Barbara Verdnik proti uredniškemu odboru KP MOK-15 (Mojca Beljan, Sabina Mozetič, Patricija Griparič


Stališče NČR, skupni organ DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja, predsednica, Gojko Bervar, podpredsednik, Davorin Koron, Alma M. Sedlar, Nada Ravter, Mojca Pašek in Špela Šipek, člani, je na seji 21. maja 2009 v primeru Barbara Verdnik proti uredniškemu odbor KP MOK in izdajatelja KP MOK – mestno občino Koper sprejelo stališča, da je uredniški odbor kršil 1., 2., 3. in 12. člen, ni pa kršil 11., 13., 14. in 15. člena.


Primer: Barbara Verdnik proti uredniškemu odboru KP MOK-15 (Mojca Beljan, Sabina Mozetič, Patricija Griparič, Marija Luisa Maier-Sponzo in Marko Goriška)

Barbara Verdnik je pritožbo naslovila na uredniški odbor KP MOK (na Mojco Beljan, Sabino Mozetič, Patricijo Griparič, Marijo Luiso Maier-Sponzo in Marka Goriška, v nadaljevanju UO) in na izdajatelja mestno občino Koper (v nadaljevanju izdajatelja), saj glasilo nima odgovornega urednika, čeprav bi ga po zakonu o medijih moralo imeti, prispevki, v katerih naj bi bil kršen novinarski kodeks, pa niso podpisani. NČR se je omejilo na presojanje odgovornosti uredniškega odbora KP MOK-15.

Po mnenju pritožnice so izdajatelj in UO v nepodpisanem članku Kriv je, in pika!, objavljen v KP MOK-15 decembra 2008, kršili 1., 2., 3., 11. in 12. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Kot spornega navaja naslednji del besedila: »Kajti koprska politična srenja je bila zelo podobna nekakšni prostozidarski loži… v njej so najvplivnejši posamezniki iz najpomembnejših sektorjev družbe. Iz politike, iz ekonomije, iz športa, iz novinarstva, iz kulture. V prostozidarskih ložah se na skritem, daleč od očeh javnosti dogovarjajo o posameznih odločitvah. Odločijo se tako, da je seveda nekaj njim v prid, da imajo od odločitve korist. V javnosti sicer prikažejo, da so se odločili na demokratičen način in s pomočjo podkupljenih medijev prepričajo javnost, da so sprejete odločitve v dobro celotne družbene skupnosti… Ker so prostozidarske lože tajne, se o njih v javnosti ne govori in ne piše. O njih ne pišejo niti mediji, saj so »ugledni« člani teh lož seveda tudi nekateri uredniki ali znani novinarji. In ker za novinarski ceh še najbolj drži rek »Kača kače ne piči«, so mediji v celoti zelo hitro pokriti.« Neznani avtor naj bi po mnenju pritožnice kršil 1. člen, ker ni preveril točnosti zbranih informacij, 2. člen, ker naj bi navedbe vsebovale hude obtožbe koprskih medijev, urednikov in novinarjev brez njihovih odzivov, 11. člen, ker informacije niso ločene od komentarja, in 12. člen, ker so izdajatelj in UO vpleteni v dogodke, o katerih pišejo. V tem in vseh drugih prispevkih, zlasti na prvih 10 straneh, naj bi kršili 13. člen, ker se prepletajo novinarska in oglaševalska besedila – po pritožničinem mnenju župan Popovič izrablja medij za svojo promocijo in blatenje nasprotnikov -, 14. člen, ki prepoveduje hibride med novinarskimi in oglaševalskimi vsebinami, in 15. člen, ki govori o konfliktu interesov. Vsi člani UO so namreč zaposleni na koprski občini. Mojca Beljan je vodja službe za odnose z javnostmi, Sabina Mozetič direktorica občinske uprave.

V objavljenem govoru Borisa Popoviča (na 18. in 19. strani) je tudi navedek »…dokazani simulantki Barbari Verdnik…« Po mnenju pritožnice gre v tem navedku za lažne informacije (to naj bi dokazovala razsodba delovnega sodišča v Kopru) in s tem za kršitev 1. in 2. člena. Do kršitve 1., 2. in 3. člena kodeksa naj bi prišlo tudi na 35. strani publikacije v rubriki Črna pika, v katerem jo je neznani pisec obtožil eklatantne zlorabe novinarstva v politične namene (tu naj bi šlo za ugibanje – zato očita kršitev 3. člena), poleg tega ji očita(jo), da je število najemnikov na posesti njenega moža že preraslo število stalnih prebivalcev in da je na tem zemljišču »kar nekajkrat več odpadnih in nevarnih snovi, kot naj bi jih bilo pod budnim očesom kvazi novinarke »najdenih« ob nasipu za tržnico.« Pritožnica vse očitke zanika. Na omenjenem zemljišču, je zapisala v pritožbi, je bil le gradbeni material. Ni poročena, zato nima moža, ni »kvazi« novinarka, ampak diplomirana novinarka; v času, ko je postala predsednica Mestnega odbora Zares, pa je pod vse svoje prispevke – tako pritožnica – navedla politično funkcijo. Pritožnica je še zapisala svoje mnenje, da izdajatelj izrablja davkoplačevalski denar za izdajanje tiskanega mnenja, s katerim žali predstavnike opozicij, poslance, novinarje in urednike, organe pregona, sodišča, tožilstvo, norčuje se iz inštitucij pravne države in inšpektorjev. Z informativno publikacijo, ki to ni, zgolj obračunava z drugače mislečimi, ki nimajo možnosti, da bi objavili popravek ali prikaz nasprotnih dejstev.

V imenu UO je na pritožbo odgovorila Mojca Beljan, ki zavrača vse obtožbe. Besedilo Kriv je in pika!, pojasnjuje, ni članek, ampak uvodnik oziroma komentar, v katerem je uredništvo razčlenilo, pojasnjevalo in presojalo dogodke oziroma družbeni proces, v tovrstnem besedilu pa naj bi bila osebna nota upravičena. Zanika tudi očitek o konfliktu interesov med novinarskimi in oglaševalskimi vsebinami, ker da so oglasi v informativni publikaciji vizualno ločeni od novinarskih besedil, člani UO pa da v dogodke, o katerih pišejo, nikakor niso vpleteni. Kršitve v govoru župana zanikajo, ker da ne gre za članek, temveč za dobeseden prepis govora na seji občinskega sveta MOK. Glede navedb v rubriki Črna pika pa je Beljanova zapisala, da razpolagajo z zanesljivim virom. Obstajali naj bi pisni dokazi in priče, kako je pritožnica kot novinarka pridobivala informacije, nato pa kot političarka sklicala novinarsko konferenco in na njej neobjektivno predstavljala dokaze, ki jih je pridobila kot novinarka.

NČR je v obravnavanem primeru, dne 2. aprila 2009, sklicalo javno obravnavo, ki pa se je je udeležila le pritožnica. Mojca Beljan je svojo udeležbo odpovedala na dan obravnave, ko jo je generalna sekretarka po telefonu zaprosila za potrditev. NČR je po faksu dostavila le kopijo predvolilnega besedila, iz katerega je razvidno, da je Verdnikova svojega zunajzakonskega partnerja tudi sama imenovala »mož«. NČR je zastopnici UO ponudilo še eno možnost za udeležbo na javni obravnavi, vendar je tudi tokrat udeležbo odpovedala. NČR se je zato lahko oprlo le na dokaze, ki jih je predstavila Verdnikova. Med drugim je NČR izčrpno opisala ozadje spora z županom Popovičem v času, ko je bila direktorica Primorskih novic (sodni postopek v zvezi z obtožbo tedanjega delodajalca, da je zlorabljala bolniški dopust, še poteka), dostavila pa je tudi več dokumentov in fotografij, ki potrjujejo, da Verdnikova ni solastnica omenjenega zemljišča in da ima lastnik urejena najemna razmerja z delavci. NČR je dobilo v vpogled tudi več mejlov med ministrstvom za okolje in policijo, iz katerih je razvidno, da se je podpisovala kot Barbara Verdnik, in ne kot novinarka, in link do spleta primorska.info oziroma prispevka o odpadkih z označbo, da gre za predsednico MO Zares Koper.

SKLEP:

Uredniški odbor KP MOK- 15 (Mojca Beljan, Sabina Mozetič, Patricija Griparič, Marija Luisa Maier-Sponzo in Marko Goriška) je kršil 1., 2., 3., 12. člen in 15 člen, ni pa kršil 11., 13., in 14. člena.

Obrazložitev:

Kršitev 1., 2., 3. in 11. člena NČR ni ugotovilo v članku Kriv je in pika!, saj gre v tem primeru za komentar oziroma subjektivno mnenje o političnem dogajanju v Kopru, obtožbe pa so le splošne; na koga letijo, je mogoče le domnevati. Prav tako ni ugotovilo kršitve novinarskega kodeksa pri objavi županovega govora, saj ne gre za članek, temveč za dobesedni prepis županove uvodne besede ob sprejemanju proračuna. Odgovornost za resničnost navedb v tem primeru sicer nosi župan, vseeno pa bi urednik lahko vsaj v opombah opozoril na to, da sodni postopek o tem, ali je Barbara Verdnik neupravičeno prijavila bolniški dopust, še ni bil končan.

Kršitve 1., 2. in 3. člena je pa NČR prepoznalo v drugem besedilu – v rubriki Črna pika. Pritožnica je očitke na svoj račun ovrgla, NČR dokazov nasprotne strani ni imelo, zato je pritožnici verjelo. Izvzelo je le argument, da ni poročena in da zato nima moža, saj je svojega dolgoletnega partnerja, kot je razvidno iz kopije predvolilne predstavitve, v javnosti tudi sama imenovala mož.

NČR je ugotovilo kršitev 12. člena, ki novinarje zavezuje, da se razkrijejo ali izločijo, če so v dogodke vpleteni. Že v razsodbi Viktor Markežič proti KP MOK, 18. decembra 2008, smo zapisali, »da je v neskladju s tem členom, če novinarska besedila urejajo, pišejo ali podpisujejo ljudje (v glasilih MOK je avtorstvo večinoma neugotovljivo, saj besedila niso podpisana), ki so zaradi narave svojega dela vpleteni v dogodke, o katerih pišejo, pa na to niti ne opozorijo, kaj šele da bi se izločili.«

Iz istega razloga je NČR razsodilo, da je uredniški odbor kršil 15. člen, po katerem se mora novinar izogibati situacijam, ki bi lahko privedle do konflikta interesov, s katerim bi lahko kompromitiral svoje dobro ime ali novinarsko skupnost.

Tudi v tem primeru NČR opozarja na nesprejemljivo prakso nepodpisanih novinarskih besedil, kar smo obsodili z Izjavo Novinarskega častnega razsodišča “Psevdonimi v novinarstvu”, objavljeno dne 13. novembra 2008.

Glede očitanih kršitev 13. in 14. člena NČR znova, tako kot v primeru Viktor Markežič proti KP MOK, ugotavlja, da so v citiranih besedilih v glasilu MOK-15 zelo nejasne meje, kdaj gre za politično propagando, kdaj pa za novinarska besedila, in da besedila z elementi politične propagande niso razpoznavno in nedvoumno ločena od novinarskih. Kljub temu pa NČR meni, da bi omenjena dva člena preozko interpretiralo, če bi uredniško politiko, ki daje prednost političnim pogledom in stališčem, ki jih zastopa župan Popovič in njegova ekipa, označilo za nedvoumno politično propagando. Vsekakor je nesprejemljivo, če tovrstna uredniška politika temelji na objavljanju nepreverjenih informacij, vendar pa to sankcionirajo drugi členi.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeležence v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 4. junija 2009

Ranka Ivelja,

predsednica Novinarskega častnega razsodišča