Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Sonja Merljak Zdovc, Jernej Rovšek, Davorin Koron, Neva Železnik, Nina Jerman, Katarina Vučko (člani), je na seji 20. marca 2018 v primeru Andrej Prpič proti Delovima novinarjema Damjanu Viršku in Silvi Čeh ugotovilo, da novinarja nista kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Andrej Prpič proti Damjanu Viršku in Silvi Čeh (Delo)
Andrej Prpič (pritožnik), se je na NČR obrnil s pritožbo zaradi člankov »Skupina za 41 odstotkov slovenskega gospodarstva«, »Tristo podjetij predstavlja dve petini slovenskega gospodarstva« in »Palice za kovanje uspeha, govoreči sladoledi« (anketa med osmimi predstavniki 300 največjih podjetij) ter komentarja »Ni velikih brez majhnih«, objavljenih 29. maja 2017 v tiskani oz. spletni izdaji časnika Delo. V navedenih člankih je časnik Delo (oz. omenjena novinarja) poročal o 300 največjih slovenskih podjetjih po prihodkih v letu 2016.
Pritožnik novinarjema očita, da sta kršila 1. in 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev listine o nedopustnosti prikritega oglaševanja in zlorabe novinarskega prostora.
Po mnenju pritožnika je glavna težava v seznamu 300 največjih slovenskih podjetjih po prihodkih v letu 2016, okoli katerega sta novinarja zgradila nosilno temo na dan objave. Pritožnik navaja, da je po njegovi oceni na seznamu približno četrtina podjetij (65 do 80), ki na tem seznamu ne bi smela biti, in da je hkrati prav toliko podjetij s seznama neupravičeno izpadlo. Pritožnik pove, da je to oceno naredil na podlagi primerjave s seznamom 400 največjih podjetij po prihodkih v letu 2015, ki ga je pridobil od agencije AJPES. Pritožnik na podlagi lastne ocene trdi, da sta novinarja namenoma manipulirala z bralci in da pri pripravi člankov nista sodelovala z AJPES, čeprav bi lahko oziroma bi morala.
Pritožnik nadalje navaja, da je novinar (Viršek) v tiskani izdaji, ne pa tudi v spletni različici, objavil pojasnilo »Kdo na lestvici manjka in zakaj«, katerega namen je po pritožnikovem mnenju formalen, z njim pa da je novinar želel upravičiti manipulacijo in zavajanje bralcev. Pritožnik še meni, da je najverjetneje vzgib za takšno objavo omogočiti nekaterim podjetjem, da si v javnosti ustvarjajo lepšo podobo o uspešnosti, kot pa je resnična, kar predstavlja nedovoljeno prikrito oglaševanje in zavajanje bralcev.
Objavljeno pojasnilo se je glasilo: »Lestvica 300 največjih podjetij je pripravljena na podlagi podatkov iz letnih poročil, ki jih podjetja po zaključku poslovnega leta oddajajo AJPESu. Velik del podjetij, ki sodijo med velike, je sestavni del poslovnih skupin, ki so zavezane reviziji, zato svojih podatkov niso dolžne javno objaviti pred koncem avgusta. Lestvica, ki smo jo pripravili v sodelovanju z družbo Bisnode, vključuje podjetja, ki so se strinjala, da njihove podatke objavimo. To pomeni, da nekatera podjetja, ki imajo več kot 30 milijonov evrov letnega prometa, na seznam niso vključena.«
Pritožnik se sicer strinja, da podjetja, ki so zavezana reviziji, svojih podatkov niso dolžna javno objaviti pred koncem avgusta, vendar pa da je AJPES nerevidirane podatke imel že 1. aprila, saj je 31. marec zadnji dan za oddajo bilanc. Po mnenju pritožnika bi novinar na podlagi Ajpesovih podatkov lahko oziroma moral vedeti, koliko podjetij je izpadlo z lestvice. Meni še, da novinar zagotovo ve, koliko podjetjem je poslal prošnjo za dovoljenje za objavo podatkov ter koliko podjetij je nanjo odgovorilo pozitivno, koliko negativno, koliko pa se jih ni odzvalo in da bi moral te podatke Damjan Viršek v tem pojasnilu tudi objaviti, da bi imel bralec predstavo o »velikosti napake«. Pritožnik še navaja, da bi moral novinar pustiti prazne vrstice pri podjetjih, ki se z objavo niso strinjala, saj bi javnost tako dobila pravilen vrstni red podjetij na lestvici. Nadalje meni, da če podjetje zaradi nedokončane revizije ne dovoli objave podatkov, to ni razlog, da na lestvici 300 največjih neko drugo podjetje zasede njegovo mesto.
