Leo Oblak, Infonet media, d. d., proti Borutu Mekini, Mladina

Razsodba NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Mario Belovič, Neža Kogovšek Šalomon, Davorin Koron, Nada Ravter, Alma M. Sedlar in Lea Širok (člani), je na seji 13.junija 2012 v primeru Leo Oblak, Info media d. d., proti Burutu Mekini, Mladina, ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije (KNS).

Primer: Leo Oblak, Infonet media, d. d., proti Borutu Mekini, Mladina

V 42. številki tednika Mladina, z dne 21. 10. 2011, naj bi novinar Borut Mekina v članku z naslovom Et tu, Virante? kršil 1. člen (Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti.) in 3. člen KNS (Pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, mora pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo.).

Novinar naj bi kršil člena v naslednjih trditvah:

1.

Oblak nam je namreč priznal, da je na prošnjo Rada Pezdirja soglašal, da Virantova lista lahko do konca leta uporablja njegove prostore. S tem je praktično že postal njihov prvi največji donator in prvi, ki bo lahko zahteval kakšno protiuslugo.

2.

Oblak je pred meseci s svojimi referendumskimi grožnjami že dosegel padec novega medijskega zakona, …

3.

…ki je bil usklajen s strokovno javnostjo in novinarskim združenjem, …

4.

…kasneje pa je v parlament poslal zakon, prikrojen njegovim interesom.

Ad1) Pritožnik trdi, da ni donator Virantove liste, saj da pomeni donacija, da nekaj pokloniš, kar pa v tem primeru ni res. To dokazuje s priloženim dokumentom, z aneksom št. 2 k pogodbi o najemu poslovnih prostorov, iz katerega je razvidno, da je dovolil najemniku svojih prostorov, da odda v podnajem prostore Virantovi listi in tudi zaračuna razliko v večjih stroških. Če je Virantova lista podnajem plačala, pritožnik ni donator stranke.

Ad2) Pritožnik trdi, da ni grozil z referendumom, ampak da je Radio 1 na spletu zbiral podpise proti ukinitvi Radia 1, referendum pa da je na javni razpravi kot možnost odgovora omenil le Igor Kršinar.

Ad3) Po pritožniku je napačna tudi trditev, da je bil zakon usklajen s strokovno javnostjo in novinarskim združenjem, saj, kot navaja, strokovna javnost ni »kazala nekih znakov navdušenja nad zakonom«, njena mnenja so bila deljena, proti zakonu sta na javni razpravi nastopila Igor Kršinar v imenu Združenja novinarjev in publicistov in Matija Stepišnik v imenu Društva novinarjev Slovenije. Pritožnik je priložil magnetogram razprave.

Ad4) Tudi novinarjeva trditev, da je pritožnik poslal v parlament zakon, prirejen svojim interesom, po pritožniku ne drži. Pravi, da v parlament ni poslal nobenega zakona, še manj, da bi bil prilagojen njegovim interesom, pač pa je bil v Združenju radiodifuznih medijev le eden od predstavnikov podpisnikov predloga novega zakona, ki so ga predlagala in poslala v DZ naslednja združenja: Združenje lokalnih in regionalnih TV postaj, Združenje lokalnih in regionalnih radijskih postaj, Združenje radiodifuznih medijev in Združenje radiodifuznih medijev posebnega pomena znotraj GZS. Ključna rešitev novele zakona je urejanje financiranja medijev s statusom posebnega pomena, ki pa je bilo povzeto po padlem zakonu Majde Širca, kar pomeni, da ni bil prilagojen pritožnikovim interesom.

V odgovoru na pritožbo novinar Mekina očitane kršitve zanika. Meni, da je vse zapisano resnično, večkrat preverjeno, da ni žaljivo in da ne vsebuje hudih obtožb na pritožnikov račun.

Informacijo, da pritožnik pomaga pri kampanji g. Virantu, ki so jo dobili na Mladino, je preveril pri pritožniku. Po elektronski pošti ga je vprašal, ali pomaga pri kampanji, pritožnik pa je odgovoril, da je »na prošnjo Rada Pezdirja soglašal, da se prostori Društva za pravno državo uporabijo tudi za Listo Gregorja Viranta za čas do 31. decembra 2011. Društvo za pravno državo namreč deluje na istem naslovu, kot so naši prostori«. Iz tega odgovora, pravi novinar, je pravilno sklepal, da gre za pomoč. Po novinarjevi oceni je besede »prošnjo«, »soglašal« in da se prostori »uporabljajo« težko razumeti drugače kot pomoč, sicer bi lahko pritožnik na novinarjevo vprašanje odgovoril, da ne pomaga. Po novinarju je pritožnikov odgovor zavajajoč, ker je ta v času Virantove kampanje z Virantom sodeloval, novinarji so prihajali z njim v redni stik. Na ustanovnem zboru Virantove liste je pritožnik kot Virantov predstavnik novinarje pri vhodu preverjal in jim dovolil ali ne vstop na skupščino. Novinar tudi pravi, da pritožnik v 14 dneh po objavi članka ni reagiral s popravkom ali odgovorom. Pravi tudi, da bi lahko kot novinar preverjal še naprej, ali ima pritožnik sklenjeno npr. pogodbo ne le za najem, ampak tudi za PR storitve, in ali so te cene tržne. A ker članek ni bil namenjen njemu, je ocenil, da je to dovolj. Dodaja, da v članku ni problematiziral pritožnikovih uslug za Virantovo listo. Novinar trdi, da iz pogodbe, s katero pritožnik dokazuje, da ne pomaga Virantovi listi, to ni razvidno, ker ni oddal prostorov Virantovi listi, ampak Društvu za pravno državo, ki ga vodi podpornik Virantove liste Rado Pezdir, kateremu je pritožnik dovolil, da prostore odda naprej Virantovi listi po ceni, ki ni razkrita.

Glede svoje trditve, da je pritožnik s svojimi referendumskimi grožnjami že dosegel padec novega medijskega zakona, pravi, da izhaja iz dejstva, da je pritožnikov Radio 1 na spletu začel zbirati podpise za referendum, nakar je zakon o medijih že v prvem branju padel, kot so tedaj poročali mediji in kot je bilo razvidno iz razprave. Delo je 15. 7. 2011 objavilo: »V SD in Desusu so še pred glasovanjem napovedovali, da zakona v nadaljnjih obravnavah ne bodo podprli, če ne bo doživel sprememb. Najbolj sporna se jim je zdela rešitev, ki prepoveduje ustanavljanje radijskih mrež, sporen je bil zanje tudi previsok prag, do katerega je treba priglasiti koncentracijo v medijih«, itd.

Da je bil zakon usklajen s strokovno javnostjo, pravi novinar, potrjuje cela vrsta sporočil za javnost, ki jih je DNS izdalo v tistem času in ne zgolj v prijavi citirani stavek predsednika DNS Matije Stepišnika, pritožnikovo navajanje mnenja Igorja Kršinarja pa šteje novinar za tiskarskega škrata.

Trditev, da je pritožnik kasneje poslal v parlament zakon, prikrojen svojim interesom, pa naj bi bila resnična, saj naj bi bilo jasno razvidno iz javnih objav iz tistega časa, kot je recimo pritožnikova izjava za Delo 28. 7. 2011, po padcu uradne različice zakona: »Zdaj pripravljamo nov predlog.« Če se ob tem upošteva še referendumska pobuda proti uradnemu zakonu o medijih, vlogo, ki jo je reforma radijskih mrež igrala pri padcu zakona, in dejstvo, da je potem pritožnik sodeloval pri nastanku novega zakona, ki ni vseboval reforme radijskih mrež (katere lastnik je), po novinarjevem prepričanju trditev, da je »v parlament poslal zakon, prikrojen svojim interesom«, ustreza resnici.

SKLEP:

Novinar Borut Mekina ni kršil 1. in 3. člena Kodeksa novinarjev Slovenije

Obrazložitev:

NČR meni, da novinar z zapisom, da je pritožnik z dovoljenjem za uporabo poslovnih prostorov Virantovi stranki »praktično že postal njihov prvi največji donator«, ni kršil 1. člena KNS. Z besedo »praktično« novinar svojo trditev relativizira, tako da je ne gre jemati dobesedno in iztrgano iz konteksta, ampak v sklopu vsega vedenja o dogodkih. Res je pritožnik z dokumentom dokazal, da prostorov ni oddal zastonj, vendar tega dokumenta novinar ni imel, na njegovo pisno vprašanje, poslano po elektronski pošti, ali pritožnik pomaga Virantovi listi, pa pritožnik ni odgovoril jasno, da ne pomaga, ampak dvoumno, da je »na prošnjo Rada Pezdirja soglašal, da se prostori Društva za pravno državo uporabijo tudi za Listo Gregorja Viranta za čas do 31. decembra 2011«. S tem je dovolil novinarju logično sklepanje, da pritožnik pomaga Virantovi stranki, saj naj bi ji po pisanju Politikisa njegova mreža Infonet media nudila tehnično, medijsko in finančno podporo. Da ne gre zgolj za poslovne poteze, dokazuje pritožnikova prisotnost na ustanovni seji Virantove stranke, kjer je celo nadzoroval, kdo sme v dvorano in kdo ne.

Tudi s trditvijo, da je pritožnik z referendumskimi grožnjami že dosegel padec novega medijskega zakona, novinar ni kršil KNS, saj je Radio 1, ki je v lasti pritožnika, na spletu dejansko zbiral podpise za referendum. Novinar je enačil radio z lastnikom po logiki, da ima lastnik zagotovo vpliv na uredniško politiko.

Tudi s trditvijo, da je bil zakon že usklajen s strokovno javnostjo in novinarskim združenjem, novinar ni kršil KNS. Tudi člani NČR, ki so spremljali razprave o novem medijskem zakonu, namreč menijo, da je bil zakon v temeljih usklajen s strokovno javnostjo. Popravki, ki so jih so v razpravi predlagali le v nekaterih segmentih, pa niso bistveno spreminjali vsebinskih usmeritev zakona. Tudi predsednik DNS Matija Stepišnik, ki ga v podkrepitev pritožbe citira pritožnik, se ni strinjal s predlaganim zakonom samo v nekaterih določbah, tako da gre pri citiranju Stepišnika v bistvu za iztrgani citat. Borut Mekina je pri svoji trditvi uporabil ednino – » … in novinarskim združenjem, …«, torej trditev drži.

Tudi z zapisanim, da je pritožnik poslal v parlament zakon, prikrojen svojim interesom, novinar ni kršil kodeksa, saj je bilo širši javnosti znano, da pritožnik lobira. Tudi tukaj je novinar po mnenju NČR potegnil le vzporednico med pritožnikom in lastnikom številnih medijev ter pisci (piscem) novega zakona, ki je vsebinsko ustrezal njegovim interesom, četudi je sam pritožnik izjavljal v množini: »Zdaj pripravljamo nov predlog.« Dejstvo je, da so nov predlog pripravljali v Gospodarskem interesnem združenju radiodifuznih radijskih in televizijskih medijev (GIZ), katerega del je Združenje radijskih in televizijskih medijev, predsednik tega pa pritožnik; da je zelo aktivno sodeloval pri nastanku; da je imel velik interes in da je lobiral in se s somišljeniki pojavil v parlamentu celo s transparenti. Zato ga je tudi javnost dojemala kot kreatorja novega zakona. Svojo soudeležbo pri pripravi novega zakona je potrdil z izjavami medijem.

NČR v članku ne vidi hudih obtožb, zato meni, da kršitve 3. člena ni bilo.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 13. junija 2012

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča