Tim Prezelj proti Roku Blažiču (Družina)

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Nataša Štefe, Manica Janežič Ambrožič, Damijana Žišt in Peter Merc, je na seji 11. 4. 2024 v primeru Tim Prezelj proti Roku Blažiču (Družina) odločilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Tim Prezelj proti Roku Blažiču (Družina)

Tim Prezelj (pritožnik) se pritožuje zaradi intervjuja »Mnogi mladi se v telesu ne počutijo dobro« in prispevka »Spol: izbira ali danost?« avtorja Roka Blažiča, ki skupaj z uvodnikom »Svoboda, odprta za danost« predstavljajo celoto, objavljeni pa so bili 8. oktobra 2023 na 2. in 3. strani 40. številke tednika Družina.

Povzetek pritožbe
Pritožnik piše, da novinar Rok Blažič s svojo nekritično obravnavo tematike in navajanjem neresničnih dejstev, ki jih posreduje z izjavami oseb, s katerimi se je pogovarjal, izkrivlja resnico in s tem manipulira z bralci. Avtorju očita, da je sicer kompleksna, multidisciplinarna tematika spola in spolne identitete v prispevku predstavljena enostransko in ni postavljena v kontekst, da njegovi sogovorniki niso priznani strokovnjaki s področja, ki ga obravnava v prispevkih. Pritožnik še ugotavlja, da avtor drugim stranem in pogledom ni dal možnosti predstavitve stališč, da trditev svojih sogovornikov novinar ni niti preveril, da se do njih avtor in uredništvo nista ustrezno distancirala.

Prezelj je v pritožbi nanizal pet izjav oziroma delov odgovorov Silva Šinkovca v intervjuju »Mnogi mladi se v telesu ne počutijo dobro«, s katerimi je po pritožnikovem mnenju Rok Blažič kršil več členov Kodeksa novinarjev Slovenije (1., 4., 5. in 20. člen).

1. »Ena pot je literarna, ki prinaša like, ki nimajo jasne spolne identitete. Preko takih pripovedi za otroke in mladostnike avtorji in pedagoški snovalci vnašajo v šolo tako imenovano teorijo spola. Mlade želijo omajati v njihovem naravnem razvoju spolne identitete.«

1. člen naj bi novinar s to izjavo prekršil, ker ni preveril informacij in jih postavil v kontekst. Pritožnik dokazovanje kršitve nadaljuje z besedami: »Nikjer namreč ni navedeno, za katero literaturo gre, kaj naj bi bila to nejasna spolna identiteta in predvsem, kako naj bi bila t. i. teorija spola, ki prav tako ni opredeljena, prisotna znotraj formalnega izobraževanja.« V navedeni izjavi je pritožnik našel tudi kršitev 4. člena , ker je po njegovem novinar namerno ali nenamerno zamolčal ključne informacije o tem, za katera dela gre, kaj je mišljeno z »jasno spolno identiteto« in predvsem, kaj je zanj teorija spola in kako je prisotna v formalnem izobraževanju. »Čeprav se zdi, da gre za podrobnosti, so glede na obravnavano tematiko informacije ključne za ustrezno, predvsem pa nemanipulativno in nepopulistično kontekstualizacijo izjave,« je Prezelj zapisal v pritožbi. 5. člen kodeksa naj bi bil s to izjavo po pritožnikovem mnenju kršen, ker bi moral novinar glede na to, da gre za mnenje Silva Šinkovca, »vsaj opozoriti, da gre za osebno mnenje izpraševanca in se od njega vsaj formalno distancirati«. Z izjavo je po mnenju pritožnika kršen tudi 20. člen , ker »neposredno in pavšalno napada snovalce kurikuluma in učitelje, brez kakršnekoli osnove oz. dokaza, na kar novinar ni ustrezno opozoril«. Pritožnik še dodaja, da je izjava diskriminatorna do spolnih manjšin, »ki so med vrsticami označene kot osebe brez jasne spolne identitete”.

