AKOS (Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS) proti novinarki Katarini Matejčič (POP TV)

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Irena Brejc, Katarina Vučko, Sonja Merljak Zdovc, Urban Červek in Ranka Ivelja (člani in članice), je na seji 30. septembra 2021 v primeru AKOS (Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS) proti novinarki Katarini Matejčič, POP TV, razsodilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: AKOS (Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS) proti novinarki Katarini Matejčič (POP TV)

Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS), v nadaljevanju pritožnica, se je na NČR obrnila s pritožbo zaradi prispevka z naslovom »AKOS objavila razpis za dodelitev frekvenc, a ta ni v skladu z evropsko direktivo«, ki je bil objavljen v petek, 12. 3. 2021, v osrednji informativni oddaji programa POP TV 24UR. Pritožnica novinarki očita, da je kršila 4. in 18. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Prispevek obravnava razpis agencije AKOS za dodelitev radijskih frekvenc, ki ga je slednja objavila tik pred iztekom roka za prenos Direktive o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju Direktiva EECC), s čimer naj bi AKOS kršil pravo Evropske unije, saj da naj bi razpis temeljil na veljavnem Zakonu o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju: ZEKom-1), ki zaradi zamude roka za implementacijo ni v skladu z Direktivo EECC.

Pritožnica navaja, da je novinarka na AKOS naslovila vprašanja, na katero so ji v roku tudi odgovorili, zaradi odsotnosti pristojnih oseb pa niso mogli zagotoviti izjave pred kamero. Pritožnica še navaja, da je predmetni prispevek novinarke temeljil na pravnem mnenju dr. Mateja Avblja, ki pa da v tem primeru ni neodvisen strokovnjak, temveč ga je za pravno mnenje najel operater T2, kar naj bi izhajalo tudi iz člankov na to temo, ki so jih pred časom že objavili drugi mediji.

Po mnenju pritožnice je novinarka kršila 4. člen kodeksa, ker v prispevku povezuje neimplementacijo Direktive EECC in morebitni postopek zoper Slovenijo pred sodiščem EU z javnim razpisom z javno dražbo, ki jo vodi pritožnica, čeprav naj implementacija te direktive ne bi imela neposredne povezave s tem javnim razpisom. Pritožnica navaja, da je večkrat javno in tudi v odgovorih novinarki pojasnila, da pri implementaciji direktive v nacionalni pravni red nima nobenih pristojnosti (to je izključno v pristojnosti ministrstev in državnega zbora), ima pa pristojnost podeljevanja frekvenc, ki jih lahko podeli tudi po trenutno veljavnem zakonu in ob upoštevanju ciljev evropske direktive. Pritožnica še navaja, da je tudi večkrat javno in v odgovorih novinarki pojasnila, da mora podeliti frekvence tako zaradi operaterjev, ki jih nujno potrebujejo in so zanje izkazali interes, kot zaradi dejstva, da v primeru nepodelitve ali večjih zamud pri podelitvi Sloveniji grozijo kazni zaradi nespoštovanja zavez iz evropskega akcijskega načrta za 5G in te iste direktive (EECC). Pritožnica je v pritožbi zapisala, da je novinarka v prispevku navedla morebitne kazni, ki grozijo državi zaradi zamud pri implementaciji direktive in to povezala s podelitvijo frekvenc za mobilne tehnologije, ki jo bo izvedla agencija. Ni pa navedla, da Sloveniji grozijo kazni tudi v primeru nepodelitve oziroma odlašanja s podelitvijo predmetnih frekvenc. Pritožnica trdi, da novinarka prav tako ni navedla drugih razlogov za začetek postopka podelitve frekvenc, ki jih je pridobila od agencije. Meni tudi, da gre za ključne informacije za razumevanje obravnavane teme, ki jih je novinarka zamolčala in s tem kršila 4. člen kodeksa. Pritožnica je pritožbi priložila odgovore, ki jih je posredovala novinarki.

