Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Tatjana Pirc, Sonja Merljak Zdovc, Neva Železnik, Anja Gorenc, Katarina Vučko in Jernej Rovšek (člani), je na seji 19. januarja 2016 v primeru Boris Popovič proti novinarki RTV Slovenija ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Boris Popovič proti novinarki RTV Slovenija Evgeniji Carl
Boris Popovič se je pritožil na televizijski prispevek o odpravljeni odločbi veterinarske inšpekcije, ki se nanaša na obalno zavetišče, objavljen pa je bil v oddaji Primorska kronika televizijskega programa Koper 29. 9. 2015 in v oddaji Slovenska kronika RTV SLO 1 29. 9. 2015, ter na spremljajoči članek z naslovom “Popovič: Društvo proti mučenju živali – 0:1” v spletnem mediju MMC RTV SLO 29. 9. 2015.
Pritožnik novinarki očita kršitev 1. in 15., 2., 10., in 24. člena Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeksa).
Novinarka je po mnenju pritožnika kršila 1. in 15. člen Kodeksa z zapisom: »Koprska občina ni imela zakonite podlage za razdrtje pogodbe z Obalnim društvom proti mučenju živali. Odločbo, na podlagi katere so to storili, je kmetijsko ministrstvo namreč odpravilo.« Pritožnik sam pove, da je sporočilo »če že ne neresnično, pa vsaj napačno«, a dodaja: »Tega ne potrjuje niti stavek ‘Odločbo, na podlagi katere so to storili, je kmetijsko ministrstvo namreč odpravilo,’ ki mu sicer ne gre očitati neresničnosti.« Novinarka odgovarja, da se je zanesla na odločbo, ki je bila izdana s kršitvijo zakonskih pravic pritožnika v postopku izdaje. »ODPMŽ je župana ves čas opozarjalo, da je odločba inšpektorja nezakonita, kar so nato tudi dokazali. Navedba, da občina ni imela zakonite podlage za prekinitev sodelovanja z društvom, je zato utemeljena. Občina v pritožbi NČR sama sebi prihaja v protislovje, saj sama sebe delno izpodbija, ko zapiše, da ne gre za “črno belo” situacijo… Da novinarjevi argumenti o nezakonitosti niso utemeljeni, nikakor ne drži, saj je neskladje z zakonskimi postopki ugotovilo ministrstvo za kmetijstvo, novinar pa pri tovrstnih poročanjih in argumentacijah seveda ne more čakati na pravnomočnost sodnih postopkov, kot to pričakuje župan, sicer bi potemtakem tudi o drugih nezakonitostih, kriminalnih dogodkih … smeli poročati šele, ko je postopek pravnomočno zaključen, kar seveda ni v skladu s poslanstvom medijev.« Novinarka pojasnjuje, da je na občino naslovila tudi novinarsko vprašanje, v katerem je želela pridobiti njihov odziv. Namesto tega so ji z občine posredovali, kot pravi novinarka, »poljubno PR besedilo, ki sem ga kljub temu objavila, čeprav bi lahko navajala le, da na naša vprašanja niso odgovorili.« Novinarka še odgovarja, da ji na vprašanja niso konkretno odgovorili.
Pritožnik v tem delu novinarki očita tudi kršitev 15. člena Kodeksa, saj po njegovih besedah v prispevku ni mogoče najti navedbe, da je to komentar/stališče novinarke. Novinarka odgovarja, da niti »članek ne prispevek nimata prvin komentarja, da bi ju bilo potrebno označevati. Članek je bil objavljen na mestu, kjer splet objavlja članke, poročila, reportaže … in ne na mestu, kjer so objavljeni avtorski komentarji, saj gre za golo poročilo o ugotovitvah odločbe ministrstva in povzetek predhodnega dogajanja ter odzive vpletenih strani.«
Pritožnik novinarki očita tudi kršitev 2. člena Kodeksa. Po njegovem mnenju je novinarka večkrat omenila pritožnika, in sicer z osebno žaljivimi naslovi, kot na primer »Popovič: Društvo proti mučenju živali – 0:1«, »Zgroženi Popovič« in »Župan nima pojma, kaj govori, laže in žali«. Novinarka odgovarja, da »naslov članka Popovič-ODPMŽ O-1« ni žaljiv temveč izviren, saj je za novinarski prispevek uporabljen izraz, ki je običajen pri poročanju o športu, zato še bolj pritegne bralčevo pozornost. Taki naslovi so v medijih pogosto uporabljani, ko gre za sodne odločitve. Naslov po njenem obenem ne more biti žaljiv, saj zgolj odraža stanje po razveljavitvi inšpektorske odločbe. Župan je bil v zgodbi z zavetiščem osebno zelo angažiran, pojasnjuje novinarka, o tem pričajo njegove tiskovne konference, obiski zavetišča, izjave na »terenu«, polemični »vložki« v zvezi s pravno zastopnico zavetišča, svetnico Polko Boškovič, ki so v javnosti pustili vtis o osebnem obračunu z županovo protikandidatko na lokalnih volitvah. »Da je bil župan zgrožen nad stanjem v zavetišču, ni moje osebno stališče, pač pa o tem pričajo izjave župana, ki sem jih navajala pri poročanju. Ne v članku ne v prispevku nisem nikjer navajala, da bi bilo lahko županovo zgražanje neupravičeno,« pojasnjuje novinarka.
Novinarka je po mnenju pritožnika kršila 10. člen Kodeksa. V televizijskem prispevku, ki je bil objavljen v oddajah Primorska kronika in Slovenska kronika, je pri montaži posnetka, natančneje v 02:10 minuti, ko je dejala, da v županovem kabinetu na konkretna vprašanja glede odpravljene inšpekcijske odločbe vsebinsko ne odgovarjajo, zmontirala sliko ‘protestnega’ plakata z napisom ‘KORUPTIVNI POLITIKI’ s sliko okrvavljene sekire pred ograjo obalnega zavetišča za živali. Takšna asociacija po mnenju pritožnika nima nič z izpostavljenim prispevkom, temveč služi drugačnim namenom, verjetno negativnemu prikazovanju sedanje občinske oblasti. Pritožnik tudi meni, da je novinarka želela pri naslovniku vzbuditi asociacijo med županovim kabinetom in »koruptivnimi politiki«. Novinarka na ta očitek ni odgovorila.
Prav tako ji očita kršitev 24. člena, ki da je kršen zato, ker je novinarka proti županu vložila zasebno kazensko tožbo zaradi storitve kaznivih dejanj razžalitve in obrekovanja. »Kot zasebna tožilka je torej udeležena v kazenskem postopku zoper osebo, o kateri je poročala. S tem je jasno, da poročanje novinarke glede Borisa Popoviča ne more biti objektivno.« Novinarka na očitano kršitev odgovarja posredno: »Očitkov o subjektivnem ‘angažmaju’ pa podrobneje sploh ne bom komentirala, saj so zame žaljivi. Moje angažiranje vodijo zgolj in samo javnost in njen interes ter pravica do obveščenosti. Župan Boris Popovič očitno ne prenese, da mu mediji nastavljamo ogledalo, zlasti ne, ko v kateri od zgodb nastopa kot poraženec, kar je v zgodbi o zavetišču, v trenutku mojega poročanja, vsekakor bil. Več kot očitno je, da mu tokratna prijava na NČR, v kateri mi očita neprofesionalno in žaljivo poročanje, služi za sodni in odškodninski proces, v katerih ga tožim za grob poseg v mojo zasebnost in intimo ter za razžalitev. Očita mi, kar sama očitam njemu. Tovrstni županovi »protiukrepi« so njegov modus operandi do tistih, ki ga »preganjajo« ali o njem ne pišejo njemu všečno. Tožilko, ki mu očita zlorabo položaja, sam toži za zlorabo položaja, tožilki, ki mu očita utajo davkov, vrne z ovadbo za utajo davkov, kriminalistu, ki mu očita zlorabo položaja, vrne z istimi protiočitki … Tako je zoper mene pred kratkim vložil na sodišče nasprotno tožbo za razžalitev, vendar jo je sodišče zavrglo kot neutemeljeno in prepozno. Tovrstno ravnanje župana, kamor prištevam tudi prijavo na NČR, razumem kot stopnjevanje pritiska name in poskuse dviganja prahu, ustvarjanje šova, načrtne očrnitve ter omajanja moje kredibilnosti pred obema sodnima procesoma, ki bosta v začetku decembra, ter s tem poskus zmanjševanja svoje krivde. Dodaja: »V zvezi z mojim poročanjem o zavetišču je imel župan, v kolikor se ni strinjal z zapisanim, možnost zahtevati popravek ali prikaz nasprotnih dejstev po Zakonu o medijih, vendar tega ni storil. Sicer pa pritožbe na novinarsko utemeljen prispevek in članek, podkrepljen z uradnimi dokumenti, iz ust župana zvenijo zavrženo in groteskno, sploh glede na to, da si politične satire pa tudi žaljive zapise … koprska občina na svojem portalu e-koper tako rada privošči, ko gre za tiste, ki niso pogodu županu.«