Luka Koper proti novinarki Evgeniji Carl, TV Slovenija

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Ranka Ivelja, Vanja Tekavec, Damijana Žišt, Sonja Merlajk Zdovc in Igor Vobič (člani-ce), je na seji 6. 3. 2025 v primeru Luka Koper proti Evgeniji Carl odločilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Luka Koper proti novinarki Evgeniji Carl, RTV Slovenija

Predsednica uprave Luke Koper, d.d. (pritožnica) Nevenka Kržan, član uprave Gorazd Jamnik in član uprave Gregor Belič, po njihovem pooblastilu Odvetniška družba Pirc Musar & partnerji, se s pritožbo in dopolnitvijo pritožbe pritožujejo zaradi prispevka »’Svoboda’ v Luki Koper« s podnaslovom »Uprava se bohoti pretežno s političnimi kadri« novinarke Evgenije Carl, objavljenem 11. 10. 2024 na spletni strani medija RTV portali (MMC) izdajatelja RTV Slovenija . Pritožnica novinarki očita kršitve 2. , 6. , 8. 10. in 17. člena Kodeksa novinarjev Slovenije (kodeks).

Pritožnica meni, da prispevek v naslovu, podnaslovu in v vsebini prikazuje Luko Koper kot »prikladno parkirišče kadrov vsakokratne oblasti« ter navaja, da naj bi se uprava podjetja pod trenutnim vodstvom in v času aktualne politične oblasti »napihnila«. Obenem poimensko izpostavlja nekatere zaposlene in se ukvarja z njihovim dosedanjim delom in političnim udejstvovanjem. Iz besedila je razvidno, da je novinarka informacije pridobivala od virov, ki jih ni razkrila. Imenovala jih je na primer »nekdanji predsednik uprave«, ni pa pojasnila, za upravo katere družbe gre. Pritožnica meni, da iz članka izhaja, da naj bi po mnenju novinarke omenjeni zaposleni bili osebe, ki niso kompetentne za opravljanje dela, kar ji reče tudi neimenovani vir: »Če uprava potrebuje toliko svetovalcev, potem je nekaj hudo narobe s strokovnostjo uprave«; dalje, da sogovornik, za »imena zdajšnjih svetovalcev še ni slišal«. Pritožnica meni, da povprečen bralec to razume, kot da niso strokovnjaki s svojega področja.

Pritožnica trdi, da prispevek senzacionalistično napeljuje bralca, da bo obravnaval politično pripadnost imenovanih zaposlenih, v besedilu »v pretežnem delu« njihova politična pripadnost ni obravnavana, pač pa so navedene njihove prejšnje zaposlitve ali osebne okoliščine, kar ne more biti v javnem interesu, saj gre za osebne podatke ljudi, ki niso javne osebe. Gre za nekorektno ravnanje novinarke in kršitev 2. člena, saj je izrečeno nekorektno, žaljivo, kvari ugled pritožnice in zaposlenih.

Novinarki pritožnica očita tudi kršitvi 6. člena v zvezi z 8. členom kodeksa, saj novinarka svojih virov informacij ni navedla, čeprav za to »ni nobenih objektivnih razlogov«, svoje vire pa postavlja ob bok zdajšnji upravi in jih poveličuje. Pritožnica trdi, da »novinarki niso objektivno nedostopni drugi viri informacij« ter da objava informacij, ki so »izkrivljene, netočne, nekorektne in prekomerno posegajo v pravice Luke Koper, d.d. in v članku izpostavljenih posameznikov«, ne more biti v javnem interesu.

Pritožnica meni, da je novinarka kršila 10. člen kodeksa, saj naslov, podnaslov in povzetek članka ne odražajo prave vsebine članka.

Novinarka je po mnenju pritožnice kršila tudi 17. člen kodeksa, saj večina v prispevku omenjenih oseb ni javnih, nenazadnje jim tudi prispevek ne pripisuje političnega udejstvovanja. Od 11 omenjenih se »le 3 osebe sploh povezuje z aktualno politično oblastjo«. Pritožnica pojasnjuje, da kadre zaposluje v skladu z delovnopravnimi predpisi, glede na zaposlitvene potrebe in upoštevaje objektivne kriterije strokovne usposobljenosti, o kadrih pa ne zbira podatka o njihovem političnem mnenju, ki je posebna vrsta osebnega podatka po Splošni uredbi o varstvu podatkov.

