12. 3. 2024

Društvo za nenasilno komunikacijo proti Predragu Tašiću (Prisluhni si. Z Biserko!)

Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Ranka Ivelja, Manica Janežič Ambrožič, Sonja Merljak Zdovc, Igor Vobič, Vanja Tekavec in Jure Tepina (člani-ce), je na dopisni seji, ki je potekala od 19. do 26. februarja 2024, v primeru Društva za nenasilno komunikacijo proti Predragu Tašiću odločilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Društvo za nenasilno komunikacijo proti Predragu Tašiću (Prisluhni si. Z Biserko!)

Povzetek pritožbe:
Pritožnik Društvo za nenasilno komunikacijo meni, da je novinar Predrag Tašić v prispevku Preti nam žalostna usoda naših otrok, ki je bil 13.08 2023 objavljen na portalu Prisluhni si. Z Biserko! (zbiserko.si) na več mestih kršil Kodeks novinarjev Slovenije, in sicer njegov 1., 3., 5., 6., 15. in 21. člen.

Pritožnik piše, da je novinar kršil 1. člen kodeksa, ker jev uvodu prispevka s trditvijo: »Majhni otroci so spolna bitja, ki morajo imeti spolne partnerje in čim prej začeti s seksom. Zato morajo vrtci in osnovne šole otroke naučiti razvijati poželenja in spolno željo, se učiti masturbacije, graditi istospolne odnose, uporabljati spletno pornografijo in se učiti različnih spolnih tehnik, kot je oralni seks…,« lahko preberemo v dokumentu, ki so ga izdali pri OZN pod naslovom Mednarodne tehnične smernice o spolni vzgoji (v izvirniku International Technical Guidance on Sexual Education). Posebej bodite pozorni pri branju strani 16, 17 in 71.«

Društvo za nenasilno komunikacijo v pritožbi nadalje meni, da v prispevku, v katerem se sklicuje na omenjeni dokument Združenih narodov navaja trditve, ki niso resnične, in da »Združeni narodi niso odredili dejanj, kot jih našteva avtor. Na strani 71 ni priporočil, ki jih navaja avtor.« Po mnenju pritožnika je novinar kršil 1. in 3. člen kodeksa.

Pritožba se nanaša tudi na trditev iz prispevka: »Gre za uradno vodilo osnovnim šolam po vsem svetu. Združeni narodi so odredili, da morajo osnovne šole že majhne otroke učiti masturbiranja, spolnega vedenja, spolne privlačnosti in spolne stimulacije z namenom, da imajo spolne partnerje. Na strani 71 tega dokumenta je vzgojiteljem posebej priporočeno, naj otroke do 5. leta starosti učijo poljubljanja, objemanja, dotikanja in spolnega vedenja. Priporočeno je, da se 9-letne otroke nauči masturbiranja, spolne privlačnosti in spolne stimulacije.«

Pritožnik še meni, da je novinar kršil 1. člen kodeksa, ko v prispevku navaja dokument Svetovne zdravstvene organizacije Mednarodne tehnične smernice o spolni vzgoji (Standards for Sexuality Education) in navaja trditve iz tega dokumenta. Pritožnik v pritožbi opozarja, da teh trditev v dokumentu ni.

V nadaljevanju pritožbe pritožnik meni, da gre pri novinarjevi trditvi, da se »samo v ZDA po najnovejših podatkih, od kraje in trgovanja z otroki na leto obrne 150 milijard dolarjev; da bi to številko boljše razumeli, naj povem, da je ta vsota enaka trikratniku bruto družbenega proizvoda (BDP), ki ga ustvari Slovenija!« za nepotrjene informacije, govorice in ugibanja, »na kar nas avtor ne opozori, prav tako ne navede vira svoje trditve«, kar po mnenju pritožnika pomeni kršitev 5. in 6. člena kodeksa.

Trditev avtorja, »edina pot bo organiziranje javnih grmad po vseh državah Evropske unije, kjer bi te ljudi javno sežigali, kot so to nekoč počeli s čarovnicami«, po mnenju pritožnika pomeni spodbujanje k nasilju, širjenju sovraštva in nestrpnosti, in s tem kršitev 21. člena kodeksa.

V nadaljevanju pritožbe je po mnenju pritožnika neresnična trditev novinarja, da je »že leta 1979 Rutgers skupaj z Edwardom Brongersma, nizozemskim politikom, pravnikom in pedofilom (zaradi slednjega je bil pičlega leta tudi v zaporu, ker je seksal s 17-letnim fantom v času, ko je bila na Nizozemskem spodnja dovoljena meja za seksualni odnos še 21 let) podpisal peticijo za legalizacijo spolnih odnosov z otroki«. Tudi v tem delu gre po mnenju pritožnika za kršitev 1. člena kodeksa. In ker gre za hude obtožbe, bi po mnenju pritožnika novinar moral pridobiti tudi odziv prizadetega. Ker tega ni storil, je po mnenju pritožnika novinar spet kršil tudi 3. člen kodeksa.

Pritožnik še meni, da trditev novinarja, da je »na Nizozemskem, ki je središče evropske pedofilije, ustanovljena politična stranka za pedofilijo pod imenom Pedo Party, ki jo je podprla tudi tamkajšnja vlada!« v delu glede podpore nizozemske vlade stranki neresnična in pomeni še eno kršitev 1. člena kodeksa.

»Isti nizozemski minister za pravosodje, ki je leta in leta vztrajal, da s priročnikom za pedofile ni nič narobe, je prav tako dejal, da seks s trupli ni zločin. Nekdanji nizozemski premier Mark Rutte, ki je navdušen član Svetovnega gospodarskega foruma, je v svojih mlajših letih pripadal politični skupini, ki se je zavzemala za legalizacijo spolnosti z živalmi!«, je po mnenju trditev, s katero je novinar kršil 1., 5. in 6. člen kodeksa.

Kršitev 1. člena kodeksa sta po mnenju pritožnika tudi trditvi: »Vse, kar ste doslej prebrali pa še ni konec zgodbe o pokvarjenosti kolektivnega zahoda in njenih ustanov, temveč šele začetek. Mednarodni odbor pravnikov (ICJ) in program Združenih narodov UNAIDS sta objavila poročilo, v katerem pozivata k dekriminalizaciji spolnosti odraslih oseb z otroki!« in »Mednarodna fundacija za načrtovano starševstvo (organizacija za splav, ki jo je ustanovil oče Billa Gatesa) je objavila manifest pedofilije z naslovom Vzklikni (v izvirniku Exclaim), ki je bil distribuiran v o okviru OZN.«

Pritožnik, Društvo za nenasilno komunikacijo še meni, da je novinar v članku kršil 15. člen kodeksa »saj ne loči informacij od komentarja.«

Predrag Tašić se ni odzval na poziv razsodišča k odgovoru na pritožbo.

SKLEP:

Predrag Tašić je kršil 1., 3. , 5., 6. in 21. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ni pa kršil 15. člena kodeksa.

Obrazložitev:
Razsodišče ugotavlja, da je novinar kršil 1. člen kodeksa, saj citata: »Majhni otroci so spolna bitja, ki morajo imeti spolne partnerje in čim prej začeti s seksom. Zato morajo vrtci in osnovne šole otroke naučiti razvijati poželenja in spolno željo, se učiti masturbacije, graditi istospolne odnose, uporabljati spletno pornografijo in se učiti različnih spolnih tehnik, kot je oralni seks…«, za katerega novinar trdi, da je v dokumentu Združenih narodov Mednarodne tehnične smernice o spolni vzgoji, v tem dokumentu ni.

Prav tako v dokumentu Združenih narodov ni odredb, kot jih povzema avtor, »da morajo osnovne šole že majhne otroke učiti masturbiranja, spolnega vedenja, spolne privlačnosti in spolne stimulacije z namenom, da imajo spolne partnerje«. Prav tako na strani 71 tega dokumenta vzgojiteljem ni »posebej priporočeno, naj otroke do 5. leta starosti učijo poljubljanja, objemanja, dotikanja in spolnega vedenja«, prav tako ni priporočeno, »da se 9-letne otroke nauči masturbiranja, spolne privlačnosti in spolne stimulacije«, kot navaja avtor. Tudi v tem delu je torej novinar kršil 1. člen kodeksa.

Razsodišče v tem delu ne ugotavlja kršitve 3. člena kodeksa, saj ni jasno, čigav odziv bi novinar moral pridobiti— trditve avtorja namreč zadevajo vsaj dve mednarodni organizaciji, Združene narode in Unesco, pa otroke različnih starostnih skupin, učitelje, vzgojitelje.

Razsodišče še ugotavlja, da je novinar kršil 1. člen kodeksa, ko neresnično navaja, da na 38. strani dokumenta Svetovne zdravstvene organizacije Standardi za spolno vzgojo v Evropi piše, da je potrebno otroke do 4 leta starosti naučiti masturbirati. To ne drži. Prav tako na strani 44 tega dokumenta ni navodil, kot jih navaja novinar.

Podatka o 150 milijardah dolarjev, ki da se samo v ZDA na leto obrnejo od kraje in trgovanja z otroki, razsodišče ne more potrditi po javno dostopnih podatkih.

Razsodišče meni, da je novinar kršil 6. člen kodeksa, saj takšna navedba zahteva točen podatek iz uradnih statistik, ali pa oceno, ob kateri je potrebno navesti verodostojen vir. Novinar vira ni navedel. Kršitve 5. člena razsodišče v tem primeru ni prepoznalo, saj dopušča možnost, da je novinar imel dostop do podatka, za katerega je verjel, da ni nepotrjen, govorica ali ugibanje.

