Novinarsko častno razsodišča, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Ranka Ivelja, Nada Ravter, Mojca Pašek Šetinc in Alma M. Sedlar je na seji 6. marca 2008 v primeru Varuh človekovih pravic proti novinarki Evi Kobe, voditeljici Dnevnika na TV Slovenija Mojci Širok, odgovornemu uredniku TV Slovenija Rajku Geriču in odgovornemu uredniku multimedijskega spletnega portala RTV Slovenija Vanji Vardjanu ugotovilo, da so navedeni kršili Kodeks novinarjev Slovenija. Po objavi razsodbe se je izkazalo, da je v času objave omenjenega članka na spletnem portalu Multimedijskega centra funkcijo v.d. odgovorne urednice UPE MMC opravljala Katja Stamboldžioski in ne Vanja Vardjan, kot je zmotno menil Varuh oziroma NČR. NČR je zato Vanjo Vardjana, ki razsodišču na poziv, naj se opredeli do pritožb varuha, ni odgovoril – na napako nas je opozoril šele po razsodbi -, oprostilo vseh obtožb, saj zanje ne more biti odgovoren. Varuhovo pritožbo pa je še enkrat obravnavalo v primeru Katje Stamboldžioski. NČR je na seji 19. junija 2008 ugotovilo, da je urednica kršila Kodeks novinarjev Slovenije.
Primer: Varuh človekovih pravic proti RTV Slovenija oziroma v. d. odgovorne urednice UPE MMC Katji Stamboldžioski
Tone Dolčič, namestnik varuhinje človekovih pravic, je zoper ravnanje več novinarjev in odgovornih urednikov vložil skupno pritožbo Varuha. V medijskih prispevkih naj bi v nasprotju z novinarskim kodeksom pri poročanju o družini Strojan ravnali Jaroslav Jankovič in Marjan Bauer( Slovenske novice), Vesna Vujinovič in David Irgolič (Radio Center), Bojan Rajšek, Petra Bezjak in Peter Jančič (Delo) ter Eva Kobe, Mojca Širok, Rajko Gerič in Vanja Vardjan (RTV Slovenija). V prvi razsodbi v tem primeru je NČR presojalo ravnanje novinarke Eve Kobe, voditeljice Mojce Širok in odgovornega urednika TV Slovenija Rajka Geriča zaradi objave prispevka v TV Dnevniku 27. 7. 2007 ob 19.30, ravnanje urednika spletnega portala Vanje Vardjana (ki, kot smo že zapisali, te funkcije tedaj ni opravljal) zaradi objave (najverjetneje po Dnevniku povzetega) prispevka na multimedijskem spletnem portalu 27.7. 2007 ob 19.46.
Varuh v pritožbi ocenjuje, da so avtorji oziroma odgovorni za objavo v medijskih prispevkih nedopustno in grobo posegli v zasebnost in osebnostne pravice vrste oseb, zlasti v zasebnost in osebnostne pravice otrok. Opozarja, da to velja ne glede na voljo staršev, ki naj bi se strinjali z objavo določenih informacij. Urad tudi meni, da za razkritje osebnih podatkov otrok (starosti življenjsko ogrožene 10-letne deklice, imena staršev, okolja, kjer živijo, podatkov o zdravstvenem stanju hospitalizirane deklice, problematičnem vedenju druge mladoletnice in njeni intimnosti, domnevno grozečem odvzemu otrok in drugih občutljivih osebnih okoliščin) ni bilo nikakršnega javnega interesa. Urad zato meni, da so kršili 20. člen kodeksa, ki novinarje zavezuje, da spoštujejo pravico posameznika do zasebnosti in se izogibajo senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti, poseg v posameznikovo zasebnost pa dovoljuje le, če za to obstaja javni interes. Kršili so ga tudi zato, ker niso spoštovali člena v delu, ki pravi, da se mora novinar zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti. V zvezi s tem členom urad Varuha meni, da je objava tovrstnih podatkov škodljiva za varstvo koristi otrok, da jih stigmatizira, krepi predsodke in vzbuja nestrpnost proti Romom (ki naj bi slabo ravnali s svojimi otroki ali pa celo ogrožali varnost drugih otrok). O tem nazorno pričajo tudi odzivi nekaterih bralcev tekstov na spletnem portalu RTV Slovenija, ki so ob branju prispevka izrazili potrebo, da se vse otroke pošlje v rejo, starše pa strpa v zapor, da naj bi Romi »nategovali (Slovence) v glavo” in podobno. Po mnenju urada Varuha so vsi prispevki primer zavestnega senzacionalističnega poročanja, namenjenega vzbujanju pozornosti s skrajno občutljivo temo. O senzacionalističnem poročanju pričajo na primer podnaslovi: »V krvi njegove 10-letne hčere kar 1,8 promila alkohola (spletna stran RTV Slovenija). Omenjeni naj bi kršili tudi 21. člen, ki novinarje med drugim zavezuje, da so pazljivi pri omembi imen storilcev, žrtev in njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih. V omenjenem primeru je po mnenju Varuha šlo za hudo nesrečo, potencialno družinsko tragedijo (če bi do odvzema otroka prišlo), in za predkazenski postopek, v katerem je razkrivanje podatkov o domnevnih storilcih in žrtvah še posebej občutljivo. 22. člen naj bi omenjeni kršili, ker niso upoštevali, da mora novinar pri zbiranju informacij, poročanju ter prenašanju izjav o otrocih in mladoletnikih ter tistih, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, pokazati posebno obzirnost. Varuh meni, da je šlo v navedenih primerih za primer posebno hude in predvsem zavestne kršitve 22. točke kodeksa.
Na pritožbo Varuha je (v času do prve razsodbe) odgovorila Eva Kobe in zanikala vse očitane kršitve. Navaja, da ni omenila imena hčerke Mirka Strojana, ne imena gojenke vzgojno-izobraževalnega zavoda, ki naj bi prvo opila, in da ni navedla nobene lastnosti ali podatka, ki bi razkril njuno identiteto. Na posnetkih iz arhiva, kot zatrjuje, omenjeni dekleti nista bili prikazani, objavo spornih podatkov o dogajanju pa naj bi dovolil Mirko Strojan. Eva Kobe tudi meni, da so člani družine Strojan javne osebnosti, »o katerih javnost redno obveščajo celo predstavniki vlade, nenazadnje pa so za družino nekaj denarja odšteli tudi državljani RS kot davkoplačevalci«, zato so novinarji po njenem dolžni javnost seznanjati s pomembnejšimi dogodki v zvezi z družino.
Katja Stamboldžioski je v svojem odgovoru napisala, da se z oceno namestnika varuhinje človekovih pravic Toneta Dolčiča ne strinja, čeprav sicer meni, da je njihovo delo in predvsem skrb za pravice otrok zelo pozitivno, popolnoma pa se pridružuje kolegici Kobe in njenim argumentom. Poudarja tudi, da zaradi specifičnosti dela na spletnem portalu, ki želi čim prej podati informacije širši javnosti, novinarji črpajo informacije iz drugih virov, kar je razvidno tudi v konkretnmem članku, ki povzema objavljeno v televizijskem dnevniku.