Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Alma M. Sedlar (člani) je na seji 15. novembra 2007 v primeru Blaž Zgaga proti Petru Jančiču ugotovilo, da Peter Jančič ni kršil preambule, 1., 2. in 27. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Blaž Zgaga proti Petru Jančiču (Delo)
Pritožnik Blaž Zgaga, novinar časnika Večer, je očital komentatorju Petru Jančiču, da je v komentarju z naslovom Za to ni opravičila, objavljenem 31. maja 2007 v časniku Delo, kršil preambulo in 1., 2. ter 27. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
Jančič naj bi preambulo (v zaključku le te je zapisano, da so novinarji dolžni predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo opravljati natančno in vestno) kršil, ker naj bi Zgago zaradi članka, v katerem je leta 2000 v časniku Večer objavil imena obveščevalcev, okrivil za smrt tretjih oseb. Jančič je po mnenju pritožnika s tem zapisal neresnico, kar je gotovo vedel, saj jo je v istem stavku zanikal, s tem pa naj ne bi bralcem predstavil celovite slike dogodkov in ne spoštoval pritožnikovih pravic, temveč se je poigraval z možnostjo, da je bil pritožnik s svojim novinarskim delom (objavo imen tajnih obveščevalcev leta 2000 v časniku Večer) kriv za smrt tretjih oseb.
Prvi člen kodeksa (preverjanje točnosti zbranih informacij in previdnost pri izogibanju napakam, ki jih mora novinar, četudi so nenamerne, priznati in popraviti) naj bi Jančič kršil, ker je napačno napisal, da so bila v članku omenjena imena ameriških obveščevalcev v Srbiji. To ne drži, saj je pritožnik leta 2000 objavil zgolj ime pripadnika ameriške obrambne obveščevalne agencije, ki je bil stacioniran v Nemčiji, v obdobju objave člankov pa je živel v Sloveniji ter ime pripadnika Obveščevalno-varnostne službe ministrstva za obrambo. Komentator naj bi 1. člen kodeksa kršil, ker pritožnika kot tistega, ki je imeni objavil, ni nikoli poklical in vprašal oziroma preveril, čigava imena so bila objavljena in tako ni preveril točnosti zbranih informacij, prav tako pa ni bil previden, da bi se izognil napakam.
Drugi člen kodeksa (novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo) naj bi Jančič kršil, ker naj bi pritožniku v komentarju očital, da naj bi ta s svojim pisanjem povzročil smrt tretjih oseb. Četudi je Jančič v istem komentarju to trditev zanikal, je bila huda obtožba zoper pritožnika s tem izrečena. Obenem je zapisal tudi, da je objava imen obveščevalcev »čista norost«, in ga označil za »moralno krivega« za izdajo državne skrivnosti. Če bi ob tako hudih obtožbah skušal Jančič pridobiti odziv pritožnika, bi mu ta pojasnil, da je bilo sodelovanje slovenskih in ameriških obveščevalcev brez pravne podlage in da je bil kazenski pregon zoper pritožnika že v predkazenskem postopku ustavljen. Ker ob teh hudih obtožbah Jančič ni niti skušal pridobiti odziva pritožnika, s katerim bi mu ta lahko pojasnil, za kaj je pri zadevi v resnici šlo, je po pritožnikovem mnenju kršil 2. člen kodeksa.
27. člen kodeksa (novinar je dolžan upoštevati enaka merila, kot jih sam zahteva od drugih) pa naj bi Jančič kršil, ker je bil v času objave komentarja tudi odgovorni urednik časnika Delo in član Novinarskega častnega razsodišča, zato bi moral spoštovati merila, kakršna sam zahteva od drugih. Kot urednik in kot član NČR je Jančič večkrat javno poudarjal potrebno po profesionalnosti dela novinarjev, sam pa je z objavo komentarja »Za to ni opravičila« po mnenju pritožnika večkrat prekršil novinarski kodeks.
Peter Jančič v pisnem odgovoru pojasnjuje, da razlog za komentar ni bilo poročanje Blaža Zgage pred sedmimi leti, temveč razkrite zaupnosti o sodelovanju med slovensko in nemško obveščevalno službo v času objave komentarja. Primer iz leta 2000 je uporabil le kot iztočnico, s pomočjo katere je želel prikazati nevarnosti, pred katerimi je družba, ko gre za razkrivanje zaupnosti in dela obveščevalnih služb. Jančič meni, da je neresnična trditev o manipuliranju in neutemeljenem namigovanju v prvih stavkih komentarja, saj so se informacije o mrtvih po objavi pritožnikovih člankov leta 2000 res pojavile. Šele pozneje so se izkazale za neresnične, kar je komentator tudi zapisal.
Jančič pritrjuje pritožniku, ko ta trdi, da je netočna trditev, da so bila objavljena imena ameriških obveščevalcev v Srbiji. V resnici so bila v člankih navedena imena ljudi, ki so vodili operativno sodelovanje z ameriško obveščevalno službo za pridobivanje podatkov iz Srbije. V tem smislu je zapisana trditev, da je šlo za ameriške agente v Srbiji, res napačna, vendar je bila po mnenju Jančiča popravljena z objavo pisma Blaža Zgage dan po objavi komentarja v Delu, kjer je ta pojasnil podrobnosti. Jančič meni, da za samo vsebino komentarja ta netočnost ni bila pomembna, in zatrjuje da bi, če Zgaga nanjo ne bi opozoril v pismu, popravek napisal sam.
Jančič še trdi, da ni zapisal, da je pritožnik s komentarjem povzročil smrt tretjih oseb, temveč je le navajal dejstva o dogajanju. Pri zapisu, da je bila objava imen obveščevalcev čista norost, gre za mnenje komentatorja. Meni še, da z dodatnim pogovorom s pritožnikom ne bi pridobil dodatnih informacij, ki že ne bi bile objavljene oziroma ki jih že ne bi poznal. Obenem je prepričan, da morajo novinarji – četudi niso dolžni varovati državnih skrivnosti – prevzeti moralno odgovornost za vsebino zapisanega. Trdi še, da pritožnika ni za nič okrivil, saj se tudi sam naslov komentarja ni nanašal na pisanje pritožnika, temveč na aktualno dogajanje.