Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Ranka Ivelja, Brigita Mohorič, Jože Možina, Špela Šipek, Davorin Koron in Nada Ravter (člani) – Peter Jančič se je iz postopka izločil – je na seji 10. novembra 2005 v primeru Drago Kos proti novinarju in uredniku Večera, Petru Jančiču razsodilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Drago Kos proti Petru Jančiču (Večer)
Pritožnik Drago Kos Petru Jančiču očita kršitve 1., 2., 11. in 21. člena. Prvega zato, ker je zapisal, da je pritožnik v primeru Ranc (šlo je za izpise telefonskih klicev) zlorabil položaj, čeprav za to Kos nikoli ni bil obsojen kaznivega dejanja. Pritožnik se sklicuje na zavržbo primera s strani okrožnega javnega tožilstva, na odločbo višjega sodišča in na – tudi v kodeksu zapisano – določilo, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen – torej naj bi novinar kršil 21. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Prvi člen kodeksa pa naj bi Jančič kršil tudi s tem, da je objavil nepreverjeno trditev, da je Barbara Brezigar pripravila ovadbo zoper pritožnika, saj kazenskih ovadb ne pišejo tožilci ampak policija. Prav tako tožilec Fišer ni pripravljene ovadbe vrgel v koš za smeti, kot je to zapisal novinar, ki ponuja tudi zmoten vtis, da je to naredil, ne da bi bila opravljena vsa preiskovalna dejanja, kar ne ustreza resnici. Novinar je tudi zapisal, da je zaradi dogodkov Barbara Brezigar protestno odstopila, kar naj ne bi bilo res. Netočna naj bi bila tudi trditev, da je potem novinar sam prevzel postopek, saj je pravdni postopek nekaj povsem drugega kot kazenski, Ranc pa povrh vsega v tem postopku ni uspel. Jančič naj bi s temi trditvami in sklicevanjem na odločbo okrožnega sodišča, ki ni postala pravnomočna, ter z navedbo, da je bila pozneje pridobljena odločba nezakonita, kršil 1. člen kodeksa. Prav tako, po Kosovem mnenju, novinarjeva navedba, da je pritožnik skušal zavarovati ugled svojih šefov in samega sebe, da javnost ne bi izvedela za zlorabe v primeru Vič-Holmec, ne drži , saj da je edini dokument o tej zadevi celo nastal pod Kosovim (posrednim) vodstvom. Jančič naj bi zagrešil kršitev 1., pa tudi 11. člena kodeksa, ker v članku ni bila razvidna meja med poročilom in komentarjem, 2. člen pa naj bi kršil, ker ni pridobil pritožnikovega odziva.
Peter Jančič pobija pritožnikove navedbe z dokazovanjem, da temeljne trditve – da je šlo za pridobitev seznama klicev pred sodnikovo odločbo – ni preklicalo nobeno, ne okrožno niti višje sodišče. Tako ostro pojmovanje načela presumpcije nedolžnosti, kot ga pojmuje Kos, bi vodilo medije v neskončne logične zagate. Jančič opozarja, da je Barbara Brezigar trditev o odločitvi o ovadbi javno obelodanila, prav tako tudi odločitev o odstopu. V besedilu je iz že doslej objavljenih člankov povzeto, kako je odločil državni tožilec, prav tako pa dejstva o sporu, ki ga je Ranc sprožil proti državi. Kos gradi na domnevni nestrokovni terminologiji, ne upošteva pa zakonitosti publicističnega jezika. Nikjer ni zapisano, da je Ranc nadaljeval kazenski postopek, pač pa postopek ugotavljanja, ali mu je država kršila pravice. Prav tako Jančič zavrača trditev, da gre v besedilu za mešanje dejstev z mnenjem, saj gre za sklepni del, kjer je jasno razvidno, da gre za mnenje avtorja. Kar zadeva ne-pridobitev Kosovega odziva pa novinar pravi, da so bili pritožnikovi odzivi v času dogajanja objavljeni. Poleg tega je imel pritožnik možnost, da se na članek v skladu z zakonom neposredno odzove, medtem ko pravnomočne odločbe ni mogoče razumeti kot hude obtožbe, ki tak odziv tudi zahteva.