Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Katarina Vučko, Davorin Koron, Tatjana Pirc, Sonja Merljak Zdovc, Neva Železnik, Nina Jerman in Anja Gorenc (člani), je na seji 5. januarja 2016 v primeru Siapro d.o.o. in Franc Jezeršek, zanj odvetniška družba Avbreht, Zajc in partnerji, proti Tini Kodre, Dnevnik, ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije, kršil pa ga je odgovorni urednik Miran Lesjak.
Primer: Siapro d.o.o. in Franc Jezeršek, zanj odvetniška družba Avbreht, Zajc in partnerji, proti Tini Kodre, Dnevnik
Po mnenju pritožnikov je novinarka Tina Kodre v članku Nekdanji direktor ukradel načrte? kršila 2., 3., 4., 6., 10., 24. in 25. člen kodeksa slovenskih novinarjev (KNS). 2. člen naj bi Tina Kodre prekršila z načinom, s kakršnim je predstavila okoliščine, ki so za Franca Jezerška osebno žaljive. Franc Jezeršek naj bi ob odhodu z mesta direktorja Gostola TST z računalnika podjetja prekopiral tehnično dokumentacijo peskalnega stroja – Decimaljo ukradel – in uporabil v svojem zasebnem podjetju. Po mnenju pritožnikov novinarka navedb ni postavila v ustrezni kontekst, iz katerega izhaja, da Gostol TST ni ničesar razvil, torej mu ni bilo mogoče tudi česa ukrasti. Ti stroji oziroma deli za stroje, tako pritožnik, so bili izdelani v družbi Gostol p. o., ki z Gostolom TST nima nobene pravne ali drugačne povezave. Gostol p. o. je šel v stečaj, izdelke, ki jih je ta družba razvila pa, trdijo pritožniki, zakonito uporabljata tako družba Gostol TST kot družba Siapro, kar je dopustno za obe strani, česar da avtorica članka ni povedala. Novinarka pri tem tudi ni nič zapisala Decimalo pravnih sredstvih, ki so bila vložena zoper Gostol TST, niti o zasebni tožbi proti Siapru, ki so jo pri Gostolu TST na sodišču izgubili. 3. člen je po mnenju pritožnikov novinarka kršila s tem, da po obtožbah v članku, vezanih na tri kazniva dejanja (nezakonito prisvojitev načrtov peskalnega stroja, kršitev materialnih avtorskih pravic, izdajo poslovne skrivnosti), ni pridobila odziva pri tistem, ki naj bi jih storil. Še posebej, menijo pritožnik in njegovi odvetniki, ker ni obstajala nobena okoliščina, ki bi nakazovala, da se s prispevkom za Dnevnik mudi, saj so bile vse zadeve iz članka znane že mesece, torej gre pri tem za povsem nestrokoven, neresničen in pristranski povzetek nekaterih okoliščin, napisanih v korist družbe Gostol TST. Z isto argumentacijo pritožniki utemeljujejo tudi kršitev 4. člena. 6. člen KNS, pravi pritožnik, je novinarka kršila, ker ni navedla vira informacij, saj ni mogoče predpostavljati, da bi bil za katerokoli od zapisanih informacij vir tajen, kar da ga iz novinarskega članka spreminja v nepravilno označeno sporočilo za javnost. 10. člen naj bi bil prekršen z vsebino naslova članka: Nekdanji direktor ukradel načrte? Franc Jezeršek, pravijo pritožniki, ni bil nikoli obtožen kraje. Obdolžitve pred sodišči so zadevale kršitev materialnih avtorskih pravic in kršitev poslovne tajnosti, nikoli pa kraje. Pritožniki ocenjujejo, da je glede na okoliščine, ki v članku manjkajo, in na možnosti, ki jih je v članku dala nasprotni strani, prizadeti pa o stvareh niso bili vprašani, mogoče logično sklepati, da je novinarka vpletena v dogodke, zato je po njihovem kršila tudi 24. člen kodeksa. Pritožnik se sklicuje na vse povedano tudi pri očitku kršitve 25. člena. Franc Jezeršek in njegovi odvetniki so pritožbi priložili sodbo okrajnega sodišča v Ljubljani, s katero je v. d. odgovornega urednika Dnevnika Miranu Lesjaku naložilo objavo popravka članka, v obliki in vsebini, kakršno je zahteval pritožnik, potem ko je ta objavo zavrnil.
Novinarka Tina Kodre je na pritožbo odgovorila. Zavrača očitke, da je bil članek napisan na podlagi nepreverjenih informacij. Priložila je sodbo okrožnega sodišča v Novi Gorici iz leta 2009 (sodnik Igor Majnik), v kateri je Franca Jezerška prepoznalo za krivega kršenja poslovne tajnosti ter kopiranja projektov in delavniške dokumentacije za izdelavo peskalnih strojev, torej podatkov, ki so bili s sklepom direktorja Gostol TST z dne 25. 2. 1995 določeni kot poslovna tajnost, kar da je storil zato, da jih je izročil družbi Siapro d.o.o.. Drugi dokument je sodba višjega sodišča v Ljubljani iz leta 2014, s katero je to zavrnilo zahtevo družbe Gostol TST, naj družbi Siapro prepove izdelavo peskalnih strojev in njihovih rezervnih delov ter oglaševanje te prodaje, prav tako pa tudi zahtevo za odškodnino, s čemer je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, ki je odločilo enako. Tudi ta sodba je med gradivi, tako kot s tem povezana odločitev okrožnega sodišča iz leta 2014. DecimalTina Kodre je NČR poslala tudi sodbo Vrhovnega sodišča o tožilkini zahtevi za varstvo zakonitosti pri oprostilni sodni koprskega višjega sodišča glede kršitve materialnih avtorskih pravic, v kateri je to zahtevi ugodilo, in ocenilo, da je za tako kršitev v tem primeru v resnici šlo, zaradi česar je višje sodišče v oprostilnem delu kršilo zakon. Ker pa je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, vrhovno sodišče v pravnomočno obsodbo ni posegalo. Novinarka je priložila tudi poziv sodišča toženi stranki, naj odgovori na tožbo, in zapisnik glavne obravnave v zadevi prisluškovanja in video nadzora nad delavci; ta je pred sodiščem v Tolminu zastarala in tudi ni predmet pritožnikove pritožbe. Med priloženimi gradivi je tudi sklep okrožnega sodišča v Ljubljani iz leta 2008. Novinarka še pravi, da je spremljala tudi glavne obravnave proti Francu Jezeršku in družbi Siapro pred okrajnim in okrožnim sodiščem. Razsodišču je poslala tudi izvirnik svojega besedila za Dnevnik; ta se od objavljenega v nekaterih podrobnostih razlikuje. Tudi njen predlagani naslov članka (Spolzke avtorske pravice v industriji) in mednaslovi (Moderniziranja strojev se ne da patentirati, Vrhovni sodniki: na Siapro niso bile prenesene avtorske pravice) se od objavljenih razlikujejo. Novinarka je NČR poslala izvirno besedilo in zapisala: »Kot ste verjetni opazili, je bil objavljeni članek tudfi vsebinsko skrajšan. Praksa dela je bila takšna, da sem članek prek elektronske pošte poslala na skupno elektronsko pošto uredništva. Kako so potem v redakciji razporejali članke in kdo jih je spreminjal, zato ne vem. Spreminjaje naslovov, mednaslovov, prav tako krajšanje člankov je (bila) običajna praksa. Vendar nikoli novinarja (vsaj mene niso) ne vprašajo, ali se s spremembami strinja, in tudi v tem primeru je (bilo) tako«. Zato je NČR pozvalo uredništvo Dnevnika oziroma v. d. odgovornega urednika Mirana Lesjaka, naj prakso, ki sicer pomeni kršitev 29. člena kodeksa, utemelji. Ta je pojasnil, da je bil v konkretnem primeru – kljub ustreznim navodilom področnega urednika – članek za tretjino predolg, zato je urednik članek skrajšal na naročeno dolžino in določil naslov, ki je, tako sodi, ustrezal vsebini članka. Prispevek potemtakem po njegovem ni bil pomensko spremenjen, pristojni urednik pa je nalogo opravil profesionalno neoporečno in korektno. Novinarka po objavi članka ni imela nobenih pripomb na ureditev članka, niti se ni obrnila s kakršnimikoli pripombami na odgovornega urednika. Sicer pa Lesjak meni, da je določba 29. člena kodeksa zastarela in ni skladna z uredniško prakso medijev. Pristojnost urednika medija je med drugim tudi, da izvaja izbor, oblikuje in razporeja besedila, ki so namenjena objavi. Področni uredniki Dnevnika so po sistemizaciji odgovorni za vsebinsko in jezikovno korektno novinarsko poročanje in za kakovost novinarskih in publicističnih prispevkov v redakciji, ki jo vodijo. Novinarji Dnevnika imajo sicer navodilo, naj svoje članke opremijo tudi z naslovi, dokončno odločitev o opremljanju besedil pa sprejema urednik, nekateri novinarji mu ta posel prepustijo od vsega začetka. 29. člen novinarskega kodeksa po Lesjakovem mnenju ne upošteva dvojega: prvič, da se je z razvojem tehnologije spremenila izvedba časopisnega preloma, ko se včasih članke opremlja med samim prelomom in zato hitro, drugič, ne upošteva nastanka in razvoja spletnih medijev, pri katerih je hitrost objave še večja. Odgovorni urednik Dnevnika še opozarja na anahronističnost določila, da nihče ne sme novinarju brez njegovega soglasja umakniti prispevka, kar predpostavlja, da ima novinar neko vnaprejšnjo pravico do objave svojega prispevka v mediju. Zato daje pobudo, da se člen v tem delu spremeni.