Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Mario Belovič, Neža Kogovšek Šalamon, Lea Širok, Alma M Sedlar (člani), je na seji 13. 6. 2012 v primeru Domen Savič in Matjaž Klančar proti Karmen Lugerič in Gregorju Trebušaku (Kanal A) sklenilo, da novinarka in urednik nista kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Domen Savič in Matjaž Klančar proti Karmen Lugerič in Gregorju Trebušaku – Kanal A
Ob prispevku Veliki brat v oddaji Svet na Kanalu A sta se ločeno pritožila dva v njem nastopajoča sogovornika. Oba, Domen Savič in Matjaž Klančar, menita, da sta novinarka Karmen Lugerič in urednik oddaje Gregor Trebušak v prispevku, ki obravnava nova uporabniška pravila brskalnika Google, kršila 1., 4., 10., in 15. člen kodeksa slovenskih novinarjev. Novinarka je, po njunem, nekorektno in zavajajoče skrajšala njuni izjavi in jima dodelila povsem drugačen smisel, kot sta ga želela izpostaviti sama. Namesto celotne izjave, navaja Domen Savič, ki naj bi bila po spominu pritožnika taka: »Edino težavo z združevanjem uporabniških podatkov vidim pri tem, da bodo vsi podatki zbrani na enem koncu in bodo imele vlade, oziroma neki represivni režimi lažje delo pri zahtevanju teh podatkov. Ampak to je problem represivnih organov in ne Googla«, je objavila njen skrajšan del. Ta se je v prispevku glasil: »…bodo vsi podatki zbrani na enem koncu in bodo imele vlade, oziroma neki represivni režimi lažje delo pri zahtevanju teh podatkov.«
Tudi Matjaž Klančar se pritožuje zaradi neprimernega krajšanja in novinarkine interpretacije njegove izjave, ki je v prispevku navedena le delno: »…so pa pametni telefoni že sedaj lahko prek Googlove aplikacije Latitude o nas razkrivali več kot bi sami želeli.« Temu v prispevku sledi Klančarjev prikaz, kako »…Google natančno ve, kje sem se vozil 8. decembra.« Novinarki je, kot pravi pritožnik, pred tem natančno povedal, da je to mogoče samo, če uporabnik to aplikacijo požene sam in s tem dovoli beležiti svojo pozicijo, torej ta aplikacija razkriva natanko toliko, kot želimo sami in nič več.
Poleg tega je novinarki povedal, da v novih Googlovih politikah ne vidi nič spornega, ampak jih, nasprotno, vidi kot koristne, saj bo Google lahko uporabnikom serviral bolj ciljane in manj moteče oglase. Kljub temu je vztrajala z vprašanjem ali lahko vendarle najde kakršnokoli negativno konotacijo sprememb, na kar je odgovoril, da »bi morda kdaj v prihodnosti Google lahko prodajal profile posameznih uporabnikov.« Ta iz konteksta iztrgani stavek je potem novinarka objavila.
Pritožnik Domen Savič še pravi, da je novinarka dodala še svojo misel v offu. »Čeprav na videz nedolžna, pa današnja Googlova poteza dejansko odpira možnosti za scenarije iz filmov.« Potem je avtorica v prispevku dodala še montažo iz znanstvenofantastičnega filma Na muhi, kar moti tudi drugega pritožnika Matjaža Klančarja, češ, da vzbuja vtis, da je dogodek povezan s totalitarno državo, kot to prikazuje film.
Zaradi vsega navedenega je po mnenju obeh pritožnikov novinarka kršila 1. člen kodeksa, ki govori o tem, da mora novinar preverjati točnost zbranih informacij, saj je navkljub zadostnim pojasnilom napravila napako pri predstavljanju tematike. 4. člen (novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme) naj bi kršila, ker je z montažo Savičeve izjave prikrila dejstvo, da ne govori o vsesplošnem nadzoru, ampak o zelo specifičnem primeru. S prikrivanjem povedanih dejstev pa je celotna izjava dobila popolnoma drugačen pomen. To moti tudi Matjaža Klančarja, ki ji očita kršitev istega člena tudi zato, ker je zamolčala, da je sledenje »pametnim« telefonom mogoče samo, če se uporabnik sam odloči vklopiti aplikacijo Latitude. 10. člen – ta pravi, da novinar z montažami, napovedmi, naslovi in podnapisi ne sme potvarjati vsebine – je kršila, sta si edina pritožnika, ker je z montažo dejansko potvorila vsebino. Kršila naj bi tudi 15. člen, saj ni ločila dejstev od komentarja. To, pravita pritožnika, je razvidno iz njenega besedila v offu in slike iz znanstvenofantastičnega filma, ki gledalca napeljuje k mišljenju, da je spreminjanje uporabniških pravil podjetja Google neposredno povezano s scenarijem filma.
Pritožnika sta NČR ob istem prispevku na Kanalu A sicer poslali ločeni pritožbi. Pritožujeta se zaradi istih kršitev, formulacije in argumentacije pa so malodane identične, zato je razsodišče postopka združilo in pritožbi obravnavalo skupaj.
Novinarka Karmen Lugerič je na obtožbe odgovorila. Trditve v obeh pritožbah zavrača. Izjavo Domna Saviča je sicer res skrajšala, saj je bila predolga. Tematika prispevka je bila – poleg dejstva, da je Google začel združevati podatke – tudi vprašanje morebitne nevarnosti takega združevanja. Pravi, da ni edina, ki meni, da je taka politika lahko problematična in prilaga spletne povezave, na katerih se pisci sprašujejo, kako velik korak k Orwellovem Velikem bratu je nedavna prijava Googla pri ameriškemu patentnemu uradu za priznanje patenta v tehnologiji, ki bi omogočala tudi prisluškovanje telefonskim pogovorom. Pravi, da je Googlov namen pri združevanju preverjala tudi pri Google Inc., tam pa so jo napotili na njihov blogspot, kjer zelo ohlapno piše, da je namen nove politike zasebnosti vzpostavljen zaradi oglaševanja, s tem pa tudi nudenja prijaznejše izkušnje Googlovim uporabnikom. Zaradi te ohlapnosti je uporabila pogojnik – naj bi šlo za ciljno oglaševanje -, kar ji sicer tudi očitata pritožnika. Elektronsko korespondenco je priložila.
Domen Savič po njenem ne navede natančno, kaj je pravzaprav zamolčala. Če sam meni, da združevanje podatkov samo po sebi ni nič problematičnega, še ne pomeni, da res ni, kar v izjavi pove drugi sogovornik Matjaž Klančar (» A tudi do zdaj bi to lahko počeli, kajti v politikah, ki so jih imeli do zdaj, nikjer ne piše, da tega ne bodo počeli.«). Tudi na uradu informacijske pooblaščenke menijo, da Google ob spremembi ni ustrezno obvestil uporabnikov, na kakšen način bodo zbirali podatke in kako se bodo obdelovali, kar vzbuja vsaj negotovost glede tega početja. Že iz izjave Domna Saviča pa je razvidno, da meni, da bi lahko represivni režimi to politiko lahko zlorabili tudi za svoje namene. Toda Domen Savič se napačno spomni svoje izjave. Ni izrekel stavka: »Ampak to je bolj problem represivnih režimov kot Googla,” kar je mogoče ugotoviti na delovnem posnetku (s katerim razpolaga tudi NČR). Dejstvo pa je, da so tako zbrani podatki lahko problematični, odvisno pač od rok, v katerih se znajdejo – tudi, recimo, ob morebitni Googlovi prodaji teh drugemu podjetju, na kar opozori Matjaž Klančar. Na prakso kraje podatkov kaže tudi primer nemškega kupovanja davčnih podatkov od lichtensteinskih bank in poskus nemške države, da bi jih pod roko kupila tudi od švicarskih. Poleg tega se bo dalo z novega računa Google+ in pošte v Gmailu narediti zelo dober profil neke osebe. Karmen Lugerič pravi, da meni, da ima javnost vse to pravico izvedeti.
Novinarka meni, da ni kršila 10. člena. Domen Savič ni edini, ki je povedal, da Google združuje podatke. Če je hotel izpostaviti, da to ni Googlov problem, ampak problem represivnih režimov, je to v prispevku jasno povedano. Lichtesteinski problem pa kaže, da to ne zadeva samo represivnih, ampak tudi nerepresivne države.
Karmen Lugerič je prepričana, da tudi 15. člena ni kršila, saj je v zadnjem delu prispevka dejala, da poteza odpira možnosti za scenarije iz filmov (kar niso že obstoječe poti, kot menita pritožnika, da zatrjuje novinarka). Tehnološki razvoj pač odpira tudi možnosti za zlorabe. Ni napeljevala na sklep, da zgolj Googlovo združevanje vod k filmskemu scenarijem, kakršnega je predstavil filmski insert; v prispevku je jasno sosledje: od zbiranja podatkov do sedanjih in prihodnjih možnih pasti, ki jih navajajo celo sami sogovorniki. Googlovo združevanje samo omogoči lažji dostop do bolj popolnih podatkov o osebi. S filmskim insertom je potemtakem hotela samo pokazati, da ni kriva tehnologija sama, ampak, da jo lahko izrabijo ljudje, ki bodo imeli dostop do tako zbranih podatkov. Zagotavlja, da nič v prispevku ni bilo uporabljeno s slabimi nameni, pač pa je šlo predvsem za ščitenje interesa javnosti.