2. »Tržišče neusmiljeno lovi žrtve, saj gre za velike posle. Ljudje, ki se ukvarjajo z menjavo spola, služijo zajetne zneske denarja. Kdo jih bo ustavil? Vse bodo storili, da dobijo nove stranke. Kaj se z mladimi dogaja kasneje, jih ne zanima. Oni služijo danes. Žrtve postanejo mladi, ki so labilni, krhki in negotovi.«

V tej izjavi pritožnik ugotavlja kršitev 1., 4., 5. in 20. člena. Kršitev 1. člena kodeksa utemeljuje z besedami, da je navedena izjava neresnična in škodljiva, da je novinar očitno ni preveril in umestil v kontekst, dodaja, da potrjevanje spola v Sloveniji in širši EU regiji ni komercialna zdravstvena storitev, v primerjavi z ostalimi posegi pa je teh primerov zelo malo, zato ne gre za »zlonamerno predatorsko zdravniško dejavnost«. Pritožnik piše, da je z zamolčanjem informacije o tem, kako dejansko poteka obravnava pacientov s spolno disforijo, kakšna je pot do potrditve spola in kdo je vanjo udeležen, kakšni so stroški in kdo jih plača itd., novinar dopustil neprimerno manipulacijo in zavajanje, saj so ti podatki ključni za kritično presojo izjave sogovornika, zato je po mnenju pritožnika novinar kršil 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, 5. člen pa, »ker bi moral vsaj opozoriti, da gre za osebno mnenje izpraševanca in se od njega vsaj formalno distancirati, ker ni nujno, da mnenje intervjuvanca odraža mnenja novinarja oz. uredništva in da gre za mnenje in ne splošno resnico oziroma družbeni konsenz«. 20. člen naj bi bil z objavo navedene izjave prekršen, ker »neposredno in žaljivo napada predstavnike medicinske stroke in posameznike, ki se soočajo s spolno disforijo, ter druge spolne manjšine,« je zapisal pritožnik, ki dodaja, da so med naštetimi ranljive skupine, ki so že a priori bolj občutljive na družbeno diskriminacijo.

3. »To krhko obdobje razvoja mladostnikov izkoriščajo plenilci mladih, da jih zasužnijo v kolesje pohabe.«

Za ta del odgovora v intervjuju s Silvom Šinkovcem pritožnik trdi, da se ga lahko razume kot neposreden napad na medicinsko stroko in interdisciplinarni konzilij za potrditev spolne identitete, kar je nesprejemljivo, še posebej, ker nihče od teh sicer neimenovanih »plenilcev mladih«, kakor jih je v intervjuju označil Silvo Šinkovec, ni dobil priložnosti za odziv in predstavitev svojih stališč. Kršitev 1. člena pritožnik pojasnjuje s tem, da je navedena izjava neresnična in populistična manipulacija, da ni pojasnjeno, kdo so ti plenilci, kako jih »zasužnijo« in kakšno pohabo ima sogovornik v mislih. Pritožnik dodaja, da v izjavi Šinkovec mladim posredno odvzame integriteto in jih postavlja v položaj nemočnih ranljivih pasivnih bitij brez sposobnosti in pravice do samostojnega in odgovornega odločanja o lastni usodi. 4. člen kodeksa naj bi bil s tem odgovorom prekršen, ker »nikjer ni navedeno, koga in kaj ima izpraševanec v mislih s plenilci, zasužnjevanjem in pohabo«, zato bi moral novinar po mnenju pritožnika zaradi teže omenjenih izrazov to dodatno preveriti in navesti. Pojasnilo o kršitvi 5. člena je enako pojasnilom pri vseh prej v pritožbi izpostavljenih izjavah Silva Šinkovca. Pritožnikova utemeljitev, da je bil s to izjavo kršen 20. člen, se glasi: »Izjava posredno napada predstavnike medicinske stroke in posameznike, ki se soočajo s spolno disforijo, oz. druge spolne manjšine. Gre za sicer ranljive skupine, ki so že a priori bolj občutljive na družbeno diskriminacijo. Diskriminira tudi mlade, ki jim posredno odvzame integriteto in jih postavlja v položaj nemočnih ranljivih pasivnih bitij brez sposobnosti in pravice do samostojnega in odgovornega odločanja o njihovi lastni usodi.«

4. »Mnogi mladi pa se v svojem telesu ne počutijo dobro, ker so bili spolno zlorabljeni, ker so doživeli prezgodnje spolne izkušnje, ki jim še niso kos. Njihovo telo se jim zagnusi, ker trpijo zaradi spolne narave telesa. Zaradi tega so bili žrtve spolne zlorabe. Zato si želijo drugačno telo. Pobegniti želijo od sebe, v drug videz.«

