Razsodba Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Alma M. Sedlar, Davorin Koron in Jasna Tepina (člani), je na seji 3. decembra 2009, v primeru Lafarge Cement d.d. proti Poloni Malovrh, novinarki časopisa Delo odločilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Lafarge Cement d.d., zanj Iztok Virant, proti Poloni Malovrh, novinarki časopisa Delo
Lafarge Cement d.d. je na NČR vložil pritožbo, v kateri trdi, da je novinarka časopisa Delo Polona Malovrh v članku z naslovom Precedens v protikorupciji, ki je bil objavljen v časopisu Delo 20. avgusta letos, kršila 1., 2., 3. in 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
Po mnenju pritožnika naj bi novinarka kršila 1. člen kodeksa (preverjanje točnosti zbranih informacij in previdnost pri izogibanju napakam), ker v članku ni priznala in popravila napak, na katere je njo in namestnika urednika slovenskega dopisništva časopisa Delo Primoža Zrneca opozoril pritožnik.
2. člen kodeksa (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo.) naj bi novinarka kršila, ker pri pritožniku ni preverila informacije o obisku predsednika Nadzornega sveta družbe Lafarge Cement iz Trbovelj, ki naj bi, kot je zapisala v članku, v Trbovlje prišel »na hitro« zaradi nekega pisma. Prav tako naj ne bi preverila, ali je to pismo res povzročilo »hudo kri«. Novinarka, trdi pritožnik, ni niti poskušala pridobiti informacij o tem, zakaj je predsednik Nadzornega sveta Lafargea prišel takrat v Trbovlje, pač pa je špekulirala o razlogih za njegov prihod.
Novinarka je po mnenju pritožnika kršila tudi 3. člen kodeksa (Ko novinar objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, mora na to opozoriti.), in sicer s tem, ko je zapisala, da je cementarni okoljsko dovoljenje uspelo dobiti »le na pol«. Prepričan je, da je to zapisala na podlagi nepreverjenih informacij in zavajajoče interpretacije predstavnikov stranskega udeleženca v postopku pridobivanja tega dovoljenja. Okoljsko dovoljenje naj bi bilo po 172. členu Zakona o varstvu okolja namreč izvršljivo, čeprav ni dokončno. In zato novinarkina formulacija »na pol« po mnenju pritožnika ni niti upravičena niti preverjena. Novinarka ni namreč pritožnika nikoli prosila, da bi ji posredoval Zakon o varstvu okolja, po zapisanem pa predvidevajo, da sama določil zakona ni preverjala, zato gre, po mnenju pritožnika, za nepreverjeno informacijo.
Po mnenju pritožnika naj bi novinarka kršila 4. člen kodeksa (Novinar mora, kadar je mogoče, navesti vir informacije. Javnost ima pravico poznati vir informacije, da bi lahko ocenila njen pomen in verodostojnost. Če sicer ni mogoče pridobiti informacije, se novinar lahko dogovori o anonimnosti vira.), ker ni navedla, od kod ji informacija o tem, da naj bi Lafarge dobil dovoljenje le »na pol«, niti ni zapisala, da je vir njene informacije anonimen. Sodeč po tem, da je zapisala, da naj bi cementarna dobila dovoljenje le »na pol«, pri čemer Lafargea ni prosila za Zakon o varstvu okolja, sama pa ga, tako Lafarge, tudi ni prebrala, je zamolčala vir informacij.
Novinarka je na očitke prijavitelja odgovorila in jih zavrača.
Pojasnjuje, da je Delo Lafargeu že avgusta posredovalo dokumente, s katerimi je dokazovalo njene trditve. Tako jim je poslalo dopis trboveljskega župana Bogdana Baroviča na Ministrstvo za okolje in prostor, s katerim potrjuje, da je občina Trbovlje že maja izstopila iz postopka pridobivanja okoljskega dovoljenja za LC, pa tudi strokovno mnenje odvetniške družbe Čeferin o tem, zakaj okoljsko dovoljenje po njenem mnenju ni izvršljivo in ni dokončno. Novinarka dodaja tudi, da je dopisovanje z namestnikom urednika slovenskega dopisništva Dela Primožen Zrnecem prekinil Lafarge pa tudi, da Lafarge ni sprejel ponudbe Dela, da bi njegov odziv objavili v Pismih bralcev. S tem novinarka zavrača očitek, da je kršila 1. člen kodeksa, saj o objavi popravka v Delu ne odloča ona, pač pa se je Lafarge o tem dogovarjal z namestnikom odgovornega urednika slovenskega dopisništva Dela Primožem Zrnecem. Poleg tega pa Lafarge po tem, ko mu je Delo dostavilo dokaze o navedbah v članku, ni več vztrajal pri popravku. Nasprotno, Lafarge je sam prekinil stike z Delom.
Novinarka zavrača tudi očitek, da je kršila 2. člen kodeksa, saj zaradi slabih preteklih izkušenj z vodjo marketinga LC Andrejem Sopotnikom, ki je zadolžen tudi za stike z javnostmi in naj bi novinarjem dajal zavajajoče, nepopolne in pomanjkljive informacije, podatkov o obisku predsednika Nadzornega sveta pri njem ni preverjala, se je pa »zavarovala« z uporabo pogojnikov in izrazov »menda«, »vprašanje, ki verjetno le ni povsem brez osnove«. Informacijo o obisku predsednika Nadzornega sveta družbe v Trbovljah pa je preverila pri županu Trbovelj Bogdanu Baroviču in to tudi zapisala. Tako zavrača vse obtožbe Lafargea o njenih «izmišljenih špekulacijah in namigovanjih«.
Novinarka tudi zavrača očitek o kršitvi 3. in 4. člena kodeksa, saj formulacije, da je Lafarge dovoljenje dobil »na pol« ni uporabila na podlagi nepreverjenih informacij ali ugibanj, pač pa je temeljila na splošno znanem dejstvu, da je okoljsko dovoljenje za LC že takrat, ko ga je Arso izdal, razdelilo slovensko in posebej zasavsko strokovno javnost, poznala pa je tudi strokovno mnenje odvetniške hiše Čeferin in njene odvetnice Teodore Glušič Terbovc, ki je izpodbijala Lafargeovo razlago dovoljenj. Poleg tega, pravi novinarka, je formulacijo »na pol« dala v narekovaj, da bi bolj nazorno pokazala, da si celo stroka dovoljenje razlaga na dva različna načina. Nihče namreč še ni nedvoumno izjavil, da sme Lafarge glede na dikcijo določbe odpadke sežigati. Lafargea o interpretaciji odločbe ni spraševala, saj je njegovo stališče znano že od 9. aprila, ko je dovoljenje dobil.