Po mnenju pritožnika je sporen tudi izbor osmih sogovornikov, predstavnikov osmih podjetij izmed objavljene lestvice 300 največjih slovenskih podjetjih po prihodkih v letu 2016 v članku Silve Čeh, z naslovom »Palice za kovanje uspeha, govoreči sladoledi«. Po mnenju pritožnika je sporen predvsem izbor sogovornice – predstavnice podjetja Plastika Skaza, ki se je na Delov seznam s 35,2 milijona evrov prihodkov uvrstilo na 249. mesto in dobilo svoje mesto tudi med osmimi izbranimi sogovorniki. Pritožnik navaja, da je bilo leto poprej, torej v 2015, podjetje Plastika Skaza z 31,5 milijona prihodkov po podatkih AJPES na 340. mestu. Ker se je poslovanje slovenskih podjetij v letu 2016, kot navaja tudi novinar Viršek, opazno izboljšalo, se bo prag za vstop na lestvico 300 največjih v letu 2016 kar precej zvišal. Pritožnik meni, da bo podjetje Plastika Skaza zato z veliko verjetnostjo izpadlo z lestvice. Oziroma drugače: s 340. mesta na lestvici AJPES za leto 2015 se je v letu 2016 na Delovi lestvici povzpela za 91 mest na 249. mesto. Nadalje navaja, da je bilo v letu 2015 potrebno po podatkih AJPES zaslužiti najmanj 36 milijonov evrov za uvrstitev med 300 največjih, v letu 2016 pa je po Virškovi metodologiji, kljub zvišanju prihodkov slovenskega gospodarstva za 4,5 odstotka, za uvrstitev na lestvico dovolj že 29,5 milijona.
Novinar Viršek je po mnenju pritožnika tako olepšal tudi podobo svojega delodajalca, Dela, ki je bilo na seznamu AJPES leta 2015 uvrščeno na 270. mesto, v letu 2016 pa ga je, kljub 1,5-odstotnemu znižanju prihodkov, na svojem spornem seznamu uvrstil za 42 mest višje, torej na 228. mesto – ob splošnem zvišanju prihodkov v slovenskem gospodarstvu.
Pritožnik trdi, da so informacije, ki jih navaja kot utemeljitev pritožbe (podatki o 400 največjih v letu 2015 ipd.), javno dostopne informacije. Po mnenju pritožnika bi novinarja morala upoštevati tudi podjetja, ki niso dovolila objave informacij, in sicer tako, da bi na tistih mestih pustila prazne vrstice; prav tako pa bi morala pridobiti mnenje agencije AJPES, katere temeljno poslanstvo je zakonito, pregledno, učinkovito in strokovno zbiranje podatkov o poslovnih subjektih in njihovem poslovanju. Iz članka naj ne bi izhajalo, da sta novinarja za mnenje oziroma sodelovanje prosila pristojno agencijo, temveč sta pri pripravi člankov sodelovala z zasebnim podjetjem Bisnode.
Pritožnik meni, da iz navedenega jasno izhaja, da sta novinarja kršila 1. člen kodeksa, da sta napake delala namerno, saj da posredno navajata, da sta razpolagala z vsemi pomembnimi podatki (koliko podjetij sta izbrisala, koliko pa sta jih neupravičeno uvrstila med 300 največjih). Pritožnik navaja še, da dvomi, da sta novinarja poskušala pridobiti dovoljenja od vseh podjetij, ki jih na lestvici ni, pa bi morala biti. Meni, da navedene kršitve vodijo tudi v kršitev 4. člena, saj sta namerno zamolčala vrsto informacij, ki so ključne za razumevanje obravnavane teme.
Pritožnik je svojo pritožbo naknadno dopolnil, kjer pa je navajal podobne argumente. Navedel je še, da trditev novinarja »Na lestvico so se podjetja uvrstila, če ustvarijo okoli 30 milijonov evrov letnega prometa in več,« ni točna, saj da je novinar to mejo postavil tam, kamor se je uvrstilo 300. podjetje po njegovih kriterijih, da pa na lestvici manjka vsaj 60 podjetij. Pritožnik trdi, da novinar zagotovo tega podatka ni preveril pri AJPES. Če bi to storil, bi vedel, da je bilo treba že leto poprej, torej v letu 2015 ustvariti najmanj 36 milijonov evrov letnega prometa za uvrstitev med prvih 300; ker so se prihodki slovenskih podjetij v letu 2016 povečali za 4,5 odstotka, smemo z veliko verjetnostjo sklepati, da bo letvica za vstop med prvih 300 še višja kot 36 milijonov. Do razlike je po mnenju pritožnika prišlo zaradi neupravičenega izbrisa med 65 do 80 podjetij, posledično pa neupravičene uvrstitve prav toliko podjetij na lestvico 300 največjih.
Pritožnik zatrjuje, da novinar bodisi ni preveril informacij pri AJPES (kršitev 1. člena) bodisi je namerno zamolčal informacije, ki so ključne za razumevanje obravnavane teme (kršitev 4. člena).
NČR je prejeto pritožbo v odgovor posredovalo novinarjema Dela, Damjanu Viršku in Silvi Čeh, ki pa na očitke nista odgovorila. NČR je zato o pritožbi razsojalo zgolj na podlagi navedb pritožnika ter vsebine spornih člankov.
Novinarja na pritožbo nista odgovorila.