Dimnikarstvo Dovrtel, zanj Karmen Stariha, proti Vitomirju Petroviču, Kanal A

Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Lea Širok, Neža Kogovšek Šalamon, Davorin Koron, Nada Ravter in Nina Jerman (člani), je na seji 10. septembra 2013 v primeru Dimnikarstvo Dovrtel, zanj Karmen Stariha, proti Vitomirju Petroviču, novinarju oddaje Svet na Kanalu A ugotovilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Dimnikarstvo Dovrtel, zanj Karmen Stariha, proti Vitomirju Petroviču, Kanal A

Pritožnik (njegova predstavnica) najprej pojasni, da so se sprva pritožili pri uredniku Sveta na Kanalu A in avtorju prispevka. Ocenili so sicer, da objava zgolj popravka ne bi bila učinkovita, zato so zahtevali tudi objavo opravičila. Kljub opozorilu odgovorni urednik do zdaj na zahtevo ni odgovoril. Po mnenju pritožnika naj bi novinar kršil 1., 2., 3., 4., 5., 6., 10., 15. in 18. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. 1. člen naj bi novinar kršil, ker je Dimnikarstvo Dovrtel kar v trdilnem načinu obsodil goljufije, češ da je podjetje uporabnikom načrtno zaračunavalo višje cene. Tega podatka naj ne bi preveril. Vse, kar je imel v rokah, je bilo splošno obvestilo policijske uprave nekaterim uporabnikom, da v zvezi z njihovimi računi policija preiskuje sum nepravilnega obračunavanja dimnikarskih storitev. Iz tega je v prispevku sestavil že trdne obtožbe o dimnikarskem goljufanju starejših strank. Iz izjav starejšega para, ki nastopa v prispevku, ni razvidno, da bi sama dvomila v pravilnost izdanega računa, niti to, da bi plačala več samo zato, ker sta v letih. Avtor bi se lahko obrnil na Dimnikarstvo, da bi stvar preveril, pa tega ni naredil. Novinar Dimnikarstvo Dovrtel opiše na nekorekten, osebno žaljiv način (»pohlep dimnikarjev je gospe Mariji dobro znan« in »očitno sega više kot njeni dimniki.«) Zato je avtor po mnenju pritožnikov kršil tudi 2. člen. 3. člen naj bi kršil zato, ker kljub temu da je od pritožnika pridobil odziv na izrečene hude obtožbe, tega ni objavil niti povzel. V prispevku tudi ni pojasnil razloga za to. Kršil naj bi tudi 4. člen, ker je v prispevku zamolčal, da so mu v podjetju povedali, da o ovadbah niso bili obveščeni. Prav tako gledalec iz prispevka ni mogel vedeti, na podlagi česa je novinar oblikoval obtožbo o diskriminatornem (višjem) zaračunavanju storitev starejšim ljudem, saj v podjetju ne razpolagajo z rojstnimi podatki svojih strank – novinar je zamolčal po kakšni metodi je prišel do tega sklepa. Pritožniki menijo, da je novinar, zato ker v prispevku ni povedal, da gre za nepreverjene informacije, govorice oziroma ugibanja, kršil 5. člen kodeksa. Ker pa ni navedel vira in se skriva za posplošenim izrazom »upokojenci« (ki da so začeli lov na podjetje), pa tudi 6. člen. Po njihovem policija v poročilu, povzetem v izjavi policista v prispevku, ni mogla zapisati, da je odgovorna oseba podjetja med letoma 2011 in 20122 izvršila najmanj 127 kaznivih dejanj, saj policija ločuje med sumom in dokazanim kaznivim dejanjem. NČR pritožniki predlagajo, naj pridobi celotno izjavo policista, ki je to izrekel, in ugotovi, ali ni bila ta z montažo potvorjena. Če je bila, bi pomenilo, da je kršil tudi 10. člen. Iz novinarjeve navedbe, da sta predstavljena zakonca pregled peči preplačala za 12 evrov, ni razvidno, ali gre za dokazano dejstvo ali novinarjevo sklepanje – torej je kršen tudi 15 člen, menijo pritožniki. Ker novinar ni omenil,da gre zgolj za sum nepravilnosti, ampak o domnevnih prekrških govori v trdilni obliki, naj bi kršil tudi 18. člen.

Novinar na pritožbo ni odgovoril.

SKLEP:

Novinar Vitomir Petrovič je kršil 3. člen kodeksa, ni pa kršil 1., 2., 4., 5., 6., 10., 15. in 18. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Kljub temu da novinar ni odgovoril na pritožbo, NČR razpolaga z delom dokumentacije, ki kaže, da je novinar izhajal iz policijskih ugotovitev o domnevno spornem poslovanju Dimnikarstva Dovrtel in zapisov o predkazenskem postopku proti temu podjetju. Ti kažejo, da potekajo postopki za 124 primerov, pri čemer policija dodaja, da so bili ti zbrani naključno, in ne izključuje možnosti, da je podobnih še več. Vsi zapisi, ki temeljijo tudi na zbranih računih, ki so jih policiji posredovali predvsem gorenjski upokojenci, pritrjujejo novinarjevi domnevi, da je šlo za nedovoljeno okoriščanje na račun starejših strank. Morda je sicer v prispevku uporabljena beseda »goljufija« premočan izraz, saj je tako kaznivo dejanje ob načinu, na katerega so delovali, še stvar dokazovanja na sodišču. A postopek je bil preprost – ne priznati neoporečnosti kurilnih naprav pri prvem pregledu in si tako morda zagotoviti še nekaj kasnejših obiskov, ki so jih seveda zaračunali. Objavljena izjava starejšega para, ki da ne kaže, da bi dvomila o dimnikarskih računih, bi prej potrjevala dejstvo, da so bili tarča predvsem starejši in domačega računovodstva ter poznavanja predpisov nevešči ljudje. Toda tudi v tej D. G. pravi, da se mu je račun zdel visok, a sta ga vseeno plačala, ker drugače ne gre. Torej ne drži niti trditev pritožnika, da nista dvomila. Ni res, da gledalec v prispevku – ob ustrezni pozornosti – ne bi mogel ugotoviti, da policija preiskuje šele sum nepravilnega poslovanja, saj novinar iz obvestila, ki ga je policija poslala upokojenemu paru, v prispevku prebere del, ki govori o sumu nekorektnega obračunavanja. Tudi policija v svojih zapisih, ki napovedujejo kazenski postopek, trditve postavlja v trdilni obliki – tako kot novinar. Zato NČR, ki meni, da je novinar izhajal iz policijskih zapisov, ugotavlja, da 1. člen, ki govori o preverjanju točnosti informacij, ni bil kršen.

NČR je v svojih razsodbah že večkrat zapisalo, da institucije, torej tudi podjetje ne, ni mogoče osebno žaliti. Torej ni bil kršen niti 2. člen Kodeksa.

Predstavnica Dimnikarstva Dovrtel sicer ni navedla, katere informacije, ki so jih novinarju dali, ko je poiskal njihov odziv, bi bistveno vplivale na drugačno razumevanje prispevka, kljub temu pa NČR pritrjuje pritožniku, da bi moral novinar vsebinski odziv na hude obtožbe, ki ga je pridobil, tudi objaviti. Ker tega ni storil, je po mnenju NČR kršil 3. člen kodeksa.

Novinar ni kršil 4. člena kodeksa. Trditev tiskovne predstavnice, da podjetje ni bilo obveščeno o ovadbah, se zdi po hišni preiskavi v podjetju, policijski predkazenski preiskavi, ki zagotovo ni mogla mimo lastnikov in upravljavcev podjetja, neprepričljiva.

Ugotovitev, da so bile tarče predvsem starejši ljudje, je tudi ugotovitev policije. Argument, da to ni mogoče, ker Dimnikarstvo Dovrtel nima rojstnih podatkov svojih strank, je šibek, saj je iz policijskih zapisov razvidno, da so bili dimnikarji plačani po učinku, torej so lahko kar na licu mesta ugotavljali, kdo bo zlahka pristal na vedno nove plačljive preglede kurilnih naprav in kdo ne – in v takih primerih so starejši ljudje pogosto bolj uklonljivi. Prav obstoj policijskih ugotovitev ne potrjuje mnenja, da gre za nepotrjene informacije in ugibanja – torej kršitve 5. člena ni bilo.

Novinar ne trdi, da so »upokojenci« začeli lov na podjetje, pač pa, da so upokojenci zbrali stare račune in se je« lov na Dimnikarstvo Dovrtel zato začel«. Torej se NČR ne strinja niti s trditvijo, da je šlo za kršitev 6. člena Kodeksa.

NČR od medija ne more zahtevati, naj mu posreduje posnetek integralne izjave policista, saj ni preiskovalni organ. Dejstvo je, da je ta v objavljenem delu izrekel trditev o najmanj 127 kaznivih dejanjih. Na podlagi razpoložljive dokumentacije pa NČR ne more ugibati, ali je šlo za potvarjanje vsebine pri montaži, napovedi, naslovih in podnaslovih, o čemer govori 10. člen kodeksa, zato kršitve tega člena ni prepoznalo.

Prav tako NČR meni, da pritožnik ni prepričljivo utemeljil kršitve 15. člena samo s svojo ugotovitvijo, da je novinar kršil ta člen, ko je dejal, da sta zakonca preplačala podjetju 12 evrov. To zagotovo ni komentar, ki naj bi bil po kodeksu ločen od informacija (o čemer govori ta člen), pač pa informacija, ki jo je sicer mogoče razbrati tudi iz priloge k policijskim zapisom.

Pritožnik spregleda, da je novinar na glas prebral del obvestila policije, ki zakonca G. obvešča, da je začela preiskavo suma kaznivega dejanja. Torej trditev, da se izraz »sum« v prispevku ne pojavi, ne drži. NČR zato kršitve 18. člena, ki govori, da mora novinar pri poročanju s področja pravosodja upoštevati, da ni nihče kriv, dokler ni to ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ni ugotovilo.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako

vodi NČR.

V Ljubljani, 27. septembra 2013

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča