Društvo Iskra proti Biserki Karneža Cerjak, Reporter

Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Mario Belovič, Lea Širok, Jernej Rovšek in Nina Jerman (člani), je na seji 17. marca 2015 v primeru Društvo Iskra proti Biserki Karneža Cerjak, Reporter, ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Društvo Iskra proti Biserki Karneža Cerjak, Reporter

Društvo Iskra, zanje Mojca Žerak, meni, da je novinarka Biserka Krneža Cerjak v članku Urjenje študentske revolucionarne Iskre, objavljenem v Reporterju 20. 10. 2014, v vrsti trditev kršila 1. , 2. , 3. , 4. , 5. , in 15. člen kodeksa Novinarjev Slovenije (KNS). 1. člen naj bi novinarka kršila s trditvijo, da je imelo društvo Iskra pri pogajanjih ob sprejemu novega zakona o visokem šolstvu (ZViS-19) na izrecno zahtevo Sindikata vzgoje in izobraževanja privilegiran položaj v primerjavi s Študentsko organizacijo Slovenije. V društvu pravijo, da so nastopali zgolj kot eden od predstavnikov študentov, sodelovale pa so tudi druge skupine in organizacije, predvsem ŠOS in Študentski svet Univerze v Ljubljani. Nobena od teh skupin ni imela privilegiranega položaja. Drži pa, dodajajo pritožniki, da je bila Iskra med vsemi udeleženci najmanjša skupina in je potemtakem glede na velikost igrala pomembno vlogo, to pa zato, ker se je med vsemi največ ukvarjala z vsebino zakona. SVIZ ni nikoli zahteval, naj Iskra nastopa kot edini predstavnik študentov, tega niso želeli niti sami. Avtorica svojih neresničnih trditev ni z ničemer ni utemeljila.

Biserka Karneža Cerjak po trditvah pritožnikov opisuje Študentsko društvo Iskra kot skupino študentov, »ki si zanesljivo želijo izvesti revolucijo in ki so se »odločili, da bodo edini glasnik resnice«, kar je po njihovem žaljivo prikazovanje društva. Avtorica tudi trdi, da so neformalni podmladek Združene levice, kar ne drži. Društvo je nastalo 2012, precej pred Združeno levico, torej gre za popolnoma ločeni organizaciji, ki delujeta vsaka na svojem področju. Napačen je tudi podatek, da je Miha Kordiš »ustanovitelj Iskre«. Res je med ustanovnimi člani, ni pa edini. Od leta 2013 tudi v društvu ni več aktiven. Avtorica, tako pritožniki, ne ponudi nobenih dokazov za svoje trditve, ni jasno ali naj bi šlo za govorice, ali dejstva, ali zgolj njeno mnenje. Zato je po njihovem mnenju kršila 1., 2., 5. in 15. člen kodeksa.

Poleg tega, pravijo v Iskri, jih članek obtožuje kraje denarja ob lanskem pikniku na fakulteti za matematiko in fiziko. Novinarka bi morala poiskati njihov odziv, pa tega ni naredila. Če bi, bi izvedela, da je Razsodišče ŠOU v Ljubljani že pred časom odločilo, da je bil denar pri tem projektu porabljen namensko in pri tem ni prišlo do nepravilnosti, kar je tudi objavljeno na spletni strani ŠOU. Kot pravijo, proti njim ni bila s strani nobenega državnega organa uvedena nobena preiskava. Po njihovem je novinarka s tem prekršila 1. in 3. člen KNS.

2. in 4. člen kodeksa pa naj bi Biserka Karneža Cerjak kršila z navedbo, da so se »najzvestejši člani Iskre celo vojaško urili«. Trditev se nanaša na Iskrin poletni tabor društva, sicer odprt za vse, ne le za članstvo, z vrsto dejavnosti, pohodi, plezanjem itd., med njimi tudi airsoftom, ki ni vojaška, ampak športno rekreativna dejavnost, ki se je udeležujejo številni vojaški in adrenalinski navdušenci po svetu. Prikazovanje airsofta kot dejavnosti, ki služi zgolj urjenju ekstremistov, je škodljivo tako za društvo kot za celotno skupnost airsofta pri nas.
Novinarka na pritožbo ni odgovorila.

SKLEP:

Novinarka Biserka Karneža Cerjak je kršila 1., 3, 4., 5. in 15. člen, ni pa kršila 2. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

V primerih, ko novinarji ne odgovorijo na pritožbo, poskuša NČR po dostopnih virih ugotoviti, ali so v konkretnem primeru zares uporabili vsa orodja, ki jim jih zapoveduje kodeks, v delih pritožbe, kjer je to zaradi neodzivnosti avtorja nemogoče ugotoviti, pa je v precejšnji meri odvisno od navedb pritožnika.

NČR tako pritrjuje pritožnikom, da je trditev o privilegiranem položaju Iskre v pogajanjih o sprejemu novega zakona o visokem šolstvu, ki naj bi ga to društvo imelo na zahtevo Sindikata vzgoje in izobraževanja netočna in nedobronamerna. Trditev sloni zgolj na sorodstveni zvezi Jaše Lategana iz Iskre in vodjem SVIZ-a Branimirjem Štrukljem, ni pa utemeljena z nobenimi dokazi. Nasprotno, že kratka in nezahtevna preiskava po spletu pokaže, da so se o zakonu pogajale številne skupine, med njimi tudi ŠOU, in Študentski svet univerze v Ljubljani. Res pa je bila Iskra ob te problematiki zelo dejavna, saj jo najdemo tudi med organizatorji protesta proti zakonu, ter podpisniki memoranduma, ki ga je ob drugih podpisal tudi SVIZ, kar še ne daje novinarki racionalnih razlogov, za trditev, da je sindikat vzgoje in izobraževanja izsilil privilegiran pogajalski položaj za Iskro. Zato je bil s to nepreverjeno trditvijo kršen 1. člen kodeksa.

Novinarka ne trdi, da je Iskra skupina študentov, »ki si zagotovo želijo izvesti revolucijo«, in »ki so se odločili, da bodo edini lastnik resnice«, ampak, da je društvo tako javno predstavljeno. Ob odsotnosti novinarkinega pojasnila je praktično nemogoče ugotoviti, kje in kako naj bi bilo društvo tako javno predstavljeno: ker pa pritožniki tej trditvi očitajo zgolj žaljivo predstavljanje društva, torej kršitev 2. člena kodeksa, kar pa obe trditvi nista, NČR v tej trditvi kršitve ni prepoznalo.

Pač pa pritožniki dovolj dobro pojasnijo, zakaj ne morejo biti podmladek Združene levice, saj gre za dve organizaciji, vsaka s svojim datumom nastanka, pri čemer je Iskra starejša, zato je zapisana novinarkina trditev kršitev 1. člena, kar pa ne velja tudi trditev, da je Miha Kordiš ustanovitelj Iskre – saj je bil med njenimi ustanovitelji.
V članku zares ni mogoče razbrati ločnice med dejstvenim in komentatorskim delom, pa tudi tega ne, kdaj ima novinarka za navedbe tudi materialne dokaze in da potemtakem ne gre zgolj za ugibanja. Avtorica ni nikjer v članku opozorila, da gre zgolj za njena sklepanja na podlagi govoric, zato je NČR v tem prepoznalo kršitev 5. in 15. člena kodeksa. Pač pa meni, da trditev, da bi utegnila biti Iskra podmladek Združene levice, četudi je ta netočna, ne pomeni žalitve – tudi zato ne, ker 2. člen kodeksa govori o osebni žaljivosti in ne žalitvi institucij ali organizacij.

Novinarkina trditev o kraji denarja ob t. i. Mafijskem pikniku – Mafija = Ma(tematika) Fi(zika) – je nujno zahtevala iskanje odziva pri obtoženi Iskri, česar avtorica ni naredila. kar je z vidika kodeksa nedopustno ravnanje, še posebej ob tem, ko bi lahko z minimalnim naporom na spletu našla tudi razsodbo Razsodišča ŠOU ( 19. 3. 2014) Iz katere je razvidno, da nenamenske rabe denarja ni bilo in da ni bilo okoriščanja. Razsodišče je prav tako ugotovilo, da so majice ( ki naj bi bile predmet domnevnega okoriščanja) delili udeležencem piknika brezplačno oziroma v okviru kotizacije za piknik. Novinarka potemtakem ne le, da svoje trditve ni preverila, ampak ni naredila niti najnujnejšega koraka, ki bi obtoženim omogočila, da povedo svojo plat resnice. Zato je kršila 1. in 3. člen kodeksa, pa tudi 4. saj je pri informacijah, ki jih je objavila, zamolčala dejstvo, da so se na koncu izkazale za netočne.

Navedba, da so se najzvestejši člani Iskre celo vojaško urili je, ugotavlja NČR, zavestno izkrivljeno predstavljanje dejstev. Air soft je – podobno kot paint ball – igra, ki je imitacija strelskih spopadov, nikakor pa vojaško urjenje. Igra je pri nas legalna in torej ni prepoznana kot problematična. Prav tako je namigovanje na to, da se za tako obliko športa odločajo ekstremistične skupine načrtno poskušalo postaviti Iskrin poletni tabor v povezavo z ekstremisti. To je z novinarske plati nesporno nekorektno, vendar na način, kot o tem govori kodeks, ne tudi osebno žaljivo, zato NČR ni ugotovilo kršitve 2. člena. Novinarka je sicer bistvo igre air soft v članku opisala, zaradi česar ni kršila 4. člena, vendar je potem manipulirala s podatki o tem, da jo za urjenje uporabljajo ekstremisti, s čemer je dejavnost poletnega tabora za potrebe uredniške usmeritve revije načrtno povezala z njimi, kar je s profesionalnega vidika zavržno dejanje.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli od udeležencev v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 28. aprila 2015

Gojko Bervar, podpredsednik Novinarskega častnega razsodišča