Javne službe Ptuj proti Mojci Zemljarič (Štajerski tednik)

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Sonja Merljak Zdovc, Bojan Šuštar, Nataša Štefe, Irena Brejc (člani), je na seji 14. novembra 2019 v primeru pritožnika Javne službe Ptuj, zanj direktor Alen Hodnik (v nadaljevanju JS Ptuj), proti Štajerskemu tedniku in novinarki Mojci Zemljarič ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Javne službe Ptuj proti Mojci Zemljarič (Štajerski tednik)

Povzetek pritožbe

Javne službe Ptuj so se 19. julija 2019 pritožile na NČR zaradi članka novinarke Mojce Zemljarič Brez žrtev — sreča v nesreči, ki je bil objavljen v Štajerskem tedniku 19. julija 2019, ker so v članku »zaznali navedbe in subjektivne komentarje novinarke, ki so /…/ nekorektni in v ničemer ne doprinesejo k objektivnemu poročanju«, novinarkin komentar v članku pa da je »žaljiv, neutemeljen in krni dobro ime podjetja«.

Pritožnika je zlasti zmotil naslednji novinarkin zapis: »Odgovora na vprašanje, zakaj nagnjenega droga v krožišču niso nemudoma ali pa v najkrajšem možnem času odstranili, nam niso posredovali. Kot kaže, jim je za varnost 20.000 voznikov, ki dnevno prevozijo krožišče, nad katerim se je teden dni sklanjal poškodovani drog, bolj malo mar.« Pritožnik meni, da je novinarka s tem kršila 2. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, saj se ni »izogibala osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev«.

Pritožnik navaja, da so novinarki na vprašanja (15. julija) zaradi droga javne razsvetljave, ki je po neurju več dni visel nad javno prometno površino, odgovorili znotraj zakonskega roka sedmih dni oz. v štirih dneh (19. julija); lahko bi tudi prej, a so imeli zaradi poškodb po ujmi ogromno dela na terenu, vseh pa niso mogli sanirati takoj. Pred odgovorom novinarki so znotraj podjetja skušali ugotoviti, zakaj drog ni bil odstranjen prej, a tega do dne odgovora novinarki niso mogli ugotoviti.

Pritožnik razume, da je v tem primeru novinarka odgovor potrebovala v dveh dneh oz. do zaključka redakcije in bi bilo zanj sprejemljivo, če bi novinarka navedla, da odgovora do zaključka redakcije ni prejela; vendar tega ni navedla, je pa dodala komentar, ki je »izključno škodoželjen in žaljiv«. Po mnenju JS Ptuj je komentar »napačen«, saj je novinarka sama in »brez pravne podlage« določila rok za odgovor (do 17. julija 2019, dopoldan, »manj kot 2 delovna dneva«), to pa nima nič z »vprašanjem, ali je podjetju mar ali ne za varnost voznikov«. Pritožnik meni, da bi bil pravilen kvečjemu sklep, da je podjetju »malo mar za obveščenost ljudi, za komuniciranje z javnostjo, za medij kot takšen«.

Meni tudi, da posredovanje odgovora z varnostjo voznikov ni neposredno povezana, to pa »dodatno izkazuje škodoželjnost novinarke«. Ta naj bi kršila tudi 5. člen kodeksa, »saj bi morala na njena ugibanja posebej opozoriti«. Tudi ni navedla, da je vprašanja posredovala 15. septembra, odgovore pa pričakovala do 17. septembra 2019, s čimer bi pri bralcu sporočila, da razlog za neposredovanje odgovora morda ni brezbrižnost.

Pritožnik je zaradi preteklih izkušenj z urednico in novinarko Štajerskega tednika ocenil, da pritožba mediju ni smiselna, in se je odločil pritožiti na neposredno na NČR, pričakuje pa opravičilo novinarke in medija.

Pritožnik obžaluje dejstvo, da se je drog (kasneje) podrl na cestišče in bi ga že prej sam odstranil, če bi znal to predvideti, ter priznava, da bi odstranitev morala »imeti višjo prioriteto«.

Povzetek odgovora novinarke:

Mojca Zemljarič, novinarka Štajerskega tednika, je na poziv NČR na pritožbo odgovorila 23. septembra 2019. V odgovoru v celoti zavrača očitke JS Ptuj o kršitvah Kodeksa novinarjev Slovenije in Zakona o medijih.

Novinarka poudarja, da pritožnik okoliščin ne demantira, nasprotno, celo priznava jih. Pojasnjuje, da je uredništvo po neurju za odgovor v dvodnevnem roku zaprosilo zaradi številnih klicev občanov, ki so jih že pred tem opozarjali na nevarno viseč drog nad zelo prometnim krožiščem (vozila, kolesarji, pešci). Meni tudi, da novinar sme zahtevati odgovor v roku, krajšem od zakonskega, če odgovorov ne dobi, pa je dolžan javnost obveščati na podlagi drugih preverljivih dejstev.

O za pritožnika spornem zaključnem stavku v članku novinarka pojasnjuje, da gre za »dejstveno sklepanje, ki ga ni moč ovreči«. Zapis ob koncu članka se je glasil: »V JS Ptuj, kjer so po pooblastilu Mestne občine pristojni za vzdrževanje javne razsvetljave, se na naša vprašanja do sklepa redakcije niso odzvali. Odgovora na vprašanje, zakaj nagnjenega droga v krožišču niso nemudoma ali pa v najkrajšem možnem času odstranili, nam niso posredovali. Kot kaže, jim je za varnost 20.000 voznikov, ki dnevno prevozijo krožišče, nad katerim se je teden dni sklanjal poškodovani drog, bolj malo mar.«

Novinarka navaja, da je nevarno nagnjen polomljeni drog nad krožiščem več dni ogrožal življenja in bi moral biti odstranjen takoj po neurju. Zaradi poškodovanosti ga je peti dan po prvem dokončno podrl močan veter.

Po mnenju novinarke je zato bil logičen njen sklep in zapis, da je JS Ptuj »bilo bolj malo mar za varnost udeležencev v prometu«. Novinarka zavrača očitke o kršitvi 2. in 5. člena kodeksa kot neutemeljene, saj očitek leti na dejansko (ne)ukrepanje koncesionarja, ki ves delovni teden ni poskrbel za odstranitev nevarnega droga. Mnenje JS Ptuj v pritožbi, da bi bil zanje sprejemljiv kvečjemu očitek, da jim je »morda bolj malo mar za obveščanje javnosti« pa bi novinarka lahko razumela, če bi nevaren drog takoj odstranili, pa morda o tem šele kasneje obvestili javnost.

Navaja še, da je v članku jasno zapisala, da odgovora JS Ptuj do zaključka redakcije niso prejeli, po objavi prvega članka pa JS Ptuj niso zahtevale objave popravka ali pojasnila.

SKLEP:

Mojca Zemljarič v članku Brez žrtev – sreča v nesreči, objavljenem 19. julija 2019 v Štajerskem tedniku, ni kršila 2. in 5. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev: Novinarka ni kršila 2. člena kodeksa, ki nalaga, da se mora novinar izogibati žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev:
Zapis novinarke, da je koncesionarju »za varnost 20.000 voznikov, ki dnevno prevozijo krožišče, nad katerim se je teden dni sklanjal poškodovani drog, bolj malo mar« je logičen sklep novinarke glede na to, da je krožišče zelo prometno, da je neurje nagnilo drog nad krožišče že 7. julija, da ga koncesionar ni odstranil, da so se zaradi tega občani pritoževali uredništvu in da se je več kot sto kilogramov in okoli devet metrov dolg drog 12. julija zaradi močnega vetra končno sam podrl na vozišče. Pritožnik navaja, da tudi med 15. in 17. julijem, ko je novinarka pričakovala odgovore, zakaj droga niso nemudoma sami odstranili že takoj po 7. juliju, niso mogli ugotoviti, zakaj tega niso naredili. Zato je novinarkino sklepanje in sporočilo bralcem, da je koncesionarju vsaj v konkretnem primeru »bolj malo mar« za varnost udeležencev v prometu, povsem na mestu. Novinar je javnost dolžan ne samo obveščati o dejstvih, temveč se do njih tudi opredeljevati. Če komu izmed vpletenih to ni povšeči, to še ne pomeni žalitve, lahko gre kvečjemu za osebno prizadetost, ki pa je posledica lastnega (ne)ravnanja prizadetega.

Novinarka ni kršila 5. člena kodeksa, ki navaja, da novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme:
Novinarka ni zamolčala nobenih ključnih informacij, navedla je tudi, da do zaključka redakcije odgovora JS Ptuj ni prejela, dočakala ga je kasneje. A pritožniku ni očitala pomanjkljivega obveščanja javnosti, kar bi sicer za pritožnika bilo sprejemljivo, temveč odnosa do varnosti udeležencev v prometu. Logično je sklepala, da koncesionarja ta pretirano ne skrbi, saj je načrtoval odstranitev nevarnega droga šele za osmi dan po poškodbi droga, interno ni mogel ugotoviti, zakaj ga ni odstranil prej, veter pa je koncesionarja prehitel in drog je sam dokončno zgrmel na cestišče 12. julija. Kasneje je Štajerski tednik (30. julija) povzel še uradni odgovor JS Ptuj o drogu, v katerem JS Ptuj priznava, da so naredili napako, ker se odstranitve droga niso lotili prednostno, saj je ogrožal udeležence v prometu. Navedli so tudi: »V prihodnje bomo pri postavljanju prioritet odstranitve posledic neurij pozornejši.«

Opomba: Sklicevanje pritožnika na Zakon o medijih in pravico do odgovora v sedmih dneh kaže na napačno in preveč razširjeno prepričanje, da zakonska norma o roku odgovora na novinarsko vprašanje zavezanca k dajanju informacij odvezuje odgovornosti do javnosti v krajšem roku. V vprašanjih, ki so pomembna za varnost, premoženje in življenja (kar v navedenem primeru v času novinarkinih vprašanj sicer več ni bil primer) in ki vznemirja javnost (kar pa v tem primeru velja, saj so udeleženci v prometu uredništvo opozarjali na nevarnost in se razburjali) bi moral koncesionar novinarki takoj odgovoriti, lahko tudi ustno.