Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Davorin Koron, Neža Kogovšek Šalamon in Alma M. Sedlar (člani), je na seji 19. 12. 2012 v primeru DOBA Fakulteta proti novinarju RTV SLO Tomažu Karatu, sklenilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije. Lea Širok se je glasovanja vzdržala.
Primer: DOBA Fakulteta proti novinarju RTV SLO Tomažu Karatu
DOBA Fakulteta, zanjo direktorica Jasna Dominko Baloh, novinarju Tomažu Karatu očita, da je v prispevkih v oddajah TV Dnevnik Maribor, 21. 5. 2012, ter Dogodki in odmevi, 26. 5. 2012, Novice na Valu 202, 26, 5. 2012, Radijski Dnevnik, 26. 5. 2012 ter Poročila (Radio Maribor) 26. 5. 2012 kršil 3., 4., 10. in 15. člen kodeksa novinarjev. Slovenije. (Povzetek glavnih poant v vseh omenjenih prispevkih: Vsi, razen skrajšanih v Dogodkih in odmevih in Novicah na Valu 202, so imeli sorodno, ponekod tudi identično vsebino: na DOBA Fakulteti prakticirajo nenavaden način opravljanja izpitov. Štu-denti lahko izpite opravljajo od doma, pri tem pa jih nihče ne nadzira. O tem so spraševali tudi na Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu – NAKVIS, toda konkretnih odgovorov, ki bi potrjevali, da nadzor obstaja, niso dobili. O tem so poročali že mesec dni pred tem, ko je direktorica fakultete to komentirala: »Ta izpit ima samo 20-odstotni delež v končnem izpitu, v skupni oceni… to je najmanjši problem, kar vas skrbi pri študiju na daljavo.« Iz daljšega pogovora z resornim ministrom je avtor ali urednik uporabil enega ali dva – odvisno od oddaje – od treh ministrovih citatov. Prvega, da kjer ni tožnika, ni sodnika. Drugega: »Jaz bi tukaj vendarle apeliral, da nehajo s prodajo diplom, da nehajo, bom rekel, s spuščanjem neznanja skozi izpite, ker to škodi, ne samo tem študentom, ne samo tem visokim šolam, ampak visokemu šolstvu v Sloveniji nasploh«. In tretjega: »Bistveno se mi pa zdi, da bodo ukrepali delodajalci in da bodo z določeno rezervo začeli gledati na določene diplome.« Minister je napovedal finančne reze do izvajalca študija, kako pa bo ukrepal proti NAKVIS-u, ki s pavšalnimi pregledi podpira nekaj, kar je moralno sporno, pa ni povedal. Ni znano, kdaj se bodo pri NAKVIS-u lotili nadzora nad opravljanjem izpitov in identifikacijo študentov, pričakovali pa bi, da čim prej. To, da je identifikacija študentov na izpitih on-line sporna, naj bi avtorju zatrdila tudi neimenovana študentka, ki je povedala, da je edini element identi-fikacije vstopna koda, nadzor pa v tem, da je računalnik med izpitom blokiran: »Tako, da nimamo dostopa do interneta. Je pa res, da nihče ne nadzoruje tega, kdo sedi za računalnikom, kakšno gra-divo uporabljaš, kar pomeni, da bi načeloma lahko, namesto tebe, pisal izpite kdorkoli drug in bi lahko uporabljal pripomočke tudi kot drug računalnik, drugo osebo.«)
Po mnenju pritožnice je novinar v teh prispevkih kršil 3. člen kodeksa, saj so bile objavljene informacije hude obtožbe, za katere ni pridobil odziva. Te obtožbe so po mnenju pritožnice naslednje: 1. pomanjkljiv nadzor nad izpiti na daljavo, kar da je nedopustno početje, 2. nenavadno opravljanje izpitov, 3. to, da študentov nihče ne nadzira in ne preverja identitete, 3. da bodo taki zgledi prite-gnili druge izobraževalne ustanove in 4. da potemtakem DOBA ne zagotavlja niti minimalnih standardov. Novinar je po njihovem mnenju zavajal gledalce in poslušalce, fakulteti pa povzročil gospodarsko škodo. V intervjuju, ki ga je Karat pri njih opravil 19. 4. 2012, naj bi mu bili predstavljeni vsi elementi izvajanja študija na daljavo: virtualno okolje Blackboard, ki podpira e-študij in tudi ocen-jevanje študentov, sproten način študija; povedali so mu, da oblike in metode ocenjevanja znanja opredeljujejo učni načrti in ocenjevalne sheme, da so vsi njihovi programi akreditirani, da je NAKVIS izvedel redno akreditacijo februarja 2012, da je njihovo ocenjevanje v skladu z mednarodnimi standardi. Nobenega od teh vidikov novinar ni vključil v prispevke.
4. člen naj bi kršil prav zato, ker je večino teh informacij, ki so ključne za razumevanje sistema, zamolčal, poleg tega pa še zato, ker je zamolčal, da minister Turk, katerega izjavo je uporabil, ni vedel, o kateri šoli govori prispevek, zaradi česar naj bi kršil tudi 10. člen. Iz prepisa celotnega intervjuja je namreč razvidno, da minister v pogovoru z novinarjem niti ne ve, za katero fakulteto gre, saj pravi: »…NAKVIS je zadolžen za to, da ocenjuje kakovost visokošolskih organizacij, tudi pro-gramov, in jaz sem prepričan, da ko se bo lotil revizije te šole, jaz niti ne vem, o kateri govoriva, ko se bo lotil katerekoli, bo take stvari moral upoštevat’.« Nepošteno je tudi, pravi pritožnica, da so bili izbrani samo deli intervjuja. Z manipulativnimi prijemi je bil spremenjen smisel v škodo DOBA Fakultete. Po pogovoru z direktorico fakultete pa je novinar izpustil bistvene informacije, ki jih je dobil na razpolago.
15. člen naj bi novinar kršil, ker informacija ni bila ločena od komentarja. V prispevku naj bi bili tudi komentatorski elementi, s čemer so bili gledalci zavedeni. Avtorjeva sporočila so bila pristran-ska, saj ni bilo širše predstavitve in izbora stališč o študiju na daljavo. Poleg tega je fakulteta posla-la pismo podpore 245 diplomantov študija na daljavo in vseh njihovih visokošolskih profesorjev.
Novinar Tomaž Karat je na pritožbo odgovoril. Čudi ga, da je pritožnica zahtevala presojo NČR, preden je od RTV zahtevala opravičilo ali popravek. Opozarja, da je dva tedna po njegovi reportaži v isti hiši nastala enourna pogovorna oddaja, v kateri je imela pritožnica največ besede, ni pa odgovo-rila na ključno vprašanje, kako nadzirajo izpite. Meni, da ni kršil 3. člena kodeksa, saj je bil pri pritožnici in jo takrat nekajkrat vprašal, kako nadzirajo študente pri opravljanju izpitov, na kar je odgovorila, da je to najmanjši problem. Poleg tega je dobil odziv fakultete, NAKVIS-a pa ne, saj ta ni odgovoril, zapisali so zgolj, da je nadzor izpitov stvar fakultete, da pa se bo s tem ukvarjal Svet agencije. Od 19. aprila kljub spraševanju o seji Sveta ni dobil odgovora. Ne zdi se mu, da bi kršil 4. člen kodeksa, saj mu ni jasno, katere informacije je zamolčal. Objavil je del pogovora z direktorico fakultete, v katerem ta pove, da je izpit zgolj dvajset odstotkov končne ocene in ga študent ne more opraviti, če ni opravil tudi sprotnih testov in obveznosti. Deloma priznava, da bi sicer lahko prepoznali kršitev 10. člena v tem, da v spremljajočem posnetku opravljanja izpitov ni posebej označil, da gre za simbolno sliko. Toda misli, da bi bilo to iskanje dlake v jajcu. Opisuje, kako je prišlo do pogovora z ministrom Turkom, ki je vanj privolil, vprašanja pa da so bila povsem logična. »Jasno je, da minister ne more poznati vseh šol,« pravi novinar, vedel pa je, za kaj v zadevi gre, kar je bistveno… a hkrati dodal, da je pisanje izpitov na daljavo enako, kot če bi od doma sodeloval na kvizu Lepo je biti milijonar z vsemi pripomočki.« Po novinarjevem mnenju je Doba fakulteta dobila od NAKVIS-a akreditiran program, ne da bi ga ta institucija preverila.
Tudi za 15. člen kodeksa novinar pravi, da ga ni kršil, saj da ni objavil nič drugega kot to, »…da pač njihovi študentje lahko opravljajo izpite, ne da bi jih kdo pri tem nadziral in ugotovil njihovo identiteto… . Navsezadnje pa imamo tudi novinarji pravico in dolžnost povedati svoje mnenje, ne pa zgolj povzemati pridobljenih informacij,« še pravi. Meni, da bi bilo, če bi se Doba fakulteta odločila za klasične izpite, vse v najlepšem redu, kar je na začetku tudi počela, dokler niso ugotovili, da so izpiti na daljavo cenejše početje, s čimer so dobili več študentov in pridobili več dobička. Ni se poglabljal v kakovost študija, zanimali so ga le izpiti brez nadzora. Dodaja tudi, da je pisna podpora študentov in izvajalcev programa razumljiva, saj gre za tiste, ki »jim gori pod nogami.«
Da bi razjasnili nekatere nejasnosti v pritožbi in pri novinarju, je Novinarsko častno razsodišče razpisalo javno obravnavo. Na njej sta pritožnica in novinar razložila ozadje in okoliščine zgodbe, kar je večinoma že povzeto v obrazložitvi primera.
Novi elementi, ki so se pojavili v javni obravnavi, pa so:
• študij vsakič obsega en sam predmet, v okviru katerega gre študent skozi več faz preverjan-ja, individualnih in skupinskih nalog, komunikacije med mentorjem in študenti, predstavitev skupinskih tem in končno (v tem primeru obravnavani) on-line testi, ki jih pri nekaterih pre-dmetih lahko tudi ni. Direktorica DOBA fakultete se tudi sprašuje, zakaj bi študentje goljufali pri delu, ki predstavlja od 10 do 20 odstotkov ocene, če so morali znanje izkazati pri 80 odstotkih zapisane ocene. Pri njih že osem let preverjajo možnost plagiatov pri pisnih nalogah. Poleg tega mentorji prek skypa občasno opravijo tudi ustni test z naključno izbranimi študenti. Novinar trdi, da njegovi viri tega ne potrjujejo. Poleg tega se mu zdi pomenljivo, da študentje raje opravijo enega ali dva izpita in s tem nadomestijo diplomo.
• izostrila se je poanta prispevka. Novinar ni hotel govoriti o goljufanju pri izpitih, po aferah pri poslancih ga je zanimalo predvsem preverjanje identitete. Prvi prispevek je nastal po tem, ko so poslancu državnega zbora izrekli sodbo, ker je izpit namesto njega opravil nekdo drug. Po njegovem bi pri on-line testu lahko pri računalniku – namesto študenta – sedel tudi o tematiki bolje poučen znanec ali sorodnik. Opozarja, da blokada študentovega računalnika med izpitom ne pomeni nič, saj bi lahko imel dva računalnika in številne pomočnike.
• novinar trdi, da je pri dogovarjanju za pogovor z ministrom njegovemu sodelavcu povedal, da gre za DOBA fakulteto,
• novičke objavljene na Radio Slovenija ni pripravil novinar, ampak uredništvo dnevno-informativnih oddaj.
• na prvi objavljeni prispevek se na DOBA fakulteti niso odzvali, ker so zamudili pritožbeni rok, so se pa zato na naslednje.
• NAKVIS je medtem obravnaval primer in ugotovil, da je Doba fakulteta ustrezno dogovorila na poziv ter sprejel sklep: “Strokovnjake, ki bodo preučevali študij na daljavo, se posebej opozori na način presoje tega študija, predvsem na način preverjanja znanja, in se jim posreduje ustrezna navodila za presojo.”
Sklep: Novinar Tomaž Karat ni kršil 3., 4. in 15. člena, je pa kršil 10. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
Obrazložitev:
Ne glede na to, da NČR meni, da informacija o študiju na daljavo ni bila popolna, ocenjuje, da je novinar v večini prispevkov storil dolžna opravila in poiskal odgovore na Doba fakulteti. Zasledoval je sicer en sam cilj – to je vprašanje, ali so izpiti na daljavo s strani fakultete kakorkoli nadzorovani oziroma ali fakulteta poskrbi za preverjanje identitete študentov pri izpitih on-line, vendar jasnega odgovora na to vprašanje ni dobil. V prispevku objavljeno pojasnilo direktorice, da pomenijo izpiti na daljavo zgolj 20 odstotkov končne ocene, pušča sicer gledalca in poslu-šalca le delno informiranega, vendar pojasnjuje bistvo: šola identitete študenta, ki opravlja izpit ne preverja, vendar pa izpit le petinsko vpliva na končno oceno. NČR zato ugotavlja, da novinar ni kršil 3. člena kodeksa, saj je pridobil odziv prizadetega. V napovednih prispevkih za Dogodke in odmeve in novice na Valu 202 je odziv fakultete manjkal ali pa je bil neustrezno predstavljen, ker pa avtor teh prispevkov ni bil Tomaž Karat, razsodišče o njih ni odločalo.
Seveda bi bilo za poslušalce pomembno, da izvejo, kaj je preostali del preizkusa znanja, česar iz prispevka niso izvedeli, vendar NČR razume, da so v dnevno informativnih oddajah elektronskih medijev prispevki, daljši od dveh minut, izjema. NČR meni, da Tomaž Karat ni kršil 4. člena, saj je v zelo omejenih časovnih okvirih povedal bistvo teme, ki jo je izbral. Uredništvo je dva tedna kasneje o izpitih na daljavo pripravilo daljšo pogovorno oddajo, v kateri je sodelovala tudi pritožnica in so bile v njej predstavljene tudi informacije, ki jih prispevek ni mogel zajeti.
NČR se strinja z novinarjem, da bi bila kršitev 10. člena kodeksa zgolj zato, ker je pozabil ob ilustrativnih posnetkih pripisati »slika je simbolna«, iskanje dlake v jajcu, saj neoznačeni posnetek ni ključno vplival na vsebino prispevka. Pač pa je novinar v prispevkih za TV Studio Maribor (21. 5. 2012), Dogodkih in odmevih Radia Slovenija (26. 5. 2012), Radijski dnevnik (26. 5. 2012) in Poročilih na Radiu Maribor (26. 5. 2012) ministrovo izjavo izrezal tako, da bi gledalci in poslušalci lahko bili zavedeni, da minister govori o konkretni šoli, torej DOBA fakulteti. Iz posnetka celotnega pogovora z ministrom je razvidno, da minister Turk ni vedel, za katero šolo sploh gre. V prispevku za Radijski Dnevnik na Radiu Slovenija 26. maja 2012 je namreč novinar z montažo prispevek oblikoval tako, da so poslušalci lahko izjavo razumeli kot ministrovo kritiko povsem določene šole. Izjavi direktorice Jasne Dominko Baloh: »Ta izpit ima v deležu samo 20-odstotni delež v končnem izpitu, v skupni oceni…to je najmanjši problem, kar vas skrbi pri študiju na daljavo«, sledi ministrova izjava: »Jaz bi tukaj vendarle apeliral, da nehajo s prodajo diplom, da nehajo, bom rekel, s spuščanjem neznanja skozi izpite, ker to škodi, ne samo tem študentom, ne samo tem visokim šolam, ampak visokemu šolstvu v Sloveniji nasploh«, kar napeljuje k misli, da minister očita prav šoli DOBA prodajanje diplom. Minister je v pogovoru dvakrat zatrdil, da ne ve, za katero šolo gre, česar pa novinar ni objavil. Novinarji pogosto krajšajo sogovornikove izjave, a morajo pri tem paziti, da krajšanje bis-tveno vsebinsko ne okrni izjave. Po mnenju NČR je Tomaž Karat s krajšanjem ministrove izjave potvoril vsebino, zato je kršil 10. člen kodeksa (Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika).
15. člen kodeksa novinar ni kršil, saj obrobne vrednostne opombe, za katere so gledalci in poslušalci zlahka prepoznali novinarjevo avtorstvo, še ne pomenijo, da je zaradi njih šlo v tem delu prispevka za od informacij ne dovolj ločeni komentar. NČR je sicer bliže avtorjevi razlagi, da je šlo za reportažo, čeprav osnovni prispevek tudi tej zvrsti ne ustreza popolnoma.
NČR se strinja z novinarjem, da pisma podpore študentov in profesorjev, ki so v zgodbo neposredno vpleteni in imajo od študija tudi koristi, ne morejo biti argument v prid pritožbi.
NČR še ugotavlja, da se je novinar lotil aktualne teme, ki je v javnem interesu, vendar pa to ne opravičuje prestopanja okvirov, ki jih je novinarjem začrtal etični kodeks.
Obnova postopka:
Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.
v Ljubljani, 21. 12. 2012
Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča