnica mediju očita tudi kršitev 15. člena kodeksa.

V prispevku Urška Repolusk podpira projekt v Matavškovi jami je avtor iz originalne izjave, ki je bila dolga minuto in pol, izrezal osem sekund, v katerih županja pove, da ni rekla, da se bo projekt Matavškova jama ustavil, ker je bilo vanj preveč vloženega. Pritožnica očita, da je bila izjava iztrgana iz konteksta, da je medij zavajal in objavil izkrivljeno informacijo, s tem pa je kršil 4. člen kodeksa. Županja je dejansko povedala, je zapisano v pritožbi, da občina nima 90 tisoč evrov, kolikor bi bilo potrebno, da se projekt zaključi in da v uporabo, predvidenih pa je 20 tisoč evrov, da se projekt uredi »v smislu varne uporabe«. Pritožnica v argumentaciji kršitve 4. člena poudarja, da je novinar te informacije zamolčal in da je javnost zavedel tudi z naslovom prispevka, ki je v nasprotju z dejstvi. Občina razpolaga z dvema celovitima izjavama županje o tej zadevi, pojasnjuje pritožnica, ki še ocenjuje, da je tri mesece trajajoča »medijska kampanja, ki jo vodi izključno medij Lokalec.si, pogojena z izgubo poslov tega medija in kapitalsko povezanega medije BK TV z Občino Ruše«, pritožbo pa zaključuje z mnenjem, da bi bil pogovor Občine Ruše z medijem oziroma odgovornim urednikom neproduktiven.

Na pritožbo je odgovoril Boštjan Lesjak, odgovorni urednik, ki pojasnjuje, da prispevek Neresnice in manipulacije Urške Repolusk ni žaljiv, saj objavljena trditev o tem, da županja medijem ni bila dostopna, drži. Čeprav je za časopis Večer izjavila, da je bila medijem po seji na razpolago, to po zagotovilih Lesjaka ni bilo res. Po 15 minutah seje je županja zahtevala, naj izklopijo kamere, ni želela dati izjave za BK TV, kar je razvidno tudi iz videoposnetka, ki je del omenjenega prispevka. Lesjak omenja izjavo županje za Kanal A, da so se v okviru občinskega razpisa za malo gospodarstvo kupovale smuči in čolni, Lesjak ocenjuje, da je ta izjava neresnična in v nasprotju z uradno izjavo Občine Ruše, iz katere izhaja, da občina iz tega vira ni nikoli nakazovala denarja za nakup smuči ali čolnov. Boštjan Lesjak dokazuje smiselnost omembe manipulacij in neresnic v naslovu članka tudi z neskladji datumov v povezavi z odstranitvijo bankomata, o čemer pišejo v prispevku, o njegovi odstranitvi je bila županja na podlagi preverjanja medija obveščena že pred 20. 2. 2019, kar je zapisano tudi v članku, v odgovoru občine Ruše pa so mediju napisali, da županje o odstranitvi bankomata ni nihče obvestil pred 14. 3. 2019.

»Medij ni izvajal prikritega snemanja,« na očitke odgovarja Lesjak, ki dodaja, da je bil snemalec BK TV po končani seji na javnem prostoru, snemal je javno osebo (županjo), ki ni nasprotovala snemanju, novinarki je celo odgovorila na njeno vprašanje (posnetek je objavljen v okviru prispevka). Odgovorni urednik se sklicuje na dejstvo, da je županja javna oseba, da je njeno delovanje v javnem interesu, v prispevku in z naslovom prispevka so želeli opozoriti, da županja ne odgovarja na vprašanja, se jim izogiba, nanje odgovarja pisno, v pisnih odgovorih pa po njihovem mnenju in na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga medij, »manipulira in navaja neresnice«.

Odgovorni urednik komentira prepoved snemanja javne seje občinskega sveta, kar je onemogočanje dela medijskih ekip, javnost tako ostane brez slikovne in zvočne vsebine in si ne more ustvariti mnenja o delovanju občinskih organov in javnih oseb. Tudi predsednica DNS je o tem primeru izjavila (njena izjava je vključena v prispevek), piše Lesjak, da ne vidi nobenega utemeljenega razloga za prepovedovanje snemanja. Omejevanje delovanja medijev lahko spremljamo v državi, ki jo vodi Viktor Orban, o čemer pišejo vsi svetovni mediji, zato zapis v prispevku ne more biti žaljiv, pojasnjuje odgovorni urednik.

»Medij ni zamolčal nobenih informacij, ki bi bile ključne za razumevanje obravnavane teme,« piše Lesjak, ki opisuje, da je bila javnost podrobno obveščena o »aferi rdeči flisi« in o dejanjih Bojane Muršič, o čemer je poročal tudi portal Lokalec.si, kar je še vedno javno dostopno. Zaradi tega v prispevku niso ponovno povzemali že vsega objavljenega, pojasnjuje Lesjak, ki odgovarja tudi na očitek, da niso objavili imena odvetnika. Lesjak pojasnjuje, da bi mu z razkritjem imena povzročili poslovno škodo. Pritožnici pa na očitke, da so pri krajšanju izjave zamolčali informacije, odgovarja, da niso zamolčali nobenih ključnih informacij, izjavo županje so skrajšali po svoji uredniški presoji, piše Lesjak, ki še dodaja, da politika ne more vplivati na delo novinarja in zahtevati, kaj naj objavi. Objavili so tisto, kar je pomembno za javnost, je zapisal v odgovoru.

Glede vprašanj medija in občinskih odgovorov na njihova vprašanja pa Lesjak priznava napako, da je bilo v članku omenjeno napačno število vprašanj, potrjuje, da jih je bilo devet in ne deset. Dodaja, da ta napaka novinarja ne spremeni ključnega dela sporočila, da občina na novinarska vprašanja ne odgovarja (v roku). Izpostavlja pa napako občine, ki v pritožbi navaja, da je prejela 112 njihovih vprašanj, kar po njegovem prepričanju ne drži, saj se nekatera vprašanja ponavljajo, ne strinja se tudi s trditvijo, da gre za zlorabo pravic, če medij zastavlja več vprašanj.
Lesjak se ne strinja z navedenimi kršitvami kodeksa (2., 16. in 20. člen), ker objavljene izjave anketiranca Robija niso žaljive, anketiranec je medij prosil, naj objavi le njegovo ime, »ker se boji maščevanja županje«. Novinar se je zaradi tega odločil, da zaščiti vir in ni napisal priimka, v prispevku pa je hotel prikazati mnenje ljudi o prepovedi snemanja sej občinskega sveta. Odgovorni urednik pojasnjuje, da uredništvo z izjavo nima nič, da jo je povzelo, kakršna je bila. »Izjava ni seksistična,« piše Lesjak, ki je prepričan, da je to le opisovanje dejstva, da županja nosi kratka krila in da so tovrstne fotografije objavljene na njenem facebook profilu. »Vsak ima pravico izraziti svoje mnenje, še zlasti, ko gre za javno osebo, tako kot ima županja pravico, da se oblači, kot njej ustreza in da svojo podobo objavlja na socialnih omrežjih,« komentira očitke in odločitve uredništva odgovorni urednik.

Lesjak zanika očitke v povezavi s prispevkom o projektu v Matavški jami, zagotavlja, da niso ravnali v nasprotju s 4. členom Kodeksa novinarjev Slovenije in poudarja, da so na predstavitvi projekta sodelujoči veliko govorili, zato so jih prosili za kratke izjave in naprošeni so svoje misli na kratko strnili. »Na žalost strnjenih misli županje ni bilo,« odgovarja Lesjak, ki poudarja, da je bila informacija o tem, ali županja projekt podpira, zelo pomembna, njene izjave pa je bilo mogoče razumeti kot podporo projektu.

Boštjan Lesjak zatrjuje, da novinarji obeh medijev svoje delo opravljajo profesionalno, kar med drugim dokazuje tudi s tem, da s strani občine niso prejeli nobene zahteve po popravku, hkrati pa zavrača očitke o medijski kampanji proti županji, ki naj bi bila izhajala iz prekinitve poslovnih odnosov občine z medijema Lokalec.si in BK TV.

SKLEP:

Odgovorni urednik Boštjan Lesjak je kršil 20. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ni pa kršil 1., 2., 4., 6., 14. in 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev: Naslov Neresnice in manipulacije Urške Repolusk ni v neskladju z 2. členom kodeksa, neresnice in manipulacije v takšnem kontekstu ne moremo označevati kot osebno žaljivo oznako za ravnanja, ki so opisana v prispevku in s katerimi je naslov smiselno povezan. Tudi primerjava posega v medijsko svobodo z Viktorjem Orbanom in razmerami na Madžarskem ni osebno žaljiva. Madžarska je v zadnjih letih postala simbol omejevanja medijev in novinarjev, ki prepoved snemanja vedno razumejo kot pritisk in onemogočanje, ne glede na to, da dogajanje lahko spremljajo in o njem poročajo. Slikovno in zvočno gradivo daje prispevkom dodatno težo.

Snemanje izjave po seji občinskega sveta, posnetek je vključen tudi v prispevek, ni sporno. Če je županja v skladu s pravilnikom prepovedala zvočno in slikovno snemanje seje, je treba v tem primeru upoštevati, da je BK TV izjavo snemal po seji, kar pomeni, da razlago županje pred kamero in pred novinarko z mikrofonom v roki, naj ji vprašanje, ki so ji ga zastavljali, ekipa pošlje pisno, razumemo kot tiho privolitev na snemanje te izjave. Izhajajoč iz transparentnosti delovanja lokalnih skupnosti, občinskih svetov in funkcionarjev je sicer objava posnetka, v katerem je prikazan odnos županje do medija, v javnem interesu.

Bi moral medij objaviti ime odvetnika, čigar mnenje o zadevi »nakup rdečih flisov« objavlja? Občina Ruše je umaknila zasebno tožbo proti Muršičevi, županja je povedala, da bodo s tem zmanjšali morebitne stroške, ki bi jih morali plačati odvetniški pisarni, s katero imajo pavšalno pogodbo. Komentar (anonimnega) odvetnika: »Smiselnost odstopa od pregona je odvisna od več dejavnikov, eden izmed teh je seveda lahko tudi strošek, vendar glede na dejstvo, da naj bi bil postopek v zaključni fazi, je večji del stroškov že tako nastal,« zgodbo bralcu nekoliko bolj pojasni in je koristen. Če je odvetnik uredništvo prosil, da ostane anonimen, ker bi mu objava imena povzročila težave, pa lahko to v luči dikcije 6. člena kodeksa razumemo, da vira te informacije ni bilo mogoče navesti. V tem primeru ni prišlo do kršitve 6. člena. Je pa ta izjava ključna tudi pri razsojanju o domnevni kršitvi 4. člena kodeksa, saj za razumevanje obravnavane teme, povezane z zadevo Muršič, niso ključne informacije, ki jih navaja pritožnica, ampak razlogi Občine Ruše za umik zasebne tožbe, ki so povezani predvsem s stroški. Rop in nakup flisov z občinskim denarjem nista primerljiva, a razsodišče v tej neposrečeni dikciji ni našlo elementov osebne žaljivosti.

V delu prispevka, ki je naslovljen z Neresnice kot orodje za nižanje finančne pomoči avtor (uredništvo) opisuje, da je županja v predlogu proračuna občine Ruše za leto 2019 zmanjšala sredstva za spodbujanje malega gospodarstva, kar je »pojasnila z neresnico, da so si v preteklosti iz te postavke podjetniki kupovali smuči in čolne«. Županja mediju očita, da je kršil 4. člen kodeksa, ker naj bi zamolčal ugotovitve komisije o zlorabah, ki so bile vključene v odgovor Občine Ruše. V prispevku so objavili del občinskega odgovora, v katerem je bilo zapisano tudi: »Noben prijavitelj ne dobi odobrenih in nakazanih sredstev, če ne izpolnjuje vseh pogojev razpisa. Sredstva se odobrijo na podlagi že plačanih računov, če nabavljeno ustreza pogojem razpisa. Komisija je po pregledu vlog nepravilne vloge oziroma vlogam priložene račune, ki niso ustrezali pogojem, zavrnila. Noben vlagatelj ni prejel sredstev iz občinskega proračuna za nabavo opreme za zasebno rabo,« kar zadošča za razumevanje teme, ki ne bi bila s pojasnili, ki jih navaja pritožnica, nič bolj jasna. Novinarsko častno razsodišče v tem delu ne ugotavlja kršitve 4. člena.

Razsodišče ugotavlja, da je medij z zapisom, da je uredništvo občini poslalo devet in ne deset vprašanj, storil manjšo napako, ki jo odgovorni urednik priznava, vendar pa ta napaka ni vplivala na vsebino sporočila, zato kršitve 1. člena ni ugotovilo. Prvega člena medij ni prekršil niti z objavo trditve, da odgovore občine velikokrat dobijo po izteku zakonsko določenega roka, kar priznava tudi pritožnica, ki sicer piše, da se je zamuda zgodila v manjšem številu primerov. Ne glede na razliko v pojmovanju ocene »velikokrat« in »manjše število primerov« v tem delu ni kršitve 1. člena kodeksa.

V zaključku prispevka Ruški proračun zavit v skrivnost pred javnostjo in kamerami je uredništvo objavilo mnenja treh anketirancev, ob katerih so objavljena le njihova imena (Peter, Marjeta, Robi). Pritožnica mediju očita kršitve treh členov kodeksa. Razsodišče ni prepoznalo kršitve 2. člena kodeksa, ker je objavo ugotovitve, kaj županja objavlja na svojem facebook profilu, obravnavalo v povezavi z 20. členom kodeksa. Mediji v tovrstnih anketah zaradi večje verodostojnosti objavljajo polna imena in tudi fotografije anketirancev, odločitev uredništva, da objavi le njihova imena, ni kršitev 6. člena, ker ne gre za odsotnost navajanja vira ključnih informacij, temveč za anketo med anonimnimi občankami in občani Ruš, ki je objavljena kot ilustracija in ne kot temeljni del prispevka. Odgovorni urednik navaja, zakaj so pri anketirancu Robiju objavili le ime (strah pred maščevanjem županje), ni pa navedel razlogov, da so objavili zgolj imeni ostalih dveh anketirank. Razlaga Boštjana Lesjaka v odgovoru, da uredništvo z izjavo anketiranca Robija nima nič, da jo je povzelo, kakršna je bila, ne drži. Odgovorni urednik in uredništvo se odločata, kaj bo objavljeno, kaj ne, zakaj komentar anketiranca npr. ni primeren za objavo, torej so povezani z vsem, kar je zapisano v prispevku, pa tudi odgovorni so za objavljeno. 16. člen kodeksa ne govori o anketah, ki so del prispevkov, ampak o komentarjih pod spletnimi članki v elektronskih publikacijah, zato kršitve 16. člena razsodišče ni ugotavljalo, ugotovilo pa je kršitev 20. člena kodeksa, saj izjava anketiranca Robija, da se je županja pred volitvami na svojem facebook profilu rada kazala v mini krilu, za katero sta se uredništvo in odgovorni urednik odločila, da jo objavita, pomeni širjenje stereotipov o ženskah (v mini krilih), kakršnim bi se moral medij izogibati. Če županja svojega dela ne opravlja dobro, če se zapira pred javnostjo in ne komunicira z novinarji, so to argumenti, ki jih je mogoče uporabiti za kritiko njenega dela in ravnanja. Povsem nepotrebno pa je v kritiko vpeljevati njeno oblačenje v predvolilni kampanji. Takšni zapisi v medijih, ki širijo stereotip, da ženske z določenim načinom oblačenja pritegujejo pozornost, da bi dosegle svoje cilje, vplivajo na dojemanje žensk na položajih moči, njihovih sposobnosti, na manjše plačilo v primerjavi z moškimi, na število žensk, ki se odločajo za kandidiranje, pa tudi na ženske na splošno v vsakodnevnem življenju.

Kršitve 15. člena kodeksa Novinarsko častno razsodišče ni obravnavalo, ker pritožnica navaja le splošno ugotovitev in ne konkretnih primerov, v katerih je prepoznala, da informacija v prispevkih ni ustrezno ločena od komentarja.

V prispevku št. 3 o predstavitvi kolesarskega poligona v Matavškovi jami, v katerem so povzeta mnenja v projekt tako ali drugače vpletenih, je zapisano, da županja projekt podpira, da je o tem v zadnjem času nekoliko spremenila mnenje, objavili so tudi izjavo županje za časopis Večer (februar 2019), ki jo je bilo mogoče razumeti, da županja »projektu ni najbolj naklonjena«, na posvetu pa je županja izjavila, piše v prispevku, »da projekta ne bo zaustavila«. V okviru prispevka je objavljen tudi video posnetek izjave, vzete iz njene razprave na posvetu, za katero pritožnica trdi, da je bila skrajšana tako, da je bila misel iztrgana iz konteksta. Županja v objavljenem posnetku pove, da ni nikoli rekla, da se bo projekt ustavil, ker je bilo vanj vloženih preveč sredstev. Pritožnica navaja, da je medij s tem prispevkom zavajal javnost z informacijo o njeni podpori projektu, ker je sicer v nadaljevanju povedala, da je projekt zaključen, da občina nima 90 tisoč evrov, vanj bo vložila 20 tisoč evrov, da se uredi tako, da ga bo mogoče uporabljati. Kaže, da uredništvo, odgovorni urednik in županja drugače razumejo in razlagajo termin »podpora projekta«. Če projekta ne zaustaviš, če v projekt vložiš še 20 tisoč evrov, da ga bo mogoče uporabljati, kaj to dvoje pomeni? Da projekt podpiraš, mu nasprotuješ ali mu nisi naklonjen? Je bistvena razlika v izjavah, da je 90 tisoč evrov potrebnih za to, da se zaključen projekt da v uporabo, in da je za projekt predvidenih 20 tisoč evrov, da se »uredi v smislu varne uporabe«? Ker je skrajšana izjava županje vzeta iz njene razprave na posvetu, drži, kar piše odgovorni urednik, da avtor oziroma uredništvo krajša izjave na podlagi svoje novinarske, uredniške presoje. Razsodišče meni, da v prispevku novinar ni zamolčal ključnih informacij za razumevanje teme, zato ni kršil 4. člena kodeksa, ker je vsebina, ki jo županja pogreša v izjavi, zajeta v drugih delih prispevka.

