30. 6. 2021

Branko Simonovič proti Eugeniji Carl, novinarki TV Slovenija

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Ranka Ivelja, Irena Brejc, Peter Merc, Katarina Vučko, Urban Červek, Nataša Štefe, je na seji 23. junija 2021 v primeru Branko Simonovič proti Eugeniji Carl, novinarki RTV Slovenija, ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).

Primer: Branko Simonovič proti Eugeniji Carl, novinarki TV Slovenija

Povzetek pritožbe

Branko Simonovič, zanj Odvetniška družba Neffat, (v nadaljevanju pritožnik) se je pritožil zaradi novinarskega prispevka Eugenije Carl z naslovom »Poslanec DeSUS-a Simonovič trdi, da ima diplomo zagrebške fakultete. Tam zatrjujejo, da to ne drži.«, ki je bil objavljen 18. marca 2021 ob 19.08. Prispevek z enako vsebino je bil istega dne predvajan tudi v informativni oddaji RTV Slovenija, in sicer z naslovom: »Je poslanec Branko Simonovič lagal o izobrazbi? Je Branko Simonovič iz DESUSA diplomiral v Zagrebu«. Pritožnik se pritožuje zaradi obeh prispevkov novinarke, s katerima naj bi bili kršeni 2., 17. in 18. člen kodeksa.

V spletnem prispevku naj bi bile po mnenju pritožnika sporne naslednje tri trditve novinarke (gre za navedbe oziroma vprašanja, op. NČR):
Ali je poslanec DeSUS-a Branko Simonovič na pragu nove afere?
Ali je na mariborski univerzi predložil ponarejeno zagrebško potrdilo?
Ali je mogoče, da bi si poslanec in podpredsednik državnega zbora privoščil ponaredek diplome ali potrdila o zaključku študija v Zagrebu?

V televizijskem prispevku naj bi bili sporni prva in tretja trditev (druga ni bila izrečena) in naslov, na posnetku viden 28 sekund. Z omenjenimi tremi trditvami naj bi novinarka po mnenju pritožnika kršila 2. člen , po katerem se mora novinar izogibati osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev, 17. člen , po katerem se mora novinar izogibati senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju zasebnosti v javnosti, in 18. člen , po katerem nihče ni kriv, dokler to ni ugotovljeno z odločitvijo pristojnega organa.

Pritožnik je pri utemeljevanju kršitev navedel del prispevka, ki se nanaša na odgovor zagrebške fakultete:

»Gospod Branko Simonovič je bil vpisan na Fakulteto za zunanjo trgovino v Zagrebu, a na njej ni diplomiral,« so za TV Slovenija odgovorili na Ekonomski fakulteti v Zagrebu, kot se danes imenuje. Na dodatna vprašanja, kdaj se je sploh vpisal, ali je opravil kakšen izpit in ali se je morda kdaj izpisal, odgovarjajo: »Branko Simonovič se je na fakulteto vpisal leta 1975. Opravil je 22 izpitov, zadnjega leta 1978. O izpisu nimamo podatkov.« Iz odgovorov razberemo, da Simonovič višješolske diplome zagrebške univerze nima.

Pritožnik je ob tem zapisal, da je novinarka od Ekonomske fakultete v Zagrebu pridobila »prvotno informacijo«, da na Fakulteti za zunanjo trgovino v Zagrebu pritožnik ni diplomiral, a da ji je ta, ko je pridobivala njegov odziv, pojasnil, da to ni res in da je ob vpisu na mariborsko fakulteto izpolnjeval vse pogoje za vpis ter da bo naknadno predložil dokazila. V dokaz pritožnik navaja naslednje dele prispevka:

»To ni res, zakaj se vtikate v moje zasebno življenje,« se je po telefonu razburil Simonovič, ko smo mu predočili odgovor iz Zagreba.«

»Ob vpisu na mariborsko fakulteto sem izpolnjeval vse pogoje za vpis,« zatrdi Simonovič in odloži telefon.

»Simonovič nam je v SMS-sporočilu zagotovil, da bo odgovoril na vprašanja, če mu jih pošljemo pisno, in priložil tudi vsa dokazila. Da pa to lahko traja, ker ima naslednjih 14 dni druge službene obveznosti.«

Kljub tem pojasnilom Branka Simonoviča, navaja pritožnik, se novinarka v omenjenih treh trditvah vseeno sprašuje, ali je pritožnik ponarejevalec uradnih dokumentov oziroma ali je tisti, ki je ponaredil diplomo oziroma potrdilo o zaključku študija v Zagrebu, in ali je lažnivec. Novinarka naj bi po mnenju pritožnika s tem napeljevala oziroma insinuirala, da je ponarejevalec in lažnivec, kar je zagotovo za pritožnika pa tudi objektivno osebno žaljivo predstavljanje podatkov in dejstev, saj da se pritožnik ob tem počuti osebno prizadetega, prizadeti pa sta tudi njegovo ime in ugled ter njegovo delo poslanca in podpredsednika državnega zbora.

Razkrivanja oziroma trditve novinarke o zasebnosti pritožnika – njegovi izobrazbi v javnosti – so po mnenju pritožnika senzacionalistični; novinarka je uporabila tudi izraz »na pragu nove afere«. Pritožnik novinarki očita, da je s tem, ko je »neutemeljeno in nepotrebno na odmeven način najavila »novo afero«, napeljevala na domnevno negativno dejstvo, da je imel pritožnik v preteklosti druge afere«, se pravi po SSKJ »pozornost vzbujajočo nečedno zadevo ali dogodek«. Zato naj bi novinarka kršila tudi 17. člen kodeksa.

Novinarka naj bi z opisanimi in citiranimi trditvami »kršila oziroma je pozabila na eno izmed temeljnih načel pravne države oziroma (kazenska) postopka«: da je vsakdo nedolžen, »dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo oziroma – kot izhaja iz kodeksa – da ni nihče kriv, dokler to ni ugotovljeno z odločitvijo pristojnega organa.« 18. člen naj bi kršila predvsem z 2. in 3. trditvijo, ker »v bistvu neupravičeno navaja oziroma napeljuje, da naj bi bil pritožnik ponarejevalec diplome oziroma potrdila o zaključku študija v Zagrebu, s čimer naj bi podala »vrednostno ob-sodbo pritožnika oziroma je želela v javnosti ustvariti mnenje o njegovem nepoštenem oziroma celo kaznivem dejanju.« Vse to pa je novinarka izjavila, dodaja pritožnik, »še preden je imel Pritožnik možnost predložiti svoje dokaze v svojo obrambo, kot je napovedal in je tudi zapisano v spletnem in televizijskem prispevku«.

Pritožnik navaja, da je novinarka objavila še tri prispevke o izobrazbi pritožnika na MMC RTV Slovenija (posebej je navedel, da se pritožba nanje ne nanaša), in sicer potem, ko je ta javnosti že posredoval »dokazila o veljavnosti svoje zagrebške izobrazbe«. »Pritožnik poudarja«, piše v pritožbi, »da njegova izobrazba ni vprašljiva, diplome ali potrdila o zaključku študija v Zagrebu pa vsekakor ni ponaredil. Pritožnik je diplomiral na Fakulteti za zunanjo trgovino v Zagrebu in pridobil naziv ekonomist. Navedeno izhaja iz priloženih dokumentov: potrdila o diplomi o zaključenem študiju prve stopnje Fakultete za zunanjo trgovino v Zagrebu z dne 14. 2. 1979, kjer jasno piše, da je Branko Simonovič diplomiral, in dopisa Ekonomske fakultete v Zagrebu z dne 22. 03, 2021, v katerem jasno in nedvoumno piše, da je diploma Branka Simonoviča z dne 14. 02. 1979 verodostojna.«

Povzetek odgovora novinarke

Novinarka je v svojem odgovoru zavrnila vse očitke pritožnika. Zatrjuje, da so bili prispevki pripravljeni z vso dolžno skrbnostjo, profesionalno, z upoštevanjem kodeksa in poklicnih meril RTV.

Novinarka izpostavlja, da ni nikjer trdila, da poslanec nima diplome, da je predložil ponarejeno potrdilo, da si je privoščil ponaredek ali lagal o izobrazbi. O tem se je le spraševala, »in to ne na podlagi govoric ali nepreverjenih informacij, pač pa na podlagi uradnih in verodostojnih odgovorov zagrebške univerze, v katero ni imela razloga dvomiti. Sploh ne, dodaja, ker so jih potrdili dvakrat.« Meni, da v poročanju ni bila ne žaljiva ne nespoštljiva in tudi ne senzacionalistična, saj so, kot navaja, diplome poslancev absolutno v javnem interesu. Poudarja tudi določbo v 17. členu, po kateri je pravica javnosti do obveščenosti širša, ko gre za poročanje o javnih osebnostih in tistih, želijo dobiti moč in vpliv ter zbujati pozornost.

Glede očitkov, da je kršila 18. člen meni, da niso jasni, saj v prispevkih ni bil govor o kakršni koli krivdi, v primeru »diploma« pa tudi ne poteka »noben sodni ali upravni postopek, ki bi pripeljal do odločitve, ki bi jo pričakovali, oziroma o postopku »etapno« poročali«. Zavrača tudi očitek, da je neupravičeno omenjala »novo« afero. Kot je zapisala, je z vsemi dokazili in izjavami uradnih institucij dokazano, da je poslanec Simonovič črnograditelj na prvovrstnem kmetijskem zemljišču in »gre torej za poslanca in celo podpredsednika zakonodajnega telesa, ki krši zakon«. Novinarka še navaja, da »Simonovič do danes javnosti še ni pokazal diplomskega dela, za katerega je trdil, da ga ima »doma v škatlah skupaj z indeksom« in ki ga navaja na predstavitveni strani DZ«.

Novinarka je k odgovoru priložila tudi mnenje varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Ilinke Todorovski, dopis odgovorne urednice Informativnega programa TV Slovenija Manice J. Ambrožič, ki dodatno pojasnjujeta načela in okoliščine novinarskega dela v zadevnem primeru, ter mnenje dr. Marka Milosavljevića s katedre za novinarstvo na FDV, UL. Razsodišče je pri obravnavi primera upoštevalo le pojasnila odgovorne urednice, ki se nanašajo na dejstva, ki so pripomogla k razumevanju poteka dogodkov.

Odgovorna urednica med drugim izpostavlja, da je novinarka pri pripravi prispevka o izobrazbi Branka Simonoviča kontaktirala vse vpletene strani in predstavila njihove odzive, na pristojni fakulteti so dvakrat uradno zanikali, da bi poslanec diplomiral na Fakulteti za zunanjo trgovino, poslanec pa jim dokumenta o končanju študija »kljub več prošnjam ni želel posredovati«. Odgovorna urednica še pojasnjuje, da so po objavi prvega prispevka (18. marca) v naslednjih dneh poročali tudi o tem, da je poslanec nekaterim medijem predstavil dokazilo o diplomi in da je Ekonomska fakulteta v Zagrebu potrdila, da je dokument, ki ga je javnosti posredoval poslanec Simonovič, pristen. Odziv poslanca so objavili tudi v TV Dnevniku 22. marca in 24. marca poročali s tiskovne konference poslanca, ki je zahteval opravičilo RTV Slovenije in novinarke.

SKLEP:

Eugenija Carl ni kršila 2., 17. in 18. člena kodeksa.

Obrazložitev: Po mnenju pritožnika je novinarka s tremi trditvami, ki jih je navedla v dveh prispevkih, objavljenih 18. marca, osebno žaljivo predstavila podatke in dejstva in s tem kršila 2. člen. NČR najprej poudarja, da ne gre za trditve, temveč za vprašanja (o vprašanjih na drugem mestu govori tudi pritožnik), na katera novinarka še išče končne odgovore. Domnevno sporna vprašanja (Ali je poslanec DeSUS-a Branko Simonovič na pragu nove afere?, Ali je na mariborski univerzi predložil ponarejeno zagrebško potrdilo?, Ali je mogoče, da bi si poslanec in podpredsednik državnega zbora privoščil ponaredek diplome ali potrdila o zaključku študija v Zagrebu?) so lahko za prizadetega mučna, niso pa osebno žaljiva. Po mnenju razsodišča omenjena tri vprašanja niso osebno žaljiva, ker novinarka poslancu ne pripisuje krivde, ampak se o njej, na podlagi uradno preverjenih informacij, sprašuje. Ne drži niti očitek, da je novinarka z vprašanji insinuirala, da je poslanec ponarejevalec in lažnivec. Teh besed, ki bi lahko bile žaljive, ni uporabila, poleg tega je, kot že omenjeno, imela na voljo uradno informacijo pristojne institucije, ki je potrjevala neuradne informacije, ki jih je v javnem interesu preverjala. Morebitna osebna prizadetost pritožnika je sicer razumljiva, ni in ne more pa biti kriterij žaljivosti, zlasti ne v trenutku, ko lahko novinarka utemeljeno verjame, da je uradna informacija institucije točna.

