2. 12. 2024

Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (AIPA), proti novinarju Dela in Slovenskih novic Lovru Kastelicu in odgovornemu uredniku Bojanu Budji

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju tudi: razsodišče ali NČR), v sestavi Tatjana Pirc, predsednica, Brane Piano, podpredsednik, Sonja Merljak Zdovc, Damijana Žišt, Vanja Tekavec in Manica Janežič Ambrožič, je na seji, ki je potekala 14. 11. 2024 v primeru Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (AIPA), proti novinarju Dela in Slovenskih novic Lovru Kastelicu in odgovornemu uredniku Bojanu Budji sprejelo stališče, da sta novinar in urednik kršila Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (AIPA), proti novinarju Dela in Slovenskih novic Lovru Kastelicu in odgovornemu uredniku Bojanu Budji

Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (v nadaljevanju tudi AIPA ali pritožnik), ki ga zastopa direktor Gregor Štibernik, se pritožuje proti novinarju Dela in Slovenskih novic Lovru Kastelicu in Bojanu Budji, ki je odgovorni urednik več medijev: tiskanega medija Delo, elektronskega medija www.delo.si, tiskanega medija Slovenske novice ter elektronskega medija www.slovenskenovice.si, zaradi člankov novinarja Lovra Kastelica, ki so bili objavljeni 8.aprila 2024 v medijih Delo, delo.si, Slovenske novice in slovenskenovice.si, v prvih dveh z naslovom »Imetniki avtorskih pravic 6 let niso prejemali honorarjev« , v drugih dveh pa z naslovom »Kam je poniknil milijon evrov?«, sicer pa je vsebina člankov v vseh medijih, kar zadeva pritožbi, enaka.

Pritožnik novinarju in uredniku očita, da je v člankih objavljenih veliko neresnic in nepreverjenih podatkov o AIPA in da so številne navedbe zgolj nekritično povzete izjave Matjaža Žbontarja in neimenovanih sogovornikov. V pritožbi ugotavlja, da sta novinar in odgovorni urednik kršila 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju tudi: kodeks), ker novinar trditev in podatkov ni preveril pri AIPA, na njenih spletnih straneh, na portalu AJPES, pri Uradu RS za intelektualno lastnino, pri FURS-u ali pri registrskem organu (npr. UE Ljubljana). Po prepričanju pritožnika so bili v člankih objavljeni nepreverjeni podatki in trditve o tem:
– kako in koliko AIPA letno namenja za delitev zbranih honorarjev in nadomestil;
– da AIPA šest let ni delila oz. da imetniki toliko let niso prejemali honorarjev;
– koliko sredstev je namenjenih mladim oz. še neuveljavljenim ustvarjalcem;
– kako AIPA sprejema pravila o delitvi, ki da so domačijska;
– nepreverjene so navedbe o ugotovitvah FURS-a, o nadzorih, ki naj bi jih imela AIPA s strani Urada RS za intelektualno lastnino;
– »kaj da naj bi vse nezakonito počel direktor AIPA«.

Pritožnik piše, da je 1. člen kodeksa kršen tudi s tem, ker je v članku »objavljen podatek iz sicer zaupnega davčnega dokumenta«, pri čemer pa avtor ni navedel, da je bil ta dokument že pravnomočno odpravljen in je bil postopek davčnega nadzora pravnomočno rešen v korist AIPA, kar pomeni, »da ni bilo kršitev, o katerih govori članek«.

Če bi novinar informacije preverjal pri relevantnih virih, bi se izkazalo tudi, je prepričan pritožnik, »da prava nedelitev zbranega denarja slovenskim filmarjem (in največji manko nadomestil) izhaja iz obdobja med leti 2001 in 2010, ko je imela začasno dovoljenje druga kolektivna organizacija«. Pritožnik pojasnjuje, da je z delitvijo domačim in tujim filmarjem dejansko začela šele AIPA, medtem ko je obdobje izvajanja začasnega dovoljenja nerazjasnjeno.