Novinarka je na pritožbo odgovorila:

Novinarka Evgenija Carl zavrača očitke Luke Koper, saj je prispevek nastal na podlagi resničnih, verodostojnih, preverjenih, preverljivih in relevantnih informacij in je v javnem interesu. V njem ni ničesar žaljivega. Trdi, da so v Luki Koper ob vsaki menjavi politične oblasti menjavali direktorje, člane uprav in nadzornih svetov ter zaposlene na pomembnejših vodstvenih in vodilnih položajih. Po njenem prepričanju je na te položaje nemogoče priti po »regularnih« poteh prek razpisov. Za delovna mesta vodij področij se praviloma prijavi veliko kandidatov, službo pa dobi tisti, ki je ali politično »pravilno angažiran«, ali je iz »vplivnih krogov blizu politike, ali ima notranje povezave«, ali »po nepotistično-klientelistični poti«.

Novinarka poudarja, da se je uprava pod sedanjim vodstvom »napihnila kot še nikoli v preteklosti«, saj doslej ni imela toliko svetovalcev. Informacijo je pridobila od notranjih virov, za komentar pa je prosila nekdanje predsednike uprav. Zanimalo jo je, ali so zaposlovali svetovalce. Niso želeli biti imenovani, ona pa mora to spoštovati; vire varuje. Za sprenevedanje in laž označuje očitek o kršitvi 6. in 8. člena kodeksa, saj je Luko Koper večkrat pisno vprašala, koliko svetovalcev so imele prejšnje uprave. Odgovora na to in druga vprašanja ni dobila.

Očitek, da ni navedla, v kateri družbi je bil eden izmed sogovornikov »nekdanji predsednik uprave«, se ji zdi smešen, saj je logično, da je o tem, ali so imeli svetovalce, spraševala nekdanje predsednike uprav. To je razvidno tudi iz zapisa »pravi drugi naš sogovornik, ki je Luko vodil več let«. Ni zapisala, kar ji pritožnica očita, da naj bi novi kadri bili nekompetentne osebe. O tem v prispevku ne ona ne njeni sogovorniki niso sodili.

Zavrača očitke o nekorektnem, žaljivem in za ugled pritožnice škodljivem predstavljanju podatkov in dejstev. Vsa so resnična. V uvodu je navedla, »da gre za pretežno politično kadrovanje, a tudi, da razkrivamo, kdo vse iz gravitacijskega kroga politike, prijateljskih povezav in poznanstev je dobil dobro plačane službe«. S tem je pojasnila, da se prispevek ne ukvarja samo s političnim kadrovanjem, pač pa z vsemi, ki so v določenem obdobju dobili dobro plačane službe. Novinarka se ob tem sprašuje, ali je zgolj naključje, da številni novi svetovalci in vodje prihajajo z novogoriškega konca, iz energetike in iz veslaških krogov.

Novinarka pravi, da napoved in naslov odražata vsebino prispevka, zato očitek o kršitvi 10. člena kodeksa ne drži. Dodaja, da še več političnih zaposlitev ni navedla, saj zanje ni vedela, so jih pa njej po objavi članka anonimno razkrili zaposleni v Luki – na primer zaposlitev nekdanjega direktorja portoroškega letališča, ki je, potem ko so ga razrešili, zasedel položaj direktorja luške družbe Terminali Sežana, zdaj pa je direktor luškega invalidskega podjetja.

Novinarka zavrača mnenje pritožnice, da poročanje o Luki Koper in zaposlenih, ki da niso javne osebe, ni v javnem interesu. Luka je državno strateško podjetje, kritična infrastruktura, del nje je celo vojaško območje. Javnost ima pravico izvedeti, kdo upravlja z najbolj vitalnimi deli podjetja in kako; kdo ima v rokah varnost in druge strateško pomembne vzvode, kdo so svetovalci, kaj in kako svetujejo, ali so kompetentni … Prav tako ni nepomembno, iz katerih političnih ali profesionalnih krogov prihajajo vodje področij in svetovalci uprave, kakšno je njihovo prejšnje udejstvovanje, izobrazba, izkušnje, na katerih delovnih mestih, ali so bili odpuščeni s prejšnjih delovnih mest, ali je (bil) kateri kazensko preganjan, obsojen, tudi kakšne so njihove morebitne sorodstvene povezave.

Na vse imenovane posameznike je naslovila korektna vprašanja. Odgovorov ni prejela. Tudi pritožnica se je izognila konkretnim odgovorom. Ni ji odgovorila na vprašanja, ali so za posamezno delovno mesto objavili razpis, koliko je bilo prijav, ali se je kdo pritožil … Ni ji odgovorila, zakaj potrebujejo toliko svetovalcev, po katerih kriterijih so bili izbrani, kdo jih je predlagal. Namesto tega so ji poslali »puhlice o spoštovanju zaposlovalne zakonodaje, kadrovskih komisijah, najbolj kompetentnem izboru kandidatov«.

Novinarka pravi, da je pritožba poskus ustrahovanja in utišanja, saj so jo »seznanili« z nameravanim kazenskim pregonom in civilno tožbo.

Novinarka je odgovoru kot dokaze priložila:
– elektronsko korespondenco med njo, pritožnico in zaposlenimi v času od avgusta do oktobra 2024;
– izpis njenega prispevka.

SKLEP:

Novinarka Evgenija Carl ni kršila 2., 6., 8., 10. in 17. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:
NČR je preučilo sporni prispevek, pritožbo in odgovor novinarke ter dokazila, ki sta jih pritožnica in novinarka posredovali. NČR pri odločanju ni upoštevalo novih podatkov o zaposlovanju v Luki Koper, ki jih je novinarka pridobila po objavi prispevka in jih navaja v odgovoru na pritožbo. V skladu s 17. členom Pravilnika o delu NČR je NČR vpogledalo tudi v javno dostopne podatke pritožnice o poslovanju v letih 2022 in 2023.

NČR ni prepoznalo, da bi prispevek napeljeval bralca, da bo obravnaval politično pripadnost nekaterih zaposlenih, potem pa naj tega v prispevku ne bi bilo. V uvodu je navedla, »da gre za pretežno politično kadrovanje« in tudi za kadrovanje iz »prijateljskih povezav in poznanstev«. Očitek, da je pisala nekorektno, žaljivo in škodljivo za ugled pritožnice in zaposlenih, je subjektivna ocena pritožnice. Novinarka z zapisanim ni kršila 2. člena kodeksa.

Očitek, da novinarka svojih virov informacij ni navedla, čeprav za to naj ne bi bilo »nobenih objektivnih razlogov«, saj da »novinarki niso objektivno nedostopni drugi viri informacij«, objavljene informacije pa da »prekomerno posegajo v pravice Luke Koper, d.d. in v članku izpostavljenih posameznikov«, ne vzdrži resne presoje. Pritožnica je novinarki odtegnila najosnovnejše informacije o zaposlitvi sedmih svetovalcev, zato ne more trditi, da so bili novinarki drugi viri dostopni. Novinarka je informacijo dobila od notranjih virov. Ko jo je hotela preveriti, od pritožnice ni dobila konkretnih informacij, zato je za komentar prosila nekdanje predsednike uprav. Potrdili so ji, da uprava nikoli ni imela toliko svetovalcev, ki bi jih zaposlovali od zunaj. Na njihovo željo se je dogovorila za anonimnost, saj je ob odsotnosti podatkov, ki jih ni mogla pridobiti na drug način, to v skladu z 8. členom kodeksa smela narediti. Za enega sogovornika je navedla, da je »Luko vodil več let«, za preostala dva pa je iz konteksta in tematike razvidno, da je govorila z nekdanjimi predsedniki uprav. Ni zapisala, da so novi kadri nekompetentni. O tem ne ona ne sogovorniki niso sodili. Javni interes je v primeru gospodarske družbe v večinski lasti države in občin večji. Tudi če obstaja samo sum, ima javnost pravico vedeti, ali imajo v tovrstni družbi prednost pri zaposlovanju kadri, ki so politično ali zasebno povezani z vplivnimi politiki. Novinarkino poročanje je bilo v javnem interesu, zato ni kršila 6. in 8. člena kodeksa.

Pritožnica meni, da je novinarka kršila 10. člen kodeksa, saj naslov, podnaslov in povzetek članka ne odražajo prave vsebine članka. To ne drži. Novinarka je že v uvodu navedla, da »gre za pretežno politično kadrovanje, a tudi, da razkrivamo, kdo vse iz gravitacijskega kroga politike, prijateljskih povezav in poznanstev je dobil dobro plačane službe«. Pojasnila je torej, da se prispevek ne ukvarja samo s političnim kadrovanjem, pač pa z več vrstami povezav za dobro plačane službe. Naslov »’Svoboda’ v Luki Koper« in podnaslov »Uprava se bohoti pretežno s političnimi kadri« ustrezno odraža vsebino prispevka, zato novinarka ni kršila 10. člena kodeksa.

Pritožnica očita novinarki kršitev 17. člen kodeksa, ker da večina v prispevku omenjenih oseb ni javnih in ker da jim prispevek ni pripisoval političnega udejstvovanja, saj da novinarka od 12 omenjenih »le 3 osebe sploh povezuje z aktualno politično oblastjo«. Trditev ne drži. V prispevku je novinarka za pet novih zaposlenih na odgovornih delovnih mestih pojasnila, kako so povezani z dvema koalicijskima strankama, še eden je iz propadlega podjetja vidnega člana koalicijske stranke, štirje pa so z novogoriškega območja. Izmed 12 omenjenih le za dve osebi ni navedla, kako bi naj bili politično ali zasebno povezani.

Novinarka poudarja, da je Luka Koper državno strateško podjetje, kritična infrastruktura in delno tudi vojaško območje, zato ima javnost pravico vedeti, kdo v družbi dela na vodilnih in svetovalnih delovnih mestih. Od pritožnice v dveh mesecih kljub vztrajanju ni prejela konkretnih odgovorov, na primer vsaj na vprašanje, ali so za nove svetovalce bili objavljeni razpisi, ali so njihova delovna mesta sistemizirana, kdo jih je povabil ali predlagal … Ker ni dobila odgovorov, se je obrnila neposredno na osebe, ki jih je kasneje imenovala v prispevku. Nihče ji ni odgovoril ali zanikal njenih domnev. Pritožnica ji je poslala samo splošen odgovor, da kadre zaposluje v skladu z notranjimi in zunanjimi predpisi ter glede na potrebe, o kadrih pa ne zbira podatkov o njihovem političnem mnenju, ker je to posebna vrsta osebnega podatka. Ob tem razsodišče dodaja, da je Luka Koper zavezanka tudi po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja.
V tem primeru je zaradi pomembnosti družbe, indicev o vplivu političnih in zasebnih znanstev na zaposlovanje ter molka pritožnice, ki je v večinski lasti države ter je zavezana spoštovanju internih in zunanjih pravil o integriteti in transparentnosti, javni interes pretehtal nad zasebnostjo na takšen način zaposlenih v Luki Koper. Da je novinarka ob molku pritožnice svoje informacije lahko podkrepila z verodostojnimi podatki, je zaposlene, ki so dobili prej neobstoječe dobro plačane službe, na njena vprašanja pa se niso odzvali ne oni ne pritožnica, imenovala. S tem ni kršila 17. člena kodeksa.

NČR je v skladu s pravilnikom o svojem delu tudi samo vpogledalo v javne listine, da bi ugotovilo, ali je zaposlovanje vodilnih pri pritožnici tudi v preteklosti potekalo tako, kakor ga opisuje novinarka v prispevku. NČR je želelo ugotoviti tudi, ali je bil morebitni obseg dodatnega zaposlovanja pri pritožnici tolikšen, da je bil vreden zanimanja novinarke. Iz javnih listin je razvidno, da se je v minulih 16 letih v Luki Koper zamenjalo devet predsednikov uprav (in nekajkrat toliko članov ter nadzornikov), v RS pa v istem obdobju osem predsednikov vlad. Iz javnih listin je tudi razvidno, da so se primerjalno med letoma 2022 in 2023 plače zaposlenih v Luki Koper (brez članov uprav, NS in zaposlenih po individualnih pogodbah) povišale za dva odstotka, vseh zaposlenih za 5,3 odstotka in, kar je najbolj zgovoren podatek, zaposlenih po individualnih pogodbah za 28 odstotkov. To potrjuje, da je novinarka, ki pozna razmere na območju, kjer ima sedež pritožnica, lahko upravičeno verjela svojim virom, da je v Luki prišlo do večjega dodatnega zaposlovanja na dobro plačana delovna mesta, o čemer ji pritožnica ni želela posredovati nobenih konkretnih informacij.