Jernej Starc proti odgovorni urednici Informativnega programa TV Slovenija Poloni Fijavž, TV Slovenija

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Ranka Ivelja, Sonja Merljak Zdovc, Vanja Tekavec, Peter Merc in Igor Vobič (članice in člani) je na seji 12. decembra 2024 v primeru Jernej Starc proti Poloni Fijavž, odgovorni urednici Informativnega programa TV Slovenija odločilo, da Polona Fijavž ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Jernej Starc proti odgovorni urednici Informativnega programa TV Slovenija Poloni Fijavž in neznanemu avorju prispevka (TV Slovenija)

Jernej Starc se pritožuje zaradi prispevka z naslovom »Azilni domovi na Obrežju in v Središču ob Dravi bodo«, objavljenega 12. marca 2024 v Slovenski kroniki na TV Slovenija 1. Pritožnik pojasnjuje, da Polona Fijavž od 19. 3. 2024 do vložitve pritožbe ni odgovorila na pisno prošnjo po posredovanju imena avtorja prispevka za uveljavljanje pravic, zato v pritožbi ni mogel navesti imena avtorja prispevka.

Povzetek pritožbe:

Po mnenju pritožnika so v prispevku podane resne obtožbe zoper skupino ljudi, ki nasprotuje postavitvi azilnih centrov, ne da bi bila pridobljena njihova reakcija ali pojasnilo.

Pritožnik trdi, da so z izjavo novinarke: »Ker je nasprotovanje krajevnih skupnosti veliko, bodo ljudem še enkrat predstavili sklep vlade in jih pozvali k solidarnosti in strpnosti,« ljudje, ki nasprotujejo nastanitvi migrantov, posredno označeni za nesolidarne in nestrpne, kar predstavlja kršitev 3. člena Kodeksa, ker ni bil omogočen odziv prizadetih.

Pritožnik navaja tudi kršitev 4. člena Kodeksa, ki jo utemeljuje s tem, da naj bi bilo v prispevku nekritično objavljeno stališče direktorice Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov mag. Katarine Štrukelj. Njeno stališče naj bi bilo objavljeno kot dejstvo, druga plat zgodbe pa ni predstavljena, saj krajani niso mogli izraziti svojega mnenja.
Nadalje pritožnik kršitev 4. člena Kodeksa utemeljuje z navedbami, da iz naslova in vsebine prispevka izhaja, da bo odlok vlade izvršen ne glede na voljo ljudstva, čeprav ima skladno s 3. členom Ustave Republike Slovenije oblast v državi ljudstvo. Pritožnik navaja, da poročanje v prispevku ni bilo objektivno, saj iz njega izhaja, da ukrepom nasprotujejo le krajani, čeprav so protestirali tudi posamezniki, ki niso prebivalci omenjenih krajev. Po pritožnikovih navedbah bi kot druga plat zgodbe moralo biti predstavljeno tudi dejstvo (kot ga razume pritožnik), da se v krajih, v katerih naselijo migrante, ženske ne počutijo varne.

Pritožnik navaja tudi kršitev 15. člena Kodeksa, ki naj bi bila storjena s tem, da je izjava direktorice urada za oskrbo in integracijo migrantov v prispevku predstavljena kot dejstvo in ne kot komentar.

Pritožnik zatrjuje, da je z vsem navedenim kršena tudi preambula Kodeksa.

Odgovorna urednica Informativnega programa Televizije Slovenija Polona Fijavž v odgovoru zavrača očitke.

Polona Fijavž v odgovoru na pritožbo uvodoma pojasnjuje, da objava v oddaji Slovenska kronika, na katero se nanaša pritožba, ni prispevek, ampak kratka vest z izjavo, ki je kot taka jasno sporočena, ločena od ostalih vsebin in žanrov. Gledalke in gledalci jo kot tako tudi razumejo.

Pritožbene zahteve po drugačni obravnavi tematike bi lahko bile smiselne le, če bi šlo za povsem drugačen žanr (npr. pogovorno oddajo, omizje, daljši prispevek), v katerem bi dolžini primerno sploh lahko obravnavali vse vidike zadeve, ki jih izpostavlja pritožnik. V odgovoru na pritožbo so kot primer navedeni prispevki v drugačnih, daljših formatih, v katerih je predmetna tematika dejansko celoviteje obravnavana.

SKLEP:

Polona Fijavž ni kršila 3., 4. in 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev: Razsodišče uvodoma ugotavlja, da odgovorna urednica ni razkrila identitete avtorja prispevka, zato v skladu s četrtim odstavkom 2. člena Pravilnika o delu razsodišča sprejema odgovornost za očitane domnevne kršitve Kodeksa novinarjev Slovenije. V skladu s 1. odstavkom istega člena, razsodišče ne razsoja o morebitnih kršitvah preambule Kodeksa.

Pritožnik trdi, da v prispevku niso bili pridobljeni odzivi krajanov, ki jih je prispevek domnevno obtoževal nesolidarnosti in nestrpnosti, s čimer naj bi bil kršen 3. člen Kodeksa.
NČR je proučilo vsebino prispevka in ugotavlja, da so trditve pritožnika glede domnevnih hudih obtožb na račun krajanov skupnosti neutemeljene. Izjava novinarke: »Ker je nasprotovanje krajevnih skupnosti veliko, bodo ljudem še enkrat predstavili sklep vlade in jih pozvali k solidarnosti in strpnosti,« v nasprotju z navedbami pritožnika ne predstavlja hudih obtožb ali obtožb zoper krajane oz. njihovo ravnanje. Fraza, da se bo nekoga pozvalo k »solidarnosti in strpnosti« je ustaljena v primerih, ko se sprejemajo ukrepi, namenjeni manjšinam, in ne predstavlja kakršnekoli obtožbe. Ker v prispevku niso bile podane hude obtožbe, obveznost pridobitve odziva tistih, ki jih hude obtožbe zadevajo, skladno s 3. členom Kodeksa niti ni nastopila.
Glede na navedeno NČR zaključuje, da prispevek ne vsebuje hudih obtožb, ki bi zahtevale odziv, in da novinarji niso bili dolžni posebej pridobiti dodatnih odzivov, zato ni prišlo do kršitve 3. člena Kodeksa.

Pritožnik kršitev 4. člena Kodeksa utemeljuje s tem, da je bilo v prispevku objavljeno stališče direktorice Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov mag. Katarine Štrukelj, druga plat zgodbe pa ni bila predstavljena, saj krajani niso mogli izraziti svojega mnenja. Nadalje pritožnik kršitev 4. člena Kodeksa utemeljuje z navedbami, da iz naslova in vsebine prispevka izhaja, da bo odlok vlade izvršen ne glede na voljo ljudstva, čeprav ima skladno s 3. členom Ustave Republike Slovenije oblast v državi ljudstvo. Pritožnik piše, da poročanje v prispevku ni objektivno, saj iz njega izhaja, da ukrepom nasprotujejo le krajani, čeprav so protestirali tudi posamezniki, ki niso prebivalci omenjenih krajev. Po pritožnikovih navedbah bi kot druga plat zgodbe moralo biti predstavljeno še, da se ženske v krajih, kjer naselijo migrante, ne počutijo varne.

NČR po proučitvi objave, pritožbe in odgovora na pritožbo ugotavlja, da predmetni prispevek predstavlja enominutno objavo – kratko vest z izjavo, ki se kot taka ločuje od ostalih žanrov. Glede na format predmetnega prispevka je nemogoče, da bi bilo v prispevku predstavljeno vse, kar navaja pritožnik. Tudi sicer 4. člena Kodeksa ni mogoče interpretirati na način, kot ga interpretira pritožnik; npr. da bi morali izjavi dodajati pojasnila, ki so našteta v pritožbi. NČR zato ugotavlja, da ni prišlo do kršitve 4. člena Kodeksa.

Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da naj bi bila kršitev 15. člena Kodeksa storjena s tem, da je izjavo direktorice urada za migrante v prispevku predstavljena kot dejstvo in ne kot komentar.
V prispevku je najprej podan kratek uvod novinarke, ki mu sledi kratka izjava Katarine Štrukelj, direktorice Urada za oskrbo in integracijo migrantov. Glede na format prispevka in izpis podatkov o funkciji govorke, je povprečnemu gledalcu jasno, da gre za uradno izjavo in ne za mešanje dejstev in komentarja. Izhajujoč iz zgoraj navedenega NČR ugotavlja, da ni prišlo do kršitve 15. člena Kodeksa.