Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Jelena Aščič (podpredsednica), Davorin Koron, Tatjana Pirc, Sonja Merljak Zdovc, Neva Železnik, Nina Jerman, Jernej Rovšek in Katarina Vučko (člani), je na seji 12. decembra 2017 v primeru Ministrstvo za kulturo proti novinarki Financ Ani Turk, ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije. Ranka Ivelja se je glasovanja vzdržala.
Primer: Ministrstvo za kulturo proti novinarki Financ Ani Turk
Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju pritožnik) se je pritožilo zaradi prispevkov »Uganete, kdo v primeru Odlazek za nos vleče ministra Toneta Peršaka? Njegovi uradniki«, objavljenem 4. avgusta 2017 na spletni strani časnika Finance, nato pa še 7. avgusta 2017 (navedba pritožnika je napačna, prispevek je bil objavljen v torek, 8. avgusta, kar je razvidno iz priložene dokumentacije, op. p.) v njegovi tiskani izdaji, in »Odgovor: Uganete, kdo v primeru Odlazek za nos vleče ministra Toneta Peršaka? Njegovi uradniki«.
V njih avtorica piše o postopkih glede koncentracije medijev v primeru media24.si.
Pritožnik novinarki očita kršitev 1. , 2. , 3. , predvsem pa 17. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeksa).
Novinarka časnika Finance Ana Turk Ministrstvu za kulturo že vse od začetka junija 2017 postavlja vprašanja, povezana s postopki glede koncentracije medijev v primeru media24.si, pravi pritožnik. Do začetka avgusta so ji brez večjih težav v skladu z njihovim javnim in transparentnim delovanjem posredovali vsa želena pojasnila in odgovorili na njena vprašanja.
Primer pa je po besedah pritožnika eskaliral, ko je časnik Finance najprej v petek, 4. avgusta 2017, na svoji spletni strani https://www.finance.si/8859372/Uganete-kdo-v-primeru-Odlazek-za-nos-vlece-ministra-Toneta-Persaka-Njegovi-uradniki, nato pa v ponedeljek, 7. avgusta 2017 (v torek, 8. avgusta, op. p.) še v svoji tiskani izdaji objavilo prispevek novinarke Ane Turk z naslovom »Uganete, kdo v primeru Odlazek za nos vleče ministra Toneta Peršaka? Njegovi uradniki«. V njima je novinarka, še preden je prejela pojasnila in odgovore na svoja novinarska vprašanja, zapisala vrsto neresnic, ob tem pa poimensko diskreditirala uslužbence Ministrstva za kulturo, trdi pritožnik.
Pritožnik pravi, da je v prispevku novinarka zapisala: »Bodo na kulturnem ministrstvu po enem letu in pol le ukrepali, smo vprašali Peršakov PR. Odgovora nismo dobili. Kot nismo dobili pojasnil, kdo je ministra zavedel, da je še pred enim mesecem zatrjeval, da pri Odlazkovih ne gre za kršitev, trditev pa podkrepil z argumentom, da časopis Svet 24 ni splošno informativen, s čimer je na ogenj prilil le še več olja …«.
Pojasnjuje, da je novinarka v petek, 4. avgusta, ob 10.07 poslala PR službi več vprašanj, istočasno – isti dan ob isti uri (kot je razvidno iz prispevka v prilogi) – pa je bil prispevek že objavljen na spletni strani časnika Finance. S tem je novinarka Ana Turk po mnenju pritožnika kršila 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, saj bi morala pred objavo informacij pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo.
Pritožnik nadalje meni, da je novinarka kršila 17. člen kodeksa, s tem ko je zapisala: »Po naših zanesljivih podatkih naj bi ministru to zakuhal dolgoletni uradnik na kulturnem ministrstvu Skender Adem. A tega na ministrstvu ne želijo ne potrditi ne zanikati. Prav tako ne razkrivajo, ali drži, da je že vrsto let za vpis medijev v razvid odgovoren prav Skender. In zakaj je ta podatek pomemben? Ker je uradnik ob vpisu Odlazkovih medijev v razvid hote ali nehote spregledal povezave med radijskimi postajami, televizijo in dnevnim časopisom.«
Po mnenju pritožnika je novinarka Ana Turk z objavo imena in priimka javnega uslužbenca, ki ni niti funkcionar in ne uradnik na položaju v smislu Zakona o javnih uslužbencih, diskreditirala njega osebno in njegovo delo ter omadeževala njegovo dobro ime, s tem pa kršila pravico posameznika do zasebnosti, o katerem govori 17. člen Kodeksa novinarjev. Njeno pisanje ima pritožnik tudi za grobo kršenje določila 17. člena Kodeksa novinarjev v povezavi s senzacionalističnim pisanjem, ki se mu mora novinar izogibati. Prav tako pritožnik meni, da je novinarka kršila tudi 2. člen, ki govori o tem, da se mora novinar izogibati žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.
Pritožnik še meni, da je novinarka kršila tudi 1. člen Kodeksa novinarjev, saj pred objavo ni preverila točnosti objavljenih informacij. Pritožnik navaja, da so v svojem odzivu pojasnili, da Skender Adem že od leta 2009 ne opravlja nalog v zvezi z vpisom v razvid medijev, kar je bilo novinarki pojasnjeno tudi v odgovoru na njena vprašanja.
Po objavi odziva pritožnika, ki ga je časnik Finance objavil v sredo, 9. avgusta 2017, na svoji spletni strani, dan kasneje pa še v tiskani obliki na strani 9, je novinarka 10. avgusta 2017 ob 14.40 na spletni strani časnika Finance objavila prispevek z naslovom »Odgovor: Uganete, kdo v primeru Odlazek za nos vleče ministra Toneta Peršaka? Njegovi uradniki«, v katerem je zapisala: »Po moji oceni je namreč za odgovor, da Skender Adem že od leta 2009 ne opravlja del in nalog, vezanih na razvid medijev, potrebnih pičlih pet minut. Je pa s spletne strani ministrstva razvidno, da se Skender Adem ukvarja z izvajanjem zakona za medije in je kontakt za informacije o soglasjih za lastništvo ali upravljanje v medijih.«, s čimer je po mnenju pritožnika znova kršila 1. člen Kodeksa novinarjev, saj svoje napake ni priznala oziroma popravila, ampak je celo ponovno napačno zapisala delokrog javnega uslužbenca, čeprav je iz posnetka spletne strani pritožnika ta jasno razviden.
Na podlagi novinarskih vprašanj, ki jih je Ana Turk dne 9. avgusta 2017 ob 13.17 posredovala na naslov pritožnika, je pritožnik menil, da bo novinarka z diskreditiranjem in obrekovanjem javnih uslužbencev nadaljevala. Njena vprašanja o posameznih državnih uradnikih in njihovih morebitnih osebnih stališčih namreč po mnenju pritožnika predstavljajo očiten primer zlorabe dostopa do informacij za medije oz. t. i. novinarskih vprašanj po 45. členu Zmed.
Pritožnik še poudarja, da se trudi zagotavljati pravočasno informiranost javnosti, da na vsa novinarska vprašanja odgovori v najkrajšem možnem času, vsekakor pa znotraj zakonskega roka, ki ga določa 6. odstavek 45. člena Zakona o medijih.
Zgodi se, da v PR službi pritožnika ne morejo vsakič odgovoriti v roku, ki si ga želijo novinarji, saj morajo pri odgovoru na njihova vprašanja večkrat vključiti zaposlene v različnih službah, ki pa so poleg tega, da odgovarjajo na novinarska vprašanja, zaposleni še s svojim rednim delom, v času dopustov kolegic in kolegov pa prevzemajo še dodatne naloge, pojasnjuje. Vse osnovne informacije o delu ministrstva (npr. o organizacijski strukturi ministrstva) pa so javno dostopne tako novinarjem kot javnosti.
Novinarka je v svojem odgovoru najprej opozorila na napačne navedbe pritožnika glede objave članka tako v tiskani kot digitalni obliki. Na spletni strani je bil članek objavljen 4. avgusta 2017 natančno ob 15:21:45, kar je razvidno iz tehničnega sistema Financ. Na spletni strani je res ura 10.07, vendar pa to ni ura objave članka, ampak je ura, ko v digitalnem sistemu Financ novinar »odpre« članek oziroma ga začne pisati. Pravilni datumi in ure so pomembni, ker dokazujejo, da so bila vprašanja poslana pred objavo digitalnega in pred objavo tiskanega članka. Članek v tiskani obliki pa je bil objavljen v 151. številki Financ v torek, 8. avgusta 2017, in ne 7. avgusta.
Novinarka nadalje pojasnjuje, da je v prispevkih ugotavljala vlogo pritožnika pri sumih kršenja zakona o medijih in koncentraciji medijev v primeru podjetij v lasti družine Martina Odlazka. Nezakonito stanje je letos julija ugotovil tudi svet za radiodifuzijo.
Kako je pritožnik vodil postopke, kako je preverjal podatke, kdo je odgovoren za postopke in nastale razmere ter kako in zakaj ni videl domnevne kršitve, ki je tako očitna – denimo nazadnje svetu za radiodifuzijo, so po novinarkinih besedah vprašanja v javnem interesu. Ministrstvo samo, navaja novinarka, ne daje dovoljenj niti ne vodi postopkov, to počnejo uslužbenci ministrstva.
Več neuradnih virov ji je potrdilo, da je ne glede na funkcijo glavna oseba, torej oseba, ki največ ve o koncentracijah, Skender Adem. In da je nemogoče, da so na ministrstvu povezave pri Odlazkovih medijih preprosto spregledali, pojasnjuje novinarka.
Glavni del pritožbe pritožnika se po njenih besedah vrti prav okoli domnevno napačne navedbe odgovornosti javnega uslužbenca Skenderja Adema, kar pa ni bistvo članka, dodaja.
Ministrstvo je štiri dni potrebovalo za odgovor, da Adem Skender že od leta 2009 ne opravlja nalog v zvezi z vpisom v razvid medijev, pojasnjuje novinarka. Z uradne spletne strani ministrstva za kulturo pa je bilo pred objavo članka in je razvidno še zdaj, da je na direktoratu za medije za izvajanje zakona o medijih, podeljevanje soglasij za pridobitev lastninskega deleža, oseba za več informacij glede postopka prav javni uslužbenec Skender Adem.
Glavnina članka, dodaja novinarka, se nanaša na povezave in lastništva v Odlazkovih medijih in na vprašanje o zakonitosti ter na to, kako je lahko ministrstvo za kulturo spregledalo tisto, kar je svetu za radiodifuzijo očitno – gre za kršitev zakona o medijih.
V nadaljevanju je odgovorila na očitke o domnevnih kršitvah kodeksa.
Najprej je zavrnila očitke o kršitvi kodeksa v članku z naslovom Uganete, kdo v primeru Odlazek za nos vleče ministra Toneta Peršaka? Njegovi uradniki, ki je bil objavljen v petek, 4. avgusta 2017, na spletni strani Financ in v 151. številki tiskanih Financ, v torek, 8. avgusta.
Novinarka zatrjuje, da ni kršila 1. člena kodeksa, saj je točnost zbranih informacij prav zato, da bi se izognila napakam, preverjala pri več virih, seveda pa tudi pri pritožniku. To ne nazadnje potrjuje tudi sam pritožnik v svoji pritožbi, ko navaja, da že do začetka junija 2017 postavlja vprašanja, povezana s postopki glede koncentracije medijev v primeru media24.si. Prav tako pritožnik v pritožbi napiše, da so prejeli vprašanja, povezana s konkretnimi navedbami. Še več, Finance so tako v tiskani kot digitalni obliki objavile tudi odgovor ministrstva za kulturo, kot so ga zahtevali.
2. člena kodeksa ni kršila, saj so ljudje, omenjeni v članku, javni uslužbenci, plačo dobivajo iz javnih sredstev, uresničevanje njihovega poklicnega življenja pa mora biti javni, in ne zasebni interes. Minister je tudi funkcionar. V nobenem delu članka ne osebe ne dejstva niso predstavljeni žaljivo, pojasnjuje novinarka, in dodaja, da pa se v njem legitimno sprašuje, ali ministrstvo in njegovi uslužbenci spoštujejo zakonodajo.
3. člena kodeksa ni kršila, saj kot v pritožbi navaja že pritožnik, od junija postavlja vprašanja o koncentraciji medijev v primeru media24.si.
Vprašanja, ki se nanašajo na konkreten članek, je pritožniku poslala v petek, 4. avgusta 2017, ob 9.58. In dodatno vprašanje ob 10.43 istega dne, dodaja. Vprašanja je pritožnik torej dobilo pet ur pred objavo članka na spletni strani in kar štiri dni pred objavo članka v tiskani izdaji Financ – 8. avgusta 2017. V vprašanjih je pritožnika, ki je dobro seznanjen s potrebami javnosti in novinarjev, ki so nastale z digitalizacijo medijev in preostalega prostora, zaprosila za hitre odgovore. »Vprašanja se nanašajo na vse probleme in očitke, ki so opisani v članku. Prav tako je v članku opozorilo bralcem, da smo poslali vprašanja in da odziva nismo dobili,« pojasnjuje novinarka.
V torek, 8. avgusta 2017, je dobila odgovore pritožnika, hkrati pa zahtevo za objavo odziva. Odgovor so objavili kot zahtevano v tiskani in elektronski obliki, in sicer v elektronski obliki 9. avgusta 2017, v tiskani pa 10. avgusta 2017.
17. člena kodeksa ni kršila, saj noben del članka ne posega v zasebnost omenjenih v članku niti se je ne dotika, kaj šele, da bi senzacionalistično razkrival zasebnost kogarkoli od naštetih. Pritožnik, v katerega delovno področje sodijo mediji, očitno povsem napačno razume pojem zasebnosti in namen 17. člena novinarskega kodeksa, odgovarja novinarka. Očitno napačno pa razume tudi »zasebnost« pri delu in nalogah javnih uslužbencev, uresničevanju javnih pooblastil in zasledovanju javnega interesa, še dodaja.
Prav tako zavrača očitano kršitev iz njenega odgovora ministrstvu za kulturo na njegov odziv, ki so ga objavili v Financah. Po njenih besedah tudi v tem zapisu ni kršila 1. člena kodeksa, in sicer da ni popravila napake, saj je trditev pritožnika, da uslužbenec Skender Adem že od leta 2009 ne opravlja del in nalog, vezanih na razvid medijev, ponovljena v njenem odgovoru, kjer je dodano, da bi za ta odgovor na ministrstvu potrebovali pet minut, ne pa štiri dni.