To je izjava Silva Šinkovca, za katero pritožnik trdi, da je neresnična, zato je bil po njegovem prepričanju prekršen 1. člena kodeksa. »Še bolj problematično pa je nadaljevanje, iz katerega je mogoče sklepati, da izpraševanec pravi, da je spolna disforija (vedno) posledica spolne zlorabe, kar je iz strokovnega stališča popolnoma neresnično in nekorektno,« piše pritožnik, ki še pravi, da sta področji spolne zlorabe in spolna disforija zelo kompleksni in da med njima ni vzročno-posledične povezave na način, kot to navaja Silvo Šinkovec, ki za svojo trditev ne poda dokaza, s katerim bi svoje trditve lahko podkrepil. »Tega pa ni storil niti novinar,« dodaja Prezelj. Novinar je po oceni pritožnika prekršil 4. člen, ker te izjave ne postavi v ustrezen kontekst in ne navede informacij, nujnih za kritično presojo. Pritožnik našteva, da bi moral novinar pojasniti, kaj je spolna disforija, kakšen je strokovni konsenz, navesti statistiko pojavnosti spolne disforije in tudi spolnih zlorab, usmeriti bralca na literaturo in vire s preverjenimi in zanesljivimi informacijami o tem. Argument pritožnika za kršitev 5. člena je identičen kot pri vseh ostalih izjavah Silva Šinkovca v obravnavanem prispevku. Ta izjava je po mnenju pritožnika žaljiva do oseb s spolno disforijo, ki jim pripiše, da so žrtve spolne zlorabe. »Poleg tega na mizogin način prikaže spolno naravo človeka, ki je biološko dejstvo, kot nekaj, kar ljudem, predvsem mladim, povzroča trpljenje,« je zapisal pritožnik.

5. »Nekaj drugega pa je ideologija, teorija spola ter aktivizem, ki želi na silo uveljavljati ideologijo o spolu pri ljudeh, ki so v stiski, zaradi spolne negotovosti. To je nasilje nad mladimi.«

Tudi za ta odlomek enega izmed odgovorov Silva Šinkovca v intervjuju pritožnik Tim Prezelj zatrjuje, da predstavlja kršitev 1. člena kodeksa, ker novinar ni preveril informacij in jih postavil v ustrezen kontekst: »Nikjer namreč ni navedeno, kaj naj bi bila t.i. teorija spola.« 4. člen naj bi bil kršen, ker je novinar »namerno ali nenamerno zamolčal ključne informacije o tem, kaj je (zanj) teorija spola«. Pojasnilo za kršitev 5. člena je enako pojasnilom pri drugih izjavah Silva Šinkovca.

Pritožnik v nadaljevanju izpostavlja tudi nekaj odlomkov iz prispevka z naslovom »Spol: izbira ali danost?«:

Prva izjava: »Pri 42 letih pa se je odločila za spremembo spola in postala transspolni moški Scott Newgent.« Pritožnik dodaja še en navedek: »Zaradi postopka transspolnega zdravljenja sem doživela medicinski zaplet za zapletom.«

Pezelj je prepričan, da je avtor v povezavi z omenjenima trditvama prekršil 1., 4. in 20. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ker »manipulativno navaja zgolj sicer osamljen primer, pri čemer ostalim deležnikom ne da možnosti, da predstavijo svoje, morda popolnoma drugačne izkušnje in zgodbe«. 4. člen je Blažič po mnenju pritožnika prekršil, ker ni predstavil vseh informacij, pomembnih za kritično ovrednotenje izjave. Pritožnik razlaga, da je za spolno disforijo znano, »da je (vsaj fizični) rezultat obravnave slabši, tem starejša je oseba, ki je vstopila v postopek«. Novinarju očita, ker ni navedel, »da so glede tega postopki med posameznimi državami zelo različni, kot tudi ne, kakšne so bile okoliščine, ki so privedle do spremembe spola pri v uvodu omenjeni osebi. 20. člen pa je avtor po oceni pritožnika kršil, ker »manipulativno diskriminira predstavnike transspolne manjšine, posebej, ker gre za posamičen primer, ki ga novinar v prispevku predstavi kot vzorčen primer za potrjevanje svojega negativnega odnosa do oseb s spolno disforijo«.

Pritožnik iz prispevka »Spol: izbira ali danost?« navaja tudi izjavo Mojce Belcl Magdič, ki se ukvarja s teorijo spolov, in je prepričana, da pri tem ne smemo lagati: »Dejstvo je, da se ne moreš roditi v napačnem telesu in da je tvoja identiteta vezana na tvoje biološko telo. Ti si tvoje telo. In mislim, da si vsak zasluži slišati resnico o sebi, posebej, če gre za nekoga, ki ga poznam,« pri čemer pritožnik ugotavlja kršitve 1., 4., 5. in 20. člena. Kršitev 1. člena prepoznava v trditvi, da se ne moreš roditi v napačnem telesu, ki je neresnična oz. zavajajoče kontekstualizirana. Pritožnik dopušča možnost, da se posameznik počuti ujetega v napačnem telesu oz. svojega telesa ne prepozna kot skladnega s svojo identiteto, ker o tem »pričajo tudi številne klinične, kot tudi bazične raziskave, ki pa jih novinar očitno ni preveril«. Novinar je po mnenju pritožnika z navedbo izjave Belcl Magdič kršil tudi 4. člen, ker ni predstavil vseh informacij, pomembnih za kritično ovrednotenje te izjave, in ker je zamolčal mnenje stroke in rezultate številnih študij. Tako je bralce prikrajšal za možnost kritične presoje izjave. »Gre za popolno neresnico oz. osebno stališče gospe Belcl Magdič, ki pa se ne sklada s znanstvenimi podatki, ki so osnova za sprejemanje strokovnih odločitev,« je prepričan pritožnik, ki avtorju za objavo te izjave očita kršitev 1. člena, ker je po njegovem mnenju »dejstvo«, ki ga navaja izjava, da se ne moreš roditi v napačnem telesu, neresnično oz. zavajajoče kontekstualizirano, kar pojasnjuje še s tem, da je mogoče, da se »posameznik počuti ujetega v napačnem telesu oz. svojega telesa ne prepozna kot skladnega s svojo identiteto«, kar potrjujejo tudi »raziskave, ki pa jih novinar očitno ni preveril«. Kršitev 4. člena novinarju očita, ker »ni predstavil vseh informacij, pomembnih za kritično ovrednotenje izjave«. Ker je zamolčal mnenje stroke in rezultate številnih študij, je bralce prikrajšal za možnost kritične presoje izjave, je še zapisal pritožnik. Ker je z navedeno izjavo po prepričanju pritožnika »manipulativno diskriminiral predstavnike transspolne manjšine, posebej, ker pravzaprav zanika njihovo stanje in absolut(istič)no vsili svoje osebno mnenje, ki ga predstavi kot dejstvo, čeprav za to ne ponudi nikakršne podlage«, pa je po mnenju pritožnika prekršil 20. člen kodeksa.

V zaključku pritožbe Tim Prezelj ugotavlja, da Rok Blažič hote ali nehote v prispevku tematike ni obravnaval kritično, »kar je glede na temo, ki je zelo kompleksna in občutljiva, toliko bolj problematično in lahko škodljivo vpliva na posameznike, ki so del spolne manjšine, ter krepi nestrpnost družbe do teh posameznikov«. Zato pritožnik meni, da bi bilo treba na to ustrezno opozoriti in ukrepati.

Novinar Družine Rok Blažič, avtor uvodnika, prispevka in intervjuja, se je odzval na pritožbo.

Novinar v odgovoru na pritožbo piše, da so po njegovem prepričanju očitki o kršitvah kodeksa neutemeljeni ter poudarja, da se zaveda kompleksnosti tematike, ki jo je na omejenem prostoru težko celostno predstaviti. Pojasnjuje, da se je v celoti prispevkov (uvodnik »Svoboda, odprta za danost«, prispevek »Spol: izbira ali danost?«, pogovor »Mnogi mladi se v telesu ne počutijo dobro«, ki so objavljeni na straneh 2 in 3 v Družini) osredotočil na dvome, ki se globalno pojavljajo glede spremembe spola pri mladih v obdobju, ko se jim šele oblikuje spolna identiteta. Po njegovem mnenju te dvome potrjuje razvoj v nekaterih državah, ki imajo izkušnje z večjim številom takih postopkov. Poleg tega Blažič v odgovoru poudarja, da obravnava tematike temelji na antropoloških izhodiščih, ki so v skladu z uredniško politiko tednika Družina, v katerem so bili prispevki objavljeni. »V tem smislu je predstavljen pogled, ki drugje v medijskem prostoru ne pride do izraza,« je zapisal Rok Blažič, ki razlaga, da je sogovornike izbral glede na izpostavljeni vidik tematike in v skladu z uredniško politiko medija. Ne strinja se z navedbo pritožnika, da sogovornika nista strokovnjaka na tem področju. »P. dr. Silvo Šinkovec je teolog, psiholog in pedagog, ki dolgo let spremlja in proučuje proces vzgoje in izobraževanja v Sloveniji ter psihološki razvoj mladih. Mag. Mojca Belcl Magdič je magistrirala iz teologije družine in zakona na temo intimnosti v modernih odnosih,« utemeljuje svoj izbor Blažič, ki je prepričan, da je iz konteksta jasno, da gre pri izjavah obeh sogovornikov za njuna mnenja in dodaja, da intervju kot žanr predstavlja stališče sogovornika in ne izpraševalca. Zato avtor obravnavanih člankov meni, da ne gre za kršitve 5. člena kodeksa, kot trdi pritožnik, saj je jasno, da gre za mnenja sogovornikov. »Poleg tega družbenega konsenza pri tej tematiki še ni, prav tako bi težko govorili o »splošni resnici«, saj se je sprememba spola pri mladostnikih v večjem številu začela pojavljati šele nedavno in še ni ustrezno proučena, prav tako ni dolgoročnih študij glede njenih posledic. Mislim, da tudi o znanstvenem konsenzu glede tega vprašanja ne moremo govoriti,« pojasnjuje avtor, ki se mu zdi pomembno, da se v javnosti predstavi tudi mnenja, ki se razlikujejo od mnenj, ki prevladujejo v javnem prostoru.

