Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Jelena Aščič (podpredsednica). Davorin Koron, Jernej Rovšek, Anja Gorenc, Katarina Vučko (člani), je na seji 15. marca 2016 v primeru Festival Ljubljana, zanj Darko Brlek, proti Tini Lešničar (Delo) ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije. Ranka Ivelja se je glasovanja vzdržala.
Primer: Festival Ljubljana, zanj Darko Brlek, proti Tini Lešničar (Delo)
Festival Ljubljana, zanj Darko Brlek (pritožnik), se je na NČR obrnil s pritožbo zaradi članka novinarke Tine Lešničar z naslovom »Na obeh straneh (ne)kulturnih zidov«, ki je bil 25. julija 2015 objavljen v časniku Delo.
Pritožnik novinarki očita, da je kršila 1., 2., 3., 4., 15., 20. in 21. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
Pritožnik novinarki očita, da je njen članek skrajno tendenciozen in pisan v duhu negativne nastrojenosti do pritožnika, da je spisan nekorektno in z žaljivo konotacijo, kar da izhaja tako iz načina pisanja kot iz posameznih navedb. Pritožnik trdi, da je uvodni zapis novinarke pavšalen in da ne odraža resničnega stanja. Novinarka je zapisala, da se je včasih »odziv občinstva na koncertih in s tem priljubljenost izvajalcev meril tudi po razočarani množici, ki je ostala pred vrati. Mediji so recimo zapisali: »Koncert je bil razprodan, a še toliko in toliko navdušencev je dogodek spremljalo na drugi strani zidov Križank«. Pritožnik trdi, da je novinarka zapis uporabila za umetno ustvarjanje velikega razkoraka med dogajanjem pred Križankami nekoč in danes, pritožnika pa je prikazala kot institucijo, ki samovoljno posega v ustaljene običaje in svobodo ljudi. Pritožnik trdi, da je s takšnim poročanjem novinarka kršila 1., 2., 4. in 15. člen Kodeksa. Nadalje pritožnik zatrjuje, da novinarka v članku ceno vstopnice za koncert 2Cellos izpostavlja na tak način, da bralcu vzbuja zgražanje nad njeno višino, pri tem pa ni navedla, da je šlo za nastop svetovno znanega dua, ki zahteva določen honorar. Takšno poročanje po mnenju pritožnika ni objektivno. Prikaz cene kot cene, ki bistveno odstopa od tržnih cen za podobne koncerte in ki torej zgolj »odira potrošnike«, je po njegovem huda obtožba, glede katere novinarka ni poskušala pridobiti odziva pritožnika; to je v nasprotju s 1., 2., 3. in 4. členom Kodeksa. Ker novinarka ni jasno navedla, da je pri navedenem šlo za njeno osebno prepričanje oz. mnenje, je po mnenju pritožnika novinarka kršila tudi 15. člen Kodeksa, saj bralec razume, kot da novinarka posreduje objektivna dejstva. V zvezi z navedbo v članku, da »Do nedavnega je zanje obstajala alternativa: poslušati koncert zunaj obzidja. A to so bili neki drugi časi«, pritožnik meni, da je skrajno zavajajoča, saj je »do nedavnega« relativen pojem, ki bralcu ustvarja prepričanje, da se je to zgodilo pred kratkim, kar pa ni resnično, saj pritožnik postavlja zapore v času koncertov v svoji organizaciji že od leta 2009. V zvezi s tem zapisom pritožnik novinarki očita kršitev 1. in 4. člena Kodeksa.
Po mnenju pritožnika je sporna tudi navedba »Festival Ljubljana, ki upravlja Križanke, je, baje zato, da bi poslušalcem znotraj obzidja zagotovil čim bolj nemoteno glasbeno izkušnjo, pred leti najprej uvedel delno zaporo okoliških cest za promet«. Po mnenju pritožnika takšno poročanje povprečnemu bralcu vzbuja občutek, da je pritožnik edini, ki organizira koncerte znotraj Križank in ki »postavlja zapore«, kar ne drži, saj v Križankah potekajo tudi drugi dogodki, ki niso v organizaciji pritožnika in ki imajo popolnoma svoj in drugačen način postavljanja zapor. Pritožnik meni, da beseda »baje« insinuira na to, da so razlogi pritožnika privlečeni za lase oziroma da gre bolj za izgovore, s katerimi poskuša opravičiti svoje ravnanje, pri čemer novinarka zamolči, da so razlogi zlasti v zagotavljanju varnosti vseh prisotnih. Pritožnik trdi, da je takšno poročanje neresnično in nepreverjeno, v celoti konteksta pa tudi žaljivo. Pritožnik pravi, da če je takšno zgolj osebno prepričanje novinarke, je v tem primeru dolžna v skladu s Kodeksom to izrecno tudi napisati. V zvezi s tem pritožnik novinarki očita kršitev 1., 2., in 15. člena Kodeksa.
Nadalje pritožnik trdi, da je neresnična navedba novinarke: »S čimer so se strinjali vsi, razen stanovalcev Stare Ljubljane, ki morajo zato do svojih domov po odročnih in neoznačenih obvozih«, kakor tudi navedba »Lani so tako prometne prepovedi v času prireditev še poostrili. Zoisova in del Emonske ceste sta zdaj zaprti za ves promet, tudi za mestne avtobuse.« Pri tem pritožnik opozarja, da so zapore postavljene na osnovi dovoljenja Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet Mestne občine Ljubljana ter elaborata, ki ga pripravi javno podjetje LPT d.o.o., o zaporah je obveščena tudi policija, vse oznake pa so v času zapore postavljene v skladu z zakonodajo, tudi oznake za obvoze, zato ne drži, da bi bili ti neoznačeni. Zato pritožnik v zvezi s to navedbo novinarki očita kršitev 1., 2., 3. in 4. člena Kodeksa. Pritožnik še navaja, da redarji, ki so v času zapore prisotni na območju pred Križankami, niso nikoli nikogar »razgnali«, kot trdi novinarka v članku; takšna uporaba besed namiguje na nasilna dejanja s strani redarjev, kar je huda obtožba, ki je novinarka ni ne preverila, niti ni skušala pridobiti odziva pritožnika, da bi se pred njo lahko branil. Ni razvidno, dodaja pritožniik, ali gre za podajanje objektivnih dejstev ali mnenja novinarke, kar je v nasprotju s 1., 2., 3., 4. in 15. členom Kodeksa.
Po mnenju pritožnika je sporna tudi navedba »Lahko si mislimo, kako bi se odzvali Dunajčani, če bi jim rekli, da se tisti, ki ne kupijo vstopnic, ne smejo več zbirati pred operno hišo in poslušati prenosa.«, ker je zavajajoča za povprečnega bralca, saj oboje med seboj ni primerljivo. To je po mnenju pritožnika novinarka zamolčala, da bi dosegla svoj namen šokirati in razjeziti bralca oziroma ga nastrojiti proti pritožniku, kar je kršitev zlasti 4., pa tudi 1. in 2. člen Kodeksa. Pritožnik meni, da navedba novinarke »Prepovedati poslušanje koncerta okoli Križank je tako rekoč rušenje družbene institucije, ki je obstajala od nekdaj« apelira na poseg v samo srce sistema vrednot in pravil, ki predstavljajo temelj in vezivno tkivo družbe; na ravnanje pritožnika, ki naj bi bilo v omejevanju svobode ljudi, pri tem pa spregleda temeljni vrednoti družbe – zagotavljanje osebne varnosti in dostojanstva posameznika, pa tudi pravico posameznika, da lahko v miru uživa v predstavi, za katero je kupil vstopnico. Pritožnik navaja, da se tega dobro zaveda tudi novinarka, ki zapiše: »Seveda je res, da so zunanji poslušalci včasih pozabili, da so tudi oni pravzaprav na koncertu, in so znali preglasiti dogajanje na odru.« Kljub temu pa zamolči, da je del koncerta 2Cellos vseboval klasičen program, ki nikakor ni primerljiv s kakšnimi rock koncerti, kjer zunanji hrupi niso moteči, saj jih glasba običajno preglasi. Novinarka izrecno ne navede, da podaja zgolj subjektivno mnenje, tega bralec ne more zaznati. Po mnenju pritožnika gre tudi za hude obtožbe, novinarka pa predhodno ni poskušala pridobiti odziva pritožnika, da bi se pred takšnimi obtožbami lahko branil; zato iz vsega navedenega sledi, da je kršila 1., 2., 3., 4., 15. in 21.6 člen Kodeksa. Nadalje pritožnik meni, da je novinarka neobjektivno in površno poročala, ko je zapisala: »A kultura ni hec. Glasbi je treba zbrano prisluhniti, eliminirati šume iz okolja in druge moteče elemente. Neprodušno zapreti in sterilizirati open air prireditve. Naj bo kot v Gallusovi dvorani. Kulturo je treba elitizirati, da jo nemoteno uživajo samo tisti, ki si lahko kupijo vstopnico, raja pa naj jih ne moti s postopanjem okoli prizorišča.« Pritožnik dodaja, da etiketira ljudi, ki si »lahko privoščijo nakup vstopnic«, zbuja predsodke do njih in nestrpnost ter pušča vtis, kot da je treba tako pritožnika kot nekatere umetnike in njihovo zvesto občinstvo zaničevati, ker so del nekakšne elite. Bralcem zbuja sovraštvo do teh »elit«. Po mnenju pritožnika je s tem kršila 1., 2., 4., 15., 20. in 21. člen Kodeksa in 8. člen Zakona o medijih.
Enake kršitve Kodeksa pritožnik novinarki očita tudi glede navedbe »Bognedaj, da kdo na oni strani zakašlja in si drzne zmotiti ključen pasus v stavku in uničiti popolno levitacijo, združitev z visoko umetnostjo. No, če se takrat iz preddverja razleže glasno režanje, je to seveda druga stvar. Veseljak je vendar kupil karto in na svojem ozemlju lahko počne, kar se mu zljubi. Lahko tudi ves koncert preždi za točilnim pultom.« Pritožnik trdi, da gre za neobjektivno in neprofesionalno poročanje novinarke, žaljivo tudi do ljudi, ki so kupili vstopnico za koncert. Po njegovem ustvarja sovražno naravnanost proti obiskovalcem prireditev in pritožniku. Po mnenju pritožnika je takšno poročanje v nasprotju s 1., 2., 4., 15., 20. in 21. členom Kodeksa ter 8. členom Zakona o medijih.
Pritožnik še navaja, da je novinarka neresnično poročala tudi o dogajanju in okoliščinah samega koncerta v Križankah, saj je zapisala, da v nagnetenem stoječem avditoriju v četrtek ni bilo mogoče videti izvajalcev na odru, kar bi bilo pričakovati glede na ceno vstopnice. Pri tem pritožnik zatrjuje, da je novinarka zopet poročala v smislu gotovih dejstev in ne podajanja lastnega mnenja, saj je dvorana Križank oblikovana v stopnicah, iz katerih je mogoče videti na oder ne glede na to, v kateri vrsti stoji oseba. Po mnenju pritožnika gre za očitno zlonamerno poročanje z namenom diskreditirati pritožnika in njegove prireditve; s tem krši 1., 2., 4. in 15. člen Kodeksa.
Novinarka Tina Lešničar je na očitke odgovorila. Pojasnila je potek pridobivanja informacij in pisanja članka. 22. 7. 2015 naj bi poslala PR službi Festivala Ljubljana, v nadaljevanju FL, vprašanja, ki jih je v pritožbi že navedel pritožnik in prosila za odgovore naslednji dan, do zaključka delovnega dne. Ker 23. 7. 2015 ni bilo nobenega odgovora z njihove strani, ali so sploh prejeli vprašanja in kdaj lahko pričakuje odgovore, jim je poslala še en mail, na katerega je prejela odgovor, da odgovore pripravljajo in da jih bodo poslali v sedmih delovnih dneh. Ker je Delo dnevni časopis, ki se odziva na tekoče in aktualne dogodke, in ker je šlo za članek, ki je bil vezan na dogodek in redno tedensko sobotno rubriko, so Ljubljansko ogledalo 25. 7. 2015 objavili. Je pa pritožnik že naslednji delovni dan po objavi članka takoj spisal odgovore in pritožbo zoper članek in novinarko, naslovljene na odgovorno urednico, popravka pa ni zahteval. Glede očitane kršitve 1. člena Kodeksa novinarka odgovarja, da je informacijo želela preveriti iz prve roke, a je v zaprošenem roku ni prejela. Članek je zato zastavila tako, da se je dejstvom za uvajanje zapore izognila in se kot državljanka in konzumentka kulture spraševala, čemu tak ukrep. Trdi, da v članku ni nobene netočne informacije; navajanje cen in primerjanje vstopnic ni bila tema članka. Če bi ji pravočasno odgovorili, bi lahko pravilno navedla letnico uvedbe zapore. Besedica »baje« v citiranem odstavku se nanaša izključno na to, da gre za neuradno informacijo, ker uradne ni dobila pravočasno. V zvezi z očitano kršitvijo 2. člena novinarka odgovarja, da je za koncert 2Cellos sama kupila karto in se koncerta tudi udeležila, tako da je bila sama priča natrpanosti avditorija in nezadovoljstvu nekaterih obiskovalcev s tem ter v odnosu do cene vstopnice. Tudi opis preteklega dogajanja pred Križankami se opira na osebno izkušnjo. Kar zadeva trditev o zaporah in zadovoljstvu prebivalcev Stare Ljubljane z njimi, novinarka navaja, da se je osebno pogovarjala z nekaj prebivalci, ki jim zapore FL otežujejo življenje. Poleg tega so komentarjev na to temo polni forumi pa tudi uradna stran MOL za vprašanja meščanov. Pritožbe pa dobivajo tudi na redakcijo Dela, ena od njih ima naslov: »Zaradi snobizma ustavljen promet-Zoisova.« Glede očitka osebno žaljivega predstavljanja podatkov in dejstev novinarka meni, da bi osebno lahko bilo sporno samo predstavljanje g. Brleka, ki pa z imenom ni niti enkrat omenjen v članku. Glede očitane kršitve 3. člena novinarka odgovarja, da je Festival ljubljana, kot je razvidno iz vseh priloženih e-korespondenc, onemogočal njeno delo s tem, ko ji ni zagotovil želenih informacij v zaprošenem času, Delo pa je dnevni časopis, zato je pridobivanje aktualnih informacij ključnega pomena. V zvezi z očitano kršitvijo 4. člena kodeksa novinarka odgovarja, da nobene informacije ni zamolčala. Glede očitka kršitve 15. člena Kodeksa novinarka navaja, da je Ljubljansko ogledalo stalna rubrika, ki na ljubljanski strani v Delu izhaja ob sobotah. Žanrsko se rubrika umešča med reportažo in komentar (čemur so včasih na kulturi rekli »kulturaža«), z observacijsko metodo novinarskega dela in nekoliko bolj subjektivnim pogledom na izbrano temo, kar poudarja tudi malo bolj sproščen slog pisanja, ki ga tak žanr dopušča in narekuje (Čeprav je na Delu navada, da novinar piše v množini, tudi ko je jasno, da on sam podaja mnenje. Na primer: »Kot smo izvedeli…«). Novinarkin slog v rubriki pa je večkrat dobronamerno zbadljiv in satiričen. Meni, da je iz pritožbe razvidno nepoznavanje novinarskih žanrov in nepoznavanje konkretne redne Delove rubrike in njenega smisla. Glede očitanih kršitev 20. in 21 . člena Kodeksa ter 8. člena Zakona o medijih novinarka odgovarja, da v članku ni narodne, rasne, verske, spolne, starostne, geografske in druge nestrpnosti oziroma stereotipov, omenjena je le razlika med tistimi, ki imajo za vstopnico in tistimi, ki nimajo, a spornosti v tem novinarka ne vidi, saj gre za obča družbena dejstva in nikakor ne za sovražno nastrojenost do obiskovalcev koncertov pritožnika.