Po mnenju pritožnice je novinarka kršila tudi 18. člen kodeksa, ker je na več mestih navedla obtožbe zoper pritožnico, pri čemer se ni sklicevala na izjave sogovornika (Mateja Avblja), temveč je trditve sama predstavljala kot dejstva. Pritožnica navaja, da je že sam naslov prispevka trditev, »da razpis ni v skladu z evropsko direktivo, v nadaljevanju pa je trdila, da »bi agencija, kljub zamudi ministrstva z implementacijo direktive, to lahko spoštovala, pa je ni«. Pritožnica navaja, da za te obtožbe zoper pritožnico, ki jih je novinarka izrekla kot dejstva, ni nobene odločitve za to pristojnih organov in da o tem obstaja samo mnenje dr. Mateja Avblja, ki je angažiran s strani določenega operaterja. Pritožnica pove, da je njeno mnenje drugačno in da je te trditve zanikala tako v odgovorih novinarki kot tudi drugim novinarjem. Pritožnica meni, da se je novinarka s takšnim načinom podajanja informacij sama postavila v vlogo tožečega, ki brez preverjanja informacij v javno dostopnih dokumentih (razpisna dokumentacija, evropska direktiva in zakon) in brez kakršnih koli dokazov ali podlag v odločitvah za to pristojnih organov obtožuje pritožnico nespoštovanja evropskega pravnega reda.

Novinarka je na pritožbo odgovorila in v celoti zavrnila obtožbe pritožnice. V odgovoru je navedla, da je prispevek pripravila po večdnevnem preverjanju informacij, s kompetentnim sogovornikom. Prav tako naj bi imeli nasprotni strani – pritožnica in Ministrstvo za javno upravo (v nadaljevanju: ministrstvo) – možnost za pojasnila oziroma odgovore, ki jih je, čeprav strnjeno, tudi v celoti upoštevala.

Novinarka meni, da je očitek kršitve 4. člena kodeksa neutemeljen, saj da je v celoti predstavila tematiko, od trenutne slovenske zakonodaje do nove evropske direktive, in ključne značilnosti razpisa za dodelitev frekvenc. Novinarka trdi, da so trditve v prispevku trditve sogovornika in ne njene, da nista ne ona ne sogovornik nikjer trdila, da je pritožnica pristojna za implementacijo evropske direktive, in da je bilo povedano, da je to v pristojnosti ministrstva, z navedbo njihovega odgovora. Novinarka odgovarja, da je bila že v napovedi prispevka navedba: »Razpis je sicer v skladu s slovensko zakonodajo, ne pa tudi z evropsko direktivo, ki bi jo Slovenija morala implementirati konec lanskega leta,« kar naj bi v odgovorih, ki jih je prejela, potrdili tako na ministrstvu kot pri pritožnici. Pritožnica je v odgovoru novinarki navedla, da razpis ni v skladu, je pa v duhu evropske direktive. Novinarka še odgovarja, da v prispevku ni trdila, da razpisa ne bi smelo biti ali da bi moral biti kasneje, temveč je le navajala sogovornika, ki je kot strokovnjak za to področje ocenil, da bi razpis – čeprav direktiva ni implementirana v domačo zakonodajo – lahko bil v skladu z evropskimi pravili. Novinarka meni, da je očitek pritožnice, da v prispevku ni navedla kazni, ki Sloveniji grozijo v primeru nepodelitve ali odlašanja s podelitvijo predmetnih frekvenc, neprimeren, saj da nihče ni trdil, da razpisa ne bi smelo biti, temveč le, da bi moralo biti besedilo drugačno. Novinarka meni, da dejstvo, da je frekvence treba podeliti, ni izgovor za besedilo razpisa, ki ne sledi EU pravilom.

V zvezi z očitano kršitvijo 18. člena kodeksa novinarka pove, da je v prispevku navajala obtožbe sogovornika Mateja Avblja zoper pritožnico, kar je bilo povsod tudi jasno navedeno, v skladu s pravili televizijskega poročanja – ne v vsakem stavku, ampak v smiselni celoti, iz katere je razvidno, kaj govori sogovornik. Novinarka zavrača pritožničino obtožbo, da je stavek: »Pa čeprav bi jo, kljub zamudi ministrstva za javno upravo, lahko spoštoval,« izključno njen, saj da je treba gledati ta del prispevka kot celoto, torej tako novinarkino besedilo kot tudi izjavo sogovornika takoj za njim, iz katere da izhaja, da gre za povzemanje sogovornikove izjave. Novinarka še pove, da je na koncu prispevka jasno navedla, da pritožnica vse obtožbe, torej tudi to, zavrača. Odgovarja še, da je tako pritožnico kot ministrstvo prosila za izjavo pred kamero dan pred objavo prispevka, vendar so ji poslali zgolj pisni odgovor.

SKLEP:

Novinarka Katarina Matejčič je kršila 4. člen, ni pa kršila 18. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev: NČR je poleg pritožbe pritožnice, odgovora novinarke in prispevka preučilo tudi vprašanja, ki jih je novinarka zastavila pritožnici, in odgovore, ki jih je od nje prejela. Med drugim je pritožnico novinarka pisno vprašala, zakaj razpisa niso prilagodili oziroma zakaj so ga sploh objavili. V odgovoru je pritožnica navedbe pravnikov (glede razpisa) označila za neresnične, saj da je agencija v javnem razpisu z javno dražbo za podelitev več frekvenčnih pasov, namenjenih komercialnemu ponujanju storitev končnim uporabnikom, upoštevala veljavno zakonodajo ter duh in usmeritve direktive (EECC). Morebitni ponudniki na javnem razpisu, ki že poteka, tako ne bodo v ničemer prikrajšani. Pritožnica je še odgovorila, da bi nepopravljive posledice lahko nastale, če bi agencija odlašala s podelitvijo frekvenc, za katere so operaterji izrazili interes in jih tudi nujno potrebujejo; da bi Slovenija zaostala za drugimi državami EU v tehnološkem razvoju; poleg tega bi z odlašanjem podelitve frekvenc država tvegala kazni zaradi nespoštovanja zavez iz evropskega akcijskega načrta za 5G in direktive EECC.

Ne glede na to, da pritožnica ni zagotovila sogovornika pred kamero, bi novinarka lahko v prispevku bolj natančno in bolj korektno povzela odgovore pritožnice v prispevku, tako kot je deloma povzemala ustne izjave sogovornika pred kamero. Novinarkin zaključek: »AKOS medtem vse obtožbe zavrača, vendar tudi sam priznava. Upoštevamo veljavno zakonodajo ter duh in usmeritve direktive« sporoča, da pritožnica priznava kršitev direktive. Pisni odgovori pritožnice pa v resnici sporočajo, da so poleg veljavne zakonodaje upoštevali tudi duh in usmeritve direktive in da ponudniki na javnem razpisu ne bodo prikrajšani.

NČR se seveda v presojo morebitnih kršitev prava EU ne more spuščati, vendar pa iz razpoložljivih informacij izhaja, da bi novinarka morala v prispevek vključiti več informacij iz odgovorov pritožnice na njena vprašanja – tudi na vprašanje, zakaj so razpis sploh objavili. Prispevek temelji na izjavah in pravnem mnenju sogovornika pred kamero. Slednji je, kot navaja pritožnica, svoje pravno mnenje pripravil po naročilu enega od konkurentov na obravnavanem javnem razpisu, ki pri tem zasleduje lastne gospodarske interese in ne nujno tudi javnega interesa, o čemer so poročali tudi drugi mediji. Prispevek daje vtis, da je glavna težava pri implementaciji Direktive EECC javni razpis pritožnice, ki ni v skladu z njo, ne pa dejstvo, da država Direktive sploh ni implementirala. NČR ugotavlja, da je novinarka zamolčala ključne informacije za razumevanje obravnavane teme in s tem kršila 4. člen kodeksa.

NČR ni ugotovilo kršitve 18. člena. Ta člen kodeksa je namreč treba razumeti kot zahtevo, da novinarji osumljene ali obdolžene v sodnih postopkih oziroma preiskavah organov pregona do pravnomočne odločitve obravnavajo kot nedolžne. Ker se vsebina prispevka ni nanašala na morebitne postopke zoper pritožnico oziroma odgovorne osebe pritožnice, kršitve ni bilo.