Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Manica Janežič Ambrožič, Sonja Merljak Zdovc, Vanja Tekavec, Damijana Žišt (članice in člani), je na seji 22. 10. 2026 v primeru Anja Zag Golob proti Igorju Kršinarju, novinarju Reporterja, sprejelo razsodbo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Anja Zag Golob proti novinarju Reporterja Igorju Kršinarju

Anja Zag Golob (v nadaljevanju pritožnica) se je pritožila zaradi kolumne (uvodnika, mnenjskega prispevka) »Milijonarka z javnimi sredstvi«, ki je bila objavljena 2. 2. 2026 v reviji Reporter.

Pritožnica novinarju očita kršitve 1., 2., 4., 5., 10. in 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).

Pritožnica kršitve prepoznava v naslovu in kolumni, pri tem pri posameznih členih ne navaja specifičnih povedi, s katerimi naj bi avtor kršil kodeks, ampak na splošno pravi, da gre v kolumni »za zavestno senzacionalistično zavajanje, namenjeno nabiranju klikov.«

Dodaja, da novinar z naslovom kolumne namiguje, da gre za »nečedne posle, protipravno prisvojitev, nepooblaščeno stekanje javnih sredstev v (moj) zasebni žep« in pa, da to počne »kot je razvidno iz nadaljevanja članka, povsem zavestno«.

Kršitev 1. člena kodeksa novinarjev Slovenije podrobneje obrazloži: »Novinar ni preveril dejstev, prepisal jih je s spleta (s portala Erar, nekatere podatke napačno), nato pa je opravil kalkulacijo, ki je napačna, česar ni preveril pri založbi, na katero se podatki nanašajo. Mene osebno je v naslovu članka oklical za “milijonarko”, kar je povsem izmišljen, nepreverjen podatek, ki seveda ne drži. Novinar se napakam ne izogiba.«

2. člen kodeksa naj bi bil kršen, saj da celoten članek ne sloni na dejstvih, temveč na senzacionalizmu: »Novinar se ne le ne izogiba osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev, s svojim pisanjem ga vzpostavlja in podpihuje. Namen članka je očiten: diskreditacija mene osebno in preko mene kot glavne urednice tudi založbe, ki jo vodim – novinar že v naslovu tendenciozno aludira na moje osebno okoriščanje z javnimi sredstvi.«

4. člen kodeksa naj bi novinar kršil s tem, ko informacije posreduje skrajno selektivno in zgolj tako, da je v korist njegovemu cilju »očrnitvi mene osebno in založbe prek rabe pojma ‘milijonarka’ in njegove povezave s pojmom ‘javni denar’. Za to uporabi vsoto desetih let, kar je v članku omenjeno, ni pa pojasnjeno, ni konteksta. Avtor ne navaja pogojev razpisov JAK, kar je ključen podatek, in napačno enači mene in založbo.«

5. člen naj bi novinar kršil, saj ni nikjer opozoril, da gre za njegove (napačne in nepreverjene) izračune, domneve, podatke, ki jih ni preveril, nasprotno – članek je spisan in objavljen kot dejstvo. »Prav tako avtor v članku insinuira moje nerazumevanje dela tožilstva v konkretnem primeru, ki ga očitno ne pozna, saj njegove trditve ne držijo. Tudi slednjih očitno ni preveril – ne pri nas ne na tožilstvu,« je zapisala pritožnica.

10. člen naj bi novinar kršil, saj je po njenih besedah naslov senzacionalističen, potvarja vsebino, ki ga v ničemer ne dokazuje: »Avtor v članku prikraja dejstva in podaja napačne, netočne izračune, ki ne dokazujejo ničesar. Vsebina naslova je dokazljivo in preverljivo – laž. Naslov je zavajajoč in žaljiv. Objave svoje fotografije pa nikoli nisem dovolila.«

Kršitev 15. člena pojasnjuje pritožnica z besedami, da so informacije v članku podane dejstveno: »Čeprav so izračuni napačni, so nato v istem članku brez jasne ločnice komentirani, avtor iz njih izpeljuje zaključke, kot da so fakti. Tudi v zadnjem odstavku, ki se tiče sodnega primera, je iz zapisa nemogoče razbrati, kje gre za avtorjev komentar, kje pa za dejstva. Tu skuša biti avtor celo pokroviteljski, kar je z vidika novinarske etike nesprejemljivo.«

Novinar Igor Kršinar je odgovoril na pritožbo.

Glede očitane kršitve 1. člena pojasnjuje, da članek izhaja iz javno dostopnih podatkov in izrecno navaja, da temelji »na podatkih Erarja ter na podatkih Prve bonitetne agencije«. V članku so, piše novinar, konkretno navedeni skupni zneski, prejemniki in posamezni plačniki. Dodaja, da »članek ni bil zgrajen na govoricah ali anonimnih insinuacijah, temveč na javno preverljivih podatkih. Drugič, že iz samega članka je bilo razvidno, da med ‘proračunskimi uporabniki’ oziroma ‘proračunskimi porabniki’ niso le ministrstva in agencije, temveč tudi knjižnice. Zato ni res, da bi bralca zavajal glede narave teh plačil.«

Svoje mnenje poskuša podkrepiti še s pojasnilom: »Pritožnica v popravku temu ne oporeka na ravni dejanskega stanja, temveč nasprotuje metodološki klasifikaciji, saj želi razlikovati med subvencijami in plačili za nakup knjig. Vendar to ne spremeni bistva: tudi plačila knjižnic so v takem okviru še vedno plačila javnih subjektov, torej tok javnega denarja. Članek zato ni zavajal glede dejstva, da pomemben del poslovanja založbe pokriva javni sektor. Pritožnica torej ne izpodbija, da so bile knjižnice javni plačniki, ampak le, da teh plačil ne želi obravnavati kot ‘subvencij’. Vendar moj članek pri osrednjem izračunu ni govoril le o subvencijah JAK, temveč o proračunskih porabnikih. Zato je očitek, da sem zavajal, neutemeljen že na ravni samega besedila članka.«

Novinar še pravi: »Dodatno poudarjam, da je kodeks sam zadržan pri sankcioniranju novinarja, kadar je napaka popravljena. To izhaja neposredno iz 1. člena, NČR pa je to logiko večkrat potrdilo. V svojih stališčih in razlagah poudarja razliko med sodnim institutom popravka po ZMed in etično presojo po kodeksu, pri čemer je objava popravka pomembna razbremenilna okoliščina.«

Glede očitane kršitve 2. člena novinar odgovarja: »V mojem članku je bil predmet presoje javni denar in razmerje med javnimi plačili ter poslovanjem založbe. Naslov je bil publicističen, vendar je imel dejstveno jedro v članku: založba je po navedenih podatkih prejela skoraj milijon evrov od proračunskih uporabnikov. NČR je v več primerih poudarilo, da naslov ne krši kodeksa, če bistveno povzema vsebino članka in je ta v nadaljevanju pojasnjena. /…/ Tudi če je naslov oster, to samo po sebi še ne pomeni osebne žaljivosti v smislu 2. člena. V obravnavanem primeru ni šlo za žaljivko brez vsebinske podlage, temveč za polemično naslovno formulacijo v članku o skoraj milijonskem obsegu javnih sredstev, prejetih s strani založbe, ki jo pritožnica vodi in javno pooseblja.«

Glede očitane kršitve 4. člena novinar pojasnjuje: »Članek ni zamolčal bistvenih informacij. Navedeni so bili skupni zneski, posamezni javni plačniki, ločeno JAK, podatki o prihodkih in dobičku založbe ter dodatni kontekst o poslovanju.« Ob tem dodaja še: »Članek ni bil namenjen razlagi celotnega razpisnega sistema JAK, temveč prikazu obsega javnih plačil in njihovega razmerja do poslovanja založbe. Novinar ni dolžan v vsakem prispevku povzeti celotne regulativne sheme, če to ni nujno za razumevanje glavne teme. Bistveno je bilo, da so bili javni prilivi in njihovi deleži predstavljeni dovolj jasno.«

Glede očitane kršitve 5. člena pojasnjuje, da članek ni temeljil na govoricah, temveč na javnih podatkih in novinarski interpretaciji teh podatkov. »V mojem primeru /je šlo/ za vrednotenje javnih evidenc in poslovnih podatkov. Kjer sem podal sklep ali oceno, je to izhajalo iz navedenih dejstev in konteksta članka. Enako velja za zadnji del članka o primeru Mariborka. Tam nisem poročal na podlagi govoric, temveč sem komentiral javno znan primer in pravno posledico zakonodajne spremembe v zvezi s kaznivostjo male tatvine. Lahko se dopušča, da bi bila pravna formulacija še natančnejša, vendar to ni vprašanje 5. člena kodeksa.«

Novinar glede očitane kršitve 10. člena kodeksa, da naslov potvarja vsebino, pravi, da to ne drži.
»NČR dosledno poudarja, da naslov ne sme potvarjati vsebine, ni pa prepovedano, da je kratek, poudarjen ali publicističen. /…/ Tako je bilo tudi tukaj. Naslov je imel jasno vsebinsko jedro: skoraj milijon evrov javnih sredstev v obdobju od leta 2016, kot je navedeno v članku. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da ni isto fizična oseba in založba kot pravna oseba. Vendar članek tega ni prikrival; v njem je bilo izrecno zapisano, da gre za založbo VigeVageKnjige, ki jo vodi Anja Zag Golob. Naslovna formulacija je bila publicistična, ne pa vsebinsko odvezana od članka.«

Glede fotografije novinar dodaja, da vprašanje dovoljenja za objavo fotografije ni samo po sebi vprašanje 10. člena kodeksa. Ta člen govori o tem, pravi novinar, da naslovi, napovedi, podnapisi in montaža ne smejo potvarjati vsebine ter da mora biti simbolna ali arhivska slika ustrezno označena. »Pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi bila fotografija lažno predstavljena kot nekaj, kar ni, temveč da zanjo ni dala dovoljenja.«

Novinar pravi, da je besedilo, zaradi katerega se pritožuje pritožnica, po žanru komentarno-analitičen prispevek v rubriki, ki dopušča več publicistične avtorsko-interpretativne izraznosti kot gola vest.

Navaja, da je razsodišče v preteklosti izrecno poudarilo, da je pri analitskem članku meja med dejstvi in komentarji manj ostra kot pri čisto informativnem prispevku. Kršitev 15. člena je v preteklosti prepoznalo denimo v primeru, »ko pri nekaterih trditvah ni bilo jasno, ali izvirajo iz vira ali iz avtorjevega ugibanja. V mojem članku takšne nejasnosti ni bilo: dejstveni del temelji na konkretno navedenih podatkih, sklepni oziroma komentarni del pa je izpeljan iz teh podatkov in jasno prepoznaven kot avtorska presoja. To velja tudi za del o Mariborki. Tam sem izrazil kritičen pogled na javno izjavo pritožnice o razlogih za ustavitev postopka. Ne gre za prikrito podajanje govoric kot dejstev, temveč za komentar na javno zavzeto stališče.«

SKLEP:

Novinar Igor Kršinar je kršil 1., 4. in 10. člen kodeksa, ni pa kršil 2., 5. in 15. člena.

Obrazložitev:
Razsodišče je prepoznalo kršitev 1. člena kodeksa. Dejstvo, da je revija Reporter objavila popravek, ne pomeni, da razsodišče ne more prepoznati kršitve. Novinar v odgovoru na pritožbo navaja, da napake ne priznava, zanjo se tudi ni opravičil. Četudi so informacije, pridobljene iz Erarja, točne, so podatki napačno interpretirani, kar tudi sodi med napake. Razsodišče posebej opozarja, da so tovrstni senzacionalistični zapisi še posebej sporni. Res je, da gre za javna sredstva, vendar je treba tudi med javnimi sredstvi razlikovati: če gre za plačilo za storitev, je to popolnoma drugače, kot če gre za subvencijo, čeprav novinar še v zagovoru zatrjuje, da to ni pomembno, saj gre za javna sredstva. Iz javnih sredstev so plačani tudi javni uslužbenci, denimo zdravniki, pa zato še nihče ne napiše, da je bolnišnica oziroma njen direktor milijonar.

Razsodišče je prepoznalo kršitve 4. člena, saj je novinar zamolčal informacije, ki so ključne za razumevanje teme, in sicer bralcu ni pojasnil razlike med izplačili različnih proračunskih uporabnikov: kaj pravzaprav pomeni, če nekdo prejme subvencijo in kaj če dobi plačilo za opravljeno storitev (konkretno za prodano knjigo). Prav tako ni omenil stroškov, ki jih ima pritožnica pri svojem delu; to je podobno, kot če bi rekli, da je glasbenik milijonar iz javnih sredstev, ker je prejel sredstva za izvedbo festivala, bralcu pa ne bi povedali, da je s temi sredstvi plačal denimo tudi postavljalce odra. Te informacije so po presoji razsodišča bistvene za razumevanje teme.

Razsodišče prepoznava kršitev 10. člena kodeksa, saj iz naslova, ki ga novinar zagovarja, povprečen bralec zlahka potegne sklep, da je pritožnica milijonarka. Ko novinar napiše, da je nekdo milijonar, običajno to pomeni, da ima milijon na svojem osebnem računu, ne, da je prejel toliko sredstev na račun za opravljeno storitev oziroma kot subvencijo. Besedo milijonarka bi torej novinar lahko upravičeno uporabil v naslovu, če bi dokazal, da je pritožnica res zaslužila milijon iz javnih sredstev, ne pa da je prejela tolikšen znesek v desetih letih kot subvencijo oziroma plačilo za storitev. Naslov je zato zavajajoč in potvarja vsebino. Milijon je v desetih letih prejela knjigarna.

Razsodišče ni prepoznalo kršitve 2. člena, saj zapis, da je nekdo milijonar, četudi iz javnih sredstev, ni osebno žaljiv. Razsodišče ni prepoznalo kršitve 5. člena, saj novinar ne ugiba, niti ne navaja govoric ali nepotrjenih informacij. Gre za dejstva, ki jih je pridobil iz javno objavljenih virov, vendar jih ni postavil v ustrezen kontekst, kar pa je razsodišče prepoznalo kot kršitev 1., 4. in 10. člena.

Prav tako razsodišče ni prepoznalo kršitve 15. člena, saj povprečen bralec razume, da je besedilo kolumna (op. p.: torej žanr interpretativne zvrsti) novinarja, ki jo je napisal izhajajoč iz dejstev. Celoten zapis je stališče novinarja, kar lahko povprečen bralec razbere tudi iz pozicije objavljenega besedila – na mestu uvodnika.