Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Jasna Tepina, Alma M. Sedlar, Lea Širok in Nina Jerman (člani), je na seji 30. septembra 2010 v primeru Splošna plovba, zanjo Egon Bandelj, proti novinarju Dnevnika Sebastjanu Morozovu ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije. Ranka Ivelja se je izločila iz odločanja.
Primer: Splošna plovba, zanjo Egon Bandelj, proti novinarju Dnevnika Sebastjanu Morozovu
Pritožnik Egon Bandelj v pritožbi zoper članek Računsko sodišče: prodaja Splošne plovbe je bila netransparentna, očita avtorju kršitve 1. in 2. člena Kodeksa novinarjev Slovenije ter preambule v delu, ki novinarju nalaga dolžnost predstavitve celovite slike, hkrati pa še načelo pravice javnosti do čim boljše informiranosti. Trdi, da Splošna plovba vrsto let podaja novinarjem vse potrebne informacije, tudi v zvezi s tematiko, obravnavano v tem članku; to je bila pripravljena narediti tudi v tem primeru, s čimer bi lahko avtor besedila preveril, ali so objavljene navedbe predsednika uprave družbe Mecata Marka Mencina točne. Pritožnik opozarja, da je avtor istega dne v istem časopisu objavil še en tendenciozen prispevek, poln nepreverjenih podatkov. (Op. NČR: Egon Bandelj se je pritožil tudi na to drugo besedilo z naslovom Izredna revizja Splošne plovbe kaže na friziranje bilanc, razsodišče je o tem že sprejelo stališče). Pritožnik je pri tokrat obravnavanem članku zahteval popravek, ki ga je v. d. odgovorne urednice Dnevnika Suzana Rankov sprva zavrnila, češ da je nesorazmerno daljši od članka in mestoma žaljiv. Nekoliko popravljen popravek pa je Dnevnik nato objavil, kar za pritožnika pomeni priznanje, da je novinar navajal neresnične oziroma zavajoče informacije. 1. in 2. člen kodeksa naj bi novinar kršil s trditvijo, da je Splošna plovba dva tedna po tem, ko je Döhle v njej pridobil večinski delež, od tega večinskega lastnika kupila dve ladji za 60 milijonov dolarjev, kot je dejal Marko Mencin, predsednik uprave Mercate, čeprav so v njegovi družbi imeli resnične informacije. Družba Döhle je poslovni delež Splošne plovbe kupila vsaj dva meseca pred nakupom prve oziroma tri mesece pred nakupom druge ladje. Obe ladji sta stali skoraj 80 in ne 60 miljonov dolarjev. Torej je šlo za zavajanje. Novinar tega ni preveril ne v Splošni plovbi ne v družbi Döhle, meni pritožnik. Dodaja še, da Mencinova navedba, da obstaja možnost, da si je Döhle s tem nakupom pridobila likvidnost za financiranje nakupa lastniškega deleža Splošne plovbe, ne drži.
Sebastjan Morozov zavrača obtožbe in poudarja, da je pač predstavil takšno sliko, kakršno si je lahko ustvaril na podlagi zbranih informacij. Egon Bandelj na novinarjevo elektronsko pošto z vprašanji, poslanimi v tajništvo družbe, kot so novinarju svetovali, ni odgovoril, torej kršitve 2. člena kodeksa ne more biti. To seveda tudi izpodbija trditve gospoda Bandlja, da Splošna plovba novinarjem posreduje vse relevantne informacije. V tem primeru jih zagotovo ni. Morozov opozarja, da je za celovito razumevanje treba videti tri besedila o tej temi: pričujoči članek, že omenjeno besedilo, objavljeno istega dne in na isti strani, pa še članek, objavljen teden dni kasneje, z naslovom Bajuk pripravil teren za prodajo Splošne plovbe Nemcem, dolgo pred razpisom, ki kaže, da je bila prodaja družbi Döhle zakamuflirana in je imela tudi politične botre. V prvo zavrnitev popravka se ne želi spuščati, saj je to pristojnost urednice. Meni pa, da objava popravljenega popravka še ne pomeni priznanja napake; Dnevnik naj bi z njim le zadovoljil zgolj zakonsko obveznost. Njegov članek je nastal, ker je avtor iz zanesljivega vira izvedel, da je računsko sodišče v osnutku revizijskega poročila ugotovilo, da je bila prodaja Splošne plovbe nemškemu kupcu netransparentna. Pri ceni obeh kupljenih ladij gre za lapsus Marka Mencina, saj je pomešal evre in dolarje. Ladji sta torej stali 60 milijonov evrov oziroma okoli 80 milijonov dolarjev. Novinar je k odgovoru na obtožbe priložil izpisek telefonskih pogovorov, ki kaže, da je tega dne res klical Splošno plovbo, pa tudi kopijo elektronske pošte z vprašanji, poslane istega dne, na katera ni dobil odgovora.