Glede očitkov kršitev 1. in 4. člena kodeksa je prepričan, da je celostno predstavil dvome, ki se pojavljajo glede spremembe spola pri mladih. Pri tem seveda na omejenem prostoru ni bilo mogoče predstaviti celotnega področja spolne identitete ali teorije spola. Kaj to je in kakšno je drugo mnenje o spreminjanju spola, je predstavljeno v prispevku »Spol: izbira ali danost?«, kjer je povzet zgodovinski razvoj in afirmativni pristop, ki prevladuje v nekaterih državah, odgovarja Rok Blažič, ki dodaja, da v prispevku osvetljuje tudi trditve dr. Šinkovca o tržnih motivih, ki spremljajo pojav spremembe spola in se nanašajo bolj na stanje v tujini. Glede šolskega sistema se njegova opažanja nanašajo na delavnice in izbirno literaturo in ne na formalni šolski kurikulum, pojasnjuje Blažič, ki meni, da v prispevkih (uvodnik, prispevek in pogovor) ni zamolčal ključnih informacij glede na obravnavano temo. Scotta Newgenta, s katerim začenja prispevek, na primer ne predstavlja kot »vzorčnega«, ampak je izpostavljen kot eden od primerov. Da bi jih predstavil več (Chloe Cole, Keira Bell, Ritchie Herron, …), ni bilo mogoče, ker je prostor omejen. Scotta Newgenta je izbral tudi zaradi aktivnosti na področju spremembe spola pri mladih, razlaga Rok Blažič v odgovoru. S prispevkom je želel izpostaviti dvome, ki se pojavljajo glede spremembe spola pri mladih in so po njegovem mnenju v našem medijskem prostoru slabo predstavljeni. Blažič se ne strinja z oceno, da sta njegova prispevka diskriminatorna, prepričan je, da ni kršil 20. člena kodeksa. Njegova sogovornika sta poudarila, da je izhodišče spoštovanje in sprejemanje vseh oseb, čeprav se ne strinjata z določenimi prepričanji ali praksami. »Menim še, da gre v pritožbi za slabonamerno branje mnenja p. dr. Šinkovca, saj mu pripisuje, kar ni zapisano (npr. da spolne manjšine označuje kot osebe z nejasno spolno identiteto, medtem ko govori o likih v literaturi, ki nimajo jasno razvidnega spola; da je spolna disforija vedno posledica spolnih zlorab, medtem ko samo izpostavlja, da je to mogoče; da spolnost prikazuje kot negativno, medtem ko izpostavlja negativne učinke prezgodnje izpostavljenosti spolnosti; da mlade predstavlja samo kot pasivne, medtem ko izpostavlja njihovo ranljivost). »Sogovornik res uporablja močne izraze, a po mojem mnenju ni diskriminatoren,« odgovarja Blažič, ki je prepričan, da bi podobno lahko rekli tudi za izjavo mag. Belcl Magdič, »pri kateri ne gre le za osebno mnenje, ampak za stališče, utemeljeno v določeni antropološki usmeritvi (vsako stališče pa je lahko bolj ali manj »absolutistično«, tudi njenemu nasprotno)«.

»Ne pri sogovornikih in ne pri meni ne gre za negativen odnos do oseb, ampak za kritičen pogled na določene prakse in prepričanja. Navsezadnje je iz odgovorov sogovornikov razvidna skrb za ranljivo skupino ljudi, to je za mlade v obdobju, ko se jim šele oblikuje spolna identiteta,« je zapisal Blažič, ki misli, da je pri nas potrebno odpreti razpravo o tej občutljivi temi, glede katere v našem medijskem prostoru po njegovem mnenju prevladuje samo en prikaz. V državah, kjer imajo že več izkušenj s spremembo spola pri mladih, je tudi razprava veliko bolj odprta, zato ga veseli, da lahko vsaj na ta način odpremo dialog o teh pomembnih vprašanjih. »Če sem s prispevki kogar koli nenamerno prizadel, pa mi je iskreno žal,« končuje svoj odziv novinar Rok Blažič.