Gibanje Svoboda proti Janiju Muhiču, POP TV

Obrazložitev:
V oddajo 24ur (in ne 24ur zvečer, kakor trdi pritožnik) sta se s protesta v živo javljala novinar in novinarka POP TV. Iz posnetka je očitno, da se s sogovorniki slabo slišijo zaradi protestnikov v ozadju. V prvem vklopu novinar pove, da je premier med nagovorom v zvezi z razmerami na Dolenjskem dejal, da »očitno država temu ni kos«. Nato za komentar izjave glasno zaprosi župana Šentjerneja Jožeta Simončiča, zaradi slabe slišnosti povzame njegov odgovor z vprašanjem, ali govori, da naj torej vlada odstopi. Zatem za komentar premierjeve izjave zaprosi sogovornika Roka Vovka. Vovko reče, da se po novomeških ulicah govori, da mora tudi policija razčistiti v svojih vrstah, ker imajo povezave in naj bi bili Romi obveščeni – doda »to so seveda govorice« – s strani določenih policistov, ki so si izposojali denar ter da bo tudi določen procent policistov treba zamenjati, »da bo zadeva učinkovita«.

Pritožnik novinarju očita kršitev 1. člena, ker ni preveril trditev, da se »po novomeških ulicah (…) govori«, da so »Romi obveščeni s strani določenih policistov«, da jih bo »kakšen procent treba zamenjati«, da so to hude obtožbe brez dokazov, iz anonimnih virov in objava nepreverjenih informacij. A tega ni izrekel novinar, pač pa njegov sogovornik, ki je sam povedal, da so to »seveda govorice«. Javnost je od sogovornika slišala, da gre zgolj za govorice. Novinar izrečenega v prenosu v živo ni mogel preprečiti ali pred objavo preveriti. Ne gre za novinarjevo napako, temveč za okoliščine, zaradi katerih pred objavo ni mogel preveriti govoric, zaradi tehničnih omejitev pa tega tudi ni mogel preveriti do konca oddaje. Zato ni kršil 1. člena kodeksa.

V zvezi z očitki o kršitvi 3. člena hude obtožbe na račun policistov in Romov izreče sogovornik in obenem pojasni, da gre za govorice. Novinar v prenosu v živo zaradi dejanskih okoliščin ni imel možnosti pred objavo pridobiti odziva tistih, ki bi jih govorice zadevale. To sicer novinarja ne odvezuje obveze, da mora javnost opozoriti na nepreverjene hude obtožbe. Njegov sogovornik namreč reče: »Tudi policija mora razčistiti v svojih vrstah, ker tudi oni imajo povezave in Romi so obveščeni, naj bi bili, to so govorice, obveščeni s strani določenih policistov, ki so si izposojali denar, da so racije in tako in tako.« Sogovornik poudari, da gre za govorice, a gre hkrati za hudo obtožbo na račun določene etnične skupine, ki se jo obtožuje kriminalnih praks s površnim posploševanjem. Novinar se od izrečenega ni distanciral, sogovornika in javnost ni dodatno opomnil, da gre za problematične govorice, ki jih ta hip ni mogoče preveriti, s svojim povzetkom pa je izrečeno še utrdil: »Se pravi, tudi zato ni kos država situaciji.« S tem voditelj ne deluje več zgolj kot posrednik izjave, saj ne opozori na neverodostojnost hude obtožbe, ki jo izreče sogovornik. Novinar obenem sogovorniku prikimava. To je mogoče razumeti na več načinov – kot znak sogovorniku, naj zaključi odgovor, kot spodbudo, naj nadaljuje ali celo kot pritrjevanje. Vendar neverbalne komunikacije ni mogoče razlagati v breme novinarja, saj bi mu s tem lahko po krivici očitali nekaj, kar se lahko različno interpretira. NČR pritrjuje novinarju, da je šlo za vklop v živo s protesta in za izjemno zahtevne pogoje novinarskega dela. Novinar mora sicer tudi v takšnih razmerah zagotoviti minimalno distanco vsaj z opozorilom, da gre za nepreverjene govorice in posplošitve. Vendar je iz posnetka oddaje v tem delu razvidno, da novinar sogovornika zaradi hrupa v ozadju in čustveno napetega ozračja ni mogel razločno slišati, po sogovornikovem pojasnilu, da gre za govorice, pa je želel vklop v živo v tem delu zaključiti s povzetkom. Po mnenju razsodišča zato z načinom vodenja pogovora in svojo sicer očitno emotivno vpletenostjo v dogodek, s katerega se je javljal, ni namerno prispeval k nekritičnemu širjenju hude obtožbe. Odziv na hudo obtožbo sogovornika pa je pri javljanju v živo nemogoče pridobiti. Zato novinar ni kršil 3. člena kodeksa, kot mu ga očita pritožnik.

Novinar ni kršil 10. člena kodeksa. Pritožnik se moti, ko mu očita, da je z montažo in načinom vodenja potvarjal namen premierjevega govora in ustvarjal vtis, da je za razmere kriv premier. V oddaji, ki vključno s pojasnili in napovedmi iz studia ter vklopi s prizorišča traja 10:31 (minut:sekund), je urednik (in ne novinar, ki mu je montaža pripisana) prenosu premierjevega govora namenil 3:51, torej več kot tretjino časa, vključno s premierjevimi izrazi sočutja in pozivi k miru.

Novinar tudi ni kršil 15. člena kodeksa, saj ni pomešal dejstev s komentarji in interpretacijami. Drugega sogovornika, enega izmed dolenjskih županov, je prosil za komentar premierjeve izjave in zaradi slabe slišnosti v vprašanju »Govorite, naj vlada torej odstopi, glede na to, kaj govori premier?« zgolj povzel, kar je pred tem v daljši izjavi rekel sogovornik, kar je storil zato, da bi dobil jasen odgovor.

O kršitvah 17., 20. in 21. člena kodeksa NČR ni odločalo, saj jih ni mogel zagrešiti novinar, na čigar delo se nanaša pritožba. Izjavi »Problem je kriminal v romskih naseljih« in »socialno pomoč bi morali ukiniti, ne samo za Rome« je podal sogovornik novinarjeve sodelavke s POP TV, ki ga je novinarka predstavila z besedami »Matej, domačin«. Ker izjav ni pridobil novinar, se od njih, tudi če bi hotel, ni mogel »distancirati«, kakor je od njega pričakoval pritožnik, in jih tudi ni »posredno potrdil z nadaljnjimi vprašanji«. Pritožnik novinarki ne očita kršitve kodeksa, sporne izjave pa pripiše novinarju. Z javljanjem novinarke v studio je bila oddaja končana, s tem pa novinar ni imel več možnosti, da bi morda, če bi jih slišal, komentiral izjave, ki jih je pridobila druga novinarka.

NČR se ob obravnavi pritožbe ni moglo zanesti na prepis oddaje, ki ga je kot dokaz priložil pritožnik, saj je prepis najverjetneje narejen s pomočjo umetne inteligence, v njem mrgoli napak in netočnosti, kdo je kaj rekel pa tudi ni označeno. Zato je mogoče domnevati, da je tudi pritožnik samega sebe zavedel, kdo je med oddajo kaj izrekel. Na te pomanjkljivosti je v svojem odgovoru opozoril tudi novinar. NČR je pritožbo obravnavalo le na podlagi objavljene vsebine oddaje.

Produkcija in realizacija oddaje oziroma prenosa zasedanja mestnega sveta in protesta pred občinsko stavbo v Novem mestu – z vklopi dveh novinarjev v živo ter s sogovorniki – je bila po mnenju razsodišča izvedena neprimerno. Voditeljica v studiu se je trudila pojasniti kontekst dogajanja, režija je uspela ujeti najzanimivejši del dolgega nagovora predsednika vlade na zasedanju mestnega sveta, novinarja sredi množice na trgu pred občinsko stavbo pa sta bila pahnjena v okoliščine, ki jima niso dopuščale ustreznega odzivanja na izrečene izjave sogovornikov, ki jim pred vklopi nista mogla ustrezno pojasniti, kaj ju zanima, zaradi hrupa množice sogovornikov nista razločno slišala, morda tudi navodil iz režije ne, zaradi časovno kratko odmerjenih vklopov se na izjave sogovornikov nista uspela ustrezno odzivati. Očitno je bilo tudi, da je bil novinar pod močnim vtisom dogajanja, saj je domačin. To je sklepati iz tega, da ga sogovornik Vovko tika in nagovarja z osebnim imenom. Zaradi tega je problematična tudi njegova uvrstitev v novinarsko ekipo za prenos dogodka. Vse to bi lahko bile kršitve kodeksa, ki bi jih pritožnik naslovil na urednika oddaje, vendar tega ni storil.

Razsodišče je morebitne kršitve presojalo po etičnem Kodeksu novinarjev Slovenije in ne po praksi ESČP ter Ustavi RS, na katere se med drugim sklicuje novinar v svojem odgovoru. ESČP neposredno ne obravnava kršitev novinarskih kodeksov, temveč po Evropski konvenciji o človekovih pravicah razsoja o svobodi izražanja ter standard odgovornega novinarstva uporablja kot pravni in ne etični strokovni kriterij. NČR je samoregulativni organ novinarjev Slovenije, ki deluje in razsoja po etičnih pravilih, na podlagi katerih ugotavlja morebitne kršitve Kodeksa novinarjev Slovenije, zakonske in druge regulative ter prakse pa upošteva zgolj posredno.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE: V primeru Gibanje Svoboda proti Janiju Muhiču (POP TV) je novinar kršil 20. člen Kodeksa novinarjev Slovenije

Na podlagi 23. člena Pravilnika o delu Novinarskega častnega razsodišča podajam ločeno mnenje k stališču v primeru Gibanje Svoboda proti novinarju Janiju Muhiču, ki ga je Novinarsko častno razsodišče sprejelo 18. 6. 2026.

S tem odklonilnim ločenim mnenjem ne nasprotujem stališču razsodišča v celoti, temveč v delu, v katerem NČR o očitani kršitvi 20. člena Kodeksa novinarjev Slovenije ni odločalo. Ocenjujem namreč, da vprašanje kršitve 20. člena voditelja in novinarja Janija Muhiča med vklopom v živo v oddajo 24UR ni bilo izčrpano z ugotovitvijo, da izjav sogovornika, ki jih pri očitku kršitve 20. člena navaja pritožnik, ni pridobil Muhič, temveč novinarka na terenu. NČR je očitek po 20. členu zajelo v ugotovitev, da o kršitvah 17., 20. in 21. člena kodeksa »ni odločalo, saj jih ni mogel zagrešiti novinar, na čigar delo se nanaša pritožba«. Iz celote pritožbe, prispevka in tudi obrazložitve razsodišča je namreč razvidno, da se etično vprašanje stereotipizacije Romov odpira tudi v delu prispevka, v katerem je Jani Muhič na vklopu v živo vodil pogovor s sogovornikom Rokom Vovkom.

V pogovoru z novinarjem sogovornik namreč umešča Rome – ne posameznikov, temveč romsko skupnost v Novem mestu in okolici – v kontekst nezakonitih ravnanj: »Jani, jaz bom povedal zdaj mogoče nekaj, kar še ni bilo nikjer povedano. Glej, tudi po novomeških ulicah veš, da se govori, da je … Tudi policija mora razčistiti v svojih vrstah, ker tudi oni imajo povezave in Romi so obveščeni, naj bi bili, to so govorice, obveščeni s strani določenih policistov, ki so si izposojali denar, da so racije in tako in tako.«

Čeprav sogovornik poudari, da gre za govorice, gre za tipski primer povezovanja določene etnične skupine s kriminalnimi praksami s površnim posploševanjem, kar sodi v polje stereotipizacije, ki se ji mora novinar po 20. členu izogibati. Stereotipizacijo Romov dodatno potrjuje nadaljevanje pogovora, ko sogovornik v govoru o policiji izrecno nakaže, da gre le za nekatere policiste – »tudi kakšen procent policistov bo treba zamenjati« – medtem ko pri Romih posplošitve ne omejuje, s čimer lahko ustvarja vtis, da gre za širši oziroma običajni vzorec ravnanja znotraj skupnosti.

Televizijski novinar se od izrečenih navedb ni distanciral in jih ni problematiziral kot govor, ki posplošuje, stereotipizira in stigmatizira. Z lastnim povzetkom je izrečeno utrdil: »Se pravi, tudi zato ni kos država situaciji.« S tem novinar ne deluje več zgolj kot posrednik izjave, temveč aktivno potrjuje vzročno zvezo, ki jo je vzpostavil sogovornik. Izjava pomeni premik od govoric k implicitnemu sprejemanju teh navedb kot relevantnega pojasnila za širši družbeni problem.

Dodatno težo ima dejstvo, da je novinar med sogovornikovim govorom kimal. Kimanje samo po sebi ne bi zadoščalo za sklep o kršitvi, saj je lahko razumljeno tudi kot spodbuda sogovorniku, da zaključi svoj odgovor. Vendar v danem kontekstu – predvsem v povezavi z odsotnostjo distance in ob upoštevanju kasnejšega potrditvenega povzetka – dodatno prispeva k vtisu, da novinar izrečene trditve ne problematizira, s čimer prispeva k normalizaciji stereotipnega govora.

Argument, da je šlo za vklop v živo na protestu in s številnih vidikov izjemno zahtevne pogoje novinarskega dela, novinarja ne razvezuje odgovornosti. Tudi v takem zahtevnem produkcijskem kontekstu je odgovornost novinarja, da zagotovi vsaj minimalno distanco do stereotipnega govora, denimo z opozorilom, da gre za nepreverjene govorice in posplošitve.

Iz navedenega izhaja, da vprašanje 20. člena ni bilo obrobno ali nepovezano z delom novinarja Janija Muhiča. Nasprotno, v njegovem vodenju pogovora v živo se odpira vprašanje, ali je z odsotnostjo distance in s potrditvenim povzemanjem sogovornikove izjave prispeval k nekritičnemu širjenju stereotipov o romski skupnosti v javnem prostoru. Prav zato bi moralo razsodišče očitek po 20. členu obravnavati vsebinsko.

Pri tem ne zagovarjam, da bi smelo razsodišče o kršitvi 20. člena odločiti mimo pravice novinarja, da se o očitkih, ki zadevajo njegov prispevek, in njihovi obrazložitvi izjavi. Vendar v obravnavanem primeru ne bi šlo za odločanje mimo novinarjeve pravice do odziva. Pritožnik je 20. člen kodeksa izrecno navajal, pritožba se nanaša na isti prispevek, vprašanje stereotipizacije Romov pa je v pritožbi odprto širše, ne le z izjavama, ki ju je pridobila druga novinarka. Pritožnik je že v »povzetku dejanskega stanja« namreč zapisal, da prispevek vsebuje »nedopustno senzacionalistično posploševanje o romski skupnosti« in »nepreverjene navedbe o domnevnih povezavah policistov z Romi«. Pri očitku kršitve 1. člena je izrecno navedel trditvi, da so »Romi obveščeni s strani določenih policistov« in da bo »tudi kakšen procent policistov treba zamenjati«, pri očitku kršitve 3. člena pa je zapisal, da prispevek vsebuje »hude obtožbe zoper policijo in romsko skupnost«. V povzetku pritožbe je dodatno navedel, da je prispevek prispeval »k širjenju stereotipov in nestrpnosti do romske skupnosti«.

Zato dejstvo, da je pritožnik pri obrazložitvi 20. člena uporabil tudi izjavi, ki ju ni pridobil Jani Muhič, ne pomeni, da razsodišče ni moglo presojati, ali se stereotipizacija Romov kaže tudi v drugem delu prispevka. Pri tem ne bi šlo za razširitev pritožbe, temveč za etično presojo istega problema po členu kodeksa, ki ga pritožnik tudi izrecno navaja, in sicer ali je v prispevku šlo za stereotipiziranje Romov in ali se je novinar pri svojem delu izogibal stereotipom.

Ta problem prepoznava tudi obrazložitev razsodišča pri presoji 3. člena. Razsodišče je v tem delu stališča obravnavalo prav izjavo Roka Vovka in pri tem opisalo elemente, ki so neposredno relevantni tudi za presojo po 20. členu. NČR je med drugim zapisalo, da je sogovornik poudaril, da gre za govorice, »a gre hkrati za hudo obtožbo na račun določene etnične skupine, ki se jo obtožuje kriminalnih praks s površnim posploševanjem«. Razsodišče je nadalje ugotovilo, da se novinar »od izrečenega ni distanciral«, da sogovornika in javnosti »ni dodatno opomnil, da gre za problematične govorice, ki jih ta hip ni mogoče preveriti«, ter da je »s svojim povzetkom […] izrečeno še utrdil: ‘Se pravi, tudi zato ni kos država situaciji.’« Te ugotovitve niso pomembne le za presojo dolžnosti pridobitve odziva po 3. členu, temveč neposredno odpirajo tudi vprašanje 20. člena kodeksa, ki od novinarja zahteva izogibanje narodnostnim, rasnim in drugim stereotipom.

Ocenjujem, da je razsodišče pri 3. členu dejansko opisalo stereotipizacijo in novinarjevo vlogo v njej, vendar je ni normativno presodilo po 20. členu. Prav v tem vidim osrednjo pomanjkljivost stališča razsodišča. Če je razsodišče ugotovilo, da gre za hudo obtožbo na račun etnične skupine s površnim posploševanjem, da se novinar od izrečenega ni distanciral in da je izrečeno s povzetkom še utrdil, potem bi moralo presoditi tudi, ali takšno novinarsko (ne)ravnanje pomeni kršitev 20. člena kodeksa. Ne gre za novo dejstvo ali nov očitek, temveč gre za drugo etično kvalifikacijo dela prispevka, ki je bil tudi predmet postopka.

Če bi razsodišče kljub temu ocenilo, da je očitek po 20. členu zaradi napačnega pripisa posameznih izjav premalo določen, bi lahko uporabilo postopkovno pot iz 12. člena Pravilnika o delu Novinarskega častnega razsodišča in pritožnika pozvalo k dopolnitvi oziroma razjasnitvi pritožbe, nato pa novinarju omogočilo, da se o dopolnjeni oziroma razjasnjeni pritožbi izjavi. Razsodišče ni storilo ne prvega ne drugega: o 20. členu ni vsebinsko presojalo ob tistih delih prispevka, ki jih je v obrazložitvi že samo problematiziralo, hkrati pa ni uporabilo možnosti razjasnitve pritožbe. S tem je dalo prednost formalni nenatančnosti pritožbe pred vsebinsko presojo relevantnega etičnega problema novinarskega reprezentiranja Romov. Prevladalo je ozko razumevanje odgovornosti Novinarskega častnega razsodišča pri vsebinski presoji etičnih vprašanj, ki so bila s pritožbo že odprta, vendar nepopolno oziroma nenatančno artikulirana.

Stereotipiziranje Romov v medijih je širši in vztrajen problem novinarstva v Sloveniji in drugod, zato bi moralo Novinarsko častno razsodišče pri presojanju očitkov o kršitvi kodeksa ravnati posebej skrbno in svojo odgovornost razumeti širše, kot jo je v tem primeru. Znanstvene raziskave medijskega reprezentiranja Romov namreč opozarjajo, da so Romi v javnem diskurzu pogosto predstavljeni na družbenem robu skozi okvire socialnega problema, varnostne grožnje, kulturne neprilagojenosti in deviantnosti. Stereotipizacija v medijih in širše v javnem diskurzu ni vedno izrecno negativna, temveč pogosto deluje tudi v oblikah vsakdanjega oziroma neizrecnega rasizma (opomba spodaj), s katerim se določeno etnično skupnost postavlja v tesno, tudi vzročno zvezo z določenim družbenim problemom, ne da bi novinarji takšno povezavo kritično označili, omejili ali problematizirali. Prav zato je dolžnost novinarja, ki izhaja iz 20. člena kodeksa, da se izogiba narodnostnim, rasnim in drugim stereotipom, ključnega pomena za javni diskurz, razsodbe in stališča razsodišča pa morajo ta standard utrjevati.

V obravnavanem primeru ni šlo za vprašanje, ki bi bilo zunaj pritožbe ali ne bi zadevalo dela novinarja Janija Muhiča, temveč za etični problem, ki ga je pritožnik odprl, razsodišče pa ga je pri presoji 3. člena kodeksa dejansko že opisalo, vendar ga ni normativno presodilo po 20. členu. Na podlagi zapisanega zaključujem, da je Jani Muhič z načinom vodenja pogovora, odsotnostjo minimalne distance do stereotipnih navedb o Romih in potrditvenim povzemanjem problematične izjave sogovornika kršil 20. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Ljubljana, 30. 6. 2026

prof. dr. Igor Vobič
član Novinarskega častnega razsodišča kot predstavnik javnosti

Glej na primer: Vidmar-Horvat, Ksenija. »Racing for the Audience: National Identity, Public TV and the Roma in Post-Socialist Slovenia«, v Popular Television in Eastern Europe During and Since Socialism, ur. Timothy Havens, Anikó Imre in Katalin Lustyik, 1. izd. (New York: Routledge, 2012), DOI: https://doi.org/10.4324/9780203110201-18.