Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Jasna Tepina, Alma M. Sedlar, Lea Širok (člani), je na seji 13. maja 2010 v primeru Evropsko središče Maribor, ki ga zastopajo dr. Ludvik Toplak in 51 študentov Fizioterapije ter Zdravstvene nege v Murski soboti, proti novinarju Dnevnika Tomažu Klipšteterju ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije. Ranka Ivelja se je zaradi morebitnega konflikta interesov izločila iz odločanja o primeru.
Primer: Evropsko središče Maribor (ESM) proti novinarju Dnevnika Tomažu Klipšteterju
Po mnenju pritožnika je novinar v članku Korupcija v Svetu za visoko šolstvo, objavljenem v Dnevniku 24. decembra 2009, kršil 1., 2., 3., 4., 8., 11. in 20. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa). Prav tako naj bi kršil Preambulo kodeksa (novinarji so dolžni predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo, ob spoštovanju pravic drugih, opravljati natančno in vestno), ker „ni predstavil celovite slike dogodkov in, ob upoštevanju pravic drugih, dela ni opravil vestno in natančno“.
Novinar naj bi kršil 1. člen kodeksa (novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam) z navajanjem neresničnih trditev v naslovu članka Korupcija v Svetu za visoko šolstvo, pa tudi v podnaslovih Kosova komisija je ugotovila, da je Evropsko središče Maribor sporno akreditiralo študijski program Fizioterapija; Sporna Toplakova Fizioterapija. Pritožnik navaja, da so v članku neresnične vse navedbe, povezane s sumom korupcije („svet za visoko šolstvo je izdal soglasje za akreditacijo navkljub nepopolni vlogi in tako ESM omogočil pridobitev koristi“; „šest predavateljev ob akreditaciji ni imelo ustreznih dokumentov o visokošolski habilitaciji“; „ESM je pridobila akreditacijo v nenavadno kratkem roku“; „utemeljitve recenzentov so bile skromne“). Ob tem pojasnjuje, da je postopek za akreditacijo študijskih programov Fizioterapije in Zdravstvene nege trajal 6-7 mesecev, kar naj bi presegalo „vse razumne in zakonske roke“, saj naj bi nekatere programe akreditirali „v razumnem roku treh mesecev“, prav tako naj bi vsi „nosilci v akreditiranem programu“ imeli ustrezne dokumente o habilitaciji. Pritožnik meni, da je novinar „zavestno zavajal“, ker je v članku omenjal ESM, saj v Načelnem mnenju Komisije za preprečevanje korupcije, izdanem na podlagi anonimne prijave, tega podatka ni mogel dobiti. Mnenje govori le o „zasebnem visokošolskem zavodu“, teh pa je v Sloveniji – tako pritožnik – 37. Poleg tega ESM – razen v anonimni prijavi in omenjenem članku – naj ne bi bil niti uradno niti neuradno obveščen o nepravilnostih.
Napačne naj bi bile tudi navedbe, da je mariborska občina „Toplakovemu zavodu Evropska administrativna akademija (EAA), ki je ustanovitelj ESM, prispevala 84.000 tisoč evrov na način, ki bi po oceni uglednih pravnikov utegnil biti nepravilen“. Pritožnik trdi, da je mariborska občina zakonito prispevala 57.000 evrov, kar naj bi bilo razvidno iz finančnih poročil in dokumentov EAA, s katerimi naj bi bil novinar tudi seznanjen.
Novinar naj bi kršil 2. člen kodeksa (novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti tudi odziv tistih, ki jih le te zadevajo), ker domnevno ni poskušal pridobiti odziva „ESM, učiteljev ali študentov ali Sveta za visoko šolstvo ali Protikorupcijske komisije“. Pritožnik pojasnjuje, da je novinar STA Mitja Volčanšek „dezinformacije o ‘sumu korupcije’ korektno preveril pri ESM ter s tem sebi omogočil, da je demanti ESM posredoval javnosti“, Tomaž Klipšteter pa naj tega ne bi naredil.
Novinar naj bi kršil 3. člen kodeksa (ko novinar objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, mora na to opozoriti), ker naj bi objavil nepotrjene informacije ali ugibanja iz „anonimne krive prijave“. To naj bi naredil v podnaslovu članka Kosova komisija je ugotovila, da je Evropsko središče Maribor sporno akreditiralo študijski program Fizioterapija, ker naj bi navajal „podatke iz druge anonimne prijave“, ki naj bi jo vložili nasprotniki konkurenčnega programa, protikorupcijska komisija pa naj bi jo zavrnila.
Po mnenju pritožnika je novinar kršil 4. člen kodeksa (novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije), ker domnevno ni navedel vira informacij ali pa je „prenagljeno objavil sicer neresnične informacije iz anonimne krive prijave“ na račun ESM programa Fizioterapije, „s katero je bil očitno seznanjen“.
Pritožnik meni, da je novinar kršil 8. člen kodeksa (montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo ponarejati vsebine), ker naj bi tudi s podnaslovoma Kosova komisija je ugotovila, da je Evropsko središče Maribor sporno akreditiralo študijski program Fizioterapija in Sporna Toplakova Fizioterapija, ponarejal vsebino.
Novinar naj bi po oceni pritožnika kršil 11. člen kodeksa (novinar mora ločiti informacije od komentarjev), ker v članku domnevno ni ločil „dez-informacij“ od komentarjev.
Pritožnik je prepričan, da je novinar kršil 20. člen kodeksa (novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij in fotografij škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti), saj naj bi z neresničnimi navedbami, senzacionalističnim naslovom in podnaslovi „hudo“ prizadel prof. dr. Ludvika Toplaka osebno in 51 podpisanih študentov. Še posebej slednji niso vajeni medijske pozornosti, jih pa „življenjsko prizadene senzacionalistična dezinformacija“.
Pritožbo na NČR je poleg dr. Ludvika Toplaka podpisalo tudi 18 študentov Fizioterapije in 31 študentov Zdravstvene nege, ki izražajo prizadetost zaradi „neresničnega, namernega in zavestnega zavajanja“ v članku. „Neresničen in žaljiv napad na ESM“ namreč pomeni tudi „profesionalno degradacijo vseh študentov še pred začetkom profesionalnega dela“, poudarja pritožnik.
Novinar Tomaž Klipšteter je odgovoril na pritožbo in zavrača vse omenjene očitke. Obenem navaja, da je svoje delo pri pisanju omenjenega članka, skupaj z naslovom, podnaslovom in mednaslovom, opravil natančno in vestno, kakor zahteva preambula, prav tako pa ni kršil drugih členov, ki jih navaja pritožnik. Kot je pojasnil za NČR, je članek nastal na osnovi „Načelnega mnenja št. 191“, ki ga je 23. decembra 2009 na svoji spletni strani objavila Komisija za preprečevanje korupcije. Izhodišče za članek torej niso bile neuradne nepreverjene informacije, poudarja, temveč javno objavljeni uradni dokument državne komisije, ki je vsakomur dostopen in ga je novinar tudi priložil obrazložitvi. Ker je komisija za preprečevanje korupcije, kot pravi, nedvomno „ena najbolj uglednih ustanov v Sloveniji, verodostojnost njenih informacij je zelo visoka, zato ji novinar lahko zaupa“. Ocenjuje še, da je bilo zaupanje opravičeno tudi v tem primeru, saj v članku ni zapisal nobene neresnice ali napačne informacije.
Novinar meni, da ni kršil 1. člena kodeksa, saj je vse informacije, povezane s sumom korupcije, povzel iz mnenja komisije, kar je razvidno tudi iz članka, kjer je med drugim navedel, da (je) „v mnenju komisije je našteta cela vrsta razkritih nepravilnosti v akreditacijski vlogi ESM, med katerimi izstopa ugotovitev, da najmanj šest predavateljev ob akreditaciji tega programa ni imelo dokaza o ustrezni visokošolski habilitaciji, kar pomeni, da vloga predavatelja visokošolskega programa tudi ni izpolnjevala zakonsko določenih kadrovskih pogojev“. Prav tako so v članku – v nasprotju s trditvami pritožnika – točni podatki o višini sredstev (84.000 evrov), ki jih je Mestna občina Maribor v letih 2007 (donacija/dotacija v višini 30.000 evrov), 2008 in 2009 (dvakrat po 27.000 tisoč evrov v proračunih) zagotovila zasebnemu zavodu ESM. Trditev o tem, da je bila donacija/dotacija iz leta 2007 nepravilna, pa je novinar povzel po mnenju dr. Rajka Pirnata iz svojih prejšnjih člankov. Da ni napisal nobene napačne informacije, pa po njegovem potrjuje tudi dejstvo, da republiški Svet za visoko šolstvo, na katerega se nanaša načelno mnenje, nikoli ni javno zanikal ugotovljenih nepravilnosti ali jih skušal postaviti v drugačno luč.
Glede pritožnikove obtožbe, da ni preverjal informacij in je v članku omenjal ESM, čeprav komisija v svojih načelnih mnenjih ne razkriva identitete pravnih ali fizičnih oseb, ki so predmet preiskave, je novinar pojasnil, da so informacijo v zvezi s tem iskali pri drugih virih. Podatek, da gre pri Mnenju št. 191 za Evropsko središče Maribor in študijski program Fizioterapija, je „iz zanesljivega vira na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo“ najprej pridobila urednica z Dnevnika, nato pa jo je novinar preveril še pri Dragu Kosu, predsedniku komisije za preprečevanje korupcije. Slednji jo je potrdil, obenem pa novinarja – kakor je razvidno iz članka – še opozoril na „najbolj bistvene ugotovitve komisije“ v mnenju.
Čeprav drži, da v članku ni odziva Sveta RS za visoko šolstvo in ESM, novinar zatrjuje, da ni kršil 2. člena kodeksa, saj je od obeh ustanov poskušal pridobiti mnenje o ugotovitvah komisije. Na dan objave mnenja na spletni strani, 23. decembra 2009, je – tako pravi – poklical na vse telefonske številke, navedene na spletni strani zavoda, v spletni bazi GVIN ali na drugih spletnih straneh, vendar zaman. Poskusil je tudi z mobilno številko dr. Toplaka, a se ni nihče odzval. Na nobenega od klicev ni dobil povratnega klica. Neuspešen je bil tudi pri pridobivanju odziva Sveta za visoko šolstvo. Edina dosegljiva oseba v sekretariatu sveta mu je najprej povedala, da na svetu ni dosegljiv nobeden od pristojnih za dajanje izjav. Ko jo je na njeno prošnjo ponovno poklical proti koncu delovnega dneva, mu je sporočila, da na Svetu RS za visoko šolstvo mnenja ne bo nihče komentiral ne tisti dan, ne v prihodnosti. Glede pritožnikovega mnenja, da bi se lahko izognil nepravilnostim, če bi pridobil odziv, kakor ga je novinar STA, pa novinar Klipšteter poudarja, da odziv ESM za STA „v ničemer ne zanika ali kako drugače osvetljuje ugotovitev“ komisije za preprečevanje korupcije, ki jih je povzel v svojem članku, in torej tudi če bi ga uspel dobiti, ne bi vplival na raven profesionalnosti članka. Iz ESM so za STA namreč sporočili, da „oni ne morejo biti predmet omenjenega načelnega mnenja“. Vendar to ni res, nadaljuje novinar, „saj so bili dokazano predmet mnenja, česar v pritožbi NČR niti ne zanikajo več“.
Novinar zanika, da bi kršil 3. člena kodeksa, ker ni objavil nobenih nepotrjenih informacij ali ugibanj, in mu torej na to ni bilo potrebno opozarjati. Anonimne prijave, ki so jo vložili, kakor navaja pritožnik, „tisti, ki so se zbali konkurence“, pa ne pozna, je ni nikoli videl in iz nje zato ni črpal nobenih podatkov za nobenega od svojih člankov.
Prav tako meni, da ni kršil 4. člena kodeksa, saj je navedel vire informacij, in sicer ugotovitve, ki jih je Komisija za preprečevanje korupcije oblikovala na podlagi anonimne prijave (konec marca 2009) o sumu korupcije pri pridobivanju soglasja k omenjenemu študijskemu programu.
Novinar navaja, da ni kršil 8. člena kodeksa (montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo ponarejati vsebine), ker podnaslova Kosova komisija je ugotovila, da je Evropsko središče Maribor sporno akreditiralo študijski program Fizioterapija in Sporna Toplakova Fizioterapija ne ponarejata vsebine članka.
Novinar zanika kršitev 11. člena kodeksa, ker v članku ni navajal dezinformacij in ni izražal svojih mnenj.
Novinar meni, da ni kršil 20. člen kodeksa, saj zapisano absolutno spoštuje vse pravice posameznikov. Novinar poudarja, da je dejansko „neetično in moralno sporno, da bivši rektor Univerze Maribor in veleposlanik RS v Vatikanu svoje mlade študente, ki mu drago plačujejo študij v Evropskem središču Maribor, zlorablja za svoje osebno obračunavanje z njemu neprijetnim novinarjem.“