Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Davorin Koron, Tatjana Pirc, Sonja Merljak Zdovc, Neva Železnik, Nina Jerman, Anja Gorenc in Ranka Ivelja, Jernej Rovšek (člani), je na seji 14. februarja 2017 v primeru Zoran Šolaja proti novinarki Večera Slovenija Nini Ambrož ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Zoran Šolaja proti novinarki Večera Nini Ambrož
Zoran Šolaja (v nadaljevanju pritožnik) se je prek odvetnika Mihe Šošića pritožil zaradi prispeveka »Košičevi zlati posli na Hrvaškem«, ki je bil objavljen v Večeru 4. novembra 2016. V njem avtorica piše o preiskovanju suma izvršitve kaznivih dejanj pranja denarja na Hrvaškem. Napovedal je tudi odškodninski zahtevek, vendar bo z vložitvijo tožbe počakal do konca postopka pred razsodiščem. Pač pa je že vložil tožbo za objavo popravka, saj, kot pravi, ne gre za isti predmet obravnavanja, saj hkrati sicer ne bi mogel varovati svoje pravice do popravka iz 40. člena Ustave RS.
Pritožnik novinarki očita kršitev 2., 3., 5., 15. in 17. člena Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeksa).
Novinarka je po mnenju pritožnika kršila 2. , 5. in 15. člen Kodeksa z zapisom, da je bil pritožnik direktor družbe Maslina d.o.o do 5. 2. 2014, neposredno za tem pa je, zatrjuje pritožnik, kot brezpogojno trditev zapisala, da so preko družbe Maslina d.o.o. tekli sporni nepremičninski posli, ki jih je financirala Nova KBM, pri tem pa je poniknilo več milijonov evrov. S temi navedbami kršiteljica po pritožnikovem mnenju ni kršila samo domneve nedolžnosti, ki jo varuje 18. člen Kodeksa, temveč tudi 2., 5. in 15. člen. Pri povprečnem bralcu se po pritožnikovih besedah s tem ustvarja vtis o povezanosti pritožnika z zatrjevanimi »spornimi nepremičninskimi posli in ponikanjem več milijonov evrov« v družbi Maslina d.o.o. V članku tudi ni nikjer pojasnjeno, pravi pritožnik, da se očitek o izvršitvi kaznivih dejanj v družbi Maslina d.o.o., ki ga kršiteljica brezpogojno zatrjuje, ne nanaša na obdobje, ko je bil direktor te družbe pritožnik.
Pritožnik meni, da se s tem posega v njegovo dostojanstvo, čast in dobro ime. Novinarki očita, da ni opozorila bralcev, da gre za nepreverjene informacije in ugibanja, prav tako pa ni razvidna razlika med poročanjem o dejstvih in komentarjem.
Pritožnik novinarki očita tudi kršitev 3. člena Kodeksa, saj naj bi zapisala brezpogojne očitke o izvršitvi kaznivih dejanja v družbi Maslina d.o.o. neposredno zatem, ko je navedla, da je bil pritožnik direktor te družbe, pred objavo članka pa nikoli ni poskušala pridobiti odziva pritožnika.
Pritožnik meni, da je novinarka kršila 17. člen kodeksa, ker ni bil podan interes javnosti za omenjanje imena pritožnika v povezavi s tematiko članka; novinarka omenja pritožnikovo ime »v navezavi z narkokartelom,« brez potrebe po informiranju javnosti. Pritožnikovo morebitno sodelovanje z Matejem Košičem po pritožnikovem mnenju ne utemeljuje interesa javnosti. Pritožnik dodaja, da bi po tem merilu morale biti v članku omenjene vse osebe, s katerimi bi naj kadarkoli sodeloval Matej Košič.
Pritožnik novinarki očita tudi kršitev 18. člena Kodeksa. Novinarka naj bi s poročanjem grobo kršila domnevo nedolžnosti, saj naj bi namesto o sumu izvršitve kaznivih dejanj obstoj očitkov javnosti predstavila kot nesporna dejstva, saj jih je zapisala v trdilni obliki. Pritožnik kot primer navaja, da je novinarka govorila o »fiktivnih poslih hrvaških podjetij za trgovanje z zlatom« namesto o »domnevno fiktivnih poslih«. V podnaslovu piše »Oprali milijone v navezavi z narkokartelom.« Pritožnik pravi, da bi morala novinarka upoštevati, da imajo krepko zapisani naslovi in podnaslovi praviloma večji vpliv na oblikovanje predstave pri povprečnem bralcu, zato bi morala biti še posebej pozorna pri zapisih v podnaslovih. Kot tretji primer znova navede primer, da je novinarka zapisala brezpogojno tridtev o izvrševanju kaznivih dejanj, ko je zapisala: »Spomnimo pa še, Maslina je eno od hrvaških podjetij, preko katerih so tekli sporni nepremičninski posli, ki jih je financirala Nova KBM, pri tem pa je poniknilo več milijonov evrov.«
Novinarka v svojem odgovoru najprej pojasni, da je pritožnik zaradi članka »Košičevi zlati posli na Hrvaškem« že vložil odškodninsko tožbo zoper odgovorno urednico Večera Katjo Šeruga in Večer. V zvezi z istim člankom in torej z isto tematiko pa napoveduje novo tožbo zoper novinarko, s katero bo počakal do razsodbe Novinarskega častnega razsodišča. Zato (se) sprašuje, ali to ne predstavlja morebitnega zadržka ali ovire pri obravnavi pritožbe. Napoved tožbe je po njenih besedah mogoče razumeti kot pritisk, poskus ustrahovanja, da bi se novinarji pred močjo gospodarskih avtoritet, ki svojo moč kažejo tudi s komunikacijo preko odvetnikov in tako otežujejo novinarsko delo, samocenzurirali. Temeljito obveščanje, tudi v smislu nadzorstva medijev nad ravnanji nosilcev moči ter kapitala v družbi, pa je, kot pravi, naloga in dolžnost profesionalnega novinarstva.
Novinarka najprej odgovori na očitek, da bi morala po 17. členu Kodeksa spoštovati zasebnost pritožnika, zato v uvodu predstavi pritožnika. Pravi tako: »Zoran Šolaja je velikopotezni podjetnik, ki deluje tudi z davkoplačevalskim denarjem. Tako je gradil tudi svoje investicije, največja in najbolj znana je gradnja modernega hotela City v Mariboru, ki je ob državnem in evropskem sofinanciranju nastal s pomočjo kredita Nove KBM, v projektu pa so nasedli in ostali nepoplačani mnogi podizvajalci. Javni interes, da bralci Večera in javnost vedo, kako je bil v Šolajevih poslih porabljen javni denar, je nesporen. Zato tudi menim, da se ne more zatekati v zasebnost.« Zoran Šolaja je tako po njenih besedah zagotovo oseba, ki je zanimiva širši javnosti in pri kateri je mogoče opravičiti javni interes. Posredno se je v njegova podjetja stekal državni, davkoplačevalski denar, bančno luknjo zaradi posojil pa smo sanirali vsi davkoplačevalci. Zato je, pravi novinarka, pomembno, da je javnost seznanjena z upravljanjem in porabo tega denarja. Nekatera pritožnikova ali z njim povezana podjetja so tudi zaradi preteklih dejanj, ko je bila vloga pritožnika še formalna in ključna, zanimiva in aktualna še danes. Zato novinarka tudi meni, da očitek pritožnika o nevsebinski povezavi med njim in poročano tematiko ne drži.
Pojasnjuje tudi, da so novinarji Večera že večkrat poskušali navezati stik z njim, a je komunikacija že vrsto let otežena. Zorana Šolajo so v preteklih letih Večerovi novinarji tudi večkrat zaprosili za intervju, vendar je prošnjo vselej zavrnil. Priložnost za intervju pa je imel in ima še vedno odprto, pravi novinarka, zato meni, da tudi očitek o kršitvi 3. člena ne drži.
Glede kršitve 18. člena pojasnjuje, da očitek, kako v članku niso uporabljeni pogojniki in da postavlja brezpogojne trditve, s katerimi prejudicira odločitve pristojnih državnih organov, nikakor ne drži, saj je že v podnaslovu članka uporabila pogojnik. Nikjer v članku tudi ni napisano, da bi kdorkoli bil pravnomočno kriv ali obsojen, bralcem je povsem jasno in nedvoumno predstavljeno, da gre za predkazenski postopek oziroma preiskavo o gospodarskem kriminalu, o vpletenih pa se je pisalo s previdnostjo in sloneč na več virih, kar je, kot pravi novinarka, v skladu z 18. členom kodeksa.
Glede kršitve 2. člena novinarka odgovarja, da pritožnikovo ime ni povezano ne s spornimi posli ne s preiskavo o goljufijah na Hrvaškem, ampak se pojavi izključno v povezavi z Matejem Košičem in z drugimi posli, in še to šele v zadnjem delu članka. Bralcu je nedvoumno in jasno predstavljeno jedro, bistvo članka, kar Zoran Šolaja zagotovo ni, pojasnjuje novinarka. Pritožnikovo ime nikjer v članku tudi ni označeno z ekspresivnimi izrazi. Podatki in dejstva niso predstavljena z osebnimi žaljivkami, zato novinarka meni, da očitek o kršenju 2. člena kodeksa ni upravičen.
Novinarka zavrača tudi kršitev 5. in 15. člena, saj v članku niso objavljene govorice ali ugibanja, na katera bi novinar, kadar jih objavi, moral opozoriti. Več kot polovica članka povzema objavljene članke različnih medijev, ki se naslanjajo na informacije kriminalistov in preiskovalcev. Bralcu je tudi jasno, pojasnjuje novinarka, da gre za poročilo, kje so podatki navedeni, kot tudi, od kod so povzeti, kdaj gre za vprašanja in kdaj za odgovore.