Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Peter Merc, Irena Brejc, Urban Červek in Ranka Ivelja (članice in člani), je na seji 21. 10. 2021 v primeru Ian Wraight proti Boženi Križnik, novinarki Dela ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju: kodeks).
Primer: Ian Wraight proti Boženi Križnik, novinarki Dela
Ian Wraight se v angleškem jeziku pritožuje zaradi članka (povzetega intervjuja) Pogoj za uspešnost je posodobitev in vstop na tuje trge, ki ga je napisala novinarka Božena Križnik, objavljen pa je bil 28. 5. 2021 na spletni strani www.delo.si. Pritožnik se je 28. 5. 2021 obrnil na novinarko, na UO DNS je posredoval tudi elektronsko pismo, ki ga je novinarki poslal 25. 5. 2021. Pritožnik trdi, da je novinarka 28. 5. 2021 v članku oziroma povzetem intervjuju z Melito Rozman Dacar, direktorico SŽ – Tovorni promet (SŽT) kršila 4. člen kodeksa s tem, ko ni pojasnila, kar ji je pisal 25. 5. 2021, in sicer, da je SŽT v 49-odstotni lasti Češke, da plačuje manj kot 5 odstotkov stroškov za uporabo železniškega omrežja v Sloveniji, s tem ustvarja dobiček, preostalih 95 odstotkov stroškov pa plačujejo slovenski davkoplačevalci. Ta podatek je po prepričanju pritožnika ključen za razumevanje teme prispevka.
V pismu novinarki 25. 5. 2021 pritožnik v slovenščini navaja podatke, ki jih po njegovih zagotovilih o SŽ objavlja AKOS, jih komentira in si zastavlja vprašanja. Zatrjuje, da je Slovenija od leta 2017 uporabnikom železniškega omrežja oziroma prevoznikom s tovornimi vlaki v tranzitu v zaledne države zaradi počasne vožnje in zastojev izplačala dvakrat več odškodnin, kot je od njih prejela uporabnin; da zaradi nezaračunavanja uporabnine v višini dejanskih stroškov vzdrževanja in upravljanja železniškega omrežja državni proračun s tem davkoplačevalce na leto ogoljufa za skoraj 250 milijonov evrov, vse to pa v prid železniških prevoznikov z Madžarske, Avstrije, Slovaške, ki uporabljajo slovensko železniško omrežje. Po prepričanju pritožnika bi se z gradnjo proge Koper-Divača takšna praksa še razširila. Pritožnik pojasnjuje, da je o tem kot o primerih zlorab in korupcije seznanjal slovenske medije, vendar se mediji poročanju o tej temi izogibajo. Podatke o tem naj bi poslal novinarki.
Na poziv k dopolnitvi pritožbe je pritožnik 8. 6. 2021 ponovil vsebino pritožbe z dodatkom, da novinarka dela za podjetje, ki je v lasti lastnika, ki ima pogodbo za gradnjo drugega tira. Pritožnik je bil ponovno pozvan, naj konkretno navede, kateri del članka po njegovem mnenju krši 4. člen kodeksa in posreduje morebitne dokaze, da je novinarka zavestno zamolčala ključne informacije.
Pritožnik je v drugi dopolnitvi pritožbe ponovil že navedeno in dodal, da je novinarko od 16. 11. 2020 seznanjal z goljufijami v zvezi z drugim tirom in s podatki AKOS. O tem, kateri del članka naj bi predstavljal kršitve 4. člena kodeksa, je pritožnik 12. 7. 2021 odgovoril, da »skoraj celoten intervju podaja izkrivljeno sliko«.
Na vnovičen poziv, naj konkretno navede, kateri deli članka po njegovem mnenju predstavljajo kršitev 4. člena kodeksa, je pritožnik ponovil, da se je novinarka zavedala državnega subvencioniranja SŽT, da zaradi tega SŽT posluje z dobičkom, vendar tega ni zapisala.
Novinarka Božena Križnik je preko Odvetniške pisarne Zakonjšek odgovorila na poziv NČR in zavrnila očitke o kršitvi kodeksa.
Novinarka odgovarja, da je obravnavani članek napisan na korekten in profesionalen način, upoštevajoč kodeks, zato je pritožba v celoti neutemeljena. V prispevku oziroma intervjuju z direktorico je predstavljeno njeno razmišljanje o pomenu železniškega prometa za gospodarstvo in okolje, o trenutnem stanju v slovenskem železniškem prometu, o delovanju družbe SŽT v trenutnih razmerah, o načrtnih in željah za prihodnost ter o potrebnem razvoju slovenskega železniškega prometa.
Pritožnik navaja, da naj bi bila SŽT v delni lasti Čehov, da plačuje minimalen del uporabnine za železniško omrežje, večji del teh stroškov pa da plačujejo davkoplačevalci. To naj bi predstavljalo informacije, ključne za razumevanje obravnavane teme, ki da jih je novinarka zamolčala. Vendar pritožnik konkretno ne pojasni, zakaj naj bi bile informacije o lastništvu SŽT in plačevanju uporabnine ključne za razumevanje teme. Osrednja tema prispevka je pogovor z direktorico družbe SŽT o tem, kako ona vidi trenutno stanje in potrebe po razvoju železniškega prometa, ne pa ozadje poslovanja SŽT, lastništvo, sistem financiranja uporabnikov železniškega omrežja ali projekt drugi tir. Informacije, ki jih izpostavlja pritožnik, so z vidika obravnavane teme nerelevantne in niso ključne za razumevanje teme.
Čeprav ne gre za informacijo, ki bi bila ključna za razumevanje teme, novinarka poudarja, da pritožnikova trditev o lastniškem deležu Čehov v SŽT ne drži. Po evidenci AJPES je družba SŽT v 100-odstotni lasti družbe Slovenske železnice, katere lastnica je Republika Slovenija. Tudi informacije, da naj bi uporabnino za uporabo železniškega omrežja družbe SŽT plačevali davkoplačevalci preko sistema kompenzacij, za razumevanje obravnavane teme niso ključne. Poleg tega tovrstne navedbe pritožnika niso ugotovitve pristojnih ali verodostojen podatek, temveč gre za stališča in domneve pritožnika.
Novinarka pravi, da s tem, ko ni objavila informacij, za objavo katerih se zavzema pritožnik, ni kršila določb kodeksa, saj ne gre za verodostojne informacije, ki bi bile ključne za razumevanje obravnavane teme. Ker gre za podatke, ki niso tema prispevka in so osebna stališča pritožnika, jih novinarka ni bila dolžna objaviti. Zato ni kršila 4. člena kodeksa.
Pritožnik kljub večkratnim dopolnitvam pritožbe ni uspel pojasniti, zakaj naj bi šlo pri informacijah o lastništvu družbe in o uporabnini za tire za ključne informacije pri predstavitvi tega, kako stanje v železniškem prometu ocenjuje direktorica družbe SŽ – Tovorni promet, d.o.o. Poleg tega se od informacij, ki naj bi bile ključne, zahteva, da so točne in verodostojne, kar v primeru pritožnikovih stališč ne drži. Iz vsega navedenega izhaja, da je novinarka prispevek pripravila skladno s kodeksom, da ni zamolčala informacij, ki bi bile ključne za razumevanje obravnavane teme, zato je pritožba v celoti neutemeljena.