LOČENA MNENJA ČLANOV RAZSODIŠČA, KI MENIJO, DA 20. ČLEN KODEKSA V TEM PRIMERU NI BIL KRŠEN

Ločeno mnenje Jerneja Rovška

V primeru pritožbe Občine Ruše (zanjo županja Urška Repolusk) menim, da ne gre za kršitev 20. člena kodeksa. Večina članic razsodišča je razsodila, da izjava anketiranca »Gospa Repolusk se je tako rada na FB profilu kazala v mini krilu v času volitev, čudi me, da se sedaj skriva pred kamerami«, ki jo je objavil lokalni medij, pomeni širjenje stereotipov o ženskah (v mini krilih). Po mnenju večine naj bi bilo stereotipno, da ženske z določenim načinom oblačenja pritegujejo pozornost, da bi dosegle svoje cilje (v tem primeru izvolitev), kar naj bi vplivalo na število žensk na položajih in posledično na njihovo manjše plačilo. Menim, da izjava sploh ne govori o tem; prav tako ne pritožba. Anketiranec ni rekel, da je bila županja izvoljena zaradi načina oblačenja v predvolilni kampanji. To po mojem mnenju tudi ni uveljavljen stereotip, saj bi bilo dejansko podcenjujoče do žensk, če bi tak stereotip obstajal. Osnovno sporočilo izjave ni v zunanjosti oziroma dolžini krila ampak v ravnanju županje kot javne osebe in političarke, ki se je pred volitvami, kot pravi anketiranec, rada pojavljala v javnosti, kasneje pa se izogiba kameram in medijem oziroma vsaj mediju, ki je predmet njene pritožbe. Opazka, ki ilustrira županjino pojavljanje v javnosti, je res neprimerna, vendar ne odtehta osnovnega sporočila, ki je za javnost pomembno. Evropsko sodišče za človekove pravice je neštetokrat ponovilo, da je zaradi pomembnosti svobode izražanja treba tolerirati tudi izjave, ki posameznika ali skupine prizadenejo, šokirajo ali vznemirijo, če je izjava v funkciji razprave o vprašanjih, ki so pomembna za javnost. Ob tem velja poudariti, da zunanjost kandidatov na splošnih volitvah ne more in ne sme biti prepovedana tema za medije in novinarje. Dejstvo je, da je zunanjost kandidatov, vključno z načinom oblačenja, vedno bolj pomembna in vpliva na njihovo izvoljivost, še posebej v času hitrega širjenja in dostopnosti vizualnih sporočil. Za nekatere, ne glede na spol, je zunanjost tudi glavni adut za izvoljivost, zato je to absolutno lahko predmet javne razprave. Zato ne morem sprejeti napotila, ki izhaja iz te razsodbe – da zunanjost kandidatov ne more biti predmet javne obravnave. Če se kandidat/ka odloči, da bo zbujal pozornost tudi z zunanjostjo in oblačenjem, se ne more kasneje, po volitvah ali ko mu ni všeč, pritoževati, če kdo to omenja ali kritizira. In se pri tem sklicevati na spol. V obravnavanem primeru nihče ni zanikal, da se pritožnica pred volitvami ni kazala na način, ki ga je omenil anketiranec, zato bi bilo nesprejemljivo, da bi izjavo, ki je verjetno resnična, cenzurirali. V tehtanju med osnovno sporočilnostjo izjave in morebitno užaljenostjo županje zaradi opazke o njenem krilu, ima nedvomno prednost prva. Z zahtevo, da bi moral urednik zaradi domnevne stereotipnosti na podlagi spola celotno izjavo umakniti, je tudi merilo za kršitev 20. člena kodeksa (izogibanje stereotipom na podlagi različnih osebnih okoliščin), postavljeno absolutno prestrogo. Z zahtevami po preveliki (politični) korektnosti se po mojem mnenju dela tudi škoda svobodi in sproščenosti v izražanju, da ne govorim o humorju in satiri, ki se v takih pogojih ne moreta razvijati, saj je osebnih okoliščin, zaradi katerih so posamezniki lahko prizadeti, enostavno preveč.

Ločeno mnenje Gojka Bervarja

Čeprav se z glavnino sprejete razsodbe strinjam, pa ne morem sprejeti argumentacije o kršitvi 20. člena kodeksa. Svoje nestrinjanje sta izrazila tudi razsodnika Jernej Rovšek in Davorin Koron – z njunima utemeljitvama se v celoti strinjam in se jima v tem delu pridružujem.
Ker pa sklepam, da si je NČR prav z ugotovitvijo kršitve 20. člena nastavilo past, ki se lahko maščuje tej, predvsem pa prihodnjim sestavam razsodišča in spravi novinarje v poklicne zadrege, menim, da je ob utemeljenih pomislekih obeh kolegov treba tudi pokazati, kje je čer, na kateri se lahko zdrobijo podobne razsodbe, ki bi enako vehementno ugotavljale stereotipno obravnavo ženske tudi ob naivnih, četudi morda nedobronamerno zapisanih trditvah.
Utemeljitev NČR, v čem naj bi stavek: »Gospa Repolusk se je tako rada na FB profilu kazala v mini krilu v času volitev, čudi me, da se sedaj skriva pred kamerami«, kot ga navaja v svojem prepoznavanju kršitve 20. člena, pomenil »širjenje stereotipov o ženskah, kakršnim bi se moral medij izogibati«, je neprepričljiva. Žal bolj spominja na družbeno-politični proglas (»Takšni zapisi v medijih, ki širijo stereotip, da ženske z določenim načinom oblačenja pritegujejo pozornost, da bi dosegle svoje cilje, vplivajo na dojemanje žensk na položajih moči, njihovih sposobnosti, na manjše plačilo v primerjavi z moškimi, na število žensk, ki se odločajo za kandidiranje, pa tudi na ženske na splošno v vsakodnevnem življenju.«) kot pa na strokovno utemeljitev kršitve. Karikirano povedano, je novinar po mnenju razsodišča nič manj kot sokriv za slabši družbeni položaj žensk in njihov nezadosten vstop v procese odločanja. Ampak, tudi če bi isti stavek zapisal v obliki poročila, s povsem enakim vsebinskim poudarkom (npr. »Gospa Repolusk je v času volitev uporabila prav vse adute, na FB profilu se je celo kazala v mini krilu, zdaj, ko je zmagala, pa se skriva pred kamerami«) bi trditvi težko očitali že seksizem, kaj šele »širjenje stereotipov o ženskah v mini krilih«, saj opisuje dejansko situacijo. Kakšno negativno konotacijo pa ima »ženska v minikrilu, da bi moralo NČR s kaznovanjem omenjanja načina njenega oblačenja posebej ščititi njeno dostojanstvo in njen družbeno-politični položaj!
Povrh vsega je povsem jasno, kdo je v tej zgodbi močnejša stran, kdo ima v rokah vzvodne moči, ki so bili uporabljeni tudi za zapiranje sej pred javnostjo.
Ne želim si predstavljati, kako naj bi po taki razsodbi o katerikoli ženski novinarji sploh še pisali, če ne smejo omenjati njenega zunanjega videza, garderobe ali pa karierne poti, pa tega karkoli je morda uporabila za doseganje cilja, ne da bi bili v prihodnje vsi prepoznani kot kršitelji 20. člena oziroma spodbujevalci stereotipov o ženskah.
20. člen kodeksa pravi tole: »Novinar se mora izogibati narodnostnim, rasnim, spolnim, starostnim, verskim, geografskim in drugim stereotipom ter podrobnostim, ki so povezane s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom, socialnim položajem ali drugimi osebnimi okoliščinami posameznikov in skupin«.
NČR je trditev o uporabi mini krila za doseganje cilja (kar bi bilo – po dolgem razcvetelem in deloma odcvetelem obdobju mode mini kril – roko na srce precej anahronistično ravnanje) postavilo s to razsodbo v isto vrsto z dejansko nevarnimi stereotipi: »Vsi muslimani so teroristi, ženske sodijo za štedilnik in so manj sposobne od moških, temnopolti so umazani in leni. Si znate v tej druščini žaljivih stereotipov kot enakovredno kršitev predstavljati omenjanje mini krila neke županske kandidatke?
Pretiravanje s politično korektnostjo vsebuje samo po sebi seme razkroja, še posebej, ko se politična korektnost zatakne ob minornem problemu in se od tega ne zna miselno oddaljiti.

Ločeno mnenje Davorina Korona

V primeru razsodbe občina Ruše (zanjo županja Urška Repolusk) proti medijema Lokalec.si, BK TV in odgovornemu uredniku Boštjanu Lesjaku se pridružujem ločenemu mnenju Jerneja Rovška in Gojka Bervarja. Opozoriti pa moram še na pomembno vsebinsko dejstvo, ki po mojem prepričanju kaže na to, da 20. člen kodeksa ni bil kršen. Pritožnica v pritožbi ne zanika, da se je na svojem facebook profilu pojavljala v mini krilu, potem pa jo moti, da je to nekdo opazil in povedal javnosti. Večina članic NČR, ki so glasovale za kršitev kodeksa, je to dejstvo (poleg širših okoliščin, ki jih navaja Jernej Rovšek) povsem zanemarila. Temu primerno je sprenevedanje v obrazložitvi razsodbe, v kateri je omenjeno dejstvo zamolčano.
Novinarsko častno razsodišče s pričujočo večinsko odločitvijo pošilja slabo popotnico novinarstvu, ki se v politiki, posebej okoli volitev, sooča tudi z lažmi, podtikanji, zmerjanji, žaljivkami … med politiki samimi in tudi med politiki in javnostjo. Kaj od tega sme v javnost? Pričujoča odločitev častnega razsodišča slovenske stanovske organizacije in sindikata novinarstvu pušča le malo prostora, javnosti pa zapira usta. Dileme ni – Urška Repolusk je županja, političarka in še kako javna osebnost, anketiranec Robi je javnost.

Gradivo primera
Obravnavani členi
Medij
Akterji
Povezane vsebine
Arhiv razsodb