Gregor Golobič proti Mateju Hlebšu in Borutu Jancu (TVS)

Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Jasna Tepina, Nada Ravter, Brigita Mohorič in Špela Šipek (člani), je na seji 22. oktobra 2009 v primeru Gregor Golobič proti novinarjema Mateju Hlebšu in Borutu Jancu (oba TVS) razsodilo, da je Matej Hlebš kršil 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, Borut Janc pa kodeksa ni kršil.

Primer: Gregor Golobič (zastopa odvetnik Miha Kozinc) proti Mateju Hlebšu in Borutu Jancu, TVS

Matej Hlebš in Borut Janc naj bi po mnenju pritožnika v oddaji Odmevi 28. 5. 2009 in 29. 5. 2009 na TVS kršila 1. člen, po katerem mora novinar preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam, 2. člen, po katerem mora novinar pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, in 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, po katerem mora novinar, ko objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, na to opozoriti.

Pritožnik avtorjema prvega prispevka očita, da sta kredite, ki so bili s strani NLB d.d. (v nadaljevanju NLB) odobreni gospodarski družbi Ultra d.o.o. (v nadaljevanju Ultra), neupravičeno prikazala kot del »tajkunskih kreditov«, saj, kot navaja, tudi iz objavljenih (anonimnih) podatkov ni bilo razbrati, da so bili ti krediti uporabljeni za kakršnekoli lastniške oziroma managerske prevzeme, za katere se je uveljavilo ime »tajkunski krediti«. Ta besedna zveza, meni pritožnik, označuje kredit, ki izhaja iz nelegitimnih, če ne že nelegalnih politično-gospodarskih povezav in ima obenem negativne gospodarske posledice, ker prevzemniki po navadi izčrpavajo podjetja, kreditna sredstva za razvojne potrebe drugih podjetij pa so zato bolj omejena. Besedna zveza »tako kot ostali tajkunski krediti«, ki jo je uporabil novinar Hlebš, naj bi zato imela očitni namen politično in moralno diskreditirati Ultro in njenega domnevno političnega botra Gregorja Golobiča. Z enakim namenom naj bi avtorja omenila, da domnevni singapurski solastnik Hram Holdinga d.d. (v nadaljevanju Hram Holding), ki naj bi bil domnevni solastnik nekega podjetja skupaj z Ultro, izhaja iz davčne oaze, s čimer naj bi novinar Hlebš namigoval na davčno utajo vpletenih, »predvsem svoje, prav gotovo politične tarče«.

Pritožnik avtorjem očita, da pristnosti oziroma točnosti podatkov iz anonimno pridobljene »dokumentacije iz NLB« nista poskušala preveriti pri pristojnih organih NLB, vseeno pa sta z njimi »operirala v trdilni obliki«. Prav tako naj ne bi hudo obremenilnih trditev pravočasno in temeljito preverila pri Gregorju Golobiču ali družbi Ultra. Pritožnika tudi moti, da je novinar Hlebš omenjeni kredit takoj povezal z imenom Gregorja Golobiča in ugibal, ali jih ni ravno on priskrbel, pa čeprav v oddaji ni objavil nobenega podatka, ki bi dokazoval ali nakazoval, da so bili ti krediti dani v času, ko je bil Gregor Golobič zaposlen v Ultri. Tudi v tem pritožnik vidi poskus politične diskvalifikacije vodje ene od parlamentarnih strank tik pred evropskimi volitvami.

Pritožnik dodaja, da je šlo v tem primeru za grobo kršitev zakona o medijih (28. člena), ki izrecno prepoveduje tako komentiranje kot tudi takojšnji novinarjev odgovor na popravek. Ultra je namreč, kot navaja, poslala v objavo demanti o svojih domnevno lastniških povezavah s Hram Holdingom in zatrdila, da so krediti ustrezno zavarovani, Golobič pa je dal javno izjavo, da gre zgolj za politično motivirane insinuacije. Hlebšu nadalje očita, da je v drugi oddaji (29. 6. 2009) iz demantija povzel le nekaj stavkov, kar naj bi predstavljalo kršitev zakona, ki zahteva objavo popravka v celoti ali »istovrstno zavrnitev,« demanti komentiral in vse skupaj izrabil za vnovično obtožbo Ultre in Gregorja Golobiča, »češ, naši viri pač tako trdijo,« pa čeprav so istega dne tudi iz NLB sporočili, da domnevno sporni krediti niso nezavarovani. Z vsem naštetim naj bi novinar Hlebš, zaključuje pritožnik, v navedenih dveh oddajah kršil 1., 2. in 3. člen kodeksa in zakon o medijih.

Na pritožbo Gregorja Golobiča oziroma odvetnika Miha Kozinca sta odgovorila Borut Janc in Matej Hlebš.

Janc meni, da kodeksa ni kršil, saj pri zbiranju informacij in pisanju besedila za prispevek v oddaji

28. 5. 2005 ni sodeloval; podrobne vsebine tega prispevka tudi ni poznal. Kot je pojasnil, je pomagal le pri izvedbi grafičnega prikaza, in sicer na prošnjo odgovornega urednika informativnega programa zaradi časovne stiske pri pripravi besedila in svojih izkušenj pri vizualizaciji prispevkov. V Odmevih 29. 5. 2009 pa, kot je zatrdil, sploh ni sodeloval.

Hlebš v svojem odgovoru očitane kršitve zanika. Pritožnikova definicija »tajkunskih kreditov« po njegovem potrjuje primernost rabe te zveze v konteksu »domnevno nezavarovanih kreditov«, ki »neupravičeno omejujejo kreditna sredstva za razvojne potrebe drugih podjetij«. Hlebš meni, da so sporni krediti »dejansko slabo zavarovani« – kot pravi, ga še nihče ni prepričal, da to niso -, zato je bilo po njegovem legitimno postaviti vprašanje, ali so »bile v igri nelegitimne politično-gospodarske povezave, s katerimi pritožnik povezuje zvezo »tajkunski krediti«. Hlebš je NČR posredoval dokaze – kopije elektronskih pisem – ki potrjujejo njegovo navedbo, da je (v času pisanja odgovora) že več kot 6 tednov zaman prosil Ultro in NLB, da mu pojasnita, ali gre pri dokumentu o Ultrinih kreditih za ponaredek ali ne. Iz priloženih kopij elektronskih pisem je obenem razvidno, da je pristojne po objavi prvih dveh prispevkov, sklicujoč se na odvezo molčečnosti, ki sta jo NLB javno podelila Golobič oziroma Ultra, zaman prosil tudi za informacije, kako so bili sporni krediti pravzaprav zavarovani. Ultra, meni Hlebš, bi lahko s konkretnimi dokazi odpravila sume o neprimerni zavarovanosti kreditov, a se ta »kljub številnim pozivom z naše strani še naprej izgovarja na odvezo molčečnosti, ki jo je dala NLB«, ta pa je povedala le to, da so krediti Ultre »zavarovani«, o kakovosti zavarovanja pa ga ni bila pripravljena informirati. Zaradi tako šibkih in neprepričljivih argumentov svoje napake, kot pravi, ne more priznati.

Hlebš navaja, da je bila Ultra v času kreditiranja podjetij skupine Ultra in podjetij skupine Hram Holding 40-odstotna solastnica podjetja En Plus; Hram Holding je postal 100-odstotni lastnik tega podjetja šele v začetku maja 2009. Hlebš k temu pristavlja, da na poslovnem portalu gvin.com, kjer je preverjal podatke, 28. 5 in 29. 5 to še ni bilo razvidno. 29. 5 je navedel vir (gvin.com) in pokazal posnetek spletne strani o solastništvu Ultre v En plusu, šele v ponedeljek, 1. junija, pa je pojasnil, priznava, da je Hram Holding »vmes« postal 100-odstotni lastnik En Plusa. Omemba Singapurja kot davčne oaze se mu ne zdi sporna, saj ima tam, kot zatrjuje, svoj sedež družba Folonicca, ta pa naj bi bila povezana s Hram Holdingom in Ultro v času najema kredita. Meni, da je korektno objavil demantije oziroma stališča Ultre, Hrama Holding in Gregorja Golobiča. Med drugim je zapisal, da je minister Golobič vsem medijem poslal odgovor na v Odmevih objavljeni prispevek in ne zahtevo za popravek na RTV SLO, tudi Hram Holding je posredoval zgolj sporočilo za javnost.

Sicer pa naj bi Golobič v odzivu na prvi prispevek – tako Hlebš – navajal neresnične podatke, ko je trdil, da je bil dosegljiv do 19. ure in da mu je takrat poslal vprašanja po elektronski pošti. Hlebš je NČR posredoval kopije elektronskih pisem, ki dokazujejo, da je z g. Katjo Nagode (PR Zares) prvič govoril ob 17.24 in ji nato, ko mu ni uspelo pridobiti ministra za izjavo pred kamero, ob 18.41 poslal vprašanja po mejlu, na katerega jo je takoj opozoril tudi po telefonu. (V tem elektronskem pismu sprašuje, ali je Gregor Golobič kakorkoli lastniško povezan z Ultro in ali je seznanjen, da je Ultra – in z njo povezana podjetja – med prejemniki kreditov NLB.) Naslednji dan in še v ponedeljek je Golobiča znova prosil za izjavo pred kamero, ki bi bila lahko dolga 2 minuti 30 sekund in je ne bi krajšal. Trditev pritožnika, da ni podatkov pravočasno in temeljito preveril pri drugi strani, zato zavrača.

Hlebš še navaja, da je v drugem prispevku, 29. 5., povedal, da je navedel podatke iz evidence NLB, obenem pa povedal, da obstajajo »drugačni pogledi«, ki ta dokument »morebiti relativizirajo«, saj je objavil stališča Ultre in izjave NLB o zavarovanosti kreditov. Kot je še zapisal, meni, da so na TVS ravnali pravilno, saj do danes ni nihče uradno izjavil, da bi bil omenjeni dokument ponarejen.

SKLEP:

NČR ugotavlja, da Borut Janc ni kršil kodeksa novinarjev Slovenije, Matej Hlebš pa je kršil 1. člen, ni pa kršil 2. in 3. člena.

Obrazložitev:

Borut Janc je bil sicer naveden kot soavtor prispevka, objavljenega na TVS 28. 5. 2009, vendar pa NČR sprejema njegovo pojasnilo, da je sodeloval le pri grafičnem opremljanju prispevka in se z vsebino prispevka novinarsko ni ukvarjal.

Matej Hlebš zatrjuje, da ga doslej ni še nihče prepričal, da je anonimno pridobljeni »dokument NLB« ponarejen in da so omenjeni sporni krediti ustrezno zavarovani, saj na to vprašanje od pristojnih uradnih oseb kljub prizadevanju ni dobil odgovora. Četudi bi bilo oboje res – nespornih dokazov o tem zaenkrat ni – to dejstvo ne more opravičiti napačnih Hlebševih navedb: da so (bili) krediti v času obeh prispevkov »nezavarovani« (NLB je dan po objavi prvega prispevka uradno zatrdila, da so bili zavarovani) in da sta bila v tem času Ultra in Hram Holding lastniško povezana, kar je bila osnova za Hlebševo trditev o lastniških povezavah ministra Golobiča in Ultre s podjetjem s sedežem v Singapurju. Ker teh povezav v zatrjevanem času ni bilo, ker pristnost spornega »dokumenta NLB« tudi danes ni dokazana in ker tudi sam Hlebš ne vztraja več pri nezavarovanih kreditih – zdaj domneva, da je šlo za slabo zavarovane kredite – NČR pritrjuje pritožniku, da je bilo povezovanje ministra Golobiča in Ultre s »tajkunskimi krediti« in singapursko davčno oazo neutemeljeno. Da so lastniške povezave obstajale še mesec dni pred oddajo, ko je bila Ultra še 40-odstotna lastnica podjetja En Plus (katerega solastnik je bil Hram Holding, domnevno povezan s »singapursko« Folonicco), omenjene neresnične navedbe ne more omiliti, čeprav jo morda postavlja v drugačen kontekst, kot ga je predstavil pritožnik.

To, da je Hlebš omenjeni napaki zagrešil, ker se je oprl na podatke na spletnem portalu gvin.com, ga ne odvezuje odgovornosti. Omenjeni portal ni dovolj trden vir, saj lastniških sprememb ne beleži dnevno; to bi Hlebš moral priznati in svojo napako jasno popraviti vsaj v drugem prispevku (29. maja), potem ko je bil nanjo opozorjen z več strani. NČR zato meni, da Hlebš ni bil dovolj previden pri preverjanju zbranih informacij, svojih napak, ko je bil nanje opozorjen, pa ni priznal in popravil, saj se je še 29. maja brez zadržkov skliceval na podatke spletnega portala gvin.com. S tem je kršil 1. člen.

2. člena kodeksa, ki novinarja zavezuje, da mora pri objavljanju hudih obtožb poskušati pridobiti odziv prizadetih, Hlebš, ko gre za ministra Golobiča, ni kršil. Iz kopij posredovanih elektronskih pisem je razvidno, da je poskušal pridobiti odziv ministra Golobiča, vendar mu to ni uspelo. Ponudil mu je dvo in polminutno izjavo pred kamero (za prispevek 29. maja), a jo je ta zavrnil (v Odmevih je želel nastopiti neposredno). Hlebš ni podatka preveril niti pri vodstvu NLB in družbah, ki jih omenja; NČR sprejema njegovo pojasnilo, da je menil, da ima v rokah pristen dokument NLB. Iz istega razloga NČR tudi ni našlo argumentov za kršitev 3. člena v navedenih oddajah, po katerem mora novinar opozoriti, da objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja.

NČR ob tem opozarja, da časovna stiska, ki izvira iz tekme med mediji, kdo bo prej objavil pomembno novico oziroma odmeven prispevek, ne sme biti opravičilo oziroma izgovor za površno preverjanje podatkov, ki vodi v senzacionalizem in zniževanje ravni novinarstva. Uredniki, zlasti ko gre za manj izkušene novinarje, bi si morali v tem smislu bolj odgovorno prizadevati za spoštovanje profesionalnih norm in etičnih standardov.

Glede pritožnikovih argumentov, ki se nanašajo na zakon o medijih, pa pojasnjujemo, da v skladu s poslovnikom NČR razsoja oziroma sprejema stališča le na podlagi novinarskega kodeksa.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 26. oktobra 2009

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča