Aleš Rojs proti Damjani Seme in Staši Lozar, POP TV

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Davorin Koron, Tatjana Pirc, Neva Železnik, Jernej Rovšek, Anja Gorenc, Katarina Vučko (člani), je na seji 28. junija 2016 v primeru Aleš Rojs proti Damjani Seme in Staši Lozar, POP TV, razsodilo, da novinarki nista kršili Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Aleš Rojs proti Damjani Seme in Staši Lozar, POP TV

Pritožnik Aleš Rojs meni, da sta novinarki Kodeks novinarjev Slovenije prekršili z dvema prispevkoma, ki oba obravnavata isto temo:
I. Je v slovenskem pravosodju na obzorju nov škandal, objavljenem 18. 1. v oddaji 24 ur pa tudi na spletnem portalu www.24ur.com, katerega avtorici sta Damjana Seme in Staša Lozar
II. komentarjem: Dvojna merila v pravosodju (II.), objavljenem 19. 1. na spletnem portalu www.24ur.com, avtorica je Damjana Seme.

II.
V povzetku pritožbe sledimo strukturi pritožbe, ki se najprej opredeljuje do morebitnih kršitev v drugem prispevku. Po pritožnikovem mnenju je Damjana Seme v prispevku Dvojna merila v pravosodju kršila 1., 2., 3., 4. člen (v povezavi s 17. členom), poleg tega pa še 6., 8., in 18. člen kodeksa.
1.člen kodeksa naj bi prekršila, ker da je objavila netočne oziroma nepreverjene informacije v zvezi z dovoljenjem pritožniku, da je lahko vpogledal v sodni spis z osumljenci (pred)kazenskega postopka (člani uprave družbe Perutnina Ptuj), in z nakazovanjem možnosti, da je to storil, da bi osumljence seznanil z njegovo vsebino. Aleš Rojs pravi, da je 19. 1. že ob 13 h po elektronski pošti odgovorni urednici informativnega in športnega programa ter generalnemu direktorju na svojo pobudo poslal pojasnilo, da je bil vpogled dovoljen, upoštevaje hišno preiskavo v prostorih Odvetniške družbe Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji (v nadaljevanju Odvetniška družba, pisarna). Za tak vpogled da je imel tudi upravičen interes, če naj bi ugotovil razloge, ki so pristojno sodišče vodili k odreditvi preiskave. Sklep novinarke o ustavni pritožbi odvetniške družbe zaradi preiskave in zasega listin, da so »…mnogi pač mnenja, da so odvetniki privilegirani« in da bi bili radi »privilegirani tudi pri preiskavi kaznivih dejanj, saj skušajo z ustavno pritožbo zaščititi svoje pisarne, da bi bile v duhu zaupnega odnosa s strankami nedotakljive tudi za preiskovalce …«, naj bi bil napačen. Ustavno sodišče je namreč z odločbo odredilo, da se vsi zaseženi dokumenti in podatki zapečatijo in da se do končne odločitve sodišča ustavijo vsa preiskovalna dejanja. Ustavno sodišče se je namreč že prej izreklo prav o ustavnopravnem varstvu odvetniške zasebnosti – razmerju zasebnosti in zaupnosti med odvetnikom in njegovo stranko in protiustavni ureditvi, ki da preiskovalcem omogoča preširoke posege v to zasebnost. Po mnenju pritožnika novinarka ni pokazala zadostne skrbnosti pri preverjanju točnosti informacij, bistvene informacije (o odločbi ustavnega sodišča) pa je zamolčala. Zato naj bi kršila 1. člen kodeksa.
Kršitev 2. člena kodeksa naj bi zagrešila, ker je pritožnika prikazala kot »kompromitirano osebo«, za katero običajna pravila ne veljajo; le vprašanje časa naj bi bilo, kdaj jo bodo kazensko preganjali. Pritožnik trdi, da avtorica ni upoštevala dejstva, da je odvetniška družba uporabila zakonsko predvidene možnosti vpogleda v spis, kar ji gre kot preiskovanki (ne osumljenki), prošnji pa je ugodilo sodišče. Stvari bi lahko preverila pred objavo prispevka pri pritožniku, vendar mu te možnosti ni ponudila. Pisanje je, še meni Aleš Rojs, zanj žaljivo, saj je treba upoštevati, da je »prvi mož ene najuglednejših odvetniških pisarn« v državi, pri tem pa je njegov glavni atribut dobro ime. Vanj je novinarka žaljivo posegla, pri tem pa je zamolčala ključne informacije za razumevanje tematike. Pritožnik je bil predstavljen z imenom in priimkom ter fotografijo.
Avtorica besedila ob hudih obtožbah, ki jih je naslovila na pritožnika, po njegovih navedbah nikoli ni stopila z njim v stik.
Trditev, da je pritožnik z vpogledom v spis ravnal v korist osumljencev (članov uprave PP), da je bil obravnavan kot privilegirana oseba, za katero pravila kazenskega postopka ne veljajo, da je bil vpogled v spis namenjen škodovanju postopka preiskave in da je z ustavno pritožbo želel zaščiti odvetniško pisarno pred preiskovalci, da bi prikril dokaze za kazniva dejanja, za pritožnika predstavljajo hude obtožbe, na katera bi morala novinarka pridobiti njegov odziv – česar ni naredila, niti ni pojasnila zakaj ga ni mogla pridobiti. Po njegovem je zato kršila 3. člen kodeksa.
4. člen naj bi prekršila, ker je zamolčala ustavno odločbo, ki je odredila zapečatenje dokumentov in zaustavitev preiskovalnih dejanj do odločitve sodišča. Tak poseg ni zaščita potencialno obremenjujoče dokumentacije, ampak pomeni varstvo zasebnosti, ki varuje zaupnost in tajnost razmerja med odvetnikom in njegovo stranko. Novinarka je bila o ustavni odločbi seznanjena, o njej je poročala tudi POP TV, v prispevku pa jo je zamolčala.
Aleš Rojs meni, da je bilo s tem, ko je bil v prispevku izpostavljen z imenom in priimkom, poseženo v njegovo zasebnost. S tem je bil prekršen tudi 17. člen kodeksa.
Prepričan je tudi, da sta bila prekršena 6. in 8. člen kodeksa, in to v navedbah, da so vprašali vsaj 10 različnih pravnih strokovnjakov, sedanjih in nekdanjih predsednikov sodišča, med katerimi se nihče ni želel uradno in javno opredeliti do konkretnega primera. Pritožnik meni, da bi bila novinarka dolžna navesti vir svojih informacij.
Zlasti je za odvetnika Rojsa sporno nakazovanje novinarke, da je zgolj še vprašanje časa, kdaj bo pritožnik postal osumljenec (»Četudi bi že imel status osumljenca, pa ga ŠE nima …«), čeprav v konkretnem kazenskem postopku ni osumljen storitve nobenega kaznivega dejanja. V prispevku je ob tem prikazan s priimkom, imenom in sliko. Zato naj bi Damjana Seme kršila tudi 18. člen kodeksa

I.
V prispevku Je v slovenskem pravosodju na obzorju nov škandal pritožnik Aleš Rojs meni, da sta novinarki Damjana Seme in Staša Lozar kršili 1., 2., 3. in 4. člen kodeksa. Kot nepreverjeno in netočno ocenjuje navedbo:
»Je v slovenskem pravosodju na obzorju nov škandal? Sodnica ptujskega sodišča, ki je izdala odredbo za hišne preiskave v zadevi Perutnina Ptuj, je po naših informacijah odvetniku Alešu Rojsu dovolila, da se je seznanil s celotnim sodnim spisom. To je v nasprotju z zakonom o kazenskem postopku, opozarja stroka, saj je zadeva šele v predkazenskem postopku, lahko pa nastane tudi nepopravljiva škoda za preiskavo. Osumljenci bi namreč lahko na ta način prišli tudi do podatkov o telefonskih prisluhih, ki so bili po neuradnih informacijah odrejeni za vse člane uprave.«
Pritožnik pravi, da je že v prvem delu (točka II.) pojasnil, da je bil namen vpogleda v sodni spis preverjanje utemeljenosti hišne preiskave prostorov odvetniške družbe, v zvezi s katero so vložili tudi ustavno pritožbo, o čemer je pred tem poročala tudi POP TV. Vpogled torej ni bil namenjen posredovanju podatkov članom uprave PP. V zvezi z navedbami, pravi pritožnik, mu ni bila dana možnost odziva, saj se avtorici nanj nista obrnili, čeprav bi vsebina prispevka to narekovala. Ob odsotnosti odziva tudi niso bila predstavljena vsa, za razumevanje teme relevantna dejstva.
Informacije, zajete v navedku: »Odvetnik Aleš Rojs zaradi domnevno sporne dokapitalizacije Perutnine Ptuj zaenkrat nima statusa osumljenca, se pa to lahko še spremeni, saj so decembra tudi pri njem opravili hišno preiskavo«, so, trdi pritožnik, napačne. Hišna preiskava ni bila opravljena pri njem, ampak v odvetniški družbi. Statusa osumljenca nima, nakazovanje, da se to lahko še zgodi, pomeni tudi kršitev 18. člena kodeksa. Poleg tega so ga imenovali s polnim imenom. Če velja, da je treba tudi pri osumljencih imena in priimke obravnavati z dolžno pazljivostjo, to tem bolj velja za osebe, ki statusa osumljenca nimajo. Ker pa navedena informacija ni točna, sta novinarki z njo kršili tudi 1. člen, pravi Aleš Rojs. Glede navedenih hudih obtožb mu ni bila dana možnost odziva, s čemer je bil kršen 3. člen kodeksa (pritožnik pri tem, sicer vsebinsko jasno zapisanem očitku kršitve napačno navaja 4. člen, op. NČR).
Z enakimi argumenti kot v točki II. pritožnik utemeljuje tudi kršitev 6. in 8. člena, ko novinarki navajata: »Nezaslišano, pravi stroka, zakon o kazenskem postopku česa takega ne dovoljuje, vpogled je možen šele, ko da tožilec zahtevo za kazenski pregon.« Novinarki, tako odvetnik Rojs, ne navajata, koga in kdaj sta povprašali za strokovno razlago. Dejansko stanje namreč ni dajalo podlage za uporabo anonimnega vira.
Ker sta avtorici z vsebino posegli v zasebnost pritožnika, ki je bil omenjen z imenom in priimkom, prikazana pa je bila tudi njegova slika, sta po njegovem mnenju novinarki kršili tudi 17. člen kodeksa. Tudi zato, ker je v vsebini zaslediti senzacionalistične tendence (prikaz pritožnika kot privilegirane osebe, ki mu je sodišče v nasprotju z zakonom omogočilo vpogled v sodni spis in ki je bil v primeru Perutnine Ptuj v konfliktu interesov).

Novinarki sta na pritožbo odgovorili. Damjana Seme najprej opozarja, da komentar sploh ne govori o domnevno spornem ravnanju odvetnika, pač pa o ravnanju sodišča. To je odločilo o vpogledu v spis in ne pritožnik. V ravnanje sodišča sta pravzaprav usmerjena oba članka, ki opozarjata na zakonodajo, ki je zavezujoča za sodišče, ko odloča glede vpogleda v sodni spis. Pritožnikovo pojasnilo, zakaj je zahteval vpogled v tem primeru, po njunem ni relevantno. V konkretnem primeru je sodišče dovolilo vpogled, potem pa lahko odvetnik s tako pridobljenimi informacijami ravna po svoji presoji. Lahko, na primer, tudi seznani osumljence v tej zadevi, torej upravo Perutnine Ptuj, s katerimi je tesno povezan. Nikoli pa niso trdili, da je tako tudi ravnal. Pri tem je na mestu opozorilo Specializiranega državnega tožilstva, da lahko pregledovanje spisov v tej fazi nedvomno škodi interesom kazenskega postopka in da vpogled v spis v tej fazi postopka sploh ne bi smel biti mogoč. Poleg tega je Rajko Stankovič iz Društva malih delničarjev opozarjal, da naj bi bila vloga odvetnika Rojsa v procesu dokapitalizacije, kot nekdanjega nadzornika družbe Slovenska industrija jekla (SIJ), ki je bila izbrana za 40-milijonsko dokapitalizacijo Perutnine, sporna, saj naj bi zastopal nasprotni stranki. Sestavljal pa naj bi tudi opcijske pogodbe med upravo Perutnine in SIJ, ki so zdaj predmet kriminalistične preiskave. Celotna uprava Perutnine naj bi namreč iz teh poslov dobila več milijonov nezakonite premoženjske koristi.
Trditve o senzacionalizmu, nepreverjenih, nekorektnih in celo žaljivih navedbah v članku zavračajo s podatki. Kot izhaja iz priloženih elektronskih sporočil, so vprašanja in prošnje naslovili na več institucij in posameznikov: ptujsko in mariborsko sodišče, Vrhovno sodišče, Ministrstvo za pravosodje. O tem, kakšna je pri vpogledu v spis praksa pri njih, so vprašali tudi ljubljansko sodišče. Vse te institucije so jih pošiljale po informacije na druge naslove, ker v tem času nihče ni hotel stopiti pred kamero. Neuradno pa so se strinjali, da sta bila vpogled in kopiranje spisa nedopustna. Nekdanji predsednik ljubljanskega višjega sodišča (ime je znano NČR), jim je potrdil, da je spis brez izjeme tajen, dokler tožilec ne vloži zahteve za kazenski pregon. Pred kamero pa ni hotel. Stvar so preverjali pri nekdanjem pravosodnem ministru in pri tožilcih. Ker sogovorniki niso želeli biti izpostavljeni, je novinarka to v komentarju upoštevala. Celo organi, ki bi bili javnosti dolžni pojasniti stvari, tega niso želeli narediti; novinarki so pošiljali k drugim. Nesmiselno bi bilo pojasnila o vpogledu iskati pri pritožniku, saj gre za sodniško in ne za njegovo odločitev. Poleg tega so v odvetniški družbi Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji že 3. decembra 2015 poslali POP TV sporočilo, da njihovi medijski hiši ne bodo dajali nobenih odgovorov. Tako so v mediju ostali brez njihovih pojasnil tudi glede hišnih preiskav, ki so bile tudi v tej odvetniški pisarni. So pa 18. 1. 2016 poslali iz pisarne sporočilo za javnost, ki so ga na spletni strani pod video prispevkom na POP TV tudi takoj objavili.
Šele potem, ko je bil objavljen komentar, so dobili odgovor predsednice mariborskega sodišča, ki je bil potem prav tako objavljen na spletni strani. Prišel je tudi pisni odgovor Specializiranega državnega tožilstva in policije pa odgovor predsednika celjskega sodišča, ki pritrjuje razlagi 128. člena zakona o kazenskem postopku obeh novinark. Po objavi prispevka so še enkrat pisali na pravosodno ministrstvo, kjer so odgovorili, da bodo zahtevali pojasnila pristojnega sodišča, Še enkrat so pisali tudi na ptujsko in mariborsko sodišče, ki sta tokrat odgovorili. Razlago 128. člena ZKP so iskali tudi pri različnih pravnih strokovnjakih in pridobili celo sodbo Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na pregledovanje spisov. Novinarka trdi, da so imeli tudi informacijo, da je odvetnik Rojs sodnici grozil s kazensko ovadbo, če mu ne omogoči vpogleda v spis, česar niso objavili, zato je tudi niso dodatno preverjali. Vse to preverjanje, še zlasti pa trditev Specializiranega državnega tožilstva, je pokazalo, da je razlaga, ki so jo zagovarjali v prispevku (da vpogled v sodni spis ni dovoljen, dokler tožilec ne sproži kazenskega postopka – v primeru Perutnine pa se to še ni zgodilo), trdna. Ustavna pritožba, ki jo omenja pritožnik, s pogledom v spis nima neposredne povezave. Novinarka trdi, da odvetnik Rojs zavaja, ko citira zgolj 1. odstavek 128. člena ZKP, ne navaja pa 73. člena, ki je o tem, kdaj je vpogled v spis dovoljen, zelo jasen, niti razlago tega člena v komentarju ZKP, ki pravi »da se določbe nanašajo na pregled spisa v kazenski zadevi, ko je že bila podana zahteva za kazenski pregon, ne pa tudi za pregled spisov policije in državnega tožilstva …«.
Objavljeni prispevek je komentar, zanj veljajo specifična merila. Damjana Seme pravi, da je korektno povzela vse informacije, ki jih je imela, povedala, kdo vse ni želel javno odgovoriti na njihova vprašanja. Povzela je vse do tedaj znane informacije o hišnih preiskavah v zadevi Perutnina Ptuj, vključila je tudi mnenje odvetniške zbornice glede zastopanja več strank v istem pravnem poslu ter povzela nekatera njihova prejšnja poročanja, ko je šlo za hišne preiskave pri drugih odvetnikih. Pritožnik v pritožbi zavaja, trdita, da je vpogled v spis potrdil prepričanje, da je bila preiskava prostorov njegove odvetniške pisarne neutemeljena. Ustavno sodišče se v svoji odločbi do tega sploh ni opredelilo, temveč zgolj do posega v odvetniško zasebnost. Opozoriti velja, da niti osumljenci (kar v tem primeru odvetnik Rojs ni bil) v fazi predkazenskega postopka nimajo pravice do vpogleda v spis. Pritožnikova trditev, da je zapis o tem, da lahko v nadaljevanju preiskave postane tudi sam subjekt kazenskega pregona, žaljiv, je hipotetična. Kdo vse bo po koncu preiskave imel status osumljenca, bo mogoče reči, ko bodo podane kazenske ovadbe – zato je odprta tudi ta možnost. V tem ni žaljivosti in nekorektnosti. Že lani sta poskušali prek pisnih vprašanj dobiti odgovore na vprašanja o pravnih poslih, povezanih z dokapitalizacijo, pozneje pa tudi pojasnila o vpogledu v spis, pa odgovorov do danes niso dobili.

Staša Lozar je v odgovoru nanizala enake argumente kot njena kolegica Damjana Seme, zato vsebinsko skorajda identičnega odgovora ne bomo ponavljali. Opozarja, da je njun prispevek uperjen proti ravnanju sodišča, ki je dovolilo vpogled, ki ga ne bi smelo, in ne proti odvetniku Rojsu. Ta je z informacijami iz spisa lahko naredil, kar je hotel, niso pa izrecno trdili, da je s spisom seznanil tudi svoje stranke. Pojasnjuje, kje vse so iskali informacije, da so sogovorniki večinoma pritrdili njihovemu tolmačenju 128. člena ZKP, le pred kamero niso hoteli. Sledili so tudi razlagi v komentarju k temu členu ZKP, ki jim daje prav.

SKLEP:

Damjana Seme in Staša Lozar v članku Je v slovenskem pravosodju na obzorju nov škandal? nista kršili 1., 2., 3., 4., 6., 8., 17. in 18. člena kodeksa, Damjana Seme v komentarju Dvojna merila v pravosodju ni kršila 1., 2., 3., 4., 6., 8., 17. in 18. člena kodeksa.

Obrazložitev:
II.
NČR je najprej ugotovilo, da je besedilo Damjane Seme Dvojna merila v pravosodju označeno kot komentar. Za komentar velja, kot je razsodišče zapisalo tudi v drugih primerih, da je novinarjeva svoboda pri sklepanju na temelju razpoložljivih informacij širša, sklepi in domneve, ki jih izpelje iz njih, pa dopustni. Pri tem je bistveno, da so dejstva, ki so novinarja pripeljala do posameznega sklepa, v istem besedilu dostopna tudi bralcu, gledalcu, da si lahko ta iz njih ustvari svoj sklep, morebiti drugačen od novinarjevega. V konkretnem primeru gre za tako besedilo. Novinarka je upravičeno verjela svojim virom, da odvetnik Rojs ni imel pravice vpogleda v spis, dokler tožilec ne vloži zahteve za kazenski pregon, in da je sodnica, s tem, ko je pogled dopustila, naredila nedopustno napako, ki utegne škoditi tudi preiskavi, kar je trdilo tudi specializirano državno tožilstvo. Poleg tega tako pravi tudi 73. člen Zakona o kazenskem postopku, na katerega napoti 4. alineja 128. člena. Na prvo alinejo iz 128. člena ZKP se tudi sklicuje pritožnik, medtem ko določila 73. člena v pritožbi zamolči. NČR nima nobenega oprijemljivega dokaza, da je odvetnik poskušal prek vpogleda v sodni spis zgolj dokazati neutemeljenost hišne preiskave, ki je bila opravljena v prostorih odvetniške družbe Rojc, Peljhan, Prelesnik in partnerji. Strinja se z novinarko, da bi lahko z dokumenti, potem, ko jih je prekopiral, počel, kar bi hotel. Torej jih bi lahko tudi pokazal svojim strankam v upravi Perutnine Ptuj. Tudi novinarka pove tako: imel je možnost, da jih je pokazal. Ni pa trdila, da jih je res. Prav tako se NČR strinja z avtorico komentarja, da uspešna ustavna pritožba, s katero so bili vsi dokumenti, zaseženi v hišni preiskavi, zapečateni do končne odločitve sodišča, nima neposredne zveze z glavno poanto zgodbe – ta pa je, kako je mogoče, da je sodnica v nasprotju z zakonom in sodno prakso odvetniku dopustila vpogled v spis še v predkazenskem postopku. Uspešna ustavna pritožba, ki pa v komentarju ni omenjena, je bila sicer podlaga za novinarkino mnenje, da ni prav, da so prostori odvetniških pisarn za policijske preiskave tako rekoč teritorij zunaj dostopa preiskovalnih organov, odvetniki pa zato privilegirani. Tudi če je sklepanje morda napačno, je zgolj mnenje, do katerega ima novinarka pravico v skladu z ustavno pravico do svobode izražanja. NČR meni, da Damjana Seme s tem ni kršila 1. člena kodeksa.

V elektronskih in spletnih medijih je treba upoštevati, da poročajo o informacijah, ki so na razpolago v tistem hipu, pozneje pa z novimi informacijami zgodbo še dograjujejo. POP TV je o hišni preiskavi v odvetniški družbi Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji poročala 2. 12. 2015, o odločbi ustavnega sodišča, s katero je to (začasno) zaustavilo preiskavo in ukazalo zapečatiti gradivo, najdeno v hišni preiskavi, pa 8. 12. 2015. Sledi poročilo o vpogledu v sodni spis 18. 1. 2016 in komentar Damjana Seme 19. 1. 2016. Zato je težko trditi, da bi POP TV zamolčal odločbo ustavnega sodišča. To je naredil, ko je bila ta izdana. Do nje se je komentatorka opredelila s svojim mnenjem o privilegiranosti in »eksteritorialnosti« odvetniških pisarn, do česar je imela pravico. Informacija torej ni bila zamolčana, objavljena je bila pač v enem prejšnjih prispevkov. Ker pa zgodba o »privilegiranosti« odvetnikov ni bila ključna za razumevanje glavne poante prispevka – torej vpogledu v sodni spis, NČR meni, da 4. člen ni bil kršen.

Razsodišče tudi ugotavlja, da članek kritično obravnava sodišče, ki je dovolilo vpogled v spis, in ne odvetnika. V besedilu ni našlo elementov, ki bi pritožnika prikazovali kot kompromitirano osebo, čeprav se besedilo ukvarja tudi z vprašanjem, ali lahko odvetnik v istem pravnem poslu zastopa nasprotni stranki. Toda odvetnik Rojs v svoji pritožbi sploh ne zanika trditve Rajka Stankoviča, da se je to verjetno zgodilo, ki jo je povzela tudi novinarka. V tem primeru je Damjana Seme poiskala odgovor pri odvetniški zbornici, kjer so načeloma pritrdili, da je tako ravnanje sporno, niso se pa do njega opredelili, češ da doslej o tem niso dobili nobene prijave. Novinarka ni napisala, da je zgolj vprašanje časa, kdaj bodo Aleša Rojsa kazensko preganjali, pač pa ob tem, ko je povedala, da ni osumljenec, dodala, da preiskava še ni končana in je od njenega izida odvisno, ali morda nekoč to še bo, kar je povsem legitimno sklepanje. Pritožnik omenja, da je prvi mož ene najuglednejših odvetniških pisarn v državi in da je glavni atribut njegovo dobro ime, vse navedene, zanj žaljive trditve pa mu ga jemljejo. V trditvah, kakor so zapisane v komentarju, NČR v njih ni prepoznalo osebne žaljivosti in s tem tudi kršitve 2. člena kodeksa ne.

Pritožnik navaja, da ob hudih obtožbah novinarka nikoli ni stopila v stik z njim. Pri tem pa zamolči, da je njegova odvetniška pisarna v pisnem sporočilu njeni medijski hiši, (dostopnem tudi NČR) sporočila, da na njihova vprašanja ne bo več odgovarjala. Poleg tega v citatih, ki jih je pritožnik navedel (o tesni povezavi z upravo Perutnine Ptuj, o privilegiju, da se je lahko seznanil s spisom, kopiranju spisa, o ustavni pritožbi, s katero da je želel zaščititi svojo pisarno pred uporabo zaseženega gradiva in s tem zagotoviti odvetniški pisarni poseben status zaščitenosti), NČR ne vidi hudih obtožb. Novinarka nikjer ni zapisala, da je pritožnik z vpogledom v spis ravnal v korist osumljencev (članov uprave PP), pač pa, da bi s tem, ko je imel spis, to lahko storil. Prav tako ni trdila, da je bil vpogled namenjen škodovanju preiskavi, pač pa, da na specializiranem državnem tožilstvu pravijo, da taka praksa sodišča škodi preiskavi. Tudi zapis, da privilegirani odvetniki skušajo z ustavno pritožbo doseči, da so njihovi prostori nedosegljivi za preiskovalce, bi težko označili za hudo obtožbo, saj se je v konkretnem primeru z zapečatenjem dokumentacije po odločitvi ustavnega sodišča to tudi zgodilo. Povrh vsega avtorica v tem primeru uporablja množino, torej se ukvarja s pojavom na splošno, z odvetniki torej in ne z Alešem Rojsom osebno. Poleg tega se odvetnik, katerega pisarna je mediju sporočila, da na njegova vprašanja ne bo več odgovarjala, težko pritožuje nad tem, da na POP TV niso poiskali odziva. Kršitve 3. člena torej NČR ni ugotovilo, čeprav sicer meni, da bi bila novinarka prepričljivejša in bolj verodostojna, če bi bralcem pokazala, da je do odziva poskušala priti – kljub zatrjevanju pisarne, da na njihova vprašanja ne bodo več odgovarjali.

Ko pritožnik pravi, da je »prvi človek ene od najuglednejših odvetniških pisarn v državi«, torej je v poklicu, ki pogosto izrabi tudi posredno pomoč medijev, ki poročajo o odvetniških primerih pred sodiščem, težko trdi, da ni javna osebnost, katere zasebnost je načeloma manj zaščitena od zasebnosti »navadnih« državljanov. Zato razsodišče ocenjuje, da novinarka s tem, ko ga je predstavila z imenom, priimkom in fotografijo, ni kršila 17. člena.

Prav tako ni kršila 6. in 8. člena kodeksa, saj je natanko pojasnila, zakaj virov ni mogla razkriti. Je pa POP TV 25. 1. 2016, torej devet dni preden je odvetnik Rojs odposlal svojo pritožbo, v prispevku Sodišče in tožilstvo vsak na svojem bregu, v novem prispevku predstavil nekaj virov obeh novinark.
NČR tudi ni ugotovilo kršitve 18. člena, saj formulacija «… četudi bi imel status osumljenca, pa ga še nima…« ne pomeni nujno, da medij meni, da bo ta status kdaj imel. Kaj bi bil pogoj za to (nova razkritja v preiskavi), je iz prispevka dovolj jasno razvidno.

I.
Krajši prispevek z naslovom Je v slovenskem pravosodju na obzorju nov škandal, ki je bil temelj obravnavanega komentarja, sta podpisali Damjana Seme in Staša Lozar.

Na pritožbe o nepreverjenih informacijah o domnevno zakonsko spornem vpogledu v sodni spis v predkazenskem postopku, namenu tega vpogleda, možnostih, da bi odvetnik pridobljeno pokazal tudi osumljenim članom Perutnine Ptuj, neiskanju odziva na hude obtožbe (ki po mnenju NČR to niso bile), pa o tem, da odvetnik Rojs ni osumljenec, pa se to z razvojem preiskave lahko tudi spremeni, o zaščiti zasebnosti odvetnika, ki v članku nastopa s polnim imenom, in o nerazkritju virov je NČR vsebinsko odločilo že pod točko II. te razsodbe. Zato je NČR razsodilo, da v tem prispevku avtorici nista kršili 1., 2., 3., 4., 6., 8., 17. in 18. člena kodeksa. NČR tudi zavrača trditev, da je šlo za kršitev 1. člena kodeksa tudi z navedbo, da so pri njem opravili hišno preiskavo, ker so preiskali prostore odvetniške družbe, ne pa njegov dom. Novinarki nista napisali, da je bila hišna preiskava opravljena na njegovem domu, ampak zgolj »pri njem«, kar lahko pomeni tudi pri njem v odvetniški družbi.