Kulturno društvo Ljubljana – Kijev proti Gorazdu Utenkarju, NeDelo

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Jure Tepina, Vanja Tekavec, Damijana Žišt, Manica Janežič Ambrožič, Igor Vobič, Nataša Štefe (člani-ce), je na seji 21. 1. 2025 v primeru Kulturno društvo Ljubljana – Kijev proti Gorazdu Utenkarju odločilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Kulturno društvo Ljubljana – Kijev proti Gorazdu Utenkarju (NeDelo)

Kulturno društvo Ljubljana – Kijev (originalno KD Ljubljana-Kijiv) se pritožuje nad intervjujem novinarja Gorazda Utenkarja z Urošem Lipuščkom, objavljenem 2. marca 2024 v časniku Nedelo z naslovom Dlje ko bo trajala vojna, več bo Ukrajina izgubila. Pritožnik meni, da je v članku večkrat kršen Kodeks novinarjev Slovenije, novinarju očitajo kršitve 1., 15. in 20. člena kodeksa.
V rabi intervjuvančevega izraza »kriza v Ukrajini« pritožnik prepoznava kršitev 15. člena kodeksa z utemeljitvijo, da izraz kriza »ne ustreza dejanskemu stanju« in da gre za »hibriden izraz, ki ga uporabljajo proruski politiki in aktivisti«. Po pritožnikovem mnenju izraz »kriza« ni nevtralen, ampak kaže na »angažiranost in pristranskost govorca«, na kar bi po mnenju pritožnika moral novinar posebej opozoriti. V tem smislu besedo »kriza« enačijo z izrazom »specialna vojaška operacija«, dodajajo, da oba izraza nista nevtralna, ampak kažeta na »angažiranost in pristranskost govorca«. Izpostavljajo tudi razliko med besedama kriza in vojna z navajanjem geselskih člankov v SSKJ.

Po mnenju pritožnika je izraz »vstaja proruskih separatistov« v drugem vprašanju novinarja Gorazda Utenkarja kršitev 1. člena kodeksa, kar pritožnik utemeljuje s trditvijo, da v Ukrajini ni bilo vstaj proruskih separatistov. V pritožbi so zapisali: »Bilo je delovanje specialnih ruskih služb in enot (FSB), ki so zavzele najpomembnejše državne ustanove v Luhanski in Donecki regiji, Ukrajina pa je imela vso pravico ščititi svojo celovitost.« Po mnenju pritožnika gre tudi v tem primeru za »hibriden izraz, ki ga na široko uporabljajo proruski politiki in aktivisti po svetu oziroma ljudje, ki ne poznajo dovolj dobro politične in zgodovinske situacije v Ukrajini.«

Pritožnik v vprašanju in odgovoru intervjuvanca glede jezika v Ukrajini prepoznava kršitev 1. in 20. člena kodeksa. Gre za naslednji odlomek: Novinar: »Tudi prvi jezik Zelenskega je ruščina.« Intervjuvanec: »Tako je. Kljub temu so Rusom v Ukrajini začeli ukinjati pravico do uporabe ruščine. Celo v 16. člen ustave so zapisali, da ukrajinske oblasti varujejo rasno čistost ukrajinskega naroda. To je rasistični predpis! Evropske države so to določilo ignorirale, kot da ga ne bi bilo.« Pritožnik v omenjenem odlomku prepoznava »več hujših manipulacij in laži«. Kot dodaja, Rusom, ki živijo v Ukrajini, ni ukinjena pravica do uporabe svojega jezika, je pa bila Ukrajina v zgodovini pod vplivom Ruskega imperija in tudi Sovjetske zveze, ki sta v državi izvajala »rusifikacijo«. Pritožnik pojasnjuje, da je »ruščina gospoda Zelenskega mogoče res prvi jezik, ampak zaradi določenih razlogov in ne po njegovi izbiri«. Podobno naj bi veljalo za veliko večino Ukrajincev, ki so bili »nasilno rusificirani«. Pritožnik ocenjuje zapis, da v Ukrajini obstaja »ruska avtohtona narodna manjšina«, za manipulacijo, po njegovem mnenju takšne manjšine živijo na obrobju države, tak je primer ukrajinske manjšine v Rusiji, ki po pritožnikovem prepričanju tam ni priznana (je »absolutno rusificirana«). Pritožnik dodaja, da je državni jezik v Ukrajini ukrajinščina. V omenjenem 16. členu ukrajinske ustave pa – kot piše pritožnik – ni omenjena rasna čistost ukrajinskega naroda, gre za člen, v katerem je zapisana »potreba po ohranjanju ukrajinskega naroda« (zaradi posledic Černobilske nesreče). 16. člen ukrajinske ustave, kot ga v prevodu »Google translate« navaja pritožnik: »Zagotavljanje ekološke varnosti in ohranjanje ekološkega ravnovesja na ozemlju Ukrajine, premagovanje posledic černobilske katastrofe, katastrofe planetarnega obsega, ohranjanje genskega sklada ukrajinskega ljudstva je dolžnost države.« Za izjavo v intervjuju glede 16. člena pritožnik zahteva tudi pisno opravičilo.

Novinar Gorazd Utenkar je podal pojasnilo.

Novinar pojasnilo podaja le glede očitkov kršitve 1. člena kodeksa, ker gre pri drugih dveh očitkih za odgovore intervjuvanca Uroša Lipuščka. Kot pojasnjuje Utenkar, do neke mere razume »odpor društva do stališč Uroša Lipuščka«, vendar nasprotuje njegovemu medijskemu utišanju, saj je bil Lipušček nenazadnje tudi kandidat na evropskih volitvah in imajo »ljudje pravico, da izvejo, kakšna so njegova stališča o določeni temi«.

Glede kršitve 1. člena in njegove rabe izraza »vstaja proruskih separatistov« navaja svoje vprašanje v celoti (»Prejšnji teden je minilo deset let od vstaje proruskih separatistov na vzhodu Ukrajine in začetka ruske zasedbe Krima, minili sta tudi dve leti od začetka ruske invazije na Ukrajino. Kaj ste pomislili pred dvema letoma, tistega 24. februarja zjutraj?«) in dodaja, da je razlaga pritožnika, da »v vzhodni Ukrajini ni bilo vstaje, ampak je Rusija enostavno vojaško zasedla ozemlje« zgolj njihovo videnje dogajanja, za katerega lahko sicer predložijo tudi določene vire. Vendar pa bi »lahko v nedogled navajali tudi nasprotne vire, s katerimi bi utemeljevali, da je šlo na vzhodu Ukrajine za povsem spontano vstajo«, odgovarja Utenkar in dodaja, da se mu to ne zdi smiselno. Dodaj še, da je v samem vprašanju jasno razvidno njegovo stališče do vojne, ko omenja »rusko zasedbo Krima«, razvidno pa je tudi iz njegovih prejšnjih člankov o tej temi. Namig, da je »nekakšen proruski aktivist«, ga globoko žali, je v odgovoru napisal novinar Gorazd Utenkar.

SKLEP:

Gorazd Utenkar ni kršil 1., 15. in 20. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:
Razsodišče uvodoma pojasnjuje, da se družbeni antagonizmi in kompleksnosti v vsaki vojni pogosto zvedejo na minimum. Vsaka vojskujoča stran se bori tudi za medijsko (ali propagandno) zmago. To je v konkretnem primeru razvidno pri vztrajni ruski rabi izraza »posebna vojaška operacija« za vojno v Ukrajini. Zato je naloga novinarjev in tudi urednikov, ko poročajo o vojnih spopadih, še toliko bolj zahtevna. Izbira intervjuvanca je v uredniški pristojnosti medija, NČR je ni presojal, to ni niti predmet pritožbe.

Intervjuvančeva omemba izraza »kriza v Ukrajini« je v kontekstu odgovora del širšega pojasnila, zakaj se sploh ukvarja z vzhodom Evrope. Tako se glasi njegova misel v celoti: »Kriza v Ukrajini ni izolirana, ko se človek ukvarja s tem, se mora ukvarjati tudi z Združenimi državami Amerike in Evropo.« Stališče pritožnika, da izraz »kriza v Ukrajini« ne odseva realnega stanja, in njegovo pričakovanje, da bi moral novinar bralca na to opozoriti, in tudi na to, da gre v kontekstu 15. člena kodeksa za komentar in ne za informacijo, je neutemeljeno. Gre za izjavo intervjuvanca, ki je po svoji naravi njegovo mnenje, in ne za komentar novinarja. NČR zato ne prepoznava kršitve 15. člena kodeksa, saj je bralcu jasno, da gre za mnenje intervjuvanca.
NČR ne prepozna kršitve 1. člena v drugem vprašanju novinarja Gorazda Utenkarja, ko ta uporabi izraz »vstaja proruskih separatistov«. Interpretacijo zgodovinskega dogajanja v Donbasu (leta 2014) prepušča zgodovinarjem in strokovnjakom za mednarodne odnose. NČR ni pristojno za presojanje, ali je šlo v Donbasu zgolj za upor posameznikov, delovanje specialnih ruskih služb in enot, posamezno kolaboracijo ali vstajo proruskih prebivalcev. Kljub temu, da pritožnik zatrjuje, da »vstaje proruskih separatistov ni bilo«, namreč dodaja, da so bile tudi kolaboracije domačinov, torej upori proti ukrajinskim oblastem. Če novinar uporu reče vstaja je to tudi stvar njegovega izražanja in ne predstavlja kršitve 1. člena kodeksa.

Glede očitanih kršitev v vprašanju in odgovoru, da je prvi jezik Zelenskega ruščina, tudi pritožnik priznava, da sta bili državi zgodovinsko povezani in da je bila ruščina prvi jezik Volodimira Zelenskega, četudi dodaja, da ne po svoji izbiri. Navedba, da je prvi jezik Zelenskega ruščina je zgolj informacija in ne narodnostni stereotip, zato ne gre za kršitev 20. člena kodeksa.

Glede kršitve 1. člena v navedbi in komentarju 16. člena ukrajinske ustave razsodišče ugotavlja, da gre za navedbo intervjuvanca. NČR lahko pritrdi pritožniku, da gre za interpretacijo tega člena ustave, ki ji drugi relevantni viri, npr. Beneška komisija, ne pritrjujejo. Kljub temu pa NČR ne more od novinarja pričakovati, da bi preverjal točnost vseh izjav, izrečenih v intervjuju. Za njihovo verodostojnost je načeloma odgovoren intervjuvanec. NČR zato ugotavlja, da novinar ni kršil 1. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

V duhu kakovostnega novinarstva bi razsodišče uredništvu priporočilo, da ob intervjuju objavi širše pojasnilo konkretnega člena ukrajinske ustave, s tem bi bralcem podali celovitejšo informacijo.