Novinarka je po informacijah, pridobljenih iz pritožbe in odgovora nanjo, vprašanja, na katera se nanaša pritožba, zastavila potem, ko je med pripravo prispevka dobila dvakrat potrjeno uradno informacijo pristojne zagrebške fakultete, da pritožnik na Fakulteti za zunanjo trgovino ni diplomiral oziroma končal študija, in potem, ko po večkrat ponovljenih prošnjah (tako je zapisala odgovorna urednica TVS) poslanec ni posredoval ustreznih dokazil. Ali je novinarka poslancu glede na to, da gre za več kot 40 let star dokument, omogočila razumen rok, da dokument poišče in ji ga posreduje, razsodišče ni moglo ugotoviti, saj pritožba ne odgovori na to vprašanje. Kot je razvidno iz prispevka, poslanec sicer novinarki reče, da ima prihodnjih 14 dni neodložljive službene obveznosti, ni pa razvidno, ali ji je obljubil dokazila, v tem ali po tem roku. Razsodišče torej ni razpolagalo s tem podatkom iz komunikacije med novinarko in poslancem, zato ne more presojati, ali je novinarka poslancu omogočila razumen rok za odgovore. To sicer niti ni predmet pritožbe.

Novinarka ni kršila 17. člena. O tem, ali je pritožnik diplomiral, se ni javno spraševala na podlagi govoric, temveč na podlagi informacije uradne institucije, pristojne za dajanje izjav o obravnavani zadevi, ki je kasneje spremenila svoje mnenje. Novinarka je tudi upravičeno omenila morebitno »novo afero«, saj so v javnosti že odmevala razkritja v zvezi s pritožnikovo nezakonito gradnjo. Novinarki ne moremo očitati senzacionalizma tudi zato, ker gre v obravnavanem primeru za obravnavanje zadeve, ki je definitivno v javnem interesu, in za politika, ki je po definiciji oseba, ki želi pridobiti moč in vpliv, zato je pravica javnosti do obveščenosti v tem primeru širša, poseg v poslančevo zasebnost pa upravičen.

Novinarka ni kršila 18. člena. Ta člen kodeksa je sicer treba razumeti kot zahtevo, da novinarji osumljene ali obdolžene v sodnih postopkih oziroma preiskavah organov pregona do pravnomočne odločitve obravnavajo kot nedolžne. A četudi bi ga razumeli širše – kot člen, ki sankcionira neupravičeno razglašanje ljudi za krive brez ustreznih dokazov – kršitve po mnenju NČR ni bilo. Kot rečeno, novinarka se je o krivdi poslanca le spraševala – potem ko je pridobila uradno informacijo, ki je kazala v smer, da je pritožnik ponaredil diplomo ali potrdilo o zaključku študija na zagrebški fakulteti, in potem, ko od poslanca ni dobila zaprošenih dokazil.

Razsodišče razume, da je bil javno izraženi sum o tem, da je pritožnik zagrešil kaznivo dejanje ponarejanja, udarec za njegov ugled in verodostojnost. V izogib nesporazumom in neželenim razpletom novinarskega raziskovanja zato razsodišče poudarja, da morajo novinarji tudi v primerih, ko gre za politike in druge izpostavljene osebe, pri obravnavi občutljivih zadev, kjer napačna informacija lahko rani ugled in ogrozi posameznikovo kredibilnost (tak primer je bilo, na primer, tudi poročanje o domnevnem sinu slovenskega kardinala), ravnati previdno in si vzeti dovolj časa za preverjanje vseh razpoložljivih podatkov. Zlasti od politikov in drugih javno izpostavljenih oseb pa se pričakuje, da bodo z mediji, ko gre za zadeve v javnem interesu, sodelovali in jim v razumnem roku zagotovili potrebna dokazila.

Gradivo primera
Obravnavani členi
Medij
Akterji
Povezane vsebine
Arhiv razsodb