Nizanje domnevnih kršitev 3. člena Kodeksa novinarjev Slovenije pritožnik začenja s tem, da je zavodu AIPA že z naslovom »Imetniki avtorskih pravic 6 let niso prejemali honorarjev« očitano nezakonito delovanje. (AIPA se pritožuje zaradi identičnega članka v tiskanem mediju Slovenske novice in na www.slovenskenovice.si , tam imata članka le drugačen naslov: »Kam je poniknil milijon evrov?«, a je trditev, da imetniki avtorskih pravic šest let niso prejemali honorarjev, zapisana tudi v teh dveh člankih. – op. NČR).

Pritožnik meni, da so v člankih objavljene hude obtožbe: o tem, kako je potekalo pridobivanje dovoljenj in da je direktor, ko jih je pridobival, neresnično prikazoval previsok delež repertoarja, ki ga zastopa in da (po obtožbah Matjaža Žbontarja) »dokumenti celo razkrivajo, da je Štibernik državni organ zavajal s predložitvijo lažnih oz. nesprejetih listin«; da je imela AIPA »domačijski razdelilnik«; da je AGICOA zavodu AIPA »dodelila milijon«, s čimer po prepričanju pritožnika v članku namiguje na »neko nezakonitost«; o neizvedenem nadzoru nad AIPA in neukrepanju direktorjev urada za intelektualno lastnino; o kaznivem dejanju pranja denarja, ko novinar objavi izjavo, v kateri je trditev, »da je šlo za lažni izgovor, da lahko AIPA opere milijon evrov«; v zvezi z ugotovitvami FURS-a o oškodovanju lastnikov avtorskih pravic in neupravičenem bogatenju (AIPA bi, piše v pritožbi, če bi avtor iskal odziv na to hudo obtožbo, pojasnila, da je bil davčni postopek ustavljen, prvostopenjska odločba odpravljena, v članku izpostavljene ugotovitve pa zato neobstoječe); AIPA ni imela možnosti pojasniti, kakšen repertoar je imel kdo od vodstvenih članov, za katere v članku piše, da je šlo za osebe brez lastnega repertoarja, kar je, zagotavlja pritožnik, neresnična trditev. Če bi pritožniku novinar dal možnost, da predstavi svojo plat, bi pojasnil, koliko denarja deli letno, koliko ima upravičencev, kdaj so se začela pogajanja z AGICOA.

Pritožnik dodaja, da je novinar na AIPA naslovil le vprašanja, ki se tičejo domnevno sporne transakcije med AGICOA in društvoma, glede ostalih obtožb pa ni iskal odziva. Če bi ga, bi mu podrobno pojasnili, da ima nadzor nad izvajanjem dovoljenja urad za intelektualno lastnino, da je med obveznostmi tudi izvajanje delitve, da je AIPA vsako leto od leta 2012 opravila delitev, od leta 2013 izvaja tudi delitev nadomestil iz naslova kabelske retransmisije, ki se delijo na podlagi dejansko ugotovljene uporabe, da je stvar osebne ali poslovne odločitve upravičencev, preko koga prejemajo izplačila dodeljenih nadomestil (neposredno od AIPA, od pooblaščenega agenta ali imajo drugega zastopnika, npr. družbo AGICOA). Pritožnik še pojasnjuje, da AIPA ni sklenila sporazuma o vzajemnem zastopanju z AGICOA, ker le-ta v Švici ni registrirana kot kolektivna organizacija, je pa AIPA skladno z zakonodajo sklenila sporazum z AGICOA-EUROPE, ki je registrirana kolektivna organizacija s sedežem v Luksemburgu, zato je v članku, piše pritožnik, napačno navedeno, da AIPA ni hotela sprejeti organizacije AGICOA, saj je bila z njenimi predstavniki v stiku najpozneje od 2008 dalje. V nadaljevanju pritožnik našteva, da ne drži, kar je objavljeno, da je AIPA med imetnike pravic delila zgolj 150 tisoč evrov od povprečno 6 milijonov letno zbranega denarja, da ta delež iz leta v leto raste in samo v obdobju 2020 do 2023 znaša povprečno 2,5 milijona evrov, opozarjajo še, da imetnikov pravic ni le 900, kot je zapisano v članku. Neresnično je, zatrjuje pritožnik, da ima AIPA »nerazdeljen« denar. Pritožnik piše: »AIPA celotno delilno maso dodeli na vsa oz. vsako uporabljeno avdiovizualno delo in zato nima nerazdeljenega denarja.« Ta sredstva so po pritožnikovi razlagi dodeljena, v delu pa lahko še neizplačana. Če pa tudi po vseh ukrepih, da bi identificirali imetnike pravic oz. upravičence za izplačilo, sredstev ne morejo izplačati, »se lahko kot nerazdeljiva (in ne nerazdeljena!) sredstva« na podlagi zakona in odločitve skupščine namenijo v sklade za neuveljavljene slovenske avtorje, igralce, filmske producente. Zato je po mnenju pritožnika navedba v članku, da bodo mladim ostale drobtinice, neresnična.

AIPA zatrjuje, da zavoda niso vodili ljudje, ki bi ne imeli svojega repertoarja, kot je zapisano v članku. V pritožbi zato naštevajo člane organov zavoda, ki so bili tudi soavtorji, izvajalci avdiovizualnih del ali filmski producenti, ki so imeli lasten repertoar in so bili imetniki pravic. Po prepričanju pritožnika so na podlagi skrbne presoje sprejeli tudi vsa pravila o delitvi. »Zato vsekakor ni šlo za »domačijski in neživljenjski razdelilnik«, odgovarja pritožnik. Pravila so bila skrbno pripravljena in sprejeta na skupščini AIPA, kjer pa imajo pravico glasovanja le člani, katerih pravice kolektivno upravlja AIPA. Pritožnik še navaja, da se nekateri od v članku posredno omenjenih filmskih producentov niso želeli včlaniti v AIPA, zato po lastni odločitvi niso mogli z glasovanjem sodelovati v procesu sprejemanja pravic o delitvi, in ugotavlja, da so zato »povzetki njihove izpovedi v članku okoli razdelilnika (pravil o delitvi) neresnični«.

Novinar je AIPA vprašal o nakazilu družbe AGICOA dvema društvoma in AIPA v pritožbi trdi, da mu je pojasnila vse vidike te transakcije, izpostavila javno objavljena revidirana letna poročila, a novinar je po oceni pritožnika kljub temu, da je razpolagal s temi podatki, namerno zamolčal informacije, ključne za razumevanje obravnavane teme, zato je po prepričanju pritožnika kršil 4. člen kodeksa, saj je v članku »nanizal le podatke, ki so, izločeni iz celotnega konteksta, ustvarili videz, ki diskreditira AIPA, ni pa upošteval dejstev, ki mu jih je AIPA pojasnila: da namreč ne drži navedba o imetnikih pravic, ki šest let niso prejemali honorarjev, ker je AIPA vsako leto opravila delitev; da so slovenski upravičenci prejeli sredstva, ki odslikavajo predvajanje njihovih del pri uporabnikih v Sloveniji in tujini; da AIPA nima podatka, kako AGICOA deli sredstva; da morajo imetniki pravic, ki so pooblastili AGICOA, pri tej družbi preveriti nakazila; da je bil za obdobje 2010 do 2016 izveden končni obračun, kar pomeni, da so bili dodeljeni avtorski honorarji tudi dejansko izplačani; da ni bilo oškodovanja, saj je AIPA pripadajoča zbrana sredstva nakazala imetnikom pravic; da bi morali vsi slovenski imetniki pravic, ki so pooblastili AGICOA, dodeljena nadomestila prejeti od družbe AGICOA in ne od AIPA; da nakazilo društvoma ni vplivalo na pravice do nadomestila imetnikov, ki so za zastopanje pooblastili AGICOA, in da je za delitev za leto 2023 pripravljena okvirna vsota okrog 5 milijonov evrov za domače in tuje imetnike pravic v okviru AIPA.

Očitek, da je novinar kršil tudi 18. člen kodeksa, pritožnik utemeljuje z obrazložitvijo, da novinar v članku ni opozoril na prvostopenjsko odločbo FURS, ki »ni nikoli postala pravnomočna, saj je bila kot nezakonita odpravljena, davčni postopek pa ustavljen«. Pritožnik piše, da je bilo ali da bi moralo biti novinarju to dejstvo znano, in našteva, kje vse so bile informacije o tem javno objavljene. »Če bi ravnal v skladu s kodeksom, bi mu na AIPA lahko dali na vpogled odločbo, s katero je davčni organ odpravil prvostopenjsko davčno odločbo in ustavil postopek,« zaključuje pritožnik.

Pritožnik še navaja, da je v medijih, ki so objavili obravnavani članek, 24. 4. 2024 zahteval tudi objavo popravka oz. prikaza nasprotnih dejstev.

Odgovor Lovra Kastelica in Bojana Budje

Po pooblastilu odgovornega urednika Bojana Budje in novinarja Lovra Kastelica na navedbe o kršitvah Kodeksa novinarjev Slovenije, ki jima jih očita organizacija AIPA, odgovarja odvetnica Jasna Zakonjšek iz Odvetniške pisarne Zakonjšek. Najprej se sklicuje na 4. odstavek 2. člena Pravilnika o delu Novinarskega častnega razsodišča (NČR), kjer je določeno, da NČR kot udeleženca postopka pred razsodiščem šteje odgovornega urednika medija, v katerem je bil objavljen obravnavani prispevek, kadar avtor tega prispevka ni znan, če je podpisan s kraticami in ga urednik oziroma medij ne želi razkriti. »Glede na to, da je avtor obeh člankov v obravnavanem primeru znan, to je Lovro Kastelic, NČR postopek proti odgovornemu uredniku Bojanu Budji vodi neutemeljeno,« piše pooblaščenka, ki dodaja: »Nenazadnje tudi vsi očitki iz obeh pritožb letijo na novinarja in ne na odgovornega urednika.« Očitke pooblaščenka zavrača z eno skupno vlogo, ker »gre v relevantnem delu za enako vsebino v obeh člankih in zato tudi za enake očitke glede kršitve Kodeksa …«.

Na očitke o kršitvah 1. člena kodeksa odgovarja po alinejah, tako kot so navedene v pritožbi. Na očitke zaradi trditev o delitvi zbranih honorarjev in nadomestil, da imetniki šest let niso prejemali honorarjev in glede sredstev, namenjenih mladim, odgovarja, da AIPA v pritožbi ne pojasni, kaj naj bi bilo v obeh člankih v zvezi s tem napačno, niti ne navede domnevno pravilnega podatka. Očitek, da novinar ni preveril podatka o tem, da urad za intelektualno lastnino pod nobenim direktorjem ni izvedel nadzora nad AIPA, je po mnenju pooblaščenca neutemeljen, saj članka ne govorita o nadzorih na splošno, ampak o nadzoru v zvezi z milijonom evrov, ki jih je AIPA prejela od organizacije AGICOA. »AIPA pa tudi ne navaja, da bi bil kdaj nadzor s strani urada pri njej opravljen prav iz tega razloga,« piše v odgovoru, v katerem tudi očitek kršitve kodeksa zaradi podatka o »domačijskem razdelilniku« pooblaščenka ocenjuje kot neutemeljen, saj se zapis o »domačijskem razdelilniku« nanaša na obdobje od 2010 do 2016, AIPA pa zavrača očitek o domačijskosti s sklicevanjem na usklajenost z zakonom, ZKUASP pa je začel veljati oktobra 2016. AIPA v pritožbi, ko novinarju očita, da ni preveril navedb o nezakonitem delovanju direktorja AIPA, ni zapisala, kateri očitek v članku naj bi bil napačen, piše v odgovoru na pritožbo pooblaščenka, ki zatrjuje, da v obravnavanih člankih tudi ni kršitve 3. člena kodeksa.

Pridobivanje odziva organizacije AIPA na očitek, da naj bi Gregor Štibernik prikazoval previsok delež repertoarja in da je Štibernik državni organ zavajal s predložitvijo lažnih oziroma nesprejetih listin, ni bilo potrebno, ker ne gre za očitka zoper organizacijo AIPA. Tudi očitek o spornem dovoljenju, ki ga je izdal urad za intelektualno lastnino, ni uperjen proti organizaciji AIPA, zato pridobivanje njenega odziva v zvezi s tem ni bilo potrebno. V zvezi z domačijskim razdelilnikom pa je AIPA po mnenju pooblaščenke prejela novinarsko vprašanje, a nanj ni podala konkretnega odgovora. Pooblaščenka ocenjuje, da navedba, da je AGICOA zavodu AIPA dodelila milijon, ni huda obtožba, odziv AIPA pa je v člankih objavljen. Ker se zapis o nadzoru nad AIPA nanaša na urad za intelektualno lastnino in ne na AIPA, ni bilo potrebe, da bi novinar o tem spraševal AIPA, piše pooblaščenka, ki še dodaja, da je bil odziv AIPA v zvezi z očitkom nakazila denarja dvema društvoma objavljen v obeh člankih, poudarja pa tudi, da avtor članka ni trdil, da so bili vsi vodstveni člani AIPA brez lastnega repertoarja, saj je v članku zapisano, da so AIPA vodili večinoma ljudje brez svojega repertoarja. In še, da ne gre za hudo obtožbo, ki bi terjala pridobitev odziva AIPA. Ker članek ne govori o tem, koliko letno AIPA deli denarja, koliko ima upravičencev, pooblaščenka meni, da ni bilo potrebe po pridobivanju odziva v zvezi s tem. »Stališče AIPA o odnosu z AGICOA pa je bilo v članku objavljeno,« še pojasnjuje pooblaščenka, ki glede očitane hude obtožbe o domnevno izvršenem kaznivem dejanju pranja denarja ocenjuje, da novinar v članku AIPA ne očita storitve kaznivega dejanja, »predvsem pa je AIPA imela priložnost podati svoj odziv na poslovanje z AGICOA, kar je tudi storila, in njen odziv je bil objavljen«.

Glede domnevne kršitve 4. člena kodeksa pooblaščenka opozarja, da se trditev o tem, da imetniki pravic šest let niso prejemali honorarjev, nanaša na obdobje od 2010 do 2016, AIPA pa v pritožbi sama priznava, da v tem obdobju honorarji niso bili izplačani, ko navaja, da je bil za obdobje 2010 do 2016 izveden končni obračun, kar pomeni, da so bili dodeljeni avtorski honorarji tudi dejansko izplačani. »S tem AIPA sama priznava, da v obdobju od 2010 do 2016 izplačil ni bilo, ampak naj bi se honorarji izplačali kasneje za nazaj,« piše pooblaščenka, ki še poudarja, da so bili povzetki pojasnil, ki jih je AIPA podala novinarju v zvezi z AGICOA, v člankih objavljeni.

AIPA očita novinarju, da ni opozoril, da odločba FURS, o kateri piše, ni bila pravnomočna, zato mu očita kršitev 18. člena kodeksa. »Ta člen pa se nanaša na spoštovanje domneve nedolžnosti v kazenskih postopkih, kar pa davčni postopek ni,« odgovarja pooblaščenka.

SKLEP:

Novinar Lovro Kastelic in odgovorni urednik Bojan Budja sta kršila 1., 3. in 18. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, nista pa kršila 4. člena.

Obrazložitev: Novinarsko častno razsodišče (v nadaljevanju tudi razsodišče ali NČR) se je po podrobnem branju člankov, pritožbe in korespondence med novinarjem in organizacijo AIPA, ki jo je k pritožbi priložil pritožnik, ter odgovora pooblaščenke novinarja in odgovornega urednika odločilo, da članke, ki so predmet pritožbe, obravnava kot en primer, saj je njihova vsebina v večjem in za pritožbo bistvenem delu enaka (razen naslovov, podnaslovov, izpostavljenih poudarkov in fotografij), pa tudi očitki kršitev členov kodeksa so v obeh pritožbah identični.

Odvetnica Jasna Zakonjšek iz Odvetniške pisarne Zakonjšek, pooblaščenka novinarja Lovra Kastelica in odgovornega urednika Bojana Budje, se v odgovoru najprej sklicuje na 4. odstavek 2. člena Pravilnika o delu Novinarskega častnega razsodišča, »kjer je določeno, da NČR kot udeleženca postopka pred razsodiščem šteje odgovornega urednika medija, v katerem je bil objavljen obravnavani prispevek, kadar avtor tega prispevka ni znan, če je podpisan s kraticami in ga urednik oziroma medij ne želi razkriti, iz česar sklepa, da glede na to, »da je avtor obeh člankov v obravnavanem primeru znan, to je Lovro Kastelic, NČR postopek proti odgovornemu uredniku Bojanu Budji vodi neutemeljeno«. Dodaja še, da »nenazadnje tudi vsi očitki iz obeh pritožb letijo na novinarja in ne na odgovornega urednika.« Pravilnik o delu NČR določa, kako naj ravna razsodišče, če avtor prispevka ni znan, v dolgoletni praksi NČR pa je bilo veliko primerov, v katerih je bil avtor obravnavanega prispevka znan, pritožba pa se je nanašala tako na avtorja prispevka, novinarja, kot tudi na odgovornega urednika, s čimer želi pritožnik, ki v objavljenem prispevku prepozna domnevne kršitve kodeksa, opozoriti na odgovornost in pristojnosti odgovornega urednika za objavo in vsebino prispevka. Če pritožnik odgovornega urednika v pritožbi navede skupaj z novinarjem, to pomeni, da mu pripisuje odgovornost za vse očitane kršitve kodeksa. Razsodišče je torej v skladu s pritožbo utemeljeno v postopek vključilo tako novinarja Lovra Kastelica kot odgovornega urednika Bojana Budjo.

Direktor Gregor Štibernik je v imenu zavoda AIPA zapisal, da »prava nedelitev zbranega denarja slovenskim filmarjem (in največji manko nadomestil) izhaja iz obdobja 2001 in 2010, ko je imela začasno dovoljenje druga kolektivna organizacija.« To je bil SAZAS, ki je, kot piše pritožnik, »švicarskemu podjetju (AGICOA, op. NČR) prenakazoval denar brez ustrezno izvedene predhodne delitve, obenem pa ni izvajal delitev zbranega denarja za slovenske avdiovizualne ustvarjalce.« V obravnavanih člankih beremo, da sta se konec leta 2016 AGICOA (Mednarodna organizacija filmskih producentov, op. NČR) in AIPA dogovorili in podpisali pogodbo o pobiranju licenčnin za kabelsko retransmisijo AV del v Sloveniji, in sicer za obdobje od leta 2011. AIPA je morala plačati skoraj šest milijonov evrov za nazaj, AGICOA pa je AIPI kot poravnavo za nazaj dodelila milijon evrov (bruto). Novinarjev sogovornik se v člankih sprašuje, kam je poniknil ta milijon.

Direktor zavoda AIPA v pritožbi trdi, da je z delitvijo domačim in tujim filmarjev dejansko začela šele AIPA, medtem ko je obdobje izvajanja začasnega dovoljenja nerazjasnjeno. V člankih je avtor Lovro Kastelic zapisal, da sta Društvo filmskih producentov in Društvo slovenskih producentov dobili donacijo AGICOA (skupaj malo manj kot milijon evrov), »ki naj bi s tem nakazilom poplačala nekatere oškodovane lastnike avtorskih pravic za filme v Sloveniji, pa čeprav ne obstajajo prav nikakršne terjatve za obdobje pred letom 2010«, ta denar pa naj bi že v naslednjem hipu prenakazali »v finančno ustanovo Mitsui Finance d.o.o., na čelu katere je Tadej Tufek, nekdanji predsednik uprave propadle Adrie Airways«. Novinar še dodaja, da ta milijon evrov »ni, kot kaže, nikoli zares prišel do oškodovancev, marveč je šel za pokrivanje stroškov delovanja AIPI lojalnih društev«.

Med naštevanjem domnevnih kršitev 1. člena pritožnik navaja, da ostaja v članku povsem nepreverjeno, neresnično oziroma napačno, »kako in koliko AIPA letno namenja za delitev zbranih honorarjev in nadomestil«, ob tej splošni ugotovitvi pa ne navede, kateri del članka ali objavljeni podatek je osnova za takšno ugotovitev. Razsodišče ob tem opozarja, da je novinar zavod AIPA v korespondenci spraševal, koliko je npr. lani namenil za nadomestila pravic, iz česar je mogoče sklepati, da ga ti podatki zanimajo, AIPA je novinarju odgovorila, da bo znesek, kot vsako leto, predstavljen v letnem poročilu, ki je bil takrat še v fazi obveznega pregleda s strani pooblaščenega neodvisnega revizorja, v pripravi so bile tudi delitve za leto 2023, so pa v odgovoru zapisali predvidevanje, da bo za leto 2023 za delitev na voljo okoli 5 milijonov, zaradi uspešnosti zavoda AIPA pri zbiranju nadomestil pa bo po vsej verjetnosti številka še višja. Trditev pritožnika, da delitev zbranih honorarjev in nadomestil ostaja v članku povsem nepreverjena, neresnična oziroma napačna, ne drži, AIPA pa v pritožbi tudi ne navede, kateri objavljeni podatki so napačni in kakšni so resnični, zato NČR v tem delu ni ugotovil kršitve 1. člena kodeksa.

Pritožnik zatrjuje, da ne drži objavljena trditev, da AIPA šest let ni delila oz. da imetniki toliko let niso prejemali honorarjev, dodaja še, da je vse to preverljivo tako pri AIPA kot iz navedenih javno objavljenih podatkov (letnih poročil). Novinar je v korespondenci s pritožnikom preverjal, »zakaj od leta 2010 do 2016 nihče od imetnikov pravic ni prejel niti evra,«, a je na to konkretno vprašanje dobil nekonkreten odgovor. Pritožnik je npr. med utemeljevanjem domnevnih kršitev 4. člena tudi zapisal, da je bil za to obdobje (od 2010 do 2016) »izveden končni obračun, kar pomeni, da so bili dodeljeni honorarji tudi dejansko izplačani«, zaradi česar postane še bolj nejasno, ali so bili »dodeljeni honorarji« izplačani v omenjenih šestih letih ali kasneje, ko je bil izveden končni obračun. Na podlagi utemeljitev te domnevne kršitve 1. člena v pritožbi in objavljenih trditev v članku je razsodišče odločilo, da ni mogoče sprejeti odločitve o tem, ali je bil s trditvijo, da imetniki avtorskih pravic šest let niso prejemali honorarjev, prekršen 1. člen kodeksa.

V članku je sogovornik Matjaž Žbontar izrekel skrb za mlade, »kaj bo z mladimi in vsemi, ki prihajajo, kam bodo šli in kakšne drobtinice lahko sploh še pričakujejo od AIPE, ki dobi približno šest milijonov na leto, nezapravljenega in nerazdeljenega pa je najbrž še za več kot dvakrat toliko,« pri čemer razsodišče ugotavlja, da novinar zaradi objave sogovornikove vrednostne sodbe o drobtinicah ni prekršil 1. člena kodeksa, saj AIPA v pritožbi ne ovrže podatka, omenjenega na koncu izjave, zapisala je le, da so v njihovih letnih poročilih razkriti tudi vsi podatki o porabi sredstev namenskih skladov.

Iz pritožbe tudi ni razvidno, zakaj bi moral novinar pri zavodu AIPA preverjati nadzore s strani urada za intelektualno lastnino, zato sodišče ni ugotovilo očitka kršitve 1. člena. Zapis o »domačijskem razdelilniku« se nanaša na obdobje od 2010 do 2016, na »razdelilnik, ki so ga imeli«, AIPA pa zavrača očitek o domačijskosti s sklicevanjem na usklajenost z Zakonom o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP), ki je začel veljati oktobra 2016, zato razsodišče ni ugotovilo kršitve 1. člena kodeksa.

Novinar je prekršil 1. člen kodeksa v delu članka, v katerem piše: »Nenazadnje je tudi FURS pri davčnem pregledu ugotovil, da je šlo, kot je zapisano, za oškodovanje lastnikov avtorskih pravic in za neupravičeno obogatitev nekaterih društev.« Pritožnik namreč trdi, da navedbe o ugotovitvah FURS ne držijo, saj je bil davčni postopek nadzora ustavljen, prvostopenjska odločba pa odpravljena kot napačna oz. nezakonita. Tudi v letnem poročilu AIPA za 2022, ki je javno dostopno, piše, da je pri AIPA potekal davčni inšpekcijski nadzor davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga je FURS Nova Gorica izvajal za leti 2016 in 2017 in da je davčni organ junija 2022 s sklepom št. DT-0610-1711/2018-36 postopek davčnega inšpekcijskega nadzora ustavil, sprejel ugotovitev, da je zbiranje avtorskih honorarjev na podlagi izdanih računov uporabnikov avdiovizualnih del skladno z namenom ustanovitve in delovanja zavezanca za davek ter da AIPA ne ustvarja dobička, s katerim bi prosto razpolagala. »Poraba sredstev je strogo namenska in predpisana, v postopku davčnega nadzora za inšpicirano obdobje pa ni bilo ugotovljeno, da bi zavezanec za davek nenamensko uporabljal zbrana sredstva,« piše v poročilu AIPA za 2022.

V zvezi s trditvijo o nezakonitih ravnanjih direktorja AIPA je pritožnik novinarju in odgovornemu uredniku očital kršitev 1. in 3. člena kodeksa. Razsodišče jo je obravnavalo v okviru domnevnih kršitev 3. člena. Direktor Štibernik je listine in deleže repertoarja prikazoval kot direktor zavoda AIPA in kot njegov zakoniti zastopnik. Zato je razsodišče odločilo, da so trditve o prikazovanju previsokega deleža repertoarja in zapis o dokumentih, ki »celo razkrivajo, da je Štibernik državni organ zavajal s predložitvijo lažnih oz. nesprejetih listih«, ki jih je v članku izrekel sogovornik, hude obtožbe, in da bi moral novinar na zavodu AIPA poiskati odziv. Ker ga ni, je kršil 3. člen kodeksa.

O trditvi glede »domačijskega razdelilnika« je NČR razsojal v okviru očitanih kršitev 1. člena, zato se je razsodišče odločilo, da o isti trditvi z enakimi utemeljitvami ne bo razsojalo dvakrat.

O milijonu, ki »da ga je Agicoa dodelila AIPI«, je novinar v korespondenci z zavodom AIPA spraševal in iskal pojasnila ter odziv, spraševal je tudi o nakazilu tega denarja. Odgovor zavoda AIPA o nakazilu, v katerem pa se je AIPA bistvu vprašanja izmikala, je novinar tudi objavil, zato NČR ni ugotovil kršitve 3. člena.

Novinarju je neimenovani sogovornik iz sveta slovenske AV-industrije povedal: »Agicoa naj bi s tem milijonskim nakazilom poplačala nekatere oškodovane lastnike avtorskih pravic za filme v Sloveniji, pa čeprav ne obstajajo prav nikakršne terjatve za obdobje pred letom 2010, kar pomeni, da je šlo samo za lažni izgovor, da lahko Aipa opere milijon evrov.« Trditev, da je »šlo samo za lažni izgovor, da lahko Aipa opere milijon evrov« je huda obtožba, na katero bi novinar moral iskati odziv. Ker ga ni, NČR ugotavlja kršitev 3. člena kodeksa.

Očitek o neizvedenih nadzorih nad kolektivno organizacijo AIPA ni bil usmerjen na AIPA, zato je razsodišče sprejelo odločitev, da novinar in urednik v tem delu nista kršila 3. člena kodeksa, saj zapis za zavod AIPA ne predstavlja hude obtožbe.

Za organizacijo, ki skrbi za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del, je trditev, da so jo vodili večinoma ljudje brez svojega repertoarja, huda obtožba. Ker novinar ni poiskal odziva zavoda AIPA, je kršil 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

V utemeljevanju domnevne kršitve 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije je pritožnik zapisal, da je novinar AIPA spraševal o »problematiziranem nakazilu družbe AGICOA dvema društvoma in mu je AIPA temeljito pojasnila vse pravne in dejanske vidike te transakcije.« Odgovor zavoda AIPA na vprašanje o nakazilu je novinar v članku objavil, zato ni prekršil 4. člena kodeksa, kot mu to očita pritožnik.

Novinar in urednik sta kršila 18. člen kodeksa, ki določa, da nihče ni kriv, dokler to ni ugotovljeno z odločitvijo pristojnega organa, in da mora novinar opozoriti, če odločitev ni dokončna. Finančna uprava RS je v tem primeru pristojni organ, odločba FURS, na katero se novinar v članku sklicuje, ni nikoli postala pravnomočna, bila je odpravljena, davčni postopek pa ustavljen, na kar novinar v članku ni opozoril.

Novinarsko častno razsodišče se ni opredeljevalo do pritožnikovih zahtevkov za objavo popravkov oziroma prikazov nasprotnih dejstev, ker presojanje spoštovanja določil Zakona o medijih ni v njegovi pristojnosti.

Gradivo primera
Obravnavani členi
Medij
Akterji
Povezane vsebine
Arhiv razsodb