V delu, v katerem avtor poziva h krutemu kaznovanju »mogočnikov«, kot jih avtor imenuje, se razsodišče strinja s pritožniki, da je novinar kršil 21. člen kodeksa, saj z zapisom širi nestrpnost in poziva k nasilju.

Kdo so podpisniki neuspešne nizozemske peticije o znižanju starosti privolitve na 12 let, ki jo leta 1979 predlagal nizozemski politik Edward Brongersma, po javno dostopnih virih razsodišče ni moglo preveriti, zato o tem ni razsojalo. Razsodišče še ugotavlja, da je politik Brongersma pokojni od leta 1998, organizacija Rutgers pa ima na spletu javno dostopne podatke o predstavnikih za tisk, zato bi odziv omenjene organizacije glede navedbe, ki vsebujejo hude obtožbe, novinar moral pridobiti. Razsodišče torej ugotavlja kršitev 3. člena kodeksa.

Po javno dostopnih podatkih razsodišče nima potrditve navedbe, da je nizozemsko »Pedo stranko« (domnevno gre za nizozemsko stranko PNVD) podprla nizozemska vlada, zato tudi o tem ni razsojalo.
Razsodišče je po javno dostopnih virih preverjalo tudi navedbe novinarja o nekdanjem nizozemskem ministru za pravosodje Ferdinandu Grapperhausu, ki je bil nizozemski minister za pravosodje od 2017 do 2022, in o Marku Rutteju, nizozemskemu premieru. Razsodišče ugotavlja, da ne drži trditev, da je minister leta in leta vztrajal, da z omenjenim priročnikom, ki je bil dostopen na temnem spletu, ni nič narobe. O tem, da bi minister dejal, da seks s trupli ni zločin, ne obstaja zanesljivih javno dostopnih podatkov, navedbi sta v dveh člankih na spletnem portalu NL Times. Glede pripadnosti Marka Rutteja politični skupini, ki se je zavzemala za spolnost z živalmi, na spletu spet obstaja le en vir, in sicer je to madžarski spletni portal Civilek. Pod člankom je podpisan neidentificirani avtor »habe«.

Obe žaljivi navedbi na račun dveh politikov sta torej po mnenju razsodišča zgolj na ravni nepotrjenih informacij, govoric in ugibanj, prav tako bi bilo potrebno pri obeh obtožbah na račun politikov navesti vir za tako skrajne obtožbe. Razsodišče zato meni, da je novinar v tem primeru kršil 1., 5. in 6. člen kodeksa, saj bi točnost takšnih navedb moral preveriti pri več zanesljivih virih, opozoriti bi moral, da navaja nepotrjene informacije, in navesti vir.

Novinar v članku kot dejstva navaja obtožbe, ki so se na spletu pojavile po objavi skupnega poročila ICJ in Združenih narodov. Navaja jih kot trditve, čeprav so se na obtožbe javno odzvali vpleteni akterji in jih zanikali, njihovi odzivi pa so javno dostopni.

Ne drži torej, da organizaciji pozivata k dekriminalizaciji spolnosti odraslih oseb z otroki, je pa res, da je bilo poročilo deležno obtožb, na katere so avtorji poročila odgovorili in obtožbe zavrnili. V tem primeru je novinar kršil 1. člen kodeksa.

Navedba o očetu Billa Gatesa kot ustanovitelju organizacije IPPF ni resnična. Novinar je tudi v tem primeru kršil 1. člen kodeksa.

Razsodišče še ugotavlja, da avtor Predrag Tasić ni kršil 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, saj je bil njegov prispevek objavljen v rubriki Gostujoče mnenje. V predstavitvi elektronskega tednika Prisluhni si. Z Biserko! je odgovorna urednica Biserka Povše Tasić jasno zapisala, da bo v tedniku »prostor za gostujoča mnenja ljudi iz različnih področij življenja ter raznovrstnih življenjskih nazorov tako iz Slovenije kot iz širše domovine Evropske Unije ter sveta nasploh. Med novinarskimi zvrstmi se e-tednik Prisluhni si usmerja izključno na področje interpretativnih zvrsti, medtem ko informativne s poudarkom na novičarstvu glede na tedensko dinamiko objavljanja v celoti izpuščamo. Članek s poglobljenimi ozadji, komentar, intervju, gostujoče mnenje – to bodo osrednje novinarske prvine e-tednika Prisluhni si. Z Biserko!«

Z jasno in prepoznavno uvrstitvijo v rubriko Gostujoče mnenje torej po mnenju razsodišča naslovnik sporočila lahko loči med dejstvi in stališči novinarja.

POPRAVEK: Novinarsko častno razsodišče je v prvotno objavljenem stališču napačno zapisalo priimek Predraga Tašića in sicer Tasić. Napako smo popravili in se zanjo opravičujemo.

Gradivo primera
Obravnavani členi
Medij
Akterji
Povezane vsebine
Arhiv razsodb