Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Jasna Tepina, Davorin Koron, Nina Jerman in Lea Širok (člani), je na seji 6. januarja 2010 v primeru Andrej Šprah proti novinarki Dnevnika Anji Hreščak ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije. Ranka Ivelja se je izločila iz odločanja o primeru.
Primer: Andrej Šprah proti novinarki Dnevnika Anji Hreščak
Pritožnik, ki se v pritožbi podpisuje kot ‘zaskrbljen starš predšolskih otrok’, očita novinarki, da je v članku „Kapitan Zoki“ osvojil srca šolarjev, objavljenem v Dnevniku 6. oktobra 2010, kršila 13. in 14. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).
V članku, ki je v tednu pred lokalnimi volitvami nastal na osnovi ankete med četrtošolci Osnovne šole Prule o tem, kateri od županskih kandidatov Ljubljane bi bil po njihovem »boljši kapitan velike ladje«, naj bi novinarka kršila 13. člen kodeksa (prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih vsebin ter opravil ni dopustno) in 14. člen (oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti razpoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil; hibridi med oglaševalskimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni), saj naj bi se v članku prepletale novinarske in oglaševalske vsebine.
Pritožnik poudarja, da gre za »test Dnevnika, ki je posredno povezan z objavo raziskav javnega mnenja o kandidatih in sledi rezultatom predvolilne ankete Dnevnika o raziskavi javnega mnenja o kandidatkah in kandidatih za župansko funkcijo v Mestni občini Ljubljana«. Obenem se sprašuje, ali je pri »Dnevnikovem testu« morda šlo za naročilo župana Zorana Jankovića, in poudarja, da so učenci Osnovne šole Prule Jankovića dobro poznali, saj je bil, kakor v članku pove ravnatelj, »večkrat na naši šoli. Prišel je pozitivno naravnan, se družil z učenci in jim povedal nekaj šal, s čimer se jim je zagotovo prikupil.« Pritožnik je še prepričan, da »politični test Dnevnika« predstavlja »moralno, etično in nesprejemljivo zlorabo mladoletnih otrok v predvolilne namene«, ki je med drugim tudi v nasprotju z Deklaracijo o otrokovih pravicah. Podvomi pa tudi, da je bilo za »takšno politično anketiranje« četrtošolcev in objavo fotografije »mladoletnih otrok s fotografijami županskih kandidatov v ozadju« podano soglasje staršev.
Novinarka Anja Hreščak zavrača vse obtožbe kot neutemeljene.
Najprej poudari, da je uredništvo Dnevnika pri pripravi projekta sledilo najbolj strogim merilom: od šole je pridobilo dovoljenje za izvedbo novinarske ankete, v njej so sodelovali le otroci, ki so za to imeli pisna dovoljenja staršev, vsi sodelujoči (24 učencev) so imeli pisna dovoljenja staršev tudi za objavo fotografij, pri anketiranju sta bila prisotna učiteljica in ravnatelj. Zaskrbljenost pritožnika glede teh vprašanj je zato odveč in neutemeljena, meni novinarka. Sicer pa je uredništvo dva dneva po objavi članka vse okoliščine o njegovi pripravi pojasnilo v Dnevnikovi rubriki Debate/Pisma bralcev. Uredništvo je tudi navedlo, da je idejo za projekt dobilo pri regionalnem nemškem časopisu Ruhr Nachrichten, ki je leta 2009 izvedel zelo podobno anketo med osnovnošolci, uredniki nemških regionalnih časopisov pa so ga označili za primer „inovativne dobre prakse“. Novinarka dodaja, da nemška profesionalna združenja novinarjev niso imela pripomb v zvezi s tem projektom, prav tako ne volilni štabi županskih kandidatov, nemška javnost pa jih je sprejela dobronamerno in celo s humorjem.
Domnevno povsem nesporno odločitev uredništva za članek novinarka podkrepi z načelnim stališčem varuhinje človekovih pravic o sodelovanju otrok v političnih kampanjah (objavljeno 6. 10. 2010), v katerem je med drugim povedala, da »imajo otroci (mladi do 18. leta starosti) vsekakor pravico do svobodnega izražanja svojih mnenj, kar jim jamčita tudi 12. in 13. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Prav zato opredeljevanje otrok v zvezi s ‘političnimi’ vprašanji načeloma ni sporno, kadar s tem izražajo svojo dejansko voljo, ki se jo presoja v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo.«
Glede očitanih kršitev 13. in 14. člena kodeksa pa novinarka pojasnjuje, da je obravnavani članek izključno novinarsko besedilo, ki ne vsebuje nobenih oglaševalskih besedil, njegova objava pa ni bila povezana z morebitnimi poslovnimi dogovori izdajatelja in domnevnega naročnika. Kot dokaz je priložila pisno izjavo direktorice oddelka oglasnega trženja Dnevnika o tem, da objava članka »’Kapitan Zoki’ osvojil srca šolarjev (Dnevnik, 6. 10. 2010) ni bila povezana z nikakršnimi dogovori o oglaševanju, ki bi jih v zvezi s to objavo za Dnevnik, družbo medijskih vsebin, d.d., sklepal oddelek Oglasno trženje«.
Ker gre za povsem novinarski prispevek, nadaljuje novinarka, kot tak ne vsebuje nobenih oglasnih vsebin in zato članka tudi ni mogoče označevati za ‘hibrid’.
Da ne gre za prikrito oglaševanje, je razvidno tudi iz dejstva, da je na podlagi anketiranja poročala o pozitivnih lastnostih in oznakah različnih kandidatov, ki so jih navajali učenci. Zgolj »empirične rezultate anketiranja« pa po njenem povzema tudi naslov članka, in ga torej ni mogoče šteti za »element prikritega oglaševanja«. Po tej logiki, dodaja, bi kot prikrito oglaševanje v času volilne kampanje lahko štelo kakršno koli navajanje ocen o kandidatih in kandidatnih listah s strani medijev, javnosti ali preostalih udeležencev volilne kampanje.