Odvetniška družba Matoz o.p., d.o.o. proti Suzani Kos (Žurnal24)

Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Alma M. Sedlar, Davorin Koron, Mario Belovič, Mojca Ramšak, Vasja Jager, Neža Kogovšek Šalamon in Nina Jerman (člani), je na seji 13. februarja 2013 v primeru Odvetniška družba Matoz o.p., d.o.o. proti novinarki Žurnala 24 Suzani Kos ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije. Ranka Ivelja je glasovala proti.

Primer: Odvetniška družba Matoz o.p., d.o.o. proti novinarki Žurnala24 Suzani Kos

Odvetniška družba Matoz o.p., d.o.o. (v nadaljevanju odvetniška družba) očita novinarki Suzani Kos, da je v prispevku »Matoz izgubil proti državi«, objavljenem v Žurnalu24 13. 7. 2012, kršila 1., 2., 4. in 6. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).

Prvi člen (novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa.) naj bi kršila dvakrat. Prvič s tem, da je v naslovu članka »Matoz izgubil proti državi« zapisala neresnično informacijo. Po navedbah pritožnika odvetnik Matoz v času izdaje sodbe namreč ni (več) zastopal Občine Piran, »zato ni res, da naj bi on izgubil proti državi.« Po pojasnilih pritožnika je Občina Piran odvetniški družbi dne 9.12.2009 v omenjeni tožbi preklicala pooblastilo. Z objavljenim naslovom naj bi novinarka kršila tudi 2. člen kodeksa (novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.) Ker je novinarka Matozovo ime izpostavila v naslovu, gre po mnenju pritožnika za »osebno obračunavanje z odvetnikom Matozom.« Informacija v naslovu o tem, da je »izgubil«, je za pritožnika »osebno žaljivo in najmanj nekorektno.« Pritožnik trdi tudi, da ob pisanju članka novinarka ni pridobila in objavila njegovega odziva, čeprav navedbe v članku, »vsebujejo hude obtožbe.« Novinarka naj bi kršila tudi 4. člen kodeksa (novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme). To naj bi storila s tem, ko je zamolčala informacije, ključne za razumevanje obravnavane teme, to pa so informacije o tem, da je bilo odvetniški družbi že dne 9. 12. 2009 preklicano pooblastilo in da v sodnem postopku v okviru glavne obravnave odvetniška pisarna ni bila udeležena, kar pa je z vidika sodnega odločanja bistvenega pomena. 6. člen kodeksa (novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije) naj bi novinarka kršila s tem, »da ni navedla, kateri vir se je opredelili do sodne takse, ki naj bi jo plačali piranski davkoplačevalci. Dejstvo je namreč, da občina ni zavezana k plačilu sodne takse in bi navedba vira omogočila presojo verodostojnosti napisanega,« navaja pritožnik. Drugo kršitev 2. člena kodeksa naj bi novinarka storila s tem, da je v članku »nekorekto in osebno žaljivo« predstavljala dejstva, da naj bi Matoz ob vložitvi tožbe »napačno presodil o možnosti njenega uspeha.« Z navedbo, da »naj bi bili davkoplačevalci ob vložitvi dolžni plačati sodno takso med osem in devet tisoč evri«, naj bi novinarka po mnenju pritožnika drugič kršila 1. člen kodeksa in tretjič 2. člen kodeksa.

Novinarka Suzana Kos je odgovorila na pritožbo in zavrača vse očitane kršitve. V odgovoru trdi, da naslova ni napisala ona, temveč nekdo v uredništvu; kdo je to storil »brez moje vednosti in soglasja«, ji v redakciji niso odgovorili. Sama je napisala naslov: »Državo tožil za milijon« in, zatrjuje, v celoti drži. V dokazilo pošilja print elektronske pošte s poslanim člankom. K temu novinarka dodaja, da tudi objavljeni naslov »pravzaprav vzdrži.« To pa zato, ker so bile zaradi zaradi istega zemljišča vložene tri tožbe, pri dveh pa je sodeloval odvetnik Franci Matoz.

Novinarka odgovarja, da ne drži trditev pritožnika, da pri pisanju članka ni poskusila dobiti njegovega odziva. Odvetniku Matozu, »ki se na moje klice zadnje čase praviloma ne oglaša več«, je poslala tri sms sporočila, kar je razvidno iz izpisa njenih telefonskih klicev/elektronskih sporočil, ki ga prilaga. Novinarka v odgovoru posredno priznava, da so občine res oproščene plačila sodnih taks. Torej omenjene takse v tem primeru »niso plačali piranski davkoplačevalci«, kot je to zapisano v članku. V zagovor novinarka navaja, da je dopisnica, ki mora pokrivati vsa področja, in ne pravna strokovnjakinja, zato tega, da so občine oporščene plačila takse, ob objavi ni vedela. Za pomoč se je obrnila na sodelavko, ki pokriva pravosodje in kroniko, in sicer s prošnjo, da naj od katerega od odvetnikov pridobi oceno višine takse. Ta novinarke v odgovoru ni podučil, da je občina oproščena plačila. Da se ga ne navaja kot vir, je bila odvetnikova želja. Novinarka zavrača tudi trditve pritožnika, da ga je s člankom blatila in s tem kršila 2. člen kodeksa.

SKLEP:

Novinarka ni kršila 2., 4. in 6. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, v enem primeru pa je kršila 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Po mnenju NČR novinarka z objavljenim naslovom ni kršila 1. člena kodeksa. Kljub temu, da naslov ni točen, saj Matoz v zadevi formalno takrat res ni več zastopal občine Piran, je naslavljanje člankov v zadnji instanci v domeni urednikov, zato so ti odgovorni za morebiti objavljene netočnosti. Da naslova ni postavila novinarka in da zato ne more biti odgovorna, dokazuje njena korespondenca z uredništvom, ki jo je novinarka posredovala NČR in jo NČR sprejema kot zadosten dokaz.

Pri tem novinarka ni kršila 2. člena kodeksa, saj v naslovu, četudi netočno, zapisana informacija, da je »izgubil«, po oceni NČR ni osebno žaljiva. Tudi pisanje novinarke, da naj bi Matoz ob vložitvi tožbe »napačno presodil o možnosti njenega uspeha«, ni osebno žaljivo. Zato novinarka pri tem ni kršila 2. člena kodeksa. Enako je mnenje NČR pri očitani tretji kršitvi 2. člena kodeksa. Navedba novinarke, da »naj bi bili davkoplačevalci ob vložitvi dolžni plačati sodno takso med osem in devet tisoč evri«, namreč ni osebno žaljiva.

Pri očitani kršitvi 4. člena kodeksa novinarka res ni navedla pomembnega dejstva, da v času sodbe odvetniška pisarna ni bila več zastopnica občine. Kljub temu NČR ugotavlja, da ni prišlo do kršitve 4. člena kodeksa. Novinarka v članku piše o epilogu večletnega sodnega procesa, ki ga je kot zastopnik sprožila odvetniška pisarna, ni pa ga tudi zaključila. V članku je zapisano le, da je sodišče zavrnilo tožbo, ki jo je v imenu občine vložil Matoz, česar pritožnik ne zanika. Za razumevanje vsebine članka to, kdo je na koncu v tej zadevi zastopal občino, ni nujna in bistvena informacija.

Novinarka z navedbo, da »naj bi bili davkoplačevalci ob vložitvi dolžni plačati sodno takso med osem in devet tisoč evri«, ni kršila 6. člena kodeksa. To navedbo je namreč izrekel anonimni odvetnik, ki ni želel biti imenovan. Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije, ni pa to, tudi po kodeksu, nujno. Če želi vir navedbe ostati anonimen, mora novinar to spoštovati, ob tem, da nosi odgovornost za morebitno neresničnost takšne anonimne izjave.

Čeprav odvetniška pisarna v pritožbi vsebinsko govori tudi o kršitvi 3. člen kodeksa (novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče), NČR kršitve ni presojalo, saj se pritožnik na ta člen ni pritožil v skladu s Pravilnikom o delu NČR.

NČR ugotavlja, da je novinarka z navedbo, da »naj bi bili davkoplačevalci ob vložitvi dolžni plačati sodno takso med osem in devet tisoč evri«, kršila 1. člen kodeksa. Kljub temu, da navedba ni novinarkina, temveč je pripisana anonimnemu odvetniku, namreč ni točna. Dejstvo, da anonimni odvetnik novinarke v odgovoru ni seznanil, da je občina oproščena plačila takse, ni odločilno, saj to ni njegova naloga. Preverjanje točnosti informacij je naloga novinarke.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 6. marca 2013

Gojko Bervar, podpredsednik Novinarskega častnega razsodišča