Andrej Kirbiš proti novinarju in uredniku Marku Crnkoviču

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Miha Šepec, Bojan Šuštar, Irena Brejc, Nataša Štefe in Jelena Aščić (člani in članice), je na seji 9. januarja 2020 v primeru Andrej Kirbiš proti novinarju in uredniku Marku Crnkoviču razsodilo, da je slednji kršil Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Andrej Kirbiš proti novinarju in uredniku Marku Crnkoviču

Pritožnik Marku Crnkoviču očita kršitve več členov kodeksa v zapisu na spletnem portalu Fokuspokus 21. julija 2019 z naslovom »Mobing je v usnje oblečena Vesna V. Godina z bičem. Koga je kao trpinčila?«, vse pa se po navedbah pritožnika nanašajo na način avtorjevega javnega obravnavanja primera trpinčenja na delovnem mestu na Oddelku za sociologijo Univerze v Mariboru. Avtor prispevka, navaja, je zavzel obrambno držo do svoje sodelavke (povzročiteljice mobinga) na račun prijavitelja (žrtve trpinčenja). Pritožnika je po njegovih besedah tudi zelo prizadelo, da je avtor prispevka smešil sam akt trpinčenja, posledično tudi žrtev mobinga, jo javno razkril z imenom, priimkom in znanstvenimi nazivi in zanikal vsako možnost obstoja takega dejanja. V drugih medijskih objavah o istem primeru mobinga na Univerzi Maribor je žrtev ostajala anonimna. Crnkovič jo je razkril in dodal spletno povezavo na fakultetno stran žrtve, z vsemi osebnimi podatki in sliko, ter s tem posegel v pritožnikovo zasebnost. Pritožnik navaja, da je zato delodajalca moral prositi, naj njegove podatke in sliko umakne s službene spletne strani. V zapisu, dodaja, se avtor norčuje iz človekovih pravic žrtev mobinga, češ da ne smejo terjati enakih pravic do zasebnosti kot denimo žrtve posilstva, javnost prepričuje, da je šlo zgolj za domnevni mobing (čeprav je rektor univerze na podlagi komisijskega poročila sklenil drugače), ob tem pa da sploh ni skušal preveriti, kaj je res in kaj ni, saj ga druga plat medalje niti ne zanima, kot izrecno poudari v svojem tekstu. Avtor naj bi zavzemal pristransko držo do storilke, sodelavke portala Fokuspokus, češ da gre najbrž zgolj za žrtvine zamere do nje in za maščevanje. Postopek na univerzi, ki ga avtor ni preverjal, je po pritožnikovem zatrjevanju pokazal, da je šlo za sistematično in dlje časa trajajoče ponižujoče ravnanje z žrtvijo. Predstojnica oddelka V. V. G. je po mnenju univerze s svojim ravnanjem prestopila meje ustreznega, dopustnega in akademskega ravnanja. Na fakulteti so obravnavali večje število podobnih dejanj trpinčenja več žrtev, ki jih je zagrešila ista izvajalka; ni šlo torej le za ta primer. Velik del prispevka predstavlja prav obračunavanje z žrtvijo trpinčenja, meni pritožnik, blatenje njenega imena in zavajanje javnosti.

Pritožnik je prepričan, da je avtor v svojem prispevku kršil 1. člen kodeksa, ker ni preverjal informacij in se tako ognil napakam in napačnim sklepom. V prispevku trdi, da gre za »kao« mobing in »domnevni« mobing (formalni pisni sklep priča drugače), trdi, da je bila storilka prepoznana za izvajalko mobinga na podlagi tega, da se je mobingiranec čutil mobingiranega, ne pa na podlagi njenih dejanj, ob tem pa novinar večkrat prizna, da vse, kar ve o žrtvi, »ve od VVG«. Iz formalnega pisnega sklepa, ki ga je izdala Univerza v Mariboru, je razvidno, da gre v navedenih novinarjevih trditvah za izmišljotine.« Kršil naj bi tudi 2. člen kodeksa, saj se ni izognil žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev (z izrazi kot ‘fantomski prijavljitelj’, ‘domina, ki biča mlajše profesorje’, tudi ‘fantomskega’ Kirbiša ipd.), s čimer je po pritožnikovem občutku ravnal osebno žaljivo do žrtve mobinga. Kršil naj bi tudi 3. člen kodeksa, ker pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe (na primer, da se je žrtev čutila mobingirano in podala prijavo zoper storilko zaradi maščevanja, kot povračilo za storilkino javno delovanje) ni pridobil odziva tistega, ki ga to zadeva, torej žrtve, niti tega ni poskušal. Ker je zamolčal številna dejstva, o katerih ni poizvedoval, in ker se ni pozanimal o dokumentiranosti žrtvine prijave, kar je ključno za razumevanje obravnavanega primera, saj je bila oseba, ki jo v prispevku brani, v formalnem postopku prepoznana kot storilka, je kršil tudi 4. člen kodeksa. Sklep o tem in utemeljitev sta prejela oba udeleženca v postopku na fakulteti, s čimer bi se moral avtor pred objavo seznaniti in o tem premisliti. Pritožnik navaja tudi kršitev splošne etične norme, zajete v 17. členu kodeksa, po katerem se mora novinar izogibati senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju posameznikove zasebnosti v javnosti. Novinar je v prispevku večkrat omenil, da je z žrtvino željo po zasebnosti (izraženo v prispevku v Večeru, 20. 7. 2019, na katerega se v svojem komentarju sklicuje) seznanjen, a je zavestno ne bo spoštoval, ker ne gre za žrtev posilstva. Ne Kodeks novinarjev Slovenije ne drugi pravni akti takšnega kriterija ne poznajo in ne omejujejo pravice do zasebnosti glede na tip kaznivega ali drugega dejanja, kadar obravana tema ni izrazito v javnem interesu, piše v pritožbi.

Pritožnik meni, da avtor z navedbami, da si lahko storilko ‘predstavljamo kot v usnje oblečeno domino, ki na faksu biča mlajše profesorje’, implicira, da se glede na starost, spol in socialni položaj obeh udeležencev mobinga, žrtve in izvajalke, s tem izmišljenim scenarijem posmehuje žrtvi. Z dodajanjem spolne konotacije sugegira mobing kot obliko, v kateri naj bi žrtev, ki je moški, uživala, ko ga ponižuje ženska. S tem je kršil tudi 20. člen kodeksa. Kršil naj bi tudi 24. člen kodeksa, saj je bil kot storilkin urednik in ‘simpatizer’, kot se predstavi, v konfliktu interesov s socialno-emotivnega vidika, ugotavlja pritožnik. Z neupoštevanjem dejstev in blatenjem žrtve je skušal prispevati k ohranjanju ugleda portala, ki ga ureja, in sodelavke, ki zanj piše.

Urednik spletnega medija Fokuspokus in avtor besedila se na poziv k odgovoru v roku, ki ga predvideva Pravilnik o delu NČR, ni odzval.

SKLEP:

Marko Crnkovič je kršil 2. in 17. člen kodeksa, ni pa kršil 1., 3., 4., 20. in 24. člena kodeksa.

Obrazložitev: Besedilo, objavljeno kot komentar, sodi med mnenjske prispevke, kot so denimo kolumne. Žanr sicer dopušča več svobode pri izražanju mnenj kot običajni novinarski teksti, vendar mora avtor kljub temu upoštevati dejstva, ki se nanašajo na obravnavano temo.

Po mnenju razsodišča avtor ni kršil 1. člena kodeksa, saj je navedel dejstvo, da je rektor sprejel sklep, da je profesorica trpinčila sodelavca. Prav tako ni kršil 4. člena kodeksa, saj ni zamolčal odločitve rektorja. Avtor tega dejstva sicer ni prepoznal kot relevantnega, namenoma ga je prezrl (»ne bom tajil, da o zadevi vem premalo, še to, kar vem, vem samo od Vesne«), vendar pa ga ni zamolčal, zato si je lahko bralec sam ustvaril mnenje o dogajanju.

Avtor ni kršil 3. člena kodeksa, saj obtožbe, da je šlo za namerno maščevanje žrtve oziroma povračilni ukrep, ni povezal s konkretnim primerom. Avtor je zapisal splošno ugotovitev, da »so obtožbe zaradi tako imenovanega mobinga v mnogih, premnogih primerih samo povračilni ukrep proti tistim, ki so se nekomu zamerili«. Za to ugotovitev pridobitev odziva pritožnika ni bila potrebna.

Kršil je 2. člen kodeksa, ker se z uporabo izrazov, kot so »fantomski prijavitelj«, »domina, ki biča mlajše profesorje«, »fantomski« Kirbiš ipd. ni izognil osebno žaljivemu predstavljanju ene od prizadetih oseb v postopku, žrtve trpinčenja, ki jo je s takim načinom pisanja dodatno obremenil.

Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebosti. Pisanje o mobingu na delovnem mestu je v javnem interesu. Razsodišče ob tem ugotavlja, da gre za javnega uslužbenca, ki ni javna osebnost. Ker gre za občutljivo temo, izkušnjo, ki je za žrtev boleča, razsodišče meni, da je objava imena in priimka ter povezave na spletno stran fakultete z osebnimi podatki žrtve, poseg v zasebnost, ki ni v javnem interesu. Razsodišče zato ugotavlja, da je avtor kršil 17. člen kodeksa.

Osebne okoliščine, o katerih govori 20. člen kodeksa, je treba razumeti širše, kot jih predstavlja pritožnik. Vsekakor je njegova interpretacija ena od možnih, težko pa jo opredelimo kot edino. V danem primeru je avtorjevo mnenje mogoče razumeti kot zajedljivost, slikovitost v izražanju, morda celo poskus duhovičenja, brez izrecnega namena spolne diferenciacije prizadetih v smislu, kot ga navaja pritožnik. Razsodišče zato ni ugotavilo kršitve 20. člena kodeksa.

Prav tako avtor ni kršil 24. člena kodeksa. Odkrito je navedel, da je pristranski in zakaj je pristranski, zato navedenega člena ni kršil. Svojo vpletenost oziroma povezavo s profesorico je razkril javnosti, prav tako je poudaril, da se na bralce obrača z osebnim stališčem.