Aleš Kranjc Kušlan proti Barbari Hočevar, Delo – Novinarsko častno razsodišče

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Irena Brejc, Sanja Gornjec, Sonja Merljak Zdovc, Peter Merc in Nataša Štefe (člani in članice), je na seji 18. maja 2023 v primeru Aleš Kranjc Kušlan proti novinarki Barbari Hočevar (Delo) razsodilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Aleš Kranjc Kušlan proti Barbari Hočevar (Delo)

Aleš Kranjc Kušlan se pritožuje zaradi prispevka novinarke Barbare Hočevar z naslovom Pregled novosti na področju upokojevanja, objavljenim v dnevniku Delo 30. 12. 2022. Trdi, da je novinarka »izredno žaljivo in neetično pisala o najbolj ranljivi skupini državljanov – invalidih«. Pritožnika je zmotilo pisanje o osebni asistenci proti koncu prispevka, kjer je novinarka zapisala, da stane osebna asistenca »povprečno po 3778 evrov za posameznika, za rekorderja celo več kot 12.000 evrov«.

Po mnenju pritožnika je s tem novinarka najranljivejše invalide, ki potrebujejo asistenco ves čas oz. ves dan in vse dni v tednu, žaljivo označila za rekorderje. Po njegovem bi novinarka morala vedeti, da je strošek za osebno asistenco določen po urni postavki in je odvisen od števila ur, ki pripadajo invalidu. Najtežje ovirani invalidi, ki potrebujejo asistenco ves čas, so upravičeni do maksimalnega števila ur na teden, t.j. 168, kar lahko pomeni omenjeni strošek.

Ker novinarka meni, da so najtežje prizadeti invalidi rekorderji, je po mnenju pritožnika z njenim odnosom do najranljivejših članov naše skupnosti nekaj zelo narobe. Pritožnik trdi, da je novinarka invalide namerno označila žaljivo in diskriminatorno ter jih postavila v negativno luč, »kot da si sami prizadevajo biti ‘najtežji invalidi’ in da se s tem okoriščajo«.

S tem je po njegovem novinarka kršila 2. in 20. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeks). Pritožnik pojasnjuje, da je namen pritožbe predvsem ta, da se novinarska stroka opredeli, kaj je pri poročanju o ranljivih skupinah dopustno in kaj ni.

Novinarka Barbara Hočevar je na pritožbo odgovorila.

Novinarka poudarja, da ni kršila Kodeksa in pojasnjuje, da je v prispevku pisala o tem, kaj se obeta ali napoveduje na področju socialnega varstva v letu 2023. Edina stavek in odstavek, kjer je osebna asistenca omenjena, sta naslednja:

»Med prioritetami pristojnega ministrstva za prihodnje leto naj bi bila boljša ureditev preživnin ter prevetritev osebne asistence.
Osebna asistenca je še eno področje, ki se ga po zagotovilih pristojnih trudijo urediti, že zaradi astronomskih zneskov, ki jih država vsak mesec namenja za to. Do osebne asistence je upravičenih 3885 ljudi, kar državo stane tudi po 15 milijonov evrov na mesec oziroma povprečno po 3778 evrov za posameznika, za rekorderja celo več kot 12.000 evrov. Cilj osebne asistence je neodvisnost in socialno vključevanje invalidov, dosedanja revizija MDDSZ pa je menda pokazala kar nekaj nepravilnosti tako pri samem dodeljevanju pravice kot pri izvajanju asistence, ki ne služi temu namenu. Končni izsledki naj bi bili znani v kratkem.«

Novinarka pojasnjuje, da je poročala o dejstvih brez vrednostne sodbe ali komentarja o tem, kaj napoveduje ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ni se opredeljevala do tega, da ministrstvo izvaja revizijo, ne do zneska, ki gre za osebno asistenco iz javnih sredstev. Nikakor pa ni namigovala, da bi se invalidi s tem okoriščali. Zapisala je le, da so se pokazale nepravilnosti pri dodeljevanju in izvajanju osebne asistence. Sklepa, da je to pritožniku znano, saj je Inštitut Ekvilib, katerega odgovorna oseba je, od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2021 prejel 550.539,15 evra proračunskih sredstev za izvajanje storitev osebne asistence za dva uporabnika, zaradi neizpolnjevanja pogojev pa je bil 13. 5. 2022 izbrisan iz registra izvajalcev osebne asistence.

Izraz »rekorder« ni bil uporabljen omalovažujoče, žaljivo ali diskriminatorno in se je nanašal na javna sredstva. V tem kontekstu ga ni uporabila prva. Minister za delo Luka Mesec je 3. 10. 2022 izjavil: »Pri osebni asistenci imamo nek popolnoma konfuzen in nefunkcionalen sistem, ki naj bi stal 8 milijonov evrov. Zdaj ta stvar stane 175 milijonov evrov in mi opravljamo temeljito revizijo, zakaj do tega prihaja, ker je upravičencev samo 3700. Ta stvar pa stane več kot celotna slovenska diplomacija. V kratkem bomo pripravili temeljito revizijo tega zakona. Zavzemam se za to, da bi se osebno asistenco razširilo tudi na otroke s posebnimi potrebami. Če bomo racionalizirali ta sistem, bi moralo biti dovolj denarja za oboje, invalide in otroke s posebnimi potrebami. Bo pa zelo jasno treba omejiti porabo, ker trenutno rekorder med invalidi iz tega naslova stane 12.000 evrov na mesec, kar je osemkratnik zgornje meje tega, kar lahko državo stane nekdo, ki je oskrbovan v sistemu dolgotrajne oskrbe. Sisteme bo treba izenačiti in potem bo tudi denarja dovolj za vse. Če se bo s sredstvi pametno ravnalo, se bo dalo za vse poskrbeti.«

Novinarka dodaja, da razume osebno asistenco, goji spoštovanje do ranljivih skupin, pogosto opozarja na sistemske težave, ki jih prizadenejo, kar dokazujejo njeni prispevki, ki jih prilaga. Pravi, da pritožnik ni prvi, ki mu omenjanje nepravilnosti na področju osebne asistence v medijih ni pogodu. Večkrat je pisala tudi o najpogostejših razlogih posameznikov za takšno nasprotovanje. Pritožnik pa je prvi, ki ji je napisal, naj se pridruži invalidom in da naj mogoče za začetek poskuša z disciplino skok na glavo z višine vsaj treh metrov v pol metra globoko vodo.

SKLEP:

Novinarka Barbara Hočevar ni kršila 2. in 20. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev: Novinarka je v manjšem delu prispevka predstavila proračunske stroškov za osebno asistenco in zapisala, da stane osebna asistenca povprečno 3778 evrov za posameznika, za rekorderja več kot 12.000 evrov. Termin rekorder ne predstavlja žaljivke ali izraza zaničevanja, temveč v ekspresivni rabi nekoga, ki v nečem prednjači, na primer (po SSKJ) »podjetje je rekorder glede števila bolniških dopustov«, »Biblija je svetovni rekorder med prevodi« itd. NČR pritrjuje pritožniku le v toliko, da bi novinarka lahko uporabila bolj nevtralen izraz, vendar stilistična uporaba bolj okornega izraza še ne predstavlja kršitve 2. člena kodeksa.

NČR je pregledalo tudi druge prispevke novinarke na isto temo in ugotovilo, da gre za v družbi eskalirano problematiko ter da si zainteresirani za ohranitev sedanje sistemske ureditve izrazito prizadevajo za njeno ohranitev, medtem ko revizije nakazujejo večji obseg možnih zlorab. Dejstvo, da je novinarka v zvezi z največjim mesečnim prejemkom anonimnega invalida uporabila manj primeren izraz, je v tem primeru podrejeno interesu javnosti, da je o problematiki obširno in celovito obveščena, in ne predstavlja kršitve zahteve kodeksa, da se mora novinar – med drugim – izogibati podrobnostim, ki so povezane z invalidnostjo, socialnim položajem ali drugimi osebnimi okoliščinami posameznikov in skupin. Novinarka zato ni kršila 20. člena kodeksa.