M. V. proti Mojci Zemljarič, Štajerski tednik – Novinarsko častno razsodišče

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Urban Červek, Ranka Ivelja, Irena Brejc, Nataša Štefe in Sonja Meljak Zdovc (članice in člani), je na seji 16. decembra 2021 v primeru M. V. proti Mojci Zemljarič, Štajerski tednik, ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije. Brane Piano se je pri glasovanju vzdržal.

PRIMER: M. V. proti Mojci Zemljarič, Štajerski tednik

Pritožnik M. V. (razsodišče je zaradi varovanja zasebnosti zakrilo identiteto pritožnika) je bil na ptujskem sodišču priča v hudem in osebno travmatičnem primeru trojnega umora v manjši vasi, o katerem so poročali skoraj vsi mediji v državi. Teden dni zatem je na spletu zasledil članek spletnega Štajerskega tednika z naslovom »Ptuj: Sojenje za trojni umor: Otrok atija rotil, naj preneha« o pričanju na tem sojenju, ki je vseboval tudi njegovo polno ime in priimek ter imena drugih prič in družinskih članov umorjenih. Takoj ko je to opazil, je kontaktiral uredništvo Štajerskega tednika in zahteval umik oziroma izbris svojih osebnih podatkov. Članek z njegovim polnim imenom je bil na spletu dosegljiv 15 ur, po njegovi intervenciji so ga v uredništvu iz članka umaknili. A se je 21. 9. 2021 članek s sojenja o njegovem pričanju z naslovom »Krvavo tragedijo od blizu gledal triletni otrok« znova z njegovim polnim imenom pojavil v tiskani verziji Štajerskega tednika, kar ga je osupnilo in zelo prizadelo.

Pritožnik se zaveda, da je omenjeno sojenje javno in zaradi narave dogodka tudi zelo odmevno, vendar pa se mu zdi objava njegovega polnega imena kot prizadete priče v tem tragičnem primeru (v katerem je bil udeležen tudi majhen otrok, op. p.), »naravnost pritlehna«. Pritožnik je moral pred sodiščem ponovno podoživljati travmatične trenutke, kar je bilo zanj izjemno težko. Ne razume, kako naj bi objava njegovega polnega imena v »najbolj lokalnem mediju ptujske regije« pripomogla k razumevanju samega tragičnega dogodka, saj v drugih medijih, ki so o sojenju poročali, njegovega polnega imena niso objavljali. Zelo ga je zmotilo, da se je novinarka, poročevalka s sodišča, odločila za objavo polnega imena, čeprav je po njegovem vedenju novinarska praksa drugačna. Mediji v takih res občutljivih družinskih zadevah polnih imen prič javno ne izpostavljajo. Po njegovem mnenju je novinarka neupravičeno posegla v njegovo zasebnost in s tem kršila 17. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Novinarka Štajerskega tednika Mojca Zemljarič je zavrnila pritožnikove navedbe o kršenju 17. člena kodeksa kot neupravičene. Odgovoru je priložila komunikacijo s ptujskim sodiščem, v kateri jih je zaprosila za točni imeni dveh prič na sodni obravnavi z dne 16. 9. 2021. Sodišče ji je imeni posredovalo.

Navaja, da je pritožnik na sodišču nastopil kot polnoletna priča v zadevi, ki je odprta za javnost. Pritožnik se je kot priča na sodišču zavedal, da gre za javno obravnavo, ki jo spremljajo akreditirani novinarji. Imena takih prič so informacija javnega značaja, o čemer govori tudi 6. alineja 10. člena Zakona o sodiščih; v odgovoru jo je citirala. Z objavo imena priče v ničemer ni posegla v njeno zasebnost ali kakorkoli kršila 17. člena novinarskega kodeksa. Pritožnik v pritožbi tudi ne navaja določno, kaj točno naj bi kršili z zapisom njegovega imena v časopisu, zatrjuje novinarka. Njegovo izjavo pred sodiščem so korektno povzeli, kar je tudi sam potrdil. Članek je po njenem mnenju zgolj poročilo o dogajanju v sodni dvorani brez vsakih vrednostnih sodb ali komentarjev. Kot priča na sodišču bi lahko povedal ali zahteval, da ne želi objave imena, a tega ni storil. Da bi bilo z objavo imen prič lahko karkoli narobe, je ni naknadno opozorilo niti sodišče, ki ga je po obravnavi zaprosila za točni imeni prič.

Pritožnik jih je s svojo zahtevo po izbrisu imena in priimka seznanil šele po tem, ko je bil časopis že stiskan. Istega dne je na spletni strani zasledil tudi članek s sodišča. Njegovo željo, ki sicer nima nobene pravne osnove, so zato lahko upoštevali le v spletni izdaji, ne pa tudi v tiskani. Navedbe pritožnika, da drugi novinarji v tovrstnih poročanjih ne navajajo imen (polnoletnih) prič, ne držijo. Že bežen pregled tovrstnih poročanj v različnih medijih pokaže, da ni tako. Za lokalni medij oziroma regijski časopis, ki podrobneje spremlja dogodke v Spodnjem Posavju, je po njenem mnenju logično, da tudi iz sodnih dvoran poročajo bolj podrobno kot nacionalni ali drugi mediji.

SKLEP:

Mojca Zemljarič je kršila 17. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

OBRAZLOŽITEV: Razsodišče razume pritožnikove občutke v tej razvpiti zadevi, saj v tem sodnem postopku ni zgolj priča, ki mora o tej tragediji govoriti pred sodniki in senatom, ki bodo odločali o krivdi storilca, ampak tudi sosed in prijatelj umorjenih. Ogledalo si je tudi nekatere druge zapise v medijih o tem naroku sojenja oziroma pričanju (Večer, Dnevnik, MMC, siol.net, 24ur.com …) in ugotovilo, da zapisi navajajo zgolj sorodstvena ali druga razmerja do umorjenih (brat, sin, nečakinja, sestrična, soseda ipd.), ne pa njihovih imen in priimkov.

Članek zelo nazorno in z veliko podrobnostmi opisuje zelo travmatično dogajanje neposredno ob in po trojnem umoru, kot so ga zaznavale priče, vključuje tudi nekaj dobesednih navedkov izrečenega v sodni dvorani. Novinarka v celotnem članku navaja imena in priimke žrtev in prič umora, tudi ime mladoletnika. Razsodišče ugotavlja, da bi novinarka pri poročanju morala upoštevati test sorazmernosti, kaj je za javnost dejansko pomembna informacija, kaj pa so tiste okoliščine in podrobnosti, ki lahko vpletene znova, hote ali ne, prizadenejo. Novinarji v lokalnih skupnostih (in medijih), kjer se ljudje med seboj poznajo, bi morali biti pri objavljanju podrobnosti še bolj pozorni, in to ne glede na to, da se sodišče strinja z javno obravnavo takih zadev. Dejstvo, da sodišče obravnave ni zaprlo za javnost, novinarja ne razreši odgovornosti, da sam presodi, ali bi z objavo na sodišču podane vsebine posameznikom povzročil dodatno škodo. Pričanje na sodišču in javna medijska objava na sodišču povedanega sta dva različna kroga javnosti. Drugi je neprimerno širši, zato je pri objavi potrebna dodatna presoja. Novinar se mora pri poročanju zavedati, da lahko z objavo občutljivih informacij škodi posameznikom.

Razsodišče ugotavlja, da je novinarka v tem konkretnem primeru s tem, ko je razkrila preveč podrobnosti o priči, predvsem njegovo identiteto, prekomerno posegla v njegovo zasebnost in je zato kršila 17. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti, kar je večina poročevalcev s tega sojenja upoštevala in prič javno ni razkrivala z imeni in priimki. Širša javnost je za identiteto pritožnika, ki ni javna osebnost, izvedela šele iz novinarkinega poročila s sodišča. Pritožnik je bil kot priča dogajanja do objave prispevka za širšo javnost anonimen. Razsodišče ne prepozna javnega interesa za razkritje identitete priče v tem primeru. Javnost bi bila o poteku sojenja enako dobro obveščena, četudi bi novinarka ime in priimek priče izpustila. Priči je bila z razkritjem identitete povzročena škoda, saj je v očeh javnosti od razkritja identitete povezana s tem tragičnim in zelo travmatičnim dogodkom. Razsodišče je pravici do zasebnosti priče v tem primeru dalo prednost pred interesom javnosti, da izve za njegovo ime in priimek. To pa ne pomeni, da je vsako razkritje identitete priče v sodnem postopku poseg v njeno zasebnost. Ali je razkritje upravičeno, je treba pretehtati v vsakem primeru posebej.

Glede tega, ali je pritožnik umik imena in priimka v članku zahteval šele po objavi v tisku, razsodišče ugotavlja, da je pritožnik mediju zahtevo posredoval večer pred objavo, takoj ko je opazil krajšo napoved članka na portalu. Kljub temu je bilo prepozno za umik imena iz članka, ki je bil že v tisku.