24. 7. 2020

Robert Pogorevc proti Tini Hojnik in Urošu Slaku, POP TV

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Ranka Ivelja, Katarina Vučko, Peter Merc, Irena Brejc in Bojan Šuštar je na seji 7. 7. 2020 v primeru Robert Pogorevc proti novinarki Tini Hojnik in voditelju Urošu Slaku ugotovilo, da sta novinarja kršila Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Robert Pogorevc proti novinarki Tini Hojnik in novinarju Urošu Slaku, POP TV

Dr. Robert Pogorevc (v nadaljevanju pritožnik) je na Novinarsko častno razsodišče naslovil pritožbo zaradi prispevka na POP TV z dne 9. 4. 2019 v oddaji 24ur Zvečer z naslovom »Ubili so mi sina«, ki ga je pripravila Tina Hojnik, voditelj oddaje pa je bil Uroš Slak, ki je prispevek napovedal. Pritožnik novinarki in voditelju očita kršitev 1., 2., 3., 4., 17., 18. in 21. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Pritožnik novinarki in voditelju očita, da navedba ‘ubili so mi sina’, ki jo je izrekel oče v bolnišnici umrlega 5-letnega dečka in je bila objavljena v prispevku, citiral pa jo je tudi voditelj, ni resnična, saj »za to ne obstaja niti en listinski dokaz ali strokovni argument«. Otrok, ki je bil pripeljan v bolnišnico UKC Maribor, pojasnjuje pritožnik, »je bil tam na zdravljenju in nikakor ni bil »ubit«, kar dokazujeta medicinska dokumentacija in interni strokovni nadzor v UKC Maribor«. Po mnenju pritožnika je uporaba takšne izjave nedopustna. Zatrjuje tudi, da novinarka točnosti te informacije ni poskušala preveriti pri UKC Maribor in pri njem. Urednik in voditelj je 1. člen kršil, ker je objavo te izjave dovolil in jo izpostavil v naslovu kljub temu, da je v prispevku povedano, da interni nadzor v UKC MB ni pokazal nepravilnosti.

Drugi člen naj bi voditelj kršil, ker naj bi podatke o zdravniku navajal žaljivo. V tem smislu naj bi bila sporna voditeljeva izjava: »Zdravnik, ki je zaradi obtožb o malomarnem zdravljenju Bora Nekrepa, ki je prav tako umrl v mariborski bolnišnici, že sedel na zatožni klopi in bil oproščen, naj po očetovem prepričanju ne bi dovolj resno in strokovno obravnaval fanta, ki je nato v nekaj urah v bolnišnici umrl.«

Tretji člen naj bi voditelj v napovedi kršil z izjavo: »Ubili so mi sina, je pred našo kamero danes pripovedoval oče 5 -letnega T. (ime izpuščamo iz pietetnih razlogov), ki je lani umrl v kliničnem centru Maribor.« Novinarka naj bi ta člen kršila z navedbo: »T. je tisti dan na intenzivni prevzel Robert Pogorevc, tisti, ki so mu poleg Zlatke Kanič sodili zaradi smrti Bora Nekrepa. Tožilstvo mu je takrat očitalo, da ni sprožil ustreznega zdravljenja, in lahkomiselnost. Sodišča pa ga je oprostilo. T. so v sobi intubirali. Oče je na prigovarjanje zdravnika počakal na hodniku.« Kljub temu, da je šlo za hudo obtožbo, ga ne novinarka ne voditelj nista prosila za odziv oziroma pojasnila, zatrjuje pritožnik. V prispevku ni bilo pojasnjeno, zakaj na POP TV niso poiskali objektivnih informacij o poteku zdravljenja in razlogih za tragični dogodek, dodaja pritožnik, temveč je novinarka dala besedo le očetu (ki je v prispevku opisal dogajanje, kot ga je sam doživel), za kar je bila porabljena več kot polovica časa za prispevek. Na očetove netočne, nepopolne in z medicinskega vidika nestrokovne izjave ni pridobila odziva, zatrjuje pritožnik. Navedba (očeta), da ni poklical nobenega zdravnika, je netočna iz več razlogov. Glede antibiotičnega zdravljenja se je namreč posvetoval z infektologinjo, centralni venski kanal je nastavil izkušen anestezist, stanje pljuč in lego tubusa in centralnega venskega kanala je preveril radiolog, ob zadnji reanimaciji pa sta sodelovala dva kolega zdravnika z interne intenzivne terapije. V zdravljenju dečka naj bi skupaj sodelovalo sedem zdravnikov. Oče naj bi tudi napačno menil, da aparature niso delovale. Pritožnik zagotavlja, da je bil otrok, ki je bil intubiran in priključen na aparat za umetno ventilacijo, ves čas pod nadzorom osebja, zdravnikov in aparatov.

4. člen sta novinarka in voditelj kršila s tem, da sta zamolčala, v kakšnem stanju je otrok prišel v bolnišnico. Bil je močno dehidriran.

Z navedbo »Zdravnik, ki je zaradi obtožb o malomarnem zdravljenju Bora Nekrepa, ki je prav tako umrl v mariborski bolnišnici, že sedel na zatožni klopi in bil oproščen, naj po očetovem prepričanju ne bi dovolj resno in strokovno obravnaval fanta, ki je nato v nekaj urah v bolnišnici umrl,« naj bi voditelj kršil tudi pritožnikovo (zdravnikovo) pravico do zasebnosti, kar sankcionira 17. člen . Kršil naj bi ga s tem, ker je navajal podatke o njem – da je že bil v sodnem postopku. Prav zato, ker je bil oproščen, naj bi neupravičeno razkrival njegovo zasebnost. Poleg tega voditelj – tako pritožnik – o tem ni poročal nevtralno, »ampak je poskušal pri gledalcih ustvariti prav nasproten vtis«. Voditelj ni navedel njegovega imena, novinarka pa ga je; v prispevku je pokazala tudi fotografijo pritožnika v sodni dvorani. Novinarka naj bi 17. člen kršila prav s tem – z objavo imena in fotografije pritožnika, ki je v UKC Maribor reševal življenje; v UKC Maribor je bilo brez dvoma ugotovljeno, da nepravilnosti ni bilo. To je UKC Maribor tudi sporočil novinarki.

18. člen naj bi novinarka in voditelj (NČR to domneva na podlagi prej zapisanega, pritožnik ni izrecno omenil voditelja in novinarja) kršila, ker je bil prispevek pripravljen zelo nesorazmerno, oče je za svojo izpoved dobil veliko minutaže.

Kršen naj bi bil tudi 21. člen. Pritožnik meni, da je bil prispevek obeh napisan z namenom širjenja sovraštva in nestrpnosti do njega osebno in do zdravnikov nasploh. S stavkom »Ubili so mi sina« naj bi oddaja Pop TV Zvečer javnosti vnovič, v prenesenem pomenu, sporočila, da so zdravniki v zdravstvenih ustanovah zelo nestrokovni, saj starši, kot je oče, menijo, da tam ubijajo otroke. Pritožnik še dodaja, da novinarji v skrbi za svobodo izražanja in pravice do informacij javnega značaja kot temeljnih človekovih pravic pogosto pozabijo na škodo, ki jo povzročijo bolnikom in njihovim svojcem, ko se zanje borijo, vendar ne preverijo dejstev.

Na pritožbo je odgovorila Tina Hojnik. Uroš Slak na pritožbo ni odgovoril.

Novinarka pojasnjuje, da je tema prispevka zelo občutljiva in da si je, preden se je lotila prispevka, prebrala policijski zapisnik, ki je bil rezultat očetove prijave policiji, v katerem je slednji navedel vse okoliščine dogodka. Preden je prispevek objavila, ga je objavil tudi Večer in pred tem Tednik na TV SLO. Pri pripravi prispevka je za pomoč prosila očeta. Na voljo je imela tudi odgovor tožilstva, ki ga je pred tem objavila že novinarka Večera (tožilstvo je potrdilo, da preiskava poteka in da bo tožilsko odločitev sprejelo potem, ko bo izredni nadzor opravila Zdravniška zbornica, op. NČR). Obrnila se je tudi na UKC MB, kot delodajalca in tistega, ki je pristojen za uradno komunikacijo. Prek elektronske pošte jih je »pozvala k izjavi pred kamero in jih prosila za pojasnila«. Obrnila se je tudi na Zdravniško zbornico, ki naj bi glede dogodka opravila nadzor. Pojasnjuje, da se ne UKC MB ne Zdravniška zbornica nista odločili za izjavo pred kamero, v kateri bi pojasnila svoja stališča. Zbornica je sporočila, da nadzor poteka, iz UKC Maribor pa so poslali nekaj stavkov, v katerih so navedli, da so opravili notranji nadzor, pri čemer napak zdravnika (pritožnika) niso zaznali. Odziva zdravnika osebno (pritožnika) ni poskušala pridobiti. Na obe instituciji se je obrnila dan pred objavo prispevka.
Novinarka meni, da je v prispevku navedla podatke, ki so se ji zdeli ključni za razumevanje zgodbe, in zagotavlja, da ni izpuščala informacij zato, da bi oblatila ime pritožnika. Njen namen – tako novinarka – je bil povedati zgodbo dečka, ki je izgubil bitko za življenje, pri čemer so njegovi starši prepričani, da zanj ni bilo storjeno vse, kar bi lahko bilo. Iz njenih pojasnil je tudi razvidno, da je verjela očetu, ki je med drugim zatrjeval, da je bil ob sinu dvakrat sam, ko se mu je ustavilo srce, in da je iskal osebje, ki ga ni bilo. (Pritožnik je te in druge navedbe očeta zavrnil kot netočne, saj da je bilo otrokovo stanje v bolnišnici ves čas pod nadzorom. Op. NČR). Novinarka je zatrdila, da zahteve za popravek ni bilo, urednica Tjaša Slokar Kos pa je NČR obvestila, da Hojnikova o tem ni bila obveščena, a da so popravek objavili na spletni strani.

SKLEP:

NČR ugotavlja, da sta novinarka Tina Hojnik in voditelj oddaje Uroš Slak kršila 1., 3. in 17. člen kodeksa, nista pa kršila 2., 18. in 21. člena kodeksa. Suma kršitve 4. člena kodeksa razsodišče ni obravnavalo.

Obrazložitev: V prispevku novinarka in voditelj navajata šokantno izjavo ‘ubili so mi sina’, ki pa je ne predstavita kot dejstvo, temveč kot mnenje očeta umrlega otroka. Nikjer ne zatrjujeta, da je pritožnik povzročil smrt otroka T. Od novinarja v tako kompleksnih primerih ni mogoče zahtevati, da navaja objektivno gotova dejstva (v prispevku je tudi povedano, da se zdravniška zbornica že eno leto ukvarja s primerom), temveč le, da preveri točnost informacij, kolikor je mogoče, še posebej, ko gre za obtožbe, ki lahko vplivajo na kariero, zdravje in osebnost konkretnega posameznika. V konkretnem prispevku novinarka izpostavi zdravnika, pri katerem naj bi se ugotavljalo kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja. Informacije, ki jih je novinarka pridobila, ne potrjujejo, da bi zdravnik naredil kaj pravno ali medicinsko spornega. Prispevek vsebuje le domnevo o malomarnem zdravljenju, ki sloni na pripovedi očeta umrlega otroka, ki situacijo zagotovo vidi čustveno in pristransko, oziroma njegovi odvetnici. Novinarka ni preverila in predstavila ključnih informacij glede zdravstvenega stanja in načina zdravljenja umrlega otroka – informacij v različnih zdravstvenih papirjih, obdukcijskem zapisniku smrti in podobno, ki sta jih zagotovo imela tudi njena vira. Novinar mora pri poročanju, ki lahko osebno prizadene ime posameznika, natančno preveriti vse dostopne informacije – zlasti ko so na voljo dokazila in drugi viri informacij. To, da so iz UKC Maribor odgovorili na kratko in na splošno, novinarke ne odvezuje, da ne bi poskušala relevantnih informacij dobiti še kako drugače, denimo počakati, da se vrne predsednica zdravniške zbornice, ki je bila na dan, ko je novinarka zbornici poslala elektronsko pošto, odsotna, ali zaprositi za pojasnila osebno zdravnika (pritožnika). Novinarka je svoje informacije, res da preko očeta umrlega sina, predstavila v obliki zgodbe, ki ni bila podprta z dokazili. Ko novinarji imensko izpostavljajo konkretno osebo in slednji očitajo hudo kaznivo dejanje, bi morali svoje informacije preveriti na višji ravni in domneve podpreti z dokazili. Tisti, ki je ovadbo podal in se počuti oškodovanega, ne more biti zadosten vir. Tina Hojnik in Uroš Slak sta poročala v javnem interesu. Med drugim sta opozorila, da oče že leto dni čaka na ugotovitve izrednega nadzora zdravniške zbornice. Kljub vsemu pa bi morala v tako občutljivi zadevi informacije bolj temeljito preveriti in se tako izogniti enostranskemu prikazu tragičnega dogajanja. Zato sta kršila 1. člen kodeksa.

Voditelj Slak je povzel dejansko stanje iz preteklosti. Pritožnik je res bil v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja, voditelj je tudi korektno povedal, da je bil pritožnik oproščen. Drugi del izjave, s katero naj bi kršil 2. člen, predstavlja opažanje oziroma mnenje očeta umrlega otroka, ki kot medicinski laik in zaradi čustvene vpletenosti dogajanja pač ni mogel predstaviti objektivno oziroma strokovno. Izraz »sesti na zatožno klop« sam po sebi nima ne pozitivnega ne negativnega prizvoka, nakazuje le, da je nekdo nastopal kot obdolženi na glavni obravnavi v kazenskem postopku in da je sedel na zatožni klopi (ki je tudi sicer v pravu ustaljeni izraz za prostor, kjer sedi obdolženec). Če bi kršitve etičnega kodeksa razsodišče raztegovalo tako daleč (torej na besedne frazeme), potem bi omejili delo novinarjev do te mere, da si slednji sploh ne bi več upali zavzemati stališč in bi pisali le še v najbolj sterilni formalni slovenščini. To bi vplivalo tudi na kvaliteto informacij, ki bi jih posredovali bralcem in gledalcem. Uroš Slak zato ni kršil 2. člena kodeksa.

Novinarka je pridobila odziv UKC Maribor in Zdravniške zbornice, ne pa konkretnega zdravnika, o katerem se govori v prispevku. Iz opisa komunikacije z UKC Maribor (delodajalcem zdravnika) ni razvidno, da si je prizadevala pridobiti kontakt pritožnika (gsm številko, elektronski naslov). Zakaj ni poskušala stopiti v stik s pritožnikom, v odgovoru ni navedla. Pri tem velja izpostaviti, da je bilo vprašanje na zbornico in na UKC Maribor poslano približno en dan pred samim prispevkom (8. 4. 2019 ob 18:18 in 18:28). Obe instituciji sta odgovorili skopo, v zdravniški zbornici so se izgovorili na odsotnost predsednice. Da novinar svoja vprašanja naslovi na institucijo, delodajalca zdravnika, o katerem je govoril prispevek, je sicer ustaljena praksa in bi lahko načeloma zadoščalo. Toda v konkretnem primeru sta novinarka in voditelj preko besed očeta konkretnemu posamezniku očitala izredno hudo kaznivo dejanje – da je ‘ubil sina’ oziroma da je morebiti izvršil kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja. Torej ne gre za bagatelno obtožbo, temveč za hudo kaznivo dejanje. V takem primeru novinar mora omogočiti konkretnemu posamezniku, da se izjavi o obtožbah. Slednji pa bi se sam odločil, ali bo to pravico izkoristil ali ne. Pritožniku je v konkretnem primeru bila dana možnost izjave šele naknadno, ko je bil prispevek že objavljen, ko mu je osebna škoda že nastala in ko s svojim zapisom na spletni strani nastale situacije ni mogel več rešiti. Novinarka in voditelj sta zato kršila 3. člen kodeksa.

Kršitve 4. člena kodeksa razsodišče ni obravnavalo, saj ni jasno, ali je novinarka imela na voljo podatke o tem, v kakšnem stanju je bil otrok. Kršitev tega člena je mogoče ugotoviti le, če je jasno, katere njemu znane informacije je novinar namerno izpustil iz prispevka.

Postavlja se vprašanje, ali navedba imena, priimka in slike zdravnika v prispevku z naslovom »Ubili so mi sina« posega v zasebnost tega posameznika. Novinarski posegi v zasebnost so načeloma upravičeni, ko za to obstaja javni interes. Posegi v zasebnost so odvisni tudi od tega, kolikšno medijsko izpostavljenost uživa oseba, o kateri se poroča (absolutno javna oseba, relativno javna oseba, zasebnik). Pritožnik je zdravnik v javnem sektorju, ki se financira iz javnega denarja; bil je obdolženi v javno izredno izpostavljeni kazenski zadevi Bora Nekrepa (že vpis njegovega imena v iskalnik Google najde nemudoma preko dvajset zadetkov in več kot 20 fotografij pritožnika). V prispevku se novinarja ne ukvarjata z zasebnim življenjem pritožnika, temveč izključno z njegovim opravljanjem dela v funkciji javnega zdravnika. Ali je torej izpostavljanje njegovega imena, priimka ter slike – in s tem poseg v zasebnost – upravičeno, ker je interes javnosti prevladal, ali pa je bilo izpostavljanje njegovega imena namenjeno le večji odmevnosti prispevka?

Zdravnik je kot javni uslužbenec relativno javna oseba, vendar na najnižji stopnji tega ogromnega spektra. Določeni posegi javnosti v njegovo zasebnost v okviru njegovega dela so torej možni. Vprašanje pa je, ali imajo mediji pravico javno izpostavljati vsakega zdravnika (z imenom, priimkom in sliko) ob vsakem smrtnem primeru, predvsem pa v primeru, ko so informacije o domnevni nepravilnosti delovanja zdravnika pridobljene le od vira, ki je osebno in čustveno vpleten v dogodek? Po mnenju razsodišča bi bilo interesu javnosti povsem zadoščeno s tem, da bi novinarka poročala o smrti v bolnišnici, kjer se zadeva preiskuje, in opozorila na morebitne nepravilnosti v bolnišnici ter na dolg postopek pri zdravniški zbornici, osebno izpostavljanje pritožnika, ki po trenutnih ugotovitvah strokovnih organov ni naredil nič narobe, ne da bi imel možnost odgovoriti na očitke, pa ne more biti v javnem interesu. V tem primeru mora prevladati posameznikova zasebnost, saj zdravnik ni absolutno javna oseba, ki bi se javnosti sam izpostavljal. Ob tem je treba poudariti, da se kazenski pregon zoper pritožnika sploh še ni začel (sama ovadba oškodovanca še ne pomeni, da je ta utemeljena in da bodo državni organi zoper pritožnika ukrepali). Če bi obveljala praksa, da se javno izpostavlja posameznike že v fazi, ko je kazenski postopek tajen ali ko se sploh še ni začel, lahko to vodi v javno medijsko linčanje posameznikov brez kakršnihkoli omejitev. Tina Hojnik in Uroš Slak sta zato kršila 17. člena kodeksa.

Novinarja sta 18. člen spoštovala, saj sta jasno opozorila, da je bil pritožnik v že rešeni kazenski zadevi oproščen, prav tako pa ne namigujeta na morebitni nov kazenski postopek ali zatrjujeta ali namigujeta, da naj bi bil pritožnik kriv kakršnegakoli kaznivega dejanja.
Iz prispevka ni videti, da bi bil namen novinarke in voditelja širiti sovraštvo ali nestrpnost. Prispevek prikazuje zgodbo očeta, ki pojasnjuje svojo tragično izgubo in svoje videnje vzrokov za to, vendar pa ne tako, da bi v javnosti spodbujala kakršnokoli sovraštvo zoper pritožnika ali zdravnike na splošno, zato 21. člen ni bil kršen.

Gradivo primera
Obravnavani členi
Medij
Akterji
Povezane vsebine
